SVETI JOŽEF –

MOGOČEN IN ZANESLJIV PRIPROŠNJIK

Ljudje se skoraj ne zatekamo več k svetemu Jožefu. Vendar je hiter in mogočen priprošnjik.

Takoj za molitvami je nekaj »zgodb«, ki so resnične in govorijo o hitri in zanesljivi pomoči svetega Jožefa.

Teksti so iz knjižice PRIDITE K SVETEMU JOŽEFU iz leta 1938.

SPOMNI SE

(300 dni odpustka enkrat na dan, Pij IX., 26. junija 1863)

Spomni se, o prečisti ženin blažene Device Marije, moj ljubeznivi zaščitnik, sveti Jožef, da še nikdar ni bilo slišati,da bi bil kdo prosil tvojega varstva in iskal tvoje pomoči, a da ne bi bil potolažen. S tem zaupanjem navdan hitim k tebi in se ti priporočim z vso gorečnostjo. Ne zavrzi mojih prošenj, o rednik Jezusov, temveč sprejmi jih milostno in jih usliši.Amen.

ZDIHLJAJI K SVETEMU JOŽEFU

obdarovani z odpustki

(Vsi ti odpustki se morejo nakloniti vernim dušam v vicah)

Jezus, Marija, Jožef!

Vam podarim svoje srce in svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef!

Stojte mi na strani v zadnjem boju!

Jezus, Marija, Jožef!

Naj združen z vami mirno izdihnem svojo dušo!

(1. - 300 dni odpustka vsakikrat za vse tri molitvice obenem.

2. - 100 dni odpustka vsakikrat za vsako zase. Pij VII., 28. april 1807)

Jezus, Marija, Jožef!

(1. - 7 let in 7 kvadragen vsakikrat.

2. - Popolni odpustek enkrat v mesecu, če se moli vsakdan.

3. - Pogoj: spoved in obhajilo. Pij X., 8 (16.) junij 1906)

________________________________________________

Daj, sveti Jožef, da čisto, brez greha,

celo življenje nam srečno poteče;

bodi pomoč nam, zavetje, uteha,

brani nas, varuj nas vsake nesreče!

(300 dni odpustka enkrat na dan, Leon XIII., 18. marca 1882.)

________________________________________________

Sveti Jožef, rednik našega Gospoda Jezusa Kristusa in pravi soprog Device Marije, prosi za nas!

(300 dni odpustka enkrat na dan, LeonXIII., 15. maja 1891.)

_______________________________________________

Sveti Jožef. zgled in varuh častilcev presvetega Srca Jezusovega, prosi za nas!

(100 dni odpustka, enkrat na dan, Leon XIII, 19. december 1891.)

_______________________________________________

Daj nam, o Gospod Jezus Kristus, zmeraj zvesto posnemati zglede svete Družine, da bomo ob smrtni uri po posredovanju preblažene Device, tvoje Matere in svetega Jožefa, sprejeti v večna prebivališča.

(200 dni odpustka, enkrat na dan, Leon XIII., 25. marca 1897.)

_______________________________________________

Jezus, Marija in dobrotljivi Jožef, blagoslovite nas zdaj in v smrtni uri!

(50 dni odpustka, enkrat na dan, Pij X., 9.junij 1906.)
______________________________________________

O sveti Jožef, deviški oče Jezusov, prečisti ženin Device Marije, prosi neprenehoma za nas pri Jezusu, Sinu Božjem, da se bomo v zavetju Njegove mogočne milosti v življenju zmagovito borili in da nam po smrti podeli venec zmage. Amen.

(100 dni odpustka, dvakrat na dan, Pij X. 11. oktober (26. november) 1906.)

______________________________________________

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA

Gospod, usmili se.

Kristus, usmili se.

Gospod, usmili se.

Kristus, sliši nas.

Kristus, usliši nas.

Bog, Oče nebeški, usmili se nas.

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas.

Bog Sveti Duh, usmili se nas.

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas.

Sveta Marija, prosi za nas.

Sveti Jožef, prosi za nas.

Slavni sin Davidov, prosi za nas.

Luč očakov, prosi za nas.

Ženin Božje Porodnice, prosi za nas.

Čisti varuh Device, prosi za nas.

Rednik Sinu Božjega, prosi za nas.

Skrbni branitelj Kristusov, prosi za nas.

