Translate

nedelja, 19. februar 2012

VICE, PEKEL, NEBESA - Marija Valtorta



Iz knjižice: SMRT, SODBA, PEKEL, NEBESA - RES?

Marija Valtorta: OGENJ LJUBEZNI

Razmišljanja o vicah in večnih resnicah


VSE MINE ... UMIRA,  Čas - večnost  (29.6.1944)

Jezus govori:
"Vsak živ in vsaka stvar živih umira in izginja, ter se več ne vrne. Veselje, bolečina, zdravje, bolezen, življenje, so dogodki, ki prihajajo in izginjajo prej ali slej, ne vračajo se v oni obliki nikoli več. Veselje in bolečina, zdravje ali bolezen, se lahko vrnejo v DRUGI OBLIKI in z DRUGAČNIM OBRAZOM. Toda TISTO DOLOČENO veselje, tista DOLOČENA BOLEČINA, tista bolezen, TISTO ZDRAVJE se več ne povrnejo. To je STVAR ENEGA TRENUTKA. Ker je ta trenutek minil, pride drugi trenutek, podoben, toda oni nikoli več. In življenje ... Oh! Življenje, kakršnokoli je, MINE, NE VRNE SE NIKOLI VEČ. Podarjena vam je ENA URA VEČNOSTI, EN TRENUTEK VEČNOSTI, da OSVOJITE VEČNOST.

Ali nisi nikoli razmišljala, da bi ravno ta okolnost mogla uporabiti v priliki o minljivosti (Lu 19, 11-27).

Dal vam je EN NOVEC VEČNOSTI. Gospod vam ga daje govoreč:
"Pojdite, trgujte s tem denarjem, dokler se ne vrnem". In pri Njegovi vrnitvi, ali boljše, pri VAŠI VRNITVI K NJEMU, On vpraša: "Kaj si storil z zaupanim denarjem?" In zvesti služabnik lahko srečen odgovori: "Glej, Kralj moj. S tem denarjem večnosti sem napravil to in ono. In po angelski besedi, ne po mojem računu, sem zaslužil desetkrat toliko." Gospodar mu reče: "Zelo dobro, zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, boš imel oblast nad desetimi mesti, in kar se tiče tebe, boš vladal tu, kjer Jaz vladam, skozi večnost, takoj, ker si delal več in boljše nisi mogel."

Nek drugi, ki ga bo Bog poklical, bo menil: "S Tvojim denarjem sem napravil to in ono. Glej, Kralj moj, to je zapisano o meni." In Jaz mu bom dejal: "Tudi ti vstopi, ker si DELAL KAKOR in KOLIKOR SI MOGEL."

Toda tistemu, ki mi bo rekel: "Glej, tu je denar, kakor si mi ga dal. Z njim nisem trgoval, ker sem se bal Tvoje pravice", bom odgovoril: "Pojdi v vice spoznati ljubezen, in delaj tam, da osvojiš Kraljestvo. Bil si len služabnik, nisi si prizadeval spoznati kdo sem Jaz, in obsodil si me za nepravičnega. Sumil si v Mojo pravičnost in pozabil si, da sem Ljubezen. TVOJ DENAR SE JE SPREMENIL V POKORO."

Tistemu, ki se mi bo predstavil govoreč: "Tvoj denar sem zapravil pri uživanju, ker nisem verjel, da sploh obstaja Kraljestvo. Hotel sem uživati to uro, ki mi je bila dana", bom jezen odgovoril: "Neumen sovražnik in bogokletnik! Naj se ti odvzame moj dar ter se vrne v večno blagajno, toda ti pojdi tja, kjer ni Boga in ne življenja. Verovati nisi hotel, toda hotel si uživati. Užival si. Imel si torej že svoj telesni užitek brez duše. Dovolj. Večno Kraljestvo ti je za večno zaprto."

Kolikokrat bi moral zagrmeti te besede, če bi bil samo Pravičnost! Vendar je Ljubezen večja od Moje Pravičnosti! Popolni sta ena in druga. Toda Ljubezen JE MOJA NARAVA in ima prednost pred drugimi popolnostmi. Glej, zato odlašam z grešnikom in delujem tako, da grešnik ne bi, povsem grešen, propadel.

Dajem vam časa. To je Ljubezen in sočasno tudi pravičnost. Kaj bi rekli, če bi vas kaznoval pri prvem grehu? Rekli bi: "Toda Gospod! Če bi mi dal časa, bi razmišljal in se skesal!"  Dajem vam več časa. Grešite  enkrat, dvakrat, desetkrat, sedemdesetkrat. Lahko bi vas udaril. Dajem vam časa, da ne boste mogli reči: "Nisi bil dober."

Ne. Vi ste to, ki niste dobri do samega sebe. Zapravljate bogastvo, ki sem ga za vas ustvaril. Sami sebe ubijate, ko si odvzamete Življenje, katerega sem vam ustvaril.

Večina vas razsipava ali zlorablja denar večnosti, ki Sem vam ga daroval. Iz zemeljskega bivanja ne delate več svojo večno slavo, temveč večno trpljenje. Manjšina se boji Moje Pravičnosti in stoji brez dela ter si drzne učiti kdo je Bog  - Ljubezen med plameni očiščevalne ljubezni.

Samo mali del zna ceniti moj denar in storiti, da se podeseteri. Se zna poglobiti v ljubezen kot riba v bistri ribnik in plavati proti toku do izvora, do svojega Boga, ter Mu reči: "Tu sem. Veroval sem v Tebe, ljubil sem Te, zaupal sem v Tebe. Ti si bil moja vera, moja ljubezen, moje upanje. Sedaj prihajam in moja vera in upanje mineta, vse postaja ljubezen. Ni mi več potrebno verovati, da si, sedaj mi ni več potrebno zaupati v Tebe in v to Življenje. Sedaj Te imam, moj Bog. In ljubiti Te, edino ljubiti Te, to je večna naloga tega mojega večnega Življenja."

Bodi ena od teh, duša moja, in Moj mir naj bo s teboj ter ti pomaga v tem prizadevanju."

                                                                       ("I QUADERNI del 1944." str. 481 - 483)



VICE - O njih NARAVI  -  (17.10.1943)

Jezus govori:
Želim ti pojasniti, KAJ SO in IZ ČESA so SESTAVLJENE VICE. To ti bom pojasnil na način, ki bo razdražil tolike, ki se štejejo za varovalce spoznanja onstranskih stvari, pa to niso.

Duše potopljene v TA PLAMEN, TRPIJO SAMO ZARADI LJUBEZNI. Kot niso zaslužile posedovati večno Svetlobo in niso niti vredne, da bi takoj tam vstopile, v Kraljestvo Svetlobe, so te duše, ko se pojavijo pred Bogom, odete v Svetlobo. To je kratko, v naprej dano blaženstvo, ker jim zagotovi, da so rešene in jim da spoznati V ČEM BO NJIHOVA VEČNOST. Jasno jim da tudi spoznati, KAJ SO NAPRAVILI SVOJI DUŠI, ko so ji vzeli leta blaženega posedovanja Boga. Za tem potopljene v KRAJ OČIŠČEVANJA, prebivajo obdane s PLAMENOM POKORE.

Ker se tiče tega, imajo oni, ki govore o vicah, prav. Ampak v čemer nimajo prav je, ko dajejo tem plamenom različna imena.

TI PLAMENI SO OGENJ LJUBEZNI. OČIŠČUJEJO, ŽGOČ DUŠE Z LJUBEZNIJO. LJUBEZEN DAJEJO, ker, ko duša doseže v njih TISTO LJUBEZEN, KAKŠNO NI DOSEGLA NA ZEMLJI, se sprosti od tam ter se združi z Ljubeznijo v Nebesih.

Ali se ti ne zdi, da je ta nauk nekoliko drugačne od znanega? Vendar, pomisli, Kaj želi Bog dušam, ki jih je ustvaril, Bog, Edini in Trojstven? DOBRO.
Kdor želi dobro neki stvari, kakšne občutke goji do te stvari? Občutke LJUBEZNI.

Katera je PRVA in DRUGA ZAPOVED, dve najvažnejši, za kateri sem rekel, da sta največji od vseh in da je v NJIH KLJUČ, s KATERIM SE DOSEŽE VEČNO ŽIVLJENJE? To je zapoved LJUBEZNI: "LJUBI SVOJEGA BOGA z vso močjo, svojega bližnjega pa kakor samega sebe."

Kaj sem vam neštetokrat rekel s svojimi usti in z usti prerokov in svetnikov? Da je LJUBEZEN največja OD VSEH ODREŠENJ. LJUBEZEN UNIČUJE GREHE IN ČLOVEŠKE SLABOSTI, zakaj  KDOR LJUBI, ŽIVI V BOGU, kdor pa živi v Bogu, ta malo greši. Če pa greši, takoj obžaluje, in kdor obžaluje, temu Najvišji odpusti.

Kaj je tem dušam manjkalo? Ljubezni. Če bi zelo ljubile, bi storile malo grehov; in še te male, povezane z vašimi slabostmi in nepopolnostmi. Nikoli pa ne bi dosegle zavestno trdovratnost v grehu, niti v malem grehu. Prizadevale bi si, da ne razžalostijo svojo Ljubezen. In Ljubezen bi videla njihovo dobro voljo ter jih odrešila od storjenih malih grehov.

Kako se tudi na zemlji zadoščuje za greh? Ispokoriti ga, in čim ga je mogoče, s čemer ga je kdo storil. Kdor je drugega oškodoval, naj mu vrne, kar mu je s silo odvzel. Kdor je obrekoval, naj prekliče ... itd.

In sedaj, če to zahteva uboga človeška pravica, ali tega ne bo zahtevala sveta Božja Pravica? In katero sredstvo bo Bog uporabil, da doseže zadoščenje? