IZVOR ZLA

Ellen G. White:

Veliki boj med Kristusom in satanom

http://books.cursor.si/cgi-bin/book.cgi?book=veliki-boj&view=chapter&chapter=29&search=Sobota

http://books.cursor.si/cgi-bin/book.cgi?book=veliki-boj&view=toc&search=Sobota

Knjige in tekste zgoraj navedene pisateljice oziroma prerokinje, kot je sama sebe imenovala, ni mogoče upoštevati v celoti, saj so njene trditve v nekaterih njenih knjigah in na nekaterih mestih izrecno v nasprotju z naukom svete Cerkve (kot na primer trditev, da duša ne živi naprej takoj po smrti in da bosta duša in telo vstala šele ob poslednji sodbi…).

Kljub vsemu objavljam njen sledeči tekst, saj v njem ni  nasprotij z naukom svete Cerkve, tekst pa lahko pripomore k boljšemu razumevanju resničnega boja, ki poteka med Kristusom in satanom, kar je vse čase zelo aktualno, dandanes pa je ta boj v veliki meri prikrit in zavestno ali pa tudi nezavedno spregledan.

Izvor zla  

Mnoge ljudi zelo bega izvor zla in vzrok njegovega obstoja. Vidijo greh z njegovimi strašnimi posledicami, bolečine in pustošenja ter se sprašujejo, kako lahko vse to obstaja pod vladavino njega, ki ima neizmerljivo modrost, moč in ljubezen. To je skrivnost, za katero ne najdejo pojasnila. V svoji negotovosti in dvomu so slepi za tako jasne in za zveličanje pomembne resnice, ki so nam razodete v Božji besedi. So ljudje, ki si prizadevajo spoznati glede obstoja greha to, česar Bog nikoli ni razodel, in zato niti ne morejo najti rešitve za svoje težave. A tisti, ki so nagnjeni k dvomu in kritiziranju, jemljejo vse to kot opravičilo za zavračanje besed Svetega pisma. Drugi spet ne morejo najti rešitve te velike težave, ker so izročila in napačne razlage potemnila svetopisemski nauk o Božjem značaju, o naravi njegove vladavine in o načelih njegovega ravnanja z grehom.

O izvoru greha ni možno dati takšne razlage, ki bi lahko upravičila njegov obstoj. Vendar o izvoru in končni usodi greha lahko razumemo toliko, da nam je jasna Božja pravičnost in dobrota v vsem njegovem ravnanju z zlom. Sveto pismo najjasneje uči,/492/ da Bog nikakor ni odgovoren za nastanek greha in da nikakršno samovoljno prikrajševanje Božje milosti niti kakršna koli nepopolnost v njegovem vladanju nista dala povoda za snovanje vstaje. Greh je pritepenec, za katerega obstoj ni možno podati razloga. Je skrivnosten, nerazložljiv, z opravičevanjem pa bi ga zagovarjali. Ko bi se zanj lahko našlo kakšno opravičilo ali razlog za njegov obstoj, bi prenehal biti greh. Naša edina razlaga greha je ta, ki je dana v Božji besedi: greh je protizakonje; je udejanjanje načel, ki nasprotujejo vzvišenemu zakonu ljubezni, na katerem je ustanovljena Božja vladavina.

Preden se je pojavilo zlo, sta v vsem vesolju vladala mir in veselje. Svet je bil v popolni skladnosti s Stvarnikovo voljo. Ljubezen do Boga je bila nad vsem, ljubezen drug do drugega pa je bila nepristranska. Kristus, Beseda in edinorojeni Božji Sin, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, značaju in namenih - edino bitje v vsem vesolju, ki je moglo vedeti za vse Božje načrte in namene. Oče je po Kristusu ustvaril vsa nebeška bitja. "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarsta ali oblasti." (Kol 1,16.) In Kristusu so enako kakor Očetu vsa nebesa izkazovala vdanost.

Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, zato je bila blaginja vseh ustvarjenih bitij odvisna od njihovega popolnega ujemanja z njegovimi načeli pravičnosti. Bog pričakuje od vseh svojih ustvarjenih bitij službo ljubezni - spoštovanja, ki temelji na razumnem vrednotenju njegovega značaja. Ni zadovoljen z izsiljeno zvestobo, zato je dal vsem bitjem svobodno voljo, da bi mu prostovoljno služila.

Bil pa je nekdo, ki se je odločil zlorabiti svobodo. Greh se je pojavil v njem, ki je bil poleg Kristusa najbolj spoštovan od Boga in je bil med nebeškimi prebivalci najvišji po moči in časti. Lucifer je bil pred padom/493/ kerub zaslanjalec, svet in čist. "Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi." (Ezek 28,12-15.)

Lucifer bi bil lahko ohranil Božjo naklonjenost, lahko bi bil priljubljen in spoštovan od vse nebeške vojske, a vse svoje plemenite sposobnosti bi bil lahko uporabil v blagoslov in za poveličanje Stvarnika. Ampak prerok pravi: "Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost vpričo svojega sijaja." (Vr. 17.) Lucifer je po malem popustil želji po poviševanju samega sebe. "Naredil si svoje srce kakor Božje. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad vsemogočnega Boga povišam svoj prestol in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu." (Ezek 28,6; Iz 14,13.14.)

Namesto da bi si Lucifer prizadeval nad vse povišati Boga v mislih in srcih Božjih ustvarjenih bitij, si je zaželel njihovo službo in češčenje pridobiti zase. In ker si je ta angelski knez zaželel čast, katero je neizmerni Oče dal svojemu Sinu, je hrepenel po oblasti, do katere je imel pravico samo Kristus.

Vsa nebesa so z veseljem odsevala Stvarnikovo slavo in oznanjala njegovo pravičnost. Dokler koli je bil Bog tako spoštovan, sta povsod vladala mir in veselje.

Nebeško harmonijo pa je zmotil razglašeni ton. Samopoviševanje in služba samemu sebi, ki se ne ujemata s Stvarnikovim načrtom, sta prebudila temne slutnje pri njih, ki jim je bilo najvišje delo poviševati Boga. Nebeški svet je razpravljal z Luciferjem. Božji Sin mu je pokazal na Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter na sveto in nespremenljivo naravo njegovih zapovedi. Sam Bog je vzpostavil red v nebesih,/494/ Lucifer pa bi z odstopanjem od njega prezrl svojega Stvarnika in samega sebe pahnil v pogubo. Toda ta opomin, ki je bil dan edino iz neizmerljive ljubezni in usmiljenja, je izzval še večjega duha nasprotovanja. Lucifer je dovolil, da je nad njim zavladala nevoščljivost do Kristusa, in postajal je vse bolj neomajen.

Ponosen na svojo slavo je hrepenel po nadoblasti. Visokih časti, ki so mu bile izkazane, ni cenil kot Božji dar, in te v njem niso prebudile hvaležnosti do Stvarnika. Hvalil se je s svojo slavo in vzvišenim položajem in hrepenel po izenačenju z Bogom.

Nebeške čete so ga ljubile in spoštovale. Angeli so se veselili, ker so smeli izvrševati njegove ukaze, on pa je bil bolj kakor vsi obdarjen z modrostjo in slavo. Božji Sin je bil priznan za vladarja nebes ter bil po moči in oblasti enak Očetu. Kristus se je o vsem posvetoval z Očetom, medtem ko Luciferju ni bilo dovoljeno, da bi poznal prav vse Božje namene. Ta mogočni angel se je vprašal: "Zakaj bi imel Kristus vrhovno oblast? Zakaj ga mora tudi Lucifer spoštovati?"

Lucifer je zapustil prostor v neposredni Božji bližini in odšel med angele sejat duha nezadovoljnosti. Svoje delo je opravljal na skrivaj in skrival svoje prave namene pod videzom globokega spoštovanja do Boga. Tako se je trudil izzvati nezadovoljnost do zakonov, po katerih se ravnajo vsa nebeška bitja. Zanje je trdil, da so nepotrebna omejitev. Satan je dokazoval, da morajo angeli poslušati glas svoje lastne volje, ker so po naravi sveti. Prizadeval si je v njih izzvati sočutje do samega sebe, zato jim je vse prikazal tako, da je Bog nepravično ravnal z njim, ko je Kristusu izkazal najvišjo čast. Trdil je, da večje oblasti in časti zase ne išče, da bi povišal samega sebe, temveč želi zagotoviti svobodo vsem nebeškim prebivalcem, da bi s tem lahko dosegli višjo življenjsko stopnjo.

Bog je v velikem usmiljenju dolgo trpel Luciferja. Ni ga takoj odstranil z vzvišenega položaja, ko je začel izzivati duha nezadovoljnosti, celo tedaj ne,/495/ ko je začel širiti svoje napačne zahteve med angeli. Dolgo mu je bilo dovoljeno ostati v nebesih. Pogosto mu je bilo ponujeno odpuščanje pod pogojem, da se spokori in podredi. Storjeni so bili takšni napori, kakršne si je lahko zamislila le neizmerljiva ljubezen in modrost, da bi ga prepričala o njegovi zmoti. V nebesih se nikoli dotlej ni vedelo za duha nezadovoljnosti. Lucifer niti sam v začetku ni vedel, kam ga vodijo njegove misli; ni razumel prave narave svojih čustev. Ko pa mu je bilo dokazano, da je njegovo nezadovoljstvo neupravičeno, se je prepričal, da nima prav in da so Božje zahteve pravične ter jih mora kot takšne pripoznati pred vsemi nebesi. Če bi bil to storil, ne bi rešil le samega sebe, ampak tudi mnogo angelov. V tem času še ni popolnoma pokazal svoje nezvestobe do Boga. Čeprav se je odpovedal svojemu položaju kot angel zaslanjalec, bi bil vendar spet lahko postavljen v svojo službo, ko bi se bil vrnil Bogu s priznanjem Stvarnikove modrosti in z zadovoljnostjo, da zaseda prostor, ki mu je bil določen po vzvišenem Božjem načrtu. Ošabnost pa mu je preprečevala, da bi se podredil. Trmasto je zagovarjal svoja ravnanja in trdil, da ne potrebuje spokorjenja, ter odkrito stopil v veliki boj proti Stvarniku.

Uporabil je vse moči svojega močnega duha, da bi si z goljufijo zagotovil simpatije angelov, ki so bili pod njegovim poveljstvom. Celo dejstvo, da ga je Kristus opomnil in posvetoval, je tako popačil, da je bilo uporabno za njegove izdajalske namene. Njim, s katerimi ga je povezovalo najprisrčnejše zaupanje, je govoril, da je nepravično obsojen, da se njegov položaj ne ceni in se mu omejuje svoboda. Ker ni bil zadovoljen samo s popačitvijo Kristusovih besed, je začel pačiti resnice in odkrito širiti laži z obtoževanjem Božjega Sina, češ da ga hoče ponižati pred nebeškimi prebivalci. Prav tako je poskušal lažno obtožiti angele, ki so ostali zvesti Bogu. Vse, ki jih ni mogel zapeljati in pridobiti na svojo stran, je obtožil, da so ravnodušni do blaginje nebeških bitij. 

Prav za tista dela, ki jih je delal sam, je obdolžil nje,/496/ ki so ostali zvesti Bogu. Da bi podprl svoje obtožbe o Božji nepravičnosti do njega, se je lažno zatekel k popačevanju Stvarnikovih besed in dejanj. Njegov cilj je bil zmesti angele s spretno popačitvijo Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je zavil v skrivnostnost, s spretnim popačenjem dejstev pa je izzval dvom o najbolj jasnih Gospodovih izjavah. Njegov vzvišeni položaj, ki je bil tako v tesni zvezi z Božjo vladavino, je dal njegovim predstavitvam še večjo moč, in mnogi so bili zapeljani, da so se mu pridružili pri uporu zoper nebeško oblast.

Bog je v svoji modrosti dovolil Satanu nadaljevati delo, dokler se duh nezadovoljnosti ni spremenil v odprti upor. Satanovi nameni so se morali popolnoma razkrinkati, da bi vsi lahko spoznali njihovo pravo naravo in namen. Lucifer kot pomaziljeni kerub je bil zelo vzvišen; nebeška bitja so ga zelo ljubila, in on je imel močan vpliv nanje. Božja vladavina ni zajemala samo prebivalcev nebes, temveč tudi druge svetove, ki jih je ustvaril. Satan je menil, da bo lahko vpletel v upor tudi prebivalce drugih svetov, če se mu to posreči najprej pri nebeških angelih. Z veliko spretnostjo jim je razložil svoje stališče in uporabil zvijačo in laž, da bi dosegel svoj cilj. Njegova moč goljufanja je bila ogromna. Ko pa se je ogrnil s plaščem laži, je imel večji uspeh. Niti zvesti angeli niso mogli docela spoznati njegovega značaja in videti, kam vodi njegovo delo.

Satan je bil tako visoko cenjen, a vsa njegova ravnanja so bila zavita v tako skrivnostnost, da je bilo angelom težko odkriti pravo naravo njegovega dela. Dokler koli se greh ni popolnoma razvil, ni mogel biti videti tako nevaren, kakor je bil dejansko. Vse dotlej greh ni imel prostora v Božjem vesolju. Sveta bitja pa niso vedela ničesar o njegovi naravi in strahoti. Zato niti niso mogla razumeti strašnih posledic, ki bi nastopile po odstranitvi Božjega zakona. Satan je v začetku prikrival svoje delo in navidezno priznaval svojo zvestobo Bogu. Trdil je, da želi povišati Božjo čast, učvrstiti stanovitnost njegovega kraljestva in pospešiti blaginjo vseh nebeških prebivalcev./497/ 

Ker je izzval nezadovoljnost pri angelih, ki so mu bili podrejeni, se je znal zelo spretno pretvarjati, kakor da hoče odstraniti to nezadovoljstvo. Ko je zahteval, da se naredijo spremembe v redu in zakonih Božje vladavine, je to naredil pod pretvezo, da so potrebne za ohranitev nebeške edinosti.

Bog je v svojem ravnanju z grehom lahko uporabil samo pravičnost in resnico. Satan pa je smel uporabljati to, česar Bog ni mogel uporabiti - laskanje in prevaro. Poskušal je popačiti Božjo besedo, načrt Božje vladavine pa je napačno predstavljal angelom s trditvijo, da Bog ni pravičen, ker nebeškim prebivalcem postavlja zakone in predpise ter hoče povišati samega sebe, ko zahteva od njih pokornost in poslušnost. Zato se je pred nebeškimi prebivalci in pred vsemi svetovi moralo pokazati, da je Božja vladavina pravična in njegov zakon popoln. Satan si je prizadeval pokazati, kakor da tudi sam želi povečati blaginjo vesolja. Vsi morajo razumeti značaj tega upornika in njegov pravi cilj. Zato je moral dobiti čas, da se razodene v svojih brezbožnih dejanjih.

Satan je za neslogo, ki jo je izzval s svojim osebnim vedenjem v nebesih, obdolžil Božje zapovedi in njegovo vladavino. Razložil je, da je vse zlo samo posledica Božje vladavine. Trdil je, da ima za cilj spopolniti Jahvejeve uredbe. Zato je bilo potrebno, da je dobil priložnost pokazati naravo svojih zahtev in sad svojih predloženih sprememb v Božjih zapovedih. Sama njegova dejanja so ga morala obsoditi. Satan je sprva trdil, da ni upornik. Zato je moralo vse vesolje videti razkrinkanega goljufa.

Celo tedaj, ko je bilo sklenjeno, da Satan ne more več ostati v nebesih, ga Neizmerljiva modrost ni uničila. Ker je Bogu lahko všeč samo služba iz ljubezni, mora biti zvestoba njegovih ustvarjenih bitij utemeljena na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in drugih svetov še niso bili pripravljeni razumeti narave in posledic greha, zato ne bi mogli razumeti Božjega usmiljenja in pravičnosti,/498/ če bi bil Satan uničen. Ko bi bil takoj uničen, bi Bogu služili bolj iz strahu kakor iz ljubezni. Goljufov vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti duh upora docela izkoreninjen. Moralo se je dovoliti, da zlo dozori. Za blaginjo celotnega vesolja skozi vse čase je bilo potrebno, da Satan popolnoma razvije svoja načela, da bi vsa ustvarjena bitja lahko videla v pravi luči njegove obtožbe proti Božji vladavini ter da nikoli več ne bi bili spravljeni v dvom Božja pravičnost, milost in nespremenljivost zapovedi.

Satanov upor je moral biti nauk za vse vesolje skozi vse prihodnje čase in večno pričevanje o naravi in strašnih posledicah greha. Satanova načela in njihov vpliv na ljudi in angele so morala pokazati, kakšni so sadovi odstranitve Božje oblasti. Izpričati so morala, da je od obstoja Božje vladavine in njegovih zapovedi odvisna blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako je morala biti zgodovina te strašne vstaje neprestana zaščita vsem svetim bitjem, da bi jih obvarovala pred napačnim dojemanjem o tem, kaj pomeni prestopek, in jim prizanesla greh in trpljenja zaradi njihove kazni.

Veliki nasilnež se je neprestano opravičeval do samega konca upora v nebesih. Ko je bilo oznanjeno, da mora biti z vsemi pristaši pregnan iz prebivališč blaženosti, je vodja zarote drzno pokazal svoj prezir do Stvarnikovega zakona. Neprestano je ponavljal, da angeli ne potrebujejo nikakršnega nadzora, temveč morajo biti prosti, da delajo po svoji lastni volji, ki jih bo vedno pravilno vodila. Kritiziral je Božje zakone kot nekakšno omejitev njihove svobode in izjavil, da je hotel ukiniti zapovedi zato, da bi nebeška vojska osvobojena tega jarma lahko prišla do vzvišenega in slavnejšega življenja.

Satan in njegove čete so enodušno zvrnili vso odgovornost za svoj upor na Kristusa s trditvijo,/499/ da se nikoli ne bi uprli, ko ne bi bili pokarani. Ker so upornik in vsi njegovi pristaši vztrajali in kljubovali v svoji neveri ter zaman poskušali strmoglaviti Božjo vladavino z bogokletnim predstavljanjem samega sebe kot nedolžne žrtve tiranske oblasti, so morali biti končno izgnani iz nebes.

Isti duh, ki je začel upor v nebesih, ga še vedno spodbuja k uporu na zemlji. Satan je najprej pri ljudeh uporabljal ista sredstva kakor pri angelih. Njegov duh vlada sedaj tudi v otrocih nepokornosti. Ti kakor nekoč on poskušajo odpraviti ograje Božjih zapovedi in obljubljajo ljudem svobodo s prestopanjem njegovih predpisov. Karanje greha še vedno izziva duha sovraštva in odpora. Ukori in opomini vplivajo na vest ljudi, ki jih Satan spodbuja, da se opravičujejo in za svoje grešno življenje iščejo odobravanje pri drugih. Namesto da bi opustili zmote, izzivajo nerazpoloženje do njega, ki jih kara, kakor da je on edini vzrok njihovih težav. Od dni pravičnega Abela do danes se je ta duh dvigal proti njim, ki so si upali karati greh.

Kakor je Satan v nebesih uporabil lažno predstavitev Božjega značaja in prikazal Boga kot strogega in tirana, tako je tudi na zemlji zapeljal ljudi v greh. Ko pa mu je pri tem uspelo, je trdil, da so Božje nepravične omejitve povzročile človekov pad, kakor so bile tudi vzrok za njegovo vstajo.

Toda Večni je sam razodel svoj značaj: "Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega." (2 Mojz 34,6.7.)

Bog je z izgnanstvom Satana iz nebes pokazal svojo pravičnost in potrdil čast svojega prestola. Ko pa se je človek pregrešil, zapeljan s prevarami svojega odpadlega duha, je Bog pokazal svojo ljubezen z odločitvijo, da bo njegov edinorojeni Sin umrl za padli človeški rod./500/ V spravi se je razodel Božji značaj. Križ je mogočen dokaz vsem v vesolju, da se Luciferjeva prestopniška pot nikakor ne more pripisati Božji vladavini.

V boju med Kristusom in Satanom je bil med Zveličarjevim delom na svetu pokazan značaj velikega goljufa. Nič ni moglo tako popolnoma ločiti Satana od ljubezni nebeških angelov in vsega zvestega vesolja kakor njegov okruten boj proti Odrešeniku sveta. Drzno preklinjanje, s katerim si je Satan upal zahtevati, da se mu Kristus prikloni; njegov drzni pogum, s katerim ga je odnesel na visoko goro in na vrh templja; zahrbtni namen, ki se je videl v spodbujanju, naj skoči z ogromne višine; njegova neutrudna zloba, ki ga je preganjala iz kraja v kraj in spodbujala srca ljudstva in duhovnikov, da so zavrgli Kristusovo ljubezen in končno vpili: "Križaj ga! Križaj ga!" - vse to je izzvalo začudenje in gnus vesolja.

Satan je spodbudil svet, da je zavrgel Kristusa. Knez zla je dalje uporabil vso svojo moč in zvijačnost, da bi uničil Jezusa, ker je videl, da Zveličarjeva ljubezen in usmiljenje, njegovo sočutje in nežnost razodevajo svetu Božji značaj. Satan je zanikal vse, kar je Božji Sin trdil; za svoja orodja je uporabil ljudi, da bi Zveličarjevo življenje napolnil s stiskami in težavami. Zvijače in laži, s katerimi je poskušal preprečiti Jezusovo delo, sovraštvo, ki so mu ga izkazovali sinovi neposlušnosti; njegove strašne obtožbe zoper njega, čigar življenje je bilo neprimerljiva služba dobrote - vse to je izhajalo iz globoke želje po maščevanju. Razvneti ogenj nevoščljivosti in zlobe, sovraštva in maščevanja je plamtel na Golgoti proti Božjemu Sinu, medtem ko so vsa nebesa v nemi grozi gledala ta prizor.

Ko je Kristus daroval vzvišeno daritev, je odšel v nebesa, vendar ni hotel sprejeti angelskega češčenja, dokler ni zaprosil Očeta: "Oče, katere si mi dal, hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj." (Jan 17,24.)/501/ Tedaj je z Božjega prestola prišel odgovor z neizmerljivo ljubeznijo in močjo: "In molijo naj ga vsi Božji angeli." (Heb 1,6.) Nikakršnega madeža ni bilo na Jezusu. Ker je trpel ponižanja in žrtev, mu je bilo podeljeno ime, ki je nad vsako ime.

Sedaj Satanova krivda ni imela opravičila. Pokazal je pravi značaj, da je goljuf in morilec. Jasno je bilo, da bi istega duha, s katerim je vladal nad človeškimi sinovi, ki so bili pod njegovo oblastjo, razodel tudi v nebesih, ko bi mu bilo dovoljeno vladati nad njihovimi prebivalci. Trdil je, da bo prestopek Božjih zapovedi prinesel svobodo in napredek, namesto tega pa je prinesel sužnost in ponižanje.

Satanove lažne obtožbe proti Božjemu značaju in vladavini so se pokazale v pravi luči. Obtoževal je Boga, da se hoče povišati, ko zahteva podrejanje in poslušnost od ustvarjenih bitij, in izjavil, da Stvarnik druge primorava k samoodpovedi, sam pa je ne kaže in ne daruje nikakršne daritve. Sedaj pa se je videlo, da je za zveličanje padlega in grešnega človeka Vladar vesolja dal največjo daritev, ki jo lahko stori samo ljubezen. "Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj." (2 Kor 5,19.) Videlo se je še, da je Lucifer s hrepenenjem po časti in nadoblasti odprl vrata grehu, Kristus pa se je ponižal in bil poslušen do same smrti, da bi uničil greh.

Bog je jasno pokazal svoje zgražanje do načel upora. Vsa nebesa so v Satanovi obtožbi in v človekovem zveličanju videla razodetje Božje pravičnosti. Lucifer je trdil: "Če so Božje zapovedi nespremenljive in njegova kazen neizogibna, potem mora vsak prestopnik za večno izgubiti Božjo naklonjenost." Trdil je, da grešno človeštvo ne more biti rešeno in je za vedno njegov zakoniti plen. Kristusova smrt v prid človeku pa je bila neovrgljiv dokaz, da ga ni treba zavreči./502/ Kazen zapovedi je padla nanj, ki je bil enak Bogu, človek pa je lahko sprejel Kristusovo pravičnost ter s spokorjenjem in ponižnim življenjem premagal Satana, kakor ga je Božji Sin. Tako je Bog pravičen in opravičuje vse, ki verujejo v Jezusa.

Kristus pa ni prišel na ta svet trpet in umret samo zato, da bi odrešil človeka. Prišel je poveličat zapovedi in jih postavit v čast. Prišel je ne samo, da bi Zemljani spoštovali zapovedi, kakor jih je treba, temveč da bi tudi vsem svetovom dokazal, da so Božje zapovedi nespremenljive. Ko bi se zapovedi lahko ukinile, Božjemu Sinu ne bi bilo treba darovati svojega življenja, da bi opravil spravo za prestopek zapovedi. Kristusova smrt je dokaz o njihovi nespremenljivosti. Daritev, ki jo je darovala neizmerljiva ljubezen Očeta in Sina, da bi bili lahko grešniki rešeni - kar je lahko naredil samo ta načrt zveličanja - kaže vsemu vesolju, da sta pravičnost in usmiljenje temelj Božjih zapovedi in njegove vladavine.

Po koncu sodbe se bo videlo, da za greh ni bilo vzroka. Ko bo Sodnik vse zemlje vprašal Satana: "Zakaj si se mi uprl in otemal državljane mojega kraljestva?" začetnik greha ne bo mogel dati nikakršnega opravičila. Vsa usta bodo zaprta, uporniške čete bodo stale neme.

Golgotski križ dokazuje, da so zapovedi nespremenljive, in vesolju objavlja, da je smrt plačilo za greh. V zadnjem Zveličarjevem vzkliku: "Dopolnjeno je!" je Satanu odzvonil navček. Veliki boj, ki je tako dolgo trajal, je bil tedaj odločen in končno zagotovljeno iztrebljenje greha. Božji Sin je šel skozi grobna vrata, "da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je: Hudiča". (Heb 2,14.) Luciferjevo hrepenenje po poviševanju samega sebe ga je spodbudilo, da je rekel: "Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu." (Iz 14,13.14.) Bog pa pravi:/503/ "Zato ... sem te spremenil v pepel na zemlji ... in nikdar več te ne bo! Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine ne mladike." (Ezek 28,18. 19; Mal 4,1.)

Vse vesolje bo priča kakovosti in posledicam greha. Njegovo popolno uničenje, ki bi prestrašilo angele in osramotilo Boga, ko bi bilo opravljeno takoj v začetku, bo sedaj opravičilo njegovo ljubezen in povišalo njegovo čast pred vsemi vesoljskimi bitji, katerim je največje veselje izpolnjevati njegovo voljo in v katerih srcih so zapisane njegove zapovedi. Zlo se nikoli več ne bo pojavilo. Božja beseda pravi: "Stiska ne vstane dvakrat." (Nah 1,9.) Božje zapovedi, ki jih je Satan preziral kot suženjski jarem, bodo spoštovane kot postava svobode. Preizkušena in izkušana ustvarjena bitja nikoli več ne bodo odpadla od svoje zvestobe njemu, čigar značaj se je edini razodel kot nedojemljiva ljubezen in neskončna modrost./504/