Glavar svete Družine, prosi za nas.

Jožef, najpravičnejši, prosi za nas.

Jožef, najčistejši, prosi za nas.

Jožef, najmodrejši, prosi za nas.

Jožef, najsrčnejši, prosi za nas.

Jožef, najpokornejši, prosi za nas.

Jožef, najzvestejši, prosi za nas.

Ogledalo potrpežljivosti, prosi za nas.

Ljubitelj uboštva, prosi za nas.

Zgled delavcev, prosi za nas.

Kras domačega življenja, prosi za nas.

Varuh devic, prosi za nas.

Steber družin, prosi za nas.

Tolažnik nesrečnih, prosi za nas.

Upanje bolnikov, prosi za nas.

Zavetnik umirajočih, prosi za nas.

Strah hudobnih duhov, prosi za nas.

Zaščitnik svete Cerkve, prosi za nas.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas!

- Postavil ga je za gospodarja svoji hiši.

- In za vladarja vsej svoji posesti.

Molimo:

O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina Tvoje presvete Matere, daj nam, Te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. Ki živiš in kraljuješ na vekov veke. Amen.

(300 dni odpustka, enkrat na dan, Pij X., 18. marca 1909.)

______________________________________________

MOLITEV NA PRAZNIK SVETEGA JOŽEFA

Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino.

- Slava in bogastvo je v njegovi hiši.

- In njegova pravica ostane vekomaj.

Molimo: Naj nam pomaga, prosimo, Gospod, zasluženje ženina, Tvoje presvete Matere, da nam bo na njegove priprošnje podeljeno, česar naša slabost ne more doseči. Ki živiš in kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj.

Amen.

______________________________________________

Primeri uslišanj na priprošnjo svetega Jožefa

3. V PODOBI

Leta 1870, so bile, kakor nam poroča Glasnik svetega Jožefa (1878, VI), redovnice presvetega Srca Jezusovega, ki so imele samostan v bližini mesta Metz, v veliki stiski, ko so Nemci oblegali mesto.

Odpustiti so morale vse svoje gojenke. Še hujša pa je bila njih zadrega, ko je minilo obleganje. Zmanjkalo jim je vsega, tudi najpotrebnejšega.

Kaj store? Sešijejo malo vrečico. Vanjo denejo en krompir, nekaj sočivja, poleno, stekleničko olja ter jo polože pred kip svetega Jožefa, češ: »Zdaj pa ti pomagaj!«

In ljubi sveti Jožef ni prezrl tega, tako otroškega, tako ganljivega zaupanja.

Že drugo jutro pripelje mož voz drv pred samostan. Prednica mu reče, da ni drv naročila in da jih tudi ne more kupiti, ker nima denarja. Mož pa mirno razloži drva, rekoč, da so to drva svetega Jožefa za samostan presvetega Srca.

A še več. Ena izmed redovnic je morala vsak večer pregledati ves samostan. To je trajalo kake tričetrt ure. Potrebovala je svetilke, a olja ni bilo. V živem zaupanju se zateče k svetemu Jožefu, naj ji preskrbi potrebnega olja, da bo svetilka njemu v čast gorela.

In glej, kaj se zgodi. Skozi 13 MESECEV je svetilka gorela vsak večer, ne da bi ji bilo treba priliti olja! Sveti Jožef je obilo poplačal zaupanje redovnic.

4. BOGATO OBDAROVAN

Dve redovnici svetega Frančiška – kakor nam pripoveduje sestra Mihaela, prednica tega reda v Mindenu na Vestfalskem – sta bili poslani v oddaljeno mesto v Severni Ameriki, da ondi ustanovita naselbino tega reda. Vozili sta se ves dan in ponoči ter opolnoči prispeli v določeno mesto.

Že medpotoma sta se pogovarjali, kaj bo z njima, če prideta tujki opolnoči v tuje mesto.

»Ne vem drugega sveta,« pravi ena izmed njiju, »kakor da se priporočim svetemu Jožefu.«

Tako sta tudi storili, in to prav prisrčno in z največjim zaupanjem.

Pripeljeta se v mesto. Sami sta stali na kolodvoru in nista vedeli ne kod ne kam. A ne dolgo. Tu stopi k njima kočijaž ter ju prosi, naj sedeta v voz, ki jima ga je poslal škof tega mesta ter pravi, da je soba zanju že pripravljena.

