BOŽJA NAVZOČNOST PRI SVETI MAŠI

JEZUS JE PRI SVETI MAŠNI DARITVI  RESNIČNO NAVZOČ

Odlomki iz knjige SVETA MAŠNA DARITEV – pričevanje Cataline, laične misijonarke Evharističnega Jezusovega Srca – v kateri Catalina pričuje o svojih videnjih med sveto mašo

DAROVANJE

Trenutek kasneje se je pričela priprava darov. Blažena Devica pravi:

»Prosi takole: (ponavljala sem za njo)

»Gospod, vse ti darujem, kar sem, kar morem, vse to polagam v tvoje roke. Oblikuj ti, o Gospod, to majhnost in uboštvo, kar sem. Po zasluženju tvojega Sina me spremeni, o najvzvišenejši Bog. Prosim te za svojo družino, za svoje dobrotnike, za vsakega posameznika našega apostolata, za vse osebe, ki nas napadajo, za vse tiste, ki so se priporočili moji ubogi molitvi … Pouči me, kako položiti svoje srce na njihove poti, da njihova življenjska pot ne bo tako trda in naj občutijo pod svojimi nogami nežnost Ljubezni … 

Tako so molili sveti in jaz želim, da tako molite tudi vi.«

Tako nas prosi tudi Jezus, da razprostremo svoje srce na tla, da ne občutijo grobosti poti, ampak,da jim olajšamo in prevzamemo bolečino vsakega koraka.

…

Iznenada je začela vstajati v cerkvenih klopeh množica bitij, ki jih prej sploh nisem videla. Izgledalo je, kot da neposredno iz strani vsakega posameznika, ki je bil v katedrali, bočno izhajajo druge osebe, ki se spreminjajo v mlada in lepa bitja. Oblečeni so bili v svetlečo belo obleko (tuniko), izstopili so iz klopi v srednji predel cerkve in svečano odšli k oltarju.

Naša Mati pravi:

»Dobro glej, to so angeli varuhi vsakega posameznega človeka, ki je tukaj navzoč. Sedaj je trenutek, ko angeli varuhi vsakega vernika prinašajo darove in molitve na oltar Gospodu.«

V tistem trenutku sem bila popolnoma presenečena in premagana, ker so ta bitja imela tako lepe obraze, ki so sijali tako prečudovito in skrivnostno, kar se enostavno ne more opisati, ne predstavljati. Črte obrazov so tako lepo in čudovito sijale.  Bile so mehko-ženske, a njihova telesna zgradba, njihove roke in njihova telesa, so bila moška. Bose noge se niso dotikale tal, premikale so se, kot da drsijo, kot da lebdijo nad zemljo. Ta procesija nebeških bitij je bila zelo lepa in ganljiva. Nekateri med njimi so imeli v svojih rokah nekaj podobnega zlato-sijočim posodam, iz katerih je izhajala belo-zlata luč.

Nato pravi Mati Božja:

»To so angeli varuhi oseb, ki darujejo to sveto mašo z mnogimi nameni. To so angeli varuhi, ki se zares zavedajo, kaj pomeni to slavje. To so angeli tistih, ki imajo kaj ponuditi in darovati Gospodu…«

»Darujte v tem trenutku vse, darujte Gospodu vaše skrbi, vaše bolečine, vaše sanje in vznesenosti, navdušenje, vaše žalosti, vaše veselje in vaše prošnje. Spomnite se, da ima sveta maša neskončno  vrednost – prav zaradi tega bodite velikodušni v žrtvovanju in darovanju vaših prošenj in namenov.«

Za prvimi angeli so šli drugi, ki niso ničesar držali v svojih rokah. Stali so praznih rok.

Blažena Devica pravi:

»To so angeli varuhi ljudi, ki so resda tukaj, a nikoli ničesar ne darujejo, pravzaprav si ne prizadevajo, da bi spremljali vsak liturgični trenutek svete mašne daritve in ničesar ne darujejo na Gospodov oltar.«

Povsem na koncu so šli še drugi angeli, ki so dajali zelo

žalosten vtis. Šli so proti oltarju s sklonjenimi rokami v molitvi in s pogledom uprtim v tla.«

»To so angeli varuhi ljudi, ki so tukaj, pa kljub temu niso navzoči. To pomeni: to so tisti, ki niso prišli prostovoljno, ali pa so prišli zaradi bednega sporazuma ali družbene obveznosti, ne da bi želeli prisostvovati pri daritvi svete maše. Ti angeli varuhi so žalostni, ker nimajo ničesar, kar bi prinesli na oltar, razen svojih molitev.«

»Ne žalostite tako svojega angela varuha … Mnogo molite. Molite za spreobrnenje grešnikov, za mir v svetu, za člane vaših družin, za vaše sosede, za tiste, ki so se vam priporočili v molitev. Mnogo molite, kličite, vpijte, pa ne samo zase, temveč tudi za druge – predvsem za sovražnike.

»Spomnite se, da je Gospodu najbolj všeč, če sami sebe ponudite kot spravno žrtev, da Jezus, ko prihaja v daritvi svete maše iz nebes na zemljo, spreminja in spremeni vas same s svojimi lastnimi zasluženji. Kako naj ponudimo in darujemo Očetu samega sebe? Ničevost, uboštvo in grešnost samega sebe? Ko vse to darujemo združeno z Jezusovim zasluženjem, je to prijetno nebeškemu Očetu.«

Tista drama, tista procesija je bila prečudovita in nezemeljsko lepa, da bi jo lahko primerjali s čim drugim. Vsa ta  nebeška bitja so pokleknila pred oltarjem. Nekateri so spustili svoje darove na tla, drugi so pokleknili tako globoko, da se je njihovo čelo dotaknilo tal.

Ko so vsi prišli k oltarju, so bili mojim očem nevidni,  izpuhteli so iz mojega vida.

…

SVET, SVET, SVET SI TI, GOSPOD…

Ko je zbrano božje ljudstvo vzkliknilo:

»Svet, svet, svet,«

je nenadoma izginilo vse, kar je bilo za duhovniki, ki so darovali sveto mašo.

Z leve strani nadškofa se je zadaj v višini glave pojavilo na tisoče angelov, majhnih in velikih, z ogromnimi krili in povsem majhnimi krilci, kot tudi brez njih, oblečenih v belo obleko, ki je bila podobna belim albam duhovnikov in ministrantov.

Vsi so klečali z rokami sklenjenimi k molitvi v svetem spoštovanju in s pripognjenimi glavami. Slišala se je prečudovita glasba, kot bi številni kori peli z najrazličnejšimi glasovi in skupno z božjim ljudstvom peli in vzkliknili:

»Svet, svet, svet …«

SPREMENJENJE

Prišel je trenutek spremenjenja, čas najčudovitejših čudežev nad čudeži …

Z desne strani nadškofa, proti ozadju, se je pojavila množica oseb. Bili so oblečeni v enakih oblekah (tunikah) pastelnih barv: roza, rdečih, zelenih, nebeško modrih, vijoličnih in rumenih, v zelo različnih mehkih in svetlih barvnih odtenkih. Njihovi obrazi so prav tako sijali od veselja. Vsi so izgledali enako stari. Lahko se je videlo (ne morem reči zakaj), da so bili to ljudje različne starosti, enakih obrazov, brez gub, z nekim blaženim izrazom. Prav tako so vsi klečali pri odzvanjanju

»Svet, svet, svet, Gospod …«

Tedaj pravi naša draga Gospa:

»To so vsi svetniki in blaženi iz nebes; med njimi so tudi duše vaših družinskih članov, ki se že sedaj veselijo Božje navzočnosti.«

Naenkrat zagledam Njo, presveto Devico Marijo, neposredno z desne strani nadškofa … korak dalje, za glavo glavnega mašnika, kjer se je nahajalo nekaj vzdignjenega nad tlemi, kako kleči na zelo finih in dragocenih tkaninah, ki so kakor prozorne, a istočasno svetleče, kakor kristalno bistra voda.

Tu je klečala presveta Devica Marija sklenjenih rok, gledala pazljivo in z globokim spoštovanjem proti mašniku. Od tam mi je govorila, čisto tiho, neposredno v moje srce, ne da bi gledala vame:

»Kajne, preseneča te, ker me vidiš za nadškofom? In prav je tako … Kljub veliki ljubezni, po kateri mi je dodeljen moj Sin, mi ni podelil dostojanstva in moči, ki jo je dal duhovniku: namreč Njega vsak dan prinašati s svojimi rokami v ta svet, kot to delajo duhovnikove roke iz dneva v dan. Zato tako zelo spoštujem in cenim duhovnika in pred čudežem, ki ga Bog dela po njem, sem na tem mestu enostavno prisiljena pasti na kolena.«

Moj Bog, koliko dostojanstva, koliko milosti izliva Gospod na duhovnikovo dušo. A o tem ne razglabljamo, morda se niti sami duhovniki tega ne zavedajo!

Pred oltarjem se začne pojavljati nekaj senc sive barve, z rokami vzdignjenimi navzgor.

O teh pravi presveta Devica:

»To so uboge duše iz vic, ki čakajo na vaše molitve, da bi se spojile in si olajšale svoje trpljenje. Neutrudno molite zanje. Te uboge duše bodo potem molile za vas, ampak zase ne morejo ničesar več storiti. Vi ste tisti, ki lahko pomagate tem ubogim dušam, da se osvobodijo ognja vic, da dospejo do večnega gledanja Boga, da se v Njem veselijo na veke.«

»Torej vidiš, da sem ves čas navzoča tukaj, …« je nadaljevala Mati Božja.

»Ljudje romajo in obiskujejo kraje mojih prikazovanj in to je največkrat v redu in dobro, zaradi mnogih milosti, ki jih prejemajo na teh krajih. A zagotavljam ti, da na nobenem kraju mojih prikazovanj, v nobenem delu sveta nisem tako navzoča, kot pri sveti maši. Pri podnožju oltarja, na katerem se slavi sveta maša, me lahko vedno srečate. Prebivam tudi pri podnožju tabernaklja in ostajam skupaj z angeli, ker sem preprosto vedno pri Njem in z Njim.«

Gledati prelepi obraz Božje Matere – kot tudi vse druge svetleče obraze – v tem trenutku, ko se poje »SVET«, gledati jih, kako klečijo s sklenjenimi rokami in v pričakovanju tistega velikega čudeža, ki se obnavlja po vsem svetu in vedno znova ponavlja, je bilo več, kot biti v samih nebesih.

Ne morem misliti na to, da so med vami ljudje, ki v tem trenutku niso posebej zbrani, temveč raztreseni in govorijo …

Z veliko bolečino v srcu povem to: mnogo več moških kot žensk stoji pri tem dogodku prekrižanih rok, kot da želijo Gospodu izkazati čast stoje, z ravnodušnim izrazom.

Blažena Devica pravi:

»Povej človeštvu, da človek ni nikoli bolj človeški, kot kadar kleči pred Bogom.«

Mašnik – škof – izgovarja besede SPREMENJENJA.

Bil je normalno velik, a naenkrat je začel rasti in je bil obsijan z neko žarko svetlobo, nadzemeljsko svetlobo, belo-zlato, ki ga je obdala, da je tako močno žarel v obraz, da njegove obrazne črte niso bile več prepoznavne.

Ko je vzdignil Hostijo, sem videla njegove roke in na koncu prstov znamenje, iz katerega je izhajala velika intenzivna luč. To je bil Jezus. To je bil On, ki je s svojim telesom obdal telo mašnika, kot da je On nežno in s polno ljubezni obdal in objel nadškofove roke.

V tem edinem trenutku je začela hostija rasti, postajala je vse večja; v njej se je pojavil prečudoviti Jezusov obraz, kako gleda svoje ljudstvo.

Instinktivno sem hotela povesiti svojo glavo, a naša draga Gospa mi je rekla:

»Ne povešaj glave, temveč povzdigni svoj pogled, glej Njega, glej ga naravnost, ne izmikaj se Njegovemu pogledu in ponavljaj molitev iz Fatime:

»Gospod, verujem Vate, častim Te, zaupam Vate in Te ljubim! Prosim Te, dopusti tistim, ki ne verujejo, Te ne častijo, ne zaupajo Vate in Te ne ljubijo. Odpuščanje in usmiljenje …«

Sedaj mu reci, da ga zelo ljubiš, izkaži svoje spoštovanje Kralju kraljev.«

Tako sem govorila. Zdelo se mi je, da Jezus gleda iz ogromne Hostije samo mene. V notranjosti sem čutila, da Jezus gleda z veliko ljubeznijo vsakega navzočega …

Nato sem sklonila glavo tako, da sem se s čelom dotaknila tal, kot so to predhodno naredili vsi angeli in blaženi iz nebes. Morda sem v delčku sekunde razmišljala o tem, kako je mogoče, da se je Jezus pojavil v telesu duhovnika, ki je maševal in bil istočasno prav tako viden v veliki Hostiji, ki je pri spuščanju duhovnikovih rok spet postala majhna kot prej. Po mojem licu so polzele velike solze. Moj obraz je bil ves solzen in nisem se mogla nehati čuditi.

Nato je nadškof spregovoril besede spremenjena nad vinom in istočasno je začelo sijati in se svetiti na nebu in v ozadju. Naenkrat ni bilo več zidov, ne strehe na cerkvi. Vse je bilo mračno, svetila je samo tista sijajna luč na oltarju.

Naenkrat sem zagledala zgoraj Jezusa – razpetega, in Njegova glava mu je padla na prsi. Prečna kraka križa sta držala velike in močne roke. Iz sredine te žarke luči je zletela lučka, kot neka kresnica ali zelo majhen sijajen golobček. Letel je po celi cerkveni ladji in se naposled spustil na levo ramo gospoda nadškofa, ki je še vedno predstavljal Jezusa, ker sem mogla jasno videti  in razlikovati njegove dolge lase in njegove svetleče rane, njegovo veliko telo, a njegovega obraza nisem videla.

Zgoraj, razpeti Jezus; Njegov obraz se je nagnil k desnemu ramenu in vse, kar je bilo razpoznavno od njegovega obraza in njegovih rok, je bilo iznakaženo, prebito in polno ran. Na desni strani se je odprla rana na njegovih prsih, a kri je v valovih brizgala na levo stran, a na desno stran je tekla – slutim - voda; bila je prozorna in čista, zdelo se je, da je to reka neke nadnaravne svetlobe, ki teče na desno in na levo na navzoče vernike. Začudilo me je, koliko je bilo krvi, ki je tekla preko keliha in zbala sem se, da se bo kelih prenapolnil in bo kri tekla preko samega oltarja, kjer bo ostal ogromen krvav madež, a niti ena kaplja ni kanila!

V tem trenutku pravi Sveta Devica:

»To je čudež nad čudeži. Že večkrat sem ti rekla, da za Gospoda ni časa, ne prostora v tem trenutku spremenjenja, vsa skupnost vernikov in somaševalcev se prestavi v podnožje Kalvarije, točno v trenutku križanja Jezusa Kristusa.«

Si lahko kdo to predstavlja? Naše oči ne morejo ničesar videti niti opaziti, čeprav smo vsi tam v trenutku, ko ga razpenjajo na križ. On prosi Očeta odpuščanja, ne samo za tiste, ki ga ubijajo in mučijo, ampak prosi za odpuščanje za vsak naš posamezni greh:

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Od tega dne prosim vse ljudi in vseeno mi je, če me imajo za noro, da naj POKLEKNEJO - PADEJO NA KOLENA, da naj z vsem svojim srcem in vsemi svojimi občutki, doživijo ta privilegij, ki nam ga Gospod podarja v svoji dobroti.

OČE NAŠ

Ko smo začeli moliti Očenaš, mi je sam Gospod, prvič v času te mašne daritve, rekel:

»Dobro poslušaj! Jaz hočem, da moliš z največjo iskrenostjo in sodelovanjem, ki si ga sposobna, da se prav v tem trenutku spomniš oseb ali ljudi, ki so ti v življenju prizadejali največ bolečin, trpljenja in hudega, da jih v tem trenutku objameš in pritisneš na svoje srce in moliš globoko v srcu s sledečimi besedami:

»V Jezusovem Imenu ti odpuščam in ti želim mir.

V Jezusovem Imenu te prosim za odpuščanje in želim si tvoj mir.«

Če ta oseba zasluži mir, ga bo tudi prejela in bo na ta način tudi blagrovana. Če se pa ta oseba ni sposobna odpreti za mir in ga spustiti v svoje srce, se bo ta mir vrnil v tvoje srce. Ampak ne želim, da zadobiš mir in ga daš drugim osebam, v kolikor nisi najprej pripravljena odpustiti in ta mir najprej občutiti in imeti v svojem srcu.«

»Pazite na to, kaj delate«, je nadaljeval Gospod.

»Vedno znova govorite v Očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če ste pripravljeni samo odpustiti, ne pa tudi pozabiti, kar mnogi vedno naglašajo, potem tudi Bogu postavljate pogoje za odpuščanje. Vi pravite: Odpusti mi, prosim, samo toliko, kolikor sem sam pripravljen odpustiti, ne več, ne manj.«

Ne morem prav pojasniti svoje bolečine in kesanja, ki me je obšlo, ko sem naenkrat spoznala, kako zelo lahko ranimo Gospoda in kako sami sebi škodujemo in sebe prizadenemo z užaljenostjo, z ljubosumnostjo, s sovraštvom in z drugimi groznimi načini vedenja, ki največkrat nastanejo zaradi kompleksa manjvrednosti in preobčutljivosti. Jaz sem odpustila, iz vsega srca sem odpustila. Prosila sem odpuščanja za vse, ki so me kdajkoli žalili, da bi pridobila Gospodov mir in ga občutila v globini svoje notranjosti.

Mašnik reče:

»… Podari nam mir in edinost … in potem: Gospodov mir naj bo z vami vsemi …«

Nenadoma sem videla, da je med nekaterimi ljudmi, ki so se objeli (ne pri vseh), zasijala zelo močna luč. Takoj sem vedela: to je bil Jezus. In že se je naslonil na osebo ob meni, da bi jo objela. Tako sem prav zares občutila v tej nadnaravni luči objem samega Gospoda. On sam je bil, ki me je objel, da bi mi podaril svoj mir, kajti v tem trenutku sem bila naenkrat sposobna odpustiti in odstraniti iz svojega srca vso bolečino in zadržanost do drugih ljudi. Tako močno si Jezus želi skupaj z nami podariti ta trenutek veselja, nas objeti, nam zaželeti in zapustiti svoj mir.

Nato je prišel trenutek obhajanja vseh somaševalcev. Zapazila sem navzočnost vseh duhovnikov na nadškofovem mestu. Ko je on prejel sveto obhajilo, je presveta Devica rekla:

»To je pravi trenutek za glavnega mašnika in duhovnike, ki ga spremljajo. Torej ponavljaj za menoj:

»Gospod, blagoslovi jih, posveti jih, pomagaj jim, naj ostanejo čisti, ljubi jih, zašiti jih, ohrani jih v svoji ljubezni…«

Pri tem mislite na duhovnike celega sveta, molite za vse Bogu posvečene osebe in redovnike…«

Ljubljeni bratje, to je pravi trenutek, ko moramo moliti za vas, ker ste vi Cerkev, kot smo Cerkev prav tako tudi mi, laiki. Mnogokrat mi laiki veliko zahtevamo od duhovnikov, nismo pa sposobni zanje moliti, jih razumeti, da so tudi oni samo ljudje.

Razumeti in ceniti njihovo osamljenost, njihov biti sam – zapuščen, s čimer se duhovnik tolikokrat srečuje. Moramo pač razumeti, da so duhovniki ljudje kot mi, ki predvsem potrebujejo polno razumevanja, pa tudi pravih odnosov in spoštljivosti, posebno ker posvetijo vse svoje življenje za nas, za vsakega posameznika, kot Jezus. Oni so se mu zares popolnoma darovali.

Gospod želi, da ljudstvo – čreda, ki jo je Bog zaupal določenemu duhovniku, prosi za svojega pastirja in tako prispeva k njegovemu posvečenju. Nekega dne, ko bomo prišli na drugi svet, bomo razumeli čudež, ki ga je naredil Gospod, ko nam je podaril duhovnike, ki nam pomagajo rešiti naše duše.

  

SVETO OBHAJILO

Ljudje gredo sedaj iz klopi k svetemu obhajilu.

Prišel je veličastni trenutek srečanja, čas obhajila.

Gospod mi reče:

»Počakaj trenutek, želim da nekaj opazuješ…«

Notranje vzpodbujena sem usmerila pogled k osebi, ki je pravkar prejela sveto obhajilo na jezik iz rok duhovnika.

Ob tem moram pojasniti, da je bila to oseba iz naše molitvene skupine, ki se prejšnjega večera ni mogla več spovedati, pa se je zato spovedala zjutraj, pred sveto mašo.

Ko je sedaj duhovnik položil Gospodovo telo na njen jezik, je vzplamtel žarek svetlobe; tej ženi je bela-močno zlata svetloba prežela najprej hrbtenico, potem pa ramena in glavo.

Tedaj mi je Gospod rekel:

»Kako uživam, ko objamem neko dušo, ki me prejema s popolnoma čistim srcem!«

Jezusov glas je zvenel zelo zadovoljno in srečno.  Bila sem povsem razburjena, vseskozi sem gledala to prijateljico, kako se vrača na svoje mesto, obkrožena z bleščečo svetlobo, vsa Gospodova. Pomislila sem na to, kolikokrat zanemarimo ta čudež, ko pristopamo h Gospodovi mizi z našimi malimi in velikimi grehi, da bi prejeli Jezusa, ko bi to moralo biti veliko slavje. Večkrat rečemo, da nimamo toliko duhovnikov, da bi se vsak trenutek lahko spovedovali svojih grehov. Problem pravzaprav ni spovedati se znova in vsak trenutek, temveč je večji problem, da tako lahko in vedno znova padamo v greh in ne premagamo skušnjave. Povedati moram tudi to, da se tolikokrat trudimo najti lepotilni salon in dobrega frizerja, če moramo kam iti ali smo povabljeni na slavje. Torej se od nas ne terja preveč, da bi si našli spovednika, ko je to potrebno, da bi nas osvobodil tega blaga grehov in umazanije duše. Ne smemo biti predrzni in prejeti Jezusa kadarkoli, posebno ne takrat, ko je naše srce polno grozljive trdote.

Ko sem krenila, da bi prejela sveto obhajilo, mi je Jezus ponovno rekel:

»Zadnja večerja je bila trenutek največje pristnosti z mojimi. V tem času ljubezni sem vzpostavil sam Zakrament, ki je bil v očeh ljudi največja norost in neumnost. Postal sem namreč jetnik Ljubezni. Vzpostavil sem zakrament Svete Evharistije. Želel sem ostati pri vas in med vami do konca časov, ker moja ljubezen ni mogla prenesti, da vi, ki sem vas ljubil bolj kot svoje lastno življenje, ostanete sirote…«

Tedaj sem prejela hostijo – Gospodovo Telo - in imela je povsem drug okus. To je bila mešanica krvi in kadila, ki me je vso izpolnila. Občutila sem tako brezmejno ljubezen, da nisem mogla zadržati solz … Ko sem se vrnila na svoje mesto in pokleknila, mi je Gospod rekel:

»Dobro poslušaj…«

Naenkrat sem mogla v notranjosti razbrati in slišati molitve žene, ki je sedela pred menoj in se je pravkar obhajala. To, kar je ona govorila, ne da bi odpirala usta, se je glasilo približno takole:

»Gospod, spomni se, da je že spet konec meseca, jaz pa nimam denarja, da bi plačala stanarino, obrok za avto in otrokom šolnino, ti naredi nekaj in mi pomagaj… Prosim te, pomagaj mi, da moj mož preneha končno toliko piti. Ne morem več prenašati njegove stalne pijanosti. Prosim te tudi za svojega sina. Še eno leto bo izgubil, če mu ne pomagaš pri izpitih, ki se mu bližajo v tem tednu… In ne pozabi moje sosede, ki se mora brezpogojno odseliti, ker je enostavno ne morem več prenašati … itd. itd.«

Naenkrat reče nadškof »Molimo!« in zbrana skupnost vstane k zaključni molitvi. Jezus mi reče z žalostnim glasom:
»Ali si videla in opazila? Niti enkrat samkrat mi ni ta žena rekla, da me ljubi, niti enkrat se mi ni zahvalila, da sem se s svojim božanstvom spustil iz nebes kot dar ljudem, ubogemu človeštvu, prav tako njej, da bi ljudi pritegnil k sebi. Niti enkrat samkrat ni rekla.«Hvala, Gospod! To so bile samo dolge litanije prošenj… In tako se največkrat obnašajo vsi, ki prihajajo sem, da bi me prejeli.«

»Jaz sem umrl iz ljubezni do vas, jaz sem vstal prav tako iz ljubezni in od tedaj iz ljubezni čakam vsakega posameznika… ampak vi sploh ne opažate, kako hrepenim in sem žejen vaše ljubezni. Spomni se, jaz sem »Berač Ljubezni«, v tem vzvišenem, tako pomembnem času za dušo.«

Ali sploh razumete, da On, ki je sama Ljubezen, hrepeni po naši ljubezni, moli in prosi, a mi mu je ne želimo dati? Pravzaprav je to še hujše, da si prizadevamo izogniti se srečanju z najvišjo Ljubeznijo, z edino Ljubeznijo, ki se daruje v trajni daritvi.

BLAGOSLOV

Ko je nadškof podelil zaključni blagoslov, mi je presveta Devica ponovno rekla:

»Opazuj, pazi in glej, kaj delaš… Vi enostavno mahate  roko, namesto, da bi se prekrižali. Vedno misli na to, da bi ta blagoslov, ki ga prejemaš po posvečenih duhovnikovih rokah, bil lahko zadnji. Ne veš, ali boš umrla ali ne, ko prideš ven iz te cerkve. Prav tako ne veš, ali boš imela še enkrat priložnost, da ti kakšen drug duhovnik podeli svoj blagoslov. Te posvečene roke ti dajejo blagoslov v imenu presvete Trojice – zaradi tega je več kot prav, da to znamenje križa narediš s spoštovanjem in pobožnostjo, kot da je to poslednjič v tvojem življenju.«

NEDOUMLJIVO BOGASTVO SVETE MAŠE

Koliko dobrin izgubljamo s tem, da vsega tega preprosto ne želimo razumeti, niti sodelovati vsak dan pri sveti maši! Zakaj se malo ne potrudimo, da bi dan začeli pol ure prej, vstali pol ure prej, bili vsak dan prisotni pri sveti mašni žrtvi in s tem prejeli ves blagoslov in vse milosti, ki jih Gospod želi izliti na nas?

Zavedam se, da vsi ne morejo biti vsak dan pri sveti maši, zaradi svojih običajnih obveznosti, a morda bi se je bilo mogoče udeležiti vsaj dvakrat, trikrat tedensko, ali ne? Še bolj zaradi tega, ker je veliko ljudi, ki se izognejo nedeljski maši z nekakšnimi izrabljenimi izgovori, da imajo doma majhnega otroka, ali dva, ali deset otrok, in da zaradi tega ne morejo priti k sveti maši. Kako pa se odločajo, ko gre za neko drugo važno obveznost – povabilo na kosilo, obiskati neko predstavo v kinu - in druge tako »važne stvari«? Tedaj preprosto vzamejo otroke s seboj, ali pa se izmenjavajo, mož gre k sveti maši, žena gre pa kasneje. Prosim vas, izpolnite svojo obveznost do svojega Gospoda Boga in Stvarnika!

Imamo čas za učenje, študij in delo. Imamo čas za igro, počitek, šport, gledanje televizije, sprehajanje s psom, branje časopisov in revij, nimamo pa časa iti k sveti maši – niti enkrat tedensko.

Jezus me je zaprosil na koncu svete maše, da še nekaj minut ostanem z njim. Rekel mi je:

»Ne hitite in ne tecite takoj iz cerkve po končani sveti maši. Ostanite še trenutek – nekaj minut v moji družbi, uživajte mojo navzočnost, omogočite mi veselje, da ste z menoj…«

V svoji mladosti sem od nekoga slišala, da po svetem obhajilu Gospod ostane v nas pet ali deset minut. Tako sem Gospoda v tem trenutku vprašala:

»Gospod, ali je to resnično tako? Kako dolgo pa ostaneš Ti v nas po svetem obhajilu?«

Mislim da se je Gospod moral smejati zaradi moje neumnosti in tega neumnega vprašanja, ker mi je rekel sledeče:

»Ostanem toliko časa, kolikor me želiš imeti. Tudi čez dan, ko mi nakloniš samo nekoliko besed, v času tvojih vsakdanjih opravil, te vedno poslušam. Jaz sem vedno z vami. Vi ste tisti, ki me zapuščate in puščate samega…. Maša se je zaključila, odhajate iz cerkve in to je že konec vaše krščanske drže do življenja in odločitev, to je konec povezave  Jezusom. Izpolnili ste nedeljsko obveznost in s tem je narejeno vse; sploh ne mislite na to, da bi me razveselili, da bi z vami podelil družinsko življenje, vsaj ta dan – GOSPODOV DAN.«

»Hočem rešiti svoje človeštvo, ker je bil čas, v katerem sem vam odprl vrata nebes, prepoln neizmerne, nedoumljive bolečine… Misli na to, da nobena mati do danes ni hranila svojega otroka s svojim lastnim telesom, a jaz sem šel do tako ekstremne ljubezni, da bi vam omogočil sodelovati po mojih zasluženjih.«

»Sveta mašna daritev, to sem jaz sam. V njej sem podaljšal svoje življenje in daritev križa med vami. Kaj sploh še imate poleg zaslug mojega življenja in moje krvi, s čimer bi stopili pred mojega Očeta? Ničesar, le bedo in greh…«

»Vi bi morali pravzaprav v krepostih preseči angele in nadangele, kajti oni niso tako blaženi kot vi, da bi me mogli prejemati in uživati kot hrano. Oni pijejo samo kapljico iz izvora Žive vode, vi pa ste dobili milost: prejemati Mene samega. Vi imate cel ocean Žive vode, da bi pili iz njega…«

Druga stvar, ki mi jo je Gospod rekel, je bila sledeča:

»Govoril mi je o osebah, katerim je prejemanje Njega in srečanje z njim preprosto postala navada in vsakdanjost. Govoril je o tistih, ki so izgubili vsak občutek doživljanja in občudovanja tega srečanja z Njim. Ta »navajenost« – to vsakodnevno izkustvo, mnoge ljudi naredi tako mlačne in tako ravnodušne, da jim preprosto ne pride na misel nič novega, kar bi rekli Jezusu, ko ga prejmejo v svetem obhajilu. Govoril mi je, o ravno nemajhnem številu posvečenih duš, ki so izgubile navdušenje, darovati se Gospodu v Ljubezni, ki so iz svojega duhovnega poklica naredile samo neko službo in poklic - kot vsako drugo dejavnost, - ki se ji predajo samo toliko, kolikor je to nujno! Pravzaprav izpolnjujejo svojo dolžnost poklicanosti brez občutkov za to nadnaravno dogajanje.

Potem mi je Gospod govoril o sadovih, ki nam bi jih moralo prinesti vsako obhajilo. Obstajajo namreč ljudje, ki vsak dan prejemajo Gospoda, pa se kljub temu v njihovem življenju nič ne spremeni. So ljudje, ki mnogo ur prebijejo v molitvi in delajo dobra dela itd., a se v njihovem življenju nič ne spremeni. Tako življenje, ki se ne spreminja, v katerem ni nobenih sprememb, ne prinaša nikakršnih sadov za Gospoda. Milosti, ki smo jih prejeli v Evharistiji, nas morajo spreobrniti, a v odnosu do naših krščanskih bratov in sester v Gospodu, prinesti sad krščanske ljubezni in usmiljenja do bližnjega.

Mi laiki igramo važno vlogo znotraj naše Cerkve. Nimamo pravice odkloniti poslanstva, ki nam ga je dal Gospod kot krščenim, namreč oznanjati in širiti »Veselo sporočilo«. Nimamo pravice, sprejeti vsa ta spoznanja, ne da bi jih posredovali svetu. Nimamo pravice pustiti naše brate umirati od lakote, glede na to, da imamo dovolj kruha v naših rokah. Ne smemo opazovati, kako se ruši naša Cerkev, a mi udobno sedimo v naših župnijah, v naših hišah, ker mi smo tako veliko prejeli od našega Gospoda in vedno znova prejemamo: Njegovo Besedo, nagovore, duhovnikov, romanja, Božje Usmiljenje v zakramentu sprave- spovedi, čudežno združitev v sredstvu Življenja in hrane svete Hostije, predavanja od tega ali onega duhovnika in oznanjevalca. Z drugimi besedami: Sprejemamo tako veliko, a nismo tako pogumni, da bi izstopili iz svoje lagodnosti, šli obiskat zapornike ali tiste v poboljševalnih domovih, se pogovarjali z najbolj ubogimi med ubogimi, da bi jim rekli, naj se ne vdajo, da so kot katoliki prišli na svet, da jih naša oziroma njihova Cerkev potrebuje takšne, kot so zdaj v svojem trpljenju in nevšečnostih. Da to njihovo trpljenje in nevšečnosti odkupuje druge, kajti ob tej žrtvi, tem težkem času bodo zaslužili »Večno življenje«.

Nismo sposobni iti k umirajočim bolnikom v bolnice in ob njih moliti rožni venec Božjega usmiljenja, in pomagati s svojo molitvijo v tem težkem trenutku borbe med Dobrim in Zlim, jih osvoboditi zvijačnosti in skušnjav demonov. Vsak umirajoči se boji; a če ga držimo za roko, mu govorimo o neizmerni Božji ljubezni, o krasoti, ki ga čaka v nebesih z Jezusom in Marijo, o skupnosti z njegovimi rajnimi, umirajočega to tolaži in mu daje moč.

Čas, v katerem sedaj živimo, ne dopušča več, da s polovičarstvom zapravimo in izgubimo misli in moči. Bog ne prenese mlačnosti. Biti moramo podaljšane roke naših duhovnikov, iti tja, kamor oni ne morejo priti, da bi mi opravili naloge, ki jih oni ne morejo več uresničiti, da bi se mogli popolnoma osredotočiti na svoja pooblastila podeljevanja zakramentov. Da bi to mogli delati in uresničiti, je potrebno prejemati Jezusa, ga sprejeti, z Njim živeti in se z njim hraniti.

Bojmo se biti sproščeni z Njim ali se preveč obvezati, a ko Gospod pravi: »Najprej išči Božje kraljestvo, vse ostalo ti bo navrženo« (Mt ,33; Lk 12,32) to pomeni popolnoma se prepustiti in se predati temu. To pomeni:

»Božje kraljestvo se mora iskati z vsemi sredstvi in … potem odpreti roke, da bi vse drugo poleg tega dobili kot dar. On je gospodar, on je poglavar, ki najbolje plačuje, edini, ki točno ve tudi za tvoje najmanjše potrebe in zanje skrbi!«

Dragi bratje, sestre v Gospodu! Zahvaljujem se vam, ker ste dopustili, da sem mogla izpolniti poslanstvo, ki mi je zaupano.

Ko boš naslednjič prisostvoval pri sveti maši, jo doživljaj in živi z njo. Vem, da bo Gospod tudi pri tebi izpolnil svojo obljubo, kakor je rekel: Nikoli več ne bo navzočnost pri mašni daritvi taka, kot je bila prej... In ko ga prejmeš, ga ljubi…! Doživi nežnost in blagost, ki se občuti, ko se spočiješ v rani njegovega Srca, ki je odprto tudi zate in od koder tudi za tebe tečejo reke »Žive vode«…, da ne bi zanemarili dar njegove Cerkve, njegove matere, ki jo je tudi nam dal za Mater; da bi tudi tebi odprl vrata hiše njegovega Očeta, in … da bi te usposobil izkusiti njegovo usmiljeno ljubezen in po tem pričevanju o daritvi svete maše, da se tudi ti vedno znova poskušaš vračati in odgovarjati Njemu s svojo majhno ljubeznijo.

Bog naj te blagoslovi na ta praznik Gospodovega vstajenja.

Tvoja sestra v našem živem Gospodu Jezusu Kristusu

Catalina

Laična misijonarka

Evharističnega Jezusovega Srca

Knjga:

http://klicbozjeljubezni.blogspot.com/p/knjige-sveta-masna-daritev-catalina.html