MILOST JE MOČNEJŠA OD ČLOVEŠKE IN ANGELSKE NARAVE

MARIJINO BREZMADEŽNO SPOČETJE

IN NJENO ROJSTVO

VSEMOGOČNI SPOROČI ANGELOM DOLOČEN ČAS MARIJINEGA SPOČETJA IN IZBERE ANGELE,

KI JO BODO VAROVALI

Ko se je približal čas, so se posvetovale – po človeško rečeno – vse tri Božje Osebe, da začnejo delo, ki jim bo po Volji, namreč da ustvarijo čisto dušo in telo, ki bo doseglo največjo milost pri njih. Na njem ne bo nepopolnosti greha. Presveta Trojica je hotela ustvariti dušo po svoji želji: sad svojih lastnosti, čudo svoje neizmerne vsemogočnosti, ki se ga ne bo dotaknil izvirni greh. Ona bo nadoknadila to, kar so drugi zakrivili v Adamu z neposlušnostjo do Boga. V Njej bodo osredotočene in zbrane vse milosti, ki jih je Bog odredil za angele in ljudi pred padcem. Bila bo izvzeta iz splošnega zakona ljudi, da ji ne more škodovati seme zmaja. Nujno je bilo, da se Bog združi z najbolj čisto stvarjo, ki je nikoli ni omadeževal greh.

Beseda, ki je imela postati Telo in rešiti in učiti ljudi, je morala utemeljiti tudi najpopolnejši zakon milosti in z njim poučiti, kako se morajo spoštovati in ljubiti starši, najbližji utemeljitelji in sostvarniki našega naravnega obstanka. Učitelj mora biti prvi, ki spoštuje zakon. Zato je bilo tudi v Božjem posvetu odločeno, da mora Beseda, ki bo postala Telo, spoštovati Njo, ki je izbrana, da bo Njegova mati. Ta čast pa je zahtevala, da je Ona čista, brez vsakega greha.

Na zemlji je imela Beseda mater brez očeta, v nebesih pa očeta brez matere. Bog je Oče Večne Besede. Če se torej Ona imenuje za mater Večne Besede, se zmaj ne sme ponašati, da je pod njegovo oblastjo bila ta žena, kateri je Bog, kot rojstni Materi, bil poslušen. Nadalje je morala biti tudi pot človeka, od katere je Beseda imela vzeti svoje telo, biti daleč od greha. Telo, ki je imelo ljudem prinesti odrešenje, ni smelo tudi samo pričakovati to odrešenje, moralo je torej biti izvzeto od kazni prvih ljudi.

Večna Beseda bo tudi učitelj ponižnosti in svetosti, ki jo bo najbolj izkazoval v bolečinah in težavah, ki jih bo pretrpel, da uniči nečimrnost in varljivi sijaj sveta. Zato je bilo odrejeno tudi Njej, ki mu bo mati, da bo odlična in edinstvena v potrpežljivosti in čudovita v bolečinah. Ona je morala s svojim Edincem prinesti Bogu žrtev bolečin, ki bo ugodila Bogu, njo pa proslavila. To je bil zaključek, ki ga je Presveta Trojica naznanila angelom, ko je prišel čas, da se ustvari ta Kraljica.

Besede ne morejo opisati, kako mi je bil ta zaključek objavljen in kaj sem v njem spoznala. S sveto radostjo so pozdravile nebeške čete naznanilo čudovitih Božjih skrivnosti. Vsak od angelov je želel služiti Blaženi. Bog je odbral iz njihovih zborov veliko število, ki bodo tudi vidno pomagali Materi Božji in nosili znamenja odrešenja. Del teh angelov je imel nalogo sporočati Mariji razsvetljenja, ki so jih oni, kot višji duhovi posedovali. Teh serafinov je bilo 70. Število, ki je odgovarjalo številu let, ki jih je imela Marija preživeti na zemlji. Za poglavarja teh angelov je bil izbran Mihael, ki se je zato Mariji pogosto vidno prikazoval ter jo spremljal. Poleg njega, je bila posebna skrb za Mati Božjo zaupana tudi Gabrijelu. Pri izbiri posebnega delovanja vsakega posameznega angela so prevladovali mistični odnosi in namere.

Prešibke so moje besede, da prikažem tako visoko svetlobo in tako globoko spoznanje.

SPOČETJE BLAŽENE DEVICE MARIJE

Vse je bilo pripravljeno, da se ustvari Tista, ki je imela svetu roditi odrešenje. V času Njenega spočetja, je bila Ana stara 44 let, Joakim pa 66 let. Čeprav se je spočetje zgodilo z naravnim načinom, je bilo pri tem odstranjeno vse nepopolno in vse neurejeno. Doprinos svete Ane je bil brez madeža, in z višine delujoča sila je bila najpomembnejša, ker je Anina naravna neplodnost zahtevala, da se to nadoknadi na čudežen način. V Ano in Joahima so se zlile narava in milost, vendar tako, da je delovanje milosti bilo veliko večje in je naravo na nek način uničilo. Milost se je narave poslužila samo v toliko, da tej neprimerljivi hčerki da naravne starše.

Ta čudež bi se lahko primerjal s tistim, ko je Peter hodil po vodi. Ni se voda zgostila, da je mogel hoditi po njej kot po ledu, temveč je bila Petru dana moč, da izvede to, kar narava ni mogla. Ravno tako je ta božanska moč izključila v spočetju greh in grešno nagnjenje. Po tem čudežnem spočetju, je bilo mlado telo bodoče nebeške Kraljice najpopolneje zgrajeno, da so vsi deli med sabo bili v popolnem skladu, kot niti pri enem drugem človeškem telesu, ter da niti eden od elementov ne zmore prevladati nad drugim. Gradnja tega telesa je bila pri svoji sestavi in usklajenosti najpopolnejša od vseh dotedanjih. Zaradi svoje nežne lepote je bilo to telo poleg vseh svojih odlik tudi bolj podvrženo vplivom nasprotnih elementov in bolj občutljivo ter sposobno za večje bolečine od teles drugih človeških otrok. Bog je ustvarjanju telesa prečiste Device posvetil več pozornosti kot ustvarjanju neba in vsega, kar le-to vključuje.

Še z večjo ljubeznijo kot pri ustvarjanju Adama,

je Presveta Trojica, ulivajoč dušo Marije, govorila:

»Naredimo Marijo po svoji pravi podobi, za svojo pravo hčerko in zaročenko: za Mater Edinorojenega, enobitnega z Očetom.«

Od trenutka, ko je ustvarjena duša prečiste Device, je ona uživala svetlobo, prijateljstvo in ljubezen svojega Stvarnika. Nikakršen madež, nikakršna senca izvirnega greha je ni mogla omadeževati. Ona je bila popolnoma pravična.

Trenutek, ko je bila Marijina duša združena s telesom, je Ana občutila na posebno čudovit način. Čutila je jasno Božjo prisotnost in je zaspala od silne duševne sreče v ekstazo, ki jo je spremljalo spoznanje skritih skrivnosti. V tem čudežnem Božjem delovanju, se je Ana radovala neprestano, ves čas, dokler je Marija počivala pod njenim srcem. Ani je bilo na ta način podeljeno posebno globoko razumevanje svetega Pisma.

O MILOSTIH IN KREPOSTIH, S KATERIMI JE BOG OKRASIL MARIJINO DUŠO IN V KATERIH SE JE ONA, ŠE NEROJENA, VADILA

Z Marijino dušo so bile Mariji podeljene vse milosti in darovi, s katerimi se je imela odlikovati. Posebno so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen, njena lastnost, njeno svojstvo. Odlikovala se je z nadnaravnim znanjem. Navsezadnje je poznala presveto Trojico, kot Jo niti ena stvar ni mogla spoznati. Kaj kmalu je bila v družbi z angeli, katere ji je Bog dodelil za angele varuhe. Že v tem stanju se je vadila v krepostih. Vse moči njene duše so bile že od prvega trenutka njene biti osredotočene na najbolj vzvišeno in najbolj plemenito »stvar«, ki je z njo upravljala in jo je privlačila k sebi. Kolikor manj je bilo razvito telo in kolikor bolj so počivali telesni čuti, toliko bolj jasno in popolno je sijal in deloval božanski element, ki je bil prirojen njeni mladi duši.

Žal mi je, da jaz, bedna, šibka in neuka žena, s svojimi praznimi in neznatnimi besedami, ne morem opisati svetlobe, ki mi je razjasnila te skrivnosti. Slabo človeško oko ne more prenesti te svetlobe, niti vzdržati božanskih žarkov, čeprav so bili skriti za oblakom Aninega materinskega telesa. Marijino stanje je bilo že tedaj blaženo, čeprav ona še ni bila blažena, ker je imela v življenje šele priti, da preživi svoje trpljenja polno življenje.

DOGODKI OD SPOČETJA DO ROJSTVA NEBEŠKE KRALJICE

Ko je Marija počivala pod srcem svoje matere, je imela tri duhovne vizije Boga. Najpopolnejše in skoraj vidno videnje Boga ni bilo stalno. To je morala šele z zaslugami doseči. Nasprotno temu, pa je Marija uživala, v sicer podrejenem, pa vendar v vzvišenem gledanju božanskega bitja skozi celo življenje.

Pri tretjem videnju, je bilo Mariji sporočeno,da je prišel čas, da pride v svetlobo sveta, ter da se druži z ljudmi. Na to Božjo odločitev, je Marija odgovorila:

»Bog, ti najvišje veličanstvo, neomejeni gospodar mojega celega bitja, duša mojega življenja, neizmeren v svojih lastnostih in popolnostih, nedojemljiv, močan in bogat z usmiljenjem. Božanski Kralj in Gospod! Bila sem nič, in ti si me naredil to, kar sem. Brez moje zasluge si me obogatil s svojo božjo milostjo in s svojo svetlobo, da z njima spoznam tvoje nespremenljivo bitje in božanske popolnosti, da tebe edinega gledam in ljubim, da ne iščem, razen tebe, nobeno dobro, zakaj ti si največje in resnično dobro in moja popolna tolažba.

Zapoveduješ mi, Gospod, da izstopim v svetlobo sveta in da se družim z ljudmi. Vendar sem v tvojem lastnem bitju, kot v najbolj jasnem ogledalu opazila pogubno stanje smrtnega življenja in vso njegovo bedo. In če naj bi jaz, po svoji slabosti in naravni nemoči, storila najmanjši greh proti ljubezni in v služenju Tebi, in bi tedaj morala umreti, o, raje bom sedaj umrla, kot stopila v stanje, v katerem bi te lahko izgubila. Samo če je tvoja sveta volja, Gospod, in moram jaz biti izpostavljena na burnem morju tega sveta, prosim te, najvišji in vsemogočni varuh moje duše, da moje življenje uravnavaš, moje korake vodiš in vsa moja dela po svoji sveti volji ti upravljaš. Naredi, da se moja ljubezen, po novem druženju s stvarmi, po tebi in po njih izboljša. V tebi sem spoznala neposlušnost mnogih duš. Istega bistva sem z njimi, zato se upravičeno bojim, da po kakšni nesreči, ne padem v isto pregreho. V tem tesnem mestu, v naročju svoje matere, sem se veselila v neizmerni veličini tvojega božanstva. Tu imam edino in največje dobro, ker posedujem tebe, moj vroče ljubljeni. Sedaj si ti moja edina zapuščina, moje edino dobro. Ne vem, ali ne bi izven svojega skrivališča, ko zagledam drugačno svetlobo in po svojih čutih, izgubila svoje bogastvo. Če bi mogla in če bi bilo odvisno od mene, da pregorim življenje, ki me čaka, bi se ga rada odrekla. Vendar naj se zgodi tvoja volja in ne moja. Ko ti zapoveš, mi podeli svoj blagoslov, in daj, da ti ugodim, da bom rojena v svetu. Vodi me in ščiti v stanju, v katero me vodiš.«

Na to molitev je Marija prejela Božji blagoslov. On ji je zapovedal, da pride na zemeljsko svetlobo sonca in jo razsvetlil, da ji izpolni želje.

Sveta Ana je bila vsa napolnjena s sladkostjo, dokler je Marijo nosila pod srcem. Vendar je Previdnost določila, da tudi ona občuti grenkobo. Brez grenkobe se ne čutijo sadovi milosti in ljubezni. Ker je bil hudobni duh s svojimi tovariši vržen v pekel, je med ženami Stare zaveze iskal, da bi našel tisto, katere znak je videl na nebu in ki mu ima streti glavo. Njegovim pohodom in nadlegovanju ni ušla niti Anina svetost. Ni sicer spoznal vrednosti zaklada, ki je bilo skrito v njenem naročju, vendar je vseeno občutil, da iz Ane izhaja moč in sila in se je večkrat vznemiril, nato pa se vendar spet sam tolažil, da stanje svete Ane ni nevarno za njega. Mučil ga je mir svete Ane. Opazil je tudi angele, ki so ji pomagali in jih ni mogel obvladati. Odločil se je, da če bo le mogel, ji bo vzel življenje ali pa do neke mere vsaj zaustavil srečen porod. Ta drznost je temeljila na zamisli, da njegova angelska narava mora premagati človeško naravo, vendar mu je bilo skrito, da je milost močnejša od človeške in angelske narave. Sveto Ano je napadal z raznimi navdahnjenji, s strahom in žalostmi. Naredil je, da je dvomila o svojem blagoslovljenem stanju, zaradi svoje dosedanje neplodnosti in starosti. Z molitvijo in z potrpežljivostjo je Ana premagala vse te napade. Nemalo so ji pomagali tudi angeli varuhi njene svete hčerke.

Tudi nekaj žena, ki jih je Ana poznala, je hudobni duh pozval, da se posmehujejo sveti gospe. Očitale so ji, da si samo domišlja, da bo mati ter da je to samo prevara nečistega duha. Sveta Ana je premagala tudi te napade in je vračala ženam za njihove nespodobnosti z blagostjo in ljubeznijo in je s tem zdravila te svoje nasprotnice in sovražnice. Vendar je s tem še bolj razdražila njihovo sovraštvo. Dale so se zapeljati tako daleč, da so nameravale ogroziti celo samo življenje presvete Device. Z dolgotrajno molitvijo je sveta Ana premagala tudi to sovraštvo in so se na koncu nasprotnice pokesale in poboljšale. Na koncu je nečisti pridobil neko služabnico, ki se je dvignila proti sveti Ani. Vendar ji ni mogla škodovati in je sveta Ana premagala tudi ta napad, kot vse prejšnje.

ROJSTVO PREČISTE DEVICE

– O MILOSTIH, KI JIH JE KMALU PREJELA

– NJENO SVETO IME

8. septembra je Marija zagledala svetlobo sveta, to je po devetih mesecih, ko ji je bila podeljena sveta duša. Ko se je sveti Ani približala ura, je bila napolnjena z radostjo Svetega Duha. S tem veseljem je bila vznesena tudi dete Marija, da ne občuti naravni prihod na svet. Marija je bila rojena čista, lepa in polna milosti. Dokaz, da je prišla na svet prosta in svobodna od zakona in brez kazni greha. Čeprav je bila opremljena z bitjem preostalih Adamovih otrok, se je dogajal ta dogodek pod posebnimi okoliščinami in milostmi. Ta Božja danica, predhodnica dneva, je prišla na svet ponoči, ob dvanajsti uri, in je začela deliti noč Stare zaveze od dneva milosti, ki je naznanjal svetlobo. Marijo so povili v plenice. Tisto, katere so vse želje in hrepenenja bila v Bogu, so zavili kot vsakega drugega otroka. S Tisto, ki presega modrost angelov in ljudi, so postopali kot z vsakim drugim nemočnim novorojenčkom. Vendar pa sveta Ana ni dopustila, da tuje roke negujejo otroka. To je lahko storila, ker ni bila podvržena težavam rojevanja kot druge matere.

Vzela je deklico v svoje naročje in jo darovala najvišjemu, z veliko srčnostjo in s solzami, v srcu govoreča:

»Gospod, čigar modrost in vsemogočnost je neizmerna, Stvarnik vseh stvari, prikazujem in podarjam ti sad, ki sem ga od tebe prejela, z večno hvaležnostjo, ker si mi ga dal, ker je nisem zaslužila. Naj se godi tvoja sveta volja nad materjo in hčerko in usmili se, blagovoli pogledati na nas z nepristopnega prestola svoje Slave. Bodi vedno blagoslovljen, ker si obogatil svet s tako čudovitim, tebi tako ugodnim bitjem, v katerem si pripravil šotor in hišo večne Besede.

Čestitam svojim staršem, prerokom in v njih celemu človeštvu za zavezo, ki si mu jo dal za odrešenje. Kako naj se obnašam do nje, katero si mi dal za hčerko, čeprav nisem vredna, da bi ji bila služkinja. Ali si smem drzniti in se dotakniti prave »Skrinje zaveze«? Razsvetli me, Gospod, in moj Kralj, da spoznam tvojo sveto voljo in po njej delam to, kar sem svoji hčerki dolžna storiti.«

Z notranjim navdahnjenjem ji je Gospod odgovoril,da naj vidno svojega otroka smatra za svojo rojstno hčerko, v srcu pa naj goji dolžno spoštovanje do nje. Hrani naj jo in vzgaja kot prava mati. Ko je Ana, kot druge matere, poljubljala svojega otroka, ni nikoli pozabila na dolžno spoštovanje. Angeli varuhi so z mnogimi drugimi angeli častili sladkega otroka v naročju svoje matere. Zabavali so jo z nebeško glasbo, ki jo je slišala tudi sveta Ana. Tisoče angelov, izbranih, da jo ščitijo, so se ji ponujali, da ji služijo. Ob tej priložnosti jih je Marija prvič videla v telesu z znamenjem, o katerem bom govorila v nekem drugem poglavju.

Takoj po Marijinem rojstvu, je bil nadangel Gabrijel poslan k svetim očetom v predpekel, da jim sporoči to veselo novico. S tem je razveselil vse pravične, ker jih je hkrati obvestil tudi o vseh Marijinih odlikah in milostih, katere ji je Najvišji začel deliti. Gospod je poslal številne množice nebeške vojske, ki so imeli Tisto, ki je bila izbrana za Mater večne Besede, s telesom in z dušo odnesti v nebo. Angeli so vzeli otroka iz naročja njene matere in so uprizorili svečano procesijo, v kateri je prava »Skrinja Nove zaveze« bila prenesena v hram Najvišjega, Kralja kraljev, kjer bo enkrat za vedno našla svoje mesto. Angeli so jo že sedaj svečano priznali za svojo Kraljico in so počastili Mater tistega, ki je imel postati poglavar angelov. Takoj, ko je prenesena v Nebesa, pade Marija pred prestol Najvišjega, da se mu klanja. Dogodi se približno tako, kot ko je Betsabeja pristopila k Salomonu, ki je na svojem prestolu sodil izraelski narod. Enako je storila oseba večne Besede deklici, ki je bila izbrana za njegovo mater. On jo je vzdignil na svoj prestol, jo posadil poleg sebe, ji dal ime in dostojanstvo svoje Matere in Kraljice vseh stvari. Vendar Marija ni vedela in ni poznala namena in skrivnosti teh milosti. Ona je tudi sedaj prejela nove milosti in darove. Marija je prvič jasno in blaženo gledala presveto Trojico. Ob tej priložnosti, je najavljeno angelom, da so vse tri osebe presvete Trojice od vekomaj določile presveti imeni Jezus in Marija, za Sina in njegovo Mater.

S prestola je zadonel glas Večnega Očeta:

»Naši izbranki naj bo ime Marija. naj bo to ime čudovito in slavno. Vsi, ki bodo to ime iskreno in pobožno klicali, bodo dobili mnoge milosti. Vsi, ki ga bodo s spoštovanjem in s častjo izgovarjali, bodo potolaženi in okrepčani. Vsem naj bo to ime tolažba v bolečinah, zaklad, s katerim se bodo obogatili ter svetloba, da jih vodi v večno življenje. To ime bo strašno peklu, zmaju bo strlo glavo in izvojevalo vzvišene zmage nad knezi pekla.

Gospod je zapovedal, da se tudi sveti Ani najavi ime njene hčerke in da se na zemlji izpolni to, kar je odločeno v Nebesih. S ponižno hvalo, ki so jo angeli spremljali z najčudovitejšimi slavospevi, je Marija prejela svoje ime.

Sveti angeli, ki so spoštovali in na novo spoznali na prestolu Vsemogočnega, Marijo kot bodočo Mater Besede in svojo Kraljico in Gospo, so se pri najavljanju njenega imena priklonili in hvalili Gospoda zaradi njegovih velikih skrivnosti. Marija ni vedela, zakaj se to dogaja, ker ji ni bila odkrita čast materinstva večne Besede pred utelešenjem.

Nebeški duhovi so odnesli otroka nazaj v naročje njene matere, ki ji je ta dogodek, kot tudi odsotnost hčerke ostal skrivnost. Njeno mesto je do tedaj prevzel angel v zračnem telesu. V istem času se je Ana potopila v globoko premišljevanje, v katerem so ji bile o časti Matere Božje odkrite velike skrivnosti, ki jih je varovala v globini svojega srca.

Osem dni po rojstvu je prišla množica najlepših angelov z neba. Nosili so grb, na katerem je sijalo ime Marija. Naznanili so sveti Ani, da je ime njene hčerke Marije, ki ga je Božja Previdnost odredila. Joahim in Ana naj jo tako imenujeta. Ana je sporočila Joahimu to novico. On se je zelo razveselil. Poklical je prijatelje in duhovnika in ji svečano nadel to ime. V tem času so igrali angeli, vendar sta glasbo slišali samo mati in hči. Tako je bilo z Marijinim rojstvom.

Slavno je bilo Mojzesovo rojstvo, zaradi lepote in miline otroka, vendar v primerjavi z Marijinim rojstvom, je bilo to rojstvo nečimrno, prazno in šibko. Tudi slavno in veselo Izakovo rojstvo, bi lahko primerjali s tem, pa tudi radost, ki jo je občutila Lameh, ko se je rodil Noe, vendar tudi to ni tista prava slika klicanja in veselja pri Marijinem rojstvu, ker so bila vsa ta rojstva priprave, da se rodi prava »Skrinja Zaveze«, ki bo sprejela novega in pravega Noe-ta. »O srečno rojstvo, o blaženo rojstvo, ti si največje navdušenje in veselje presvete Trojice, radost angelov, okrepitev grešnikov, veselje pravičnikov, velika tolažba svetih, ki te v predpeklu gledajo.

O dragoceni in sijajni biser, ki si v preprosti zemeljski školjki zasijal Soncu. Vzvišeni otrok. Enako so zemeljske oči tebe majhno prepoznale v svetlobi sveta, vendar ti že prekašaš v očeh najvišjega Kralja in njegovega dvora z veličino in častjo vse, kar ni Bog. Vse stvari naj te slavijo, vsi narodi naj spoznajo tvojo milost in lepoto. Zemlja naj razsvetli tvoje rojstvo! Radost naj zavlada med ljudmi, ker se je rodila tista, ki bo zapolnila praznino, ki jo je povzročil prvi greh. Premoč tvoje dobrote glede do mene naj bo nadslavljena in vzvišena, ker jaz sem samo najmanjši zemeljski črv, prah in pepel.

SVETA ANA IZVRŠI MOJZESOV ZAKON

– MARIJINO OTROŠTVO

Marijino rojstvo je bilo tako čisto, da sveta Ana ni potrebovala očiščenja. Vseeno je plačala dolg očiščenja, ker je v očeh ljudi veljala kot nečista mati. Po dneh očiščenja je odnesla svojo malo Marijo v hram, da prinese svojo žrtev svetemu duhovniku Simeonu. On sicer ni prepoznal časti presvete Device, vendar ga je po njenem pogledu prevzelo globoko ganjenje, ki mu je zagotavljalo, da je Bog določil tega otroka za velike cilje. S solzami je prosila sveta Ana Simeona, da za njo in njeno hčerko prosi Boga, da Bog oprosti, če je kakšna krivda na njima. Ob teh besedah je Simeon v svojem srcu občutil nepopisno radost. Ni si znal pojasniti tega ganotja in je vprašal sam sebe: »Ali sta morda ti dve ženi sorodnici bodočega Mesije? Misleč na to jima je izkazal veliko naklonjenost. Ana je obnovila svojo staro zaobljubo, da bo Marijo darovala Bogu v hramu takoj, ko bo otrok prišel v primerno dobo.

Marija, telesno šibka, se ni mogla z nagibom pokloniti, zato je z notranjim urjenjem nadoknadila zunanji izraz in je v svojem srcu hvalila Gospoda in se sama posvetila služenju Njemu. Ana se je vrnila domov s svojim otročkom močnejša, okrepljena in razsvetljena.

Stari hudobni duh je prežal tudi pri tem dogajanju. Ko je videl, da mati in hči, kot druge grešne žene, žrtvujeta v hramu, se ni ustrašil, ker je mislil, da se ne razlikujeta od drugih človeških otrok.

Marijo so negovali kot ostale otroke, tudi hranili so jo enako. Spala je zelo malo, ni bila zlovoljna ali otročja in tudi ni jokala kot drugi otroci, temveč samo občasno, zaradi greha v svetu. Njen obraz je bil vesel, vendar resen in dostojanstven. Kadar so jo pobožali ali poljubili tujci, je ostala resna. Ana jo je negovala z neprimerljivo skrbnostjo in ljubeznijo. Joahim je izkazoval otroku posebno naklonjenost, čeprav mu je bilo skrito kaj je Bog odločil z njim. Marija je nežno ljubila svojega očeta in Božjega ljubljenca in se je rada pustila od njega poljubljati, čeprav se je Joahim iz spoštovanja obvladoval. V vsem je bila mala nebeška Kraljica mila, spoštovana, popolna in čudovita. Čeprav je bila podvržena vsem zakonom narave, je bila dostopna vsem milostim. Tudi ko je spala, se je urila v notranjih delih ljubezni. Če je že drugim svetim bilo dano, da v času naravnega spanca uživajo v Božjih skrivnostih, da poslušajo govore in imajo videnja, tedaj spanec zagotovo ni mogel prekiniti združitve Matere Božje z Vsemogočnim. Vendar je ona spala, uživala hrano in pila samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da se vzdržuje naravno življenje. Če ni dobila hrane ob določenem času, je potrpežljivo čakala in ni jokala ali iskala hrane tako, kot to ponavadi delajo drugi otroci.

Povijanje v plenice ji je bilo všeč, celo veselila se je tega, ker je razmišljala, kako se bo utelešena Beseda zvezala in v najgroznejših mukah umrla. Ko se je otroček mogel na svojem ležišču prosto gibati, je zavzela položaj križa, prožeč svoje ročice od sebe. Vedela je, da bo njen Ljubljeni nekoč na križu umrl, čeprav ji je bilo skrito, da bo Križani bil njen lastni Sin.

MARIJINO URJENJE V ŽIVLJENJSKI STAROSTI OD ENEGA LETA DO ENEGA LETA IN POL

Marija bi lahko govorila od prve ure svojega življenja, vendar se ni posluževala tega svojega daru. Niti ni brbrala kot drugi otroci. Premagovala in zatajevala se je, da je svet ne občuduje. Zagotovo, da je mnogo večje občudovanje zaslužila ona, ki je leto in pol molčala, čeprav bi lahko govorila takoj po porodu. Občasno je govorila samo z svojimi angeli varuhi in pri molitvi k Bogu. Ana ni nikoli opazila, da otrok govori ali da zmore govoriti. Vendar, kadar ji je sveta Ana razvezala roke, jih je takoj s spoštovanjem sprožila, stegnila proti staršem. To navado je obdržala, dokler je živela v hiši staršev. S tem nemim znamenjem, ki so ga starši zelo dobro razumeli, je od njih prosila blagoslov.

Nikoli ni razžalostila staršev, v vsem jo je vodil Sveti Duh. Tako kot je bila razvneta z božansko ljubeznijo, bi moralo njeno nežno telo podleči, če je ne bi krepil Vsemogočni in s čudežno silo in močjo vzdrževal njeno naravno življenje. Seveda je pogosto, ko je preobilje njegove ljubezni prevzelo nežno telo in ko je to vodilo do nezavesti in so se izpolnile na njej besede zaročenke iz Visoke pesmi: »Osvežite me s cvetjem, ker sem bolna od ljubezni!« so ji morali pomagati angeli in jo okrepiti. Marija je govorila z njimi o svojem Ljubljenem.

Pogosto jim je rekla: »Vi nebeški služabniki mojega Gospodarja, vi najlepša dela njegovih rok, vi glasniki, oznanjevalci njegovega nebeškega dvora, iskre božanskega ognja, ki razvnema moje srce, vi uživate njegovo večno lepoto jasno, brez tančice. Govorite mi o mojem Ljubljenem. Govorite mi o nagnjenostih in lastnostih tistega, po katerem hrepenim. Povejte mi, ali ga nisem morda nehote užalila. Povejte, kaj želi od mene; ne oklevajte, temveč me v moji bolečini potolažite, ker umiram od ljubezni!«

Angeli so ji odgovarjali: »Čista zaročenka Najvišjega, tvoj Ljubljeni je edini, ki obstaja sam od sebe. On ne potrebuje nikogar, vendar vsi potrebujejo njega. On je neskončen v svojih popolnostih, neizmeren v svoji veličini, neomejen v svoji moči in modrosti, brez mere v dobroti. On je začetek vsega, a je sam brez začetka. On vodi svet in se ne utrudi, On ga vzdržuje, čeprav ga ne potrebuje. On krasi stvari z lepoto, vendar nihče ne doume njegove lepote. Blagor tistim, ki ga iz obličje v obličje lahko gledajo. Popolnosti tvojega Zaročenca so neskončne. Presegajo naš razum in njegove globoke odločitve ne more doumeti niti ena stvar.«

V podobnih in mnogih drugih pogovorih, - ki presegajo naše razumevanje - je Marija preživela svoje otroštvo v družbi angelov in samega Vsemogočnega. Včasih je bila Marija vzeta v nebesa in je gledala Boga, včasih povsem jasno, včasih v slikah. Povsem jasno je poznala angele po stopnjah, zborih, oblasteh itd. Njena ljubezen do Boga je bila tako močna in stalna, da je bila bolj nebeško, kot zemeljsko bitje. Zaradi pogostih videnj najvišjih stvari, Marijina smrtna narava ne bi mogla tega sprejeti, kaj šele vzdržati, če je ne bi krepilo nadnaravno. Ko je Marija v svojem otroštvu dopuščala, da ji strežejo starši ali kakšna druga oseba, je to vedno storila s ponižnostjo, hvaležnostjo in z molitvijo k Bogu, da to dobro, ki ji je zaradi njega izkazano, bogato nagradi. Sebe je imela za najnepomembnejšo, za najmanjšo stvar.

MARIJA SPREGOVORI PRI OSEMNAJSTIH MESECIH ŽIVLJENJA – NJENO DELO DO ODHODA V HRAM

Preden je Marija od Gospoda prejela dopuščenje, da spregovori z ljudmi, namreč v 18. mesecu življenja, je imela razumsko videnje Boga, ne očitno, temveč v slikah. V tem videnju je bila obnovljena vsebina prejšnjih videnj, darovi in milosti pa pomnoženi. V času tega videnja, se je med Gospodom in nebeško Kraljico razvil pogovor, ki ga bom komajda lahko z besedami zaobjela.

Marija je rekla:

»Najvišji Gospod, nedoumljivi Bog. Kako lahko najnesposobnejši in najbednejši od tvojih stvari podeliš toliko milosti? Kako se lahko tvoja veličina s toliko dobrote poniža do svoje služabnice, ki ni sposobna, da ti jo vrne? Najvišji se poniža, da pogleda svojo služabnico? Vsemogočni obogati revne? Sveti nad svetimi se druži s prahom? Gospod, kako lahko jaz, najneznatnejša od tvojih stvari, ki najmanj zaslužim tvojo naklonjenost, stojim pred teboj? Kje bom našla sredstvo, ki bo uničilo mojo krivico do tebe? Kaj lahko imam, a da ni tvoje, ker po tebi sem, se gibljem in živim? Veselila se bom, moj Ljubljeni, ker je tvoje vse dobro in ker stvar razen tebe nič ne poseduje, temveč je tvoja želja in tvoja čast povzdigniti najnižjega, pomilostiti najnesposobnejšega, podeliti siromaku, da se s tem toliko bolj spozna in povzdigne tvoja velikodušnost in radodarnost.«

Gospod ji je odvrnil:

»Moja golobica, ti si našla milost v mojih očeh. Ti si moja prijateljica in moje izbrano veselje. Povedal, razglasil ti bom, kaj mi bo na tebi najbolj ugajalo in bo najlepše. Jaz sem Bog Usmiljenja in ljubim ljudi z neizmerno ljubeznijo. Med množico nehvaležnih, ki me s svojimi grehi žalijo, najdem tudi prijatelje in pravičnike, ki so mi služili in ki mi služijo z zvestobo in ljubeznijo. Zato sem se odločil, da jim pomagam, namreč, da jim pošljem svojega edinega Sina, da ne bodo tako dolgo ločeni od moje slave in lepote, ter da mene za vedno hvalijo in častijo.

Marija je odgovorila:

»Naj te gane, Gospod, rešitev Adamovih otrok, pošlji čim prej svojega Edinorojenega. Naj pride srečni dan, po katerem so moji pradedi toliko hrepeneli; naj smrtnikom ne bo zavrnjeno večno odrešenje. Zakaj, usmiljeni Oče, tako dolgo odlašaš to, kar tvoji žalostni in zasužnjeni otroci s takšnim hrepenenjem pričakujejo? Če moje življenje lahko temu koristi, dajem ti ga, Gospod, pripravljena sem ga žrtvovati.«

Gospod je zapovedal Mariji, da vsak dan pogosto moli za prihod utelešene Besede in da objokuje grehe ljudi, ki so zavlekli rešenje ljudi in obnovo. Dal ji je tudi spoznati, kako je prišel čas, da začne svoje čute uporabljati, ker bo to v njegovo večjo slavo, če bo govorila z ljudmi.

Marija je odgovorila:

»Nedoumljivo veličanstvo, kako se lahko drzne ta, ki je samo prah, govoriti o tako visokih in skritih skrivnostih? Kakšne zasluge ima lahko pred teboj stvar, ki ti še v ničemer ni služila? Vendar, če ti, Gospod, odrediš, da odprem svoja usta in govorim – razen s tabo - tudi z drugimi, te prosim, da vzameš v obzir mojo nemoč in stisko, ki se ji izpostavljam, ker se tudi razumni stvari dogaja, da v besedah pade in se zatakne. Želim skozi celo svoje življenje molčati, da se izognem stiski, da izgubim tebe. Takšne izgube ne bi mogla preživeti niti za trenutek.«

Mala Marija je želela celo svoje življenje preživeti v molku. Velika sramota za človeško nerazumevanje. Bala se je zgrešiti z jezikom, tista, ki ni mogla pogrešiti, medtem ko se mi, ki skoraj gotovo ne moremo drugače kot grešno govoriti, od želje za tem mučimo in po tem močno hrepenimo.

Kot da se je presveta Trojica veselila njene zaobljube, ji je odgovorila z besedami:

»Majhna je naša sestra, kaj bomo storili z njo tisti dan, ko naj bi ji govorili? Če je ona zid, zgradimo na njem srebrni branik. Majhna si, ljubezniva sestra, v svojih očeh, vendar si velika v naših in ostala boš takšna. Z enim lasom svojega vratu si ranila naše srce. Imela si se za neznatno in to množi našo ljubezen do tebe. Nimaš prsi, da druge hraniš s svojimi besedami. Ravno tako nisi žena po zakonu greha, ker te nisem hotel všteti v zakon greha. Ponižala si se, čeprav si največja med vsemi stvarmi. Bojiš se, čeprav si povsem varna. Trudiš se, da bi se izognila stiski, pogubi, ki ti ne bi mogla škoditi. Kaj bomo storili z našo sestro tisti dan, ko bo po naši volji odprla svoja usta, da nas blagoslovi, medtem ko ljudje odpirajo svoja usta, da žalijo naše sveto ime? Kaj bomo storili, da tako slaven dan, ko ona spregovori, svečano uveljavimo? Njen molk je bil sladek, vendar bo mnogo slajši njen glas našemu ušesu. Kajti ta močan zid je povzdignjen z močjo naše milosti in utrjen z močjo naše mišice. Nove srebrne branike bomo dali nanj. Nove milosti bomo dodali prejšnjim, da bodo od srebra, da bodo bogatejši in dragocenejši. Ko spregovori, naj bodo njene besede povsem čiste in milozvočne našemu ušesu; v njena usta bomo vlili svoje milosti, naša močna zaščita naj jo spremlja povsod.«

Gospod je okrepil Marijo in ji obljubil, da bo on vodil njene besede, da bo vedno pri njej in da vse kar izreče, bo njemu ugodno in bo služilo njemu.

Prvi Marijin govor je bil, da je zaprosila starše za blagoslov, na ta način jima je priznala, da se njim, poleg Bogu, zahvaljuje za svoje življenje. Joahim in Ana sta se razveselila tudi, da je otrok shodil. Presrečna je Ana vzela Marijo v naročje ter vzkliknila: »Draga hčerka, ljubljenka mojega srca, naj bo zven tvojih besed na slavo Najvišjega in v njegovo najvišjo službo, ki jo začenjaš. Naj bodo tvoje besede odmerjene in zadostne, tvoji koraki vodeni samo v dobro ter v službo in v čast našega Stvarnika.«

Marija je zelo pozorno poslušala besede svoje matere in si jih je globoko vtisnila v nežno srce. Naslednjih osemnajst mesecev, ki so minili, do njenega tretjega leta življenja, je govorila zelo malo. Svoja usta je odprla skoraj samo tedaj, kadar jo je njena sveta mati poklicala in ji zapovedala, naj govori, da uživa v pogovoru z njo, o Bogu in o njegovih skrivnostih. Skromen in ponižen nebeški otrok je poslušal svojo spoštovano mater. Tista, ki je v modrosti presegala vse stvari, je želela, da jo učijo in vzgajajo. Tako so se razvijali med materjo in hčerjo najslajši pogovori. Ana nikoli ni omenila skrivnosti, ki jo je hranila globoko v srcu, poznavajoč, da je Marija izbrana za Mater Božjo, čeprav sta pogosto govorili o skrivnosti utelešenja.