Sestri sta se odpeljali in našli vse tako, kakor jima je bil kočijaž napovedal.

Drugo jutro povesta škofu, v kolikem strahu in koliki zadregi sta bili na potu. Ko se mu pa zahvalita, da jima je poslal voz in pripravil prenočišče, jima škof ves začuden pove, da ON O TEM NI NIČ VEDEL! Kdo je bil kočijaž, kdo jima je preskrbel prenočišče? Gotovo sveti Jožef, h kateremu sta se zatekli z vsem zaupanjem.

7. SLAVNI SIN DAVIDOV

Viljelmo Rulz, ubogo vdovo s štirimi nepreskrbljenimi otroki, ki je bivala na Dunaju v predmestju Neubau, je poleg uboštva, mučila huda bolezen. Po posredovanju blagih src je bila sprejeta v bolnišnico (IV. okraj, Hartmanngasse), kjer so ji pri desnem ušesu odrezali veliko oteklino. Nastala je velika rana, iz katere se je vedno cedil gnoj.

Trpela je silne bolečine, da se je večkrat onesvestila. Poleg bolečin jo je pa mučila še skrb za uboge otroke.

V tej silni stiski se zateče k svetemu Jožefu, ki ga je že prej iskreno častila. Z vso gorečnostjo ga je obsipala s prošnjami ter v ta namen prejela tudi svete zakramente. In ni bilo zastonj.

Ko je prejela sveto obhajilo, je zaspala. V spanju, se ji zdi, da stoji poleg njene postelje sveti Jožef, jo tolaži in ji zagotavlja, da bo ozdravela.. Ko se zbudi, ne ve, je li bil to le sen ali resnica.

Čutila se je popolnoma mirno in bila je prepričana, da bo ozdravela.

In glej – v treh dneh se je rana popolnoma zacelila. Zdravnik, ki jo je zdravil, je izjavil, da se mu kaj takega še ni primerilo. Strežnice in drugi bolniki se niso mogli načuditi temu naglemu, očividno čudežnemu ozdravljenju.

V nekaj dneh – 16. marca 1885 – je vdova popolnoma zdrava zapustila bolnišnico.

9. ŽENIN BOŽJE PORODNICE

Jezuiti mesta Nymwegen na Holandskem so imeli silno slabo stanovanje. Njihov predstojnik p. Matija Wolf, ki nam sam to pripoveduje, se je odločil, da jim preskrbi boljše bivališče. Tu mu odlična katoliška družina ponudi primerno bivališče z zelo ugodnimi pogoji. P. Wolf je z veseljem sprejel ponudbo in napravil dolžno pismo za domenjeno vsoto, katero ni mogel takoj izplačati.

Ne dolgo potem pa umrje član one družine, ki je imel dolžno pismo in to pride v roke framasonu, zakletemu sovražniku svete Cerkve in redovnikov.

Ta gre takoj k sodniji in zahteva, da morajo redovniki v 24 urah plačati dolžno vsoto.

Uradnik, kateremu je bil framason izročil dolžno pismo, pa je bil prijatelj redovnikov in je takoj spoznal zlobni namen tega človeka.

Zato je sklenil zadevo toliko časa zavleči, da bi si redovniki mogli preskrbeti potrebno vsoto.

Sam pa je takoj obvestil redovnike o hudobni nakani framasonov.

Pater Wolf in vsa njegova redovna družina je bila preplašena. Kje naj dobi v tako kratkem času potrebni denar?

Poguma pa vendar niso izgubili.

»Tukaj nam more pomagati le sveti Jožef, » reče p. Wolf, ki je bil velik njegov častilec.

»Nas je šest duhovnikov. Jutri bomo vsi brali mašo v čast svetemu Jožefu, trije pa pojutrišnjem. Tako bomo opravili nekako devetdnevnico v čast svetemu Jožefu, še preden bo potreba plačati dolžno vsoto.«

Takoj je odpotoval k nekemu grofu, hišnemu prijatelju, ki jim je že večkrat pomagal iz zadrege. Vozil se je v poštnem vozu.

Med potniki je bil tudi trgovec iz Amsterdama, ki ni poznal p. Wolfa, ne Wolf njega.

Ko se nekaj časa razgovarjata in trgovec zve, kdo je p .Wolf, mu reče: »Prosim, ako bi me hoteli poučiti v neki zadevi. V začetku leta sem dobil sporočilo, da se moji dve ladji vračata bogato obloženi z Jave. Ob istem času pa je prišlo tudi sporočilo, da v onih krajih, kjer sta vozili ladji, razsaja strašen vihar, ki je že več ladij potopil. Da bi svoji ladji rešil, sem obljubil, da bom dal polovico dobička v dobre namene, ako se ladji srečno vrneta. In ladji sta srečno dospeli v Amsterdam. Blago je že vse razprodano računi so sklenjeni, zdaj bi vas prosil, da mi poveste, v katere namene naj darujem določeno vsoto.«

Ves prevzet mu reče p. Wolf: »Moj gospod! Vi ste meni razodeli svoje zaupanje, naj tudi jaz vam odkrijem svoje zadeve.«

Pove mu vso zgodbo o dolžnem pismu.

Trgovec ne reče nič, seže le v žep in pokaže p. Wolfu zavitek, na katerem je bila označena ista vsota, ki jo je on potreboval.

Nato pa reče trgovec: »Tu pa ni treba veliko pomišljati in se posvetovati. Toliko pa rečem, sveti Jožef ima svoje račune v najlepšem redu in ima lepo urejeno, koliko bo dobil in koliko bo izdal.«

S tem izroči trgovec p. Wolfu zavitek z denarjem. Seveda se je p. Wolf takoj vrnil domov in zadnje tri svete maše so se brale v čast svetemu Jožefu v zahvalo za čudežno pomoč v veliki stiski.

12. SKRBNI BRANITELJ KRISTUSOV

Osemnajstletni mladenič, sin odličnih staršev, je bil padel pri skušnji, kakor je poročala njegova mati glasniku sv. Jožefa. To ga je tako potrlo, da si je hotel izbrati drug poklic, toda starši so mu to prepovedali. Nekaj dni nato je dne 16. marca 1881 zapustil natihoma očetovo hišo.

Ko ga ves dan ni bilo domov, so starši slutili, da ga ne bo več nazaj. Poizvedovali so na vse strani, a brez uspeha. Nobenega sledu ni bilo za njim.

Dolgih deset mesecev so bili v skrbeh, kaj se je zgodilo z njihovim ubogim otrokom, če si ni morda končal življenja.

Dne 13. marca 1882 se oglasita pri njih dve redovnici, ki sta pobirali milodare za uboge. Takoj sta spoznali, da mater muči posebna bridkost.

Vprašata jo, kaj ji je in kaj ji teži srce. In mati jima je razodela svojo bridkost.

Tu reče ena izmed njih: »Zdaj je ravno mesec svetega Jožefa. Obrnite se z vsem zaupanjem nanj, on vas bo gotovo uslišal. Združite se z nami in prepričana sem, da boste na praznik svetega Jožefa že vedeli, kaj je z vašim sinom.«

Mati se res z vso vnemo in prisrčnostjo zateče k svetemu Jožefu, dasi ni imela veliko upanja, da jo bo sveti Jožef TAKO NAGLO rešil njenih skrbi.

A glej, osmi dan nato pride iz Anglije od njenega sina pismo, v katerem prosi starše odpuščanja in če se sme vrniti domov. Pismo je bilo napisano 18. marca in 23. marca so starši že mogli objeti svojega izgubljenega otroka.

Mladenič se je takoj z vso vnemo poprijel učenja, prestal skušnjo s popolnoma zadovoljivim uspehom.

Odslej ni staršem delal nobenih skrbi! Mati pa tudi noben dan ni pozabila, da bi se ne zahvalila svetemu Jožefu in mu priporočila svojega otroka.

Tako dela skrbna mati, ki spolnjuje svoje stanovske dolžnosti.

13. GLAVAR SVETE DRUŽINE

P. Schaller iz reda redemtoristov je z drugim patrom ustanovil v bližini mesta Regensburg novo samostansko naselbino, ki je tako lepo uspevala, da so morali predstojniki poslati še enega duhovnika. Tako so bili tam trije duhovniki.

»Zdaj bi pa lahko ob velikih praznikih imeli slovesno sveto mašo z leviti,« pravi p. Schaller svojemu predstojniku, »to bi bilo ljudem zelo všeč.«

»Saj nimamo potrebne mašne obleke«, odvrne predstojnik.

»Res je,« pravi p. Schaller, »tudi denarja nimamo, da bi jo nabavili. Toda jaz sem slišal, da se je treba v takih potrebah zateči k svetemu Jožefu, ki zna pomagati. Opravimo devetdnevnico njemu v čast.«

Tako se je zgodilo. Po opravljeni devetdnevnici odrine p. Schaller v Regensburg. S seboj vzame ves denar, ki je bil na razpolago – 75 mark. V trgovini za cerkvene potrebščine najde kmalu primerno blago, a to je stalo 125 mark, on jih je imel pa le 75. Ker trgovec ni hotel nič popustiti, je bil Schaller primoran oditi, ne da bi bil kupil ono blago.

Medpotoma pravi malo nejevoljen sam pri sebi: »To pot pa sveti Jožef enkrat ni pomagal, devetdnevnica sedaj še ni nič pomagala.«

Ko pride v hišo, kjer je prenočeval, mu pride gospodinja naproti, rekoč: »Tu je za vas zavitek.«

»Odkod pa?«

»No, iz trgovine cerkvenih potrebščin.«

»Iz trgovine? Saj nisem nič kupil!«

Odpre zavitek in v njem je bilo tisto blago, ki bi ga bil tako rad kupil. Zraven pa je bilo tudi potrdilo, da je račun že poravnan.

Začuden se povrne v trgovino, ter vpraša, kako da so mu poslali tisto blago.

»Tudi nam se je čudno zdelo«, odvrne trgovec, »kaj niste videli moža, ki je prej stal tu, poleg vas? Ko ste odšli, je rekel: Pošljite to blago patru, jaz ga bom plačal. Položi mi na mizo 125 mark in takoj odide.«

»Kdo pa je bil?«, vpraša pater.

»Mi ga ne poznamo. Nič drugega ni kupil in doslej še nikdar ni bil v naši trgovini.«

Čudovito, kajne? Devetdnevnica v čast svetemu Jožefu ni bila zastonj!

18. JOŽEF – NAJPOKORNEJŠI

Leta 1843 je v redovni hiši Jezuitov v mestu Sitten v Švici nevarno obolel p. Jožef H. Bližala se mu je smrt. Predstojnik p Teodor Neltner je bil silno potrt, ker mu je bila smrt malo poprej vzela že dva patra in zdaj naj bi mu vzela še tretjega.

V tej bridkosti stopi k umirajočemu ter mu kot predstojnik naroči, naj prosi svetega Jožefa, svojega patrona, kadar bo prišel v nebesa, naj namesto njega pošlje drugega patra. Bolnik obljubi in umrje 6. julija.

Kaj se zgodi? V jeseni istega leta je stopilo v red Jezuitov v mestu skupaj 12 novincev in izmed njih je osem imelo ime Jožef. V teku leta so jim sledili še trije Jožefi – med njimi sloveči p. Kleutgen. Kako točno je umirajoči spolnil povelje predstojnikovo in kako točno je sveti Jožef spolnil njegovo prošnjo!

21. LJUBITELJ UBOŠTVA

Uboga sirotišnica, ki jo vodijo redovnice svetega Frančiška, piše Glasnik svetega Jožefa iz leta 1881, str. 25, je nedavno prišla v veliko zadrego, ker je zmanjkalo dela. Pomanjkanje sredstev je primoralo prednico, da odslovi nekaj nesrečnih otrok. Vendar pa je porabila še zadnja sredstva, preden je otroke odslovila.

Medtem je pa prosila svetega Jožefa, mogočnega zaščitnika mladine in ljubitelja uboštva, da bi ji prišel na pomoč v veliki stiski. In ni zastonj prosila.

Takoj naslednje srede ji je neznana oseba izročila znatno vsoto za uboge otroke. Naslednjo sredo je zopet prejela nepričakovan dar: velik zavitek ponošene obleke, ki ga je darovala tretjerednica svetega Frančiška. In glej, tudi tretjo sredo, je prišla nova vsota denarja, ki jo je poslala sorodnica ene izmed sirot.

Očitno se je tu sveti Jožef, kateremu je vsaka sreda posvečena, razodel kot mogočen zaščitnik mladine, kot prijatelj uboštva, ne samo svojega, marveč tudi tistih, ki jih tare uboštvo.

23. KRAS DOMAČEGA ŽIVLJENJA

P. Patrignani – velik častilec svetega Jožefa nam pripoveduje sledeče:

Leta 1631 je začela gora Vezuv v bližini Neaplja bruhati. Goreča lava se je kakor široka reka razlila nad vso okolico, zlati pa na mesto Torragreka. V tem kraju je bivala Kamila, goreča častilka svetega Jožefa.

Pri njej je bil njen petletni nečak, kateremu je bilo ime Jožef.

Da bi se rešila pred gorečo reko, je zbežala z otrokom. Goreča reka ji je bila takoj za petami. Tu pa ji velika skala, ki je visela v morje, zapre pot. Bila je v dvojni nevarnosti. Ako postoji, jo bodo plameni požgali, ako pa gre naprej, je pa v nevarnosti, da pride v morje in utone. V tej veliki stiski se spomni na svojega zaščitnika svetega Jožefa.

»Veliki svetnik«, zakliče, »tebi priporočim malega Jožefa, ti ga moraš rešiti.« Potem položi otroka na skalo, sama pa skoči proti morju. A ni padla v morje, ampak na pesek in to tako srečno, da se niti najmanj ni poškodovala. Bila je rešena, toda silno jo je bolelo, da je morala otroka pustiti v toliki nevarnosti.

Vsa iz sebe leta sem in tja in toži o svoji nesreči. Kar začuje, da jo nekdo kliče po imenu. Bil je glas njenega otroka, ki ji je pritekel ves vesel naproti.

»Moj ljubi otrok,« zakliče, »kdo te je pa rešil ognja, da nisi zgorel?«

»To je storil sveti Jožef, kateremu si me izročila v varstvo,« odvrne otrok. »Prijel me je za roko in me sem pripeljal.«

Takoj pade pobožna žena na kolena in se zahvali svojemu ljubeznivemu varuhu, ki je njo in njenega nečaka čudovito obvaroval smrti.

24. VARUH DEVIC

Ivana Rack, sorodnica svetega Janeza Berhmansa, je od mladosti posebno častila svetega Jožefa in tudi druge za to navduševala. Nekega dne jo je hotel uslužbenec njenega očeta zapeljati v greh. Napravil je to silno zvijačno.

V soboto zvečer se je zaprl v očetovo delavnico. Vedel je, da v nedeljo gredo vsi v cerkev razen Ivanke, ki mora varovati dom. Ko so vsi odšli v cerkev, je šla Ivanka nič hudega sluteč v delavnico. Komaj dekle vstopi, plane zapeljivec na njo. Kako se je prestrašila!

Takoj je spoznala, da ji preti velika nevarnost. Bežati ni mogla, ljudi na pomoč poklicati tudi ne. Videč, da je človeška pomoč ne more rešiti, da iz te zadrege ni izhoda, se zateče k svetemu Jožefu.

»O, sveti Jožef,« zakliče, »stoj mi ob strani, pomagaj mi!«

In glej, kakor od strele zadet obstane zapeljivec na mestu, vsi udje so mu odpovedali.

»Ti, čarovnica!«, zavpije, »kaj si storila!«

Ivanka se kmalu pomiri, videč kako čudovito jo je njen sveti varuh ščitil.

V sočutju do žalostnega dušnega stanja svojega zapeljivca, mu začne z ljubeznivimi besedami prigovarjati, da bi ga privedla do spoznanja njegove brezbožnosti. In ne brez uspeha!

Nesrečnež je obžaloval svoje dejanje in ves skesan odšel. Prepričana o njegovem spreobrnenju ni Ivanka nič povedala očetu, v koliki nevarnosti je bila njena čistost in nedolžnost.

Ta dogodek ji je pa tako živo pokazal nevarnosti tega sveta, da je sklenila storiti obljubo vednega devištva in stopiti v samostan – in to je tudi storila.

Menila je, da jo bo svet pozabil. A še več kot enkrat je bila njena čistost na poskušnji, toda vselej je s pomočjo božjo in pripomočjo ljubega svetega Jožefa premagala vse nevarnosti ter docela izkusila, kako prav ima sveta Cerkev, ki imenuje svetega Jožefa v litanijah: »Varuh devic«.

26. TOLAŽNIK NESREČNIH

»Pred več leti,« nam pripoveduje p. Schuppe iz Družbe Jezusove, »me je dobra katoliška družina opozorila na ubogo vdovo, ki je bivala v njeni hiši in nujno potrebovala tolažbe ter me prosila, naj jo obiščem.

Grem tja in najdem ubogo vdovo, ki je pred kratkim prišla z možem v Brazilijo, da bi tu našla svojo srečo, a je našla ravno nasprotno. Komaj sta stopila na suho, je mož nevarno obolel in umrl. Potem je še sama obolela. Ker sama ni mogla skrbeti za otroke, so jih dali v oskrbo dobrim brazilijanskim družinam, k nesreči pa niso zapisali, komu so jih bili izročili.

Ko je žena okrevala, je začela povpraševati po svojih otrokih. Našla je le dva, tretjega je sicer našla, toda družina, ki ga je bila sprejela v oskrbo, ji ga ni hotela izročiti. Šele po dolgih razpravah jih ga je izročila. Zdaj je pogrešala še enega.

Na noben način ni mogla izvedeti, kje je. Bila je v veliki zadregi. Izgubila je moža, zdaj naj bi izgubila še otroka! Hodila je po vseh ulicah, gledala na vse strani, spraševala ljudi, a brez uspeha.

Tako je prešlo več tednov. Neko nedeljo gre zopet iskat otroka. Gre mimo cerkve karmeličank. Bil je ravno blagoslov in glas orgel jo je z neko nepremagljivo silo zvabil v cerkev. Tu poklekne ter s toliko prisrčnostjo in s tolikim zaupanjem, kakor še nikdar prej, prosi svetega Jožefa: »O, sveti Jožef, povrni mi mojega otroka!«

Po blagoslovu vsa pomirjena in potolažena zapusti cerkev. Ni še naredila mnogo korakov, ko zasliši glas: »Mati, mati!« Ozre se in na pragu hiše stoji njen izgubljeni otrok. Vsa srečna ga vzame v naročje in objame.«

Srečna mati! Poiskala je pravega tolažnika in pomočnika, svetega Jožefa, ki iz lastne izkušnje ve, kaj se pravi iskati izgubljeno dete!

29. STRAH HUDOBNIH DUHOV

Pred nekaj leti so na Dunaju iz bolnišnice prenesli 18 letno mladenko, ki je imela koze, v bolnišnico za nalezljive bolezni. Ker je bilo videti, da bolnica ne bo dolgo živela, so jo strežnice opozorile na nevarnost ter ji rekle, naj se spravi z Bogom.

Ona pa je rekla, da je že v prejšnji bolnišnici prejela svete zakramente, razen maziljenja. Ko so ji pa tudi to podelili, je pa začela silno divjati in razsajati. Drugače je niso mogli pomiriti, kakor da so jo sestre poškropile z blagoslovljeno vodo in pri njej molile ali govorile z njo o pobožnih rečeh. Iz tega so sklepale sestre, da pri bolnici ni vse v redu, da mora še nekaj imeti na vesti, posebno, ker je vedno vsa obupana klicala: «Zakaj ne morem umreti, zakaj ne morem umreti?«

Sestra prednica jo vnovič opozori, naj se še enkrat spove. Bolnica pa o tem ni hotela ničesar slišati.

V tej zadrgi se sestre zatečejo k svetemu Jožefu. Bilo je ravno na praznik varstva svetega Jožefa. Komaj so v kapeli odmolile tri Očenaše in Zdrava Marije v čast svetemu Jožefu s pristavkom: »O sveti Jožef, prosi za umirajoče!«, že prihiti sestra s poročilom, da se bolnica želi spovedati in je tudi razodela, da od prvega svetega obhajila še nikdar ni bila pri spovedi in da je vse zlagano, kar je povedala.

Medtem, ko so šli po duhovnika, so prišli starši bolnice, s katerimi je že dolgo let živela v sovraštvu. Radi bi bili z njo govorili, a jih niso pustili k njej. Bolnica jim je po strežnici sporočila, da jih prosi odpuščanja za vsa žaljenja, kar so starši z veseljem storili.

Nato se je skesano spovedala, pobožno prejela sveto obhajilo in kmalu nato izdihnila.

Sveti Jožef, strah hudobnih duhov, jo je očividno rešil oblasti hudobnega duha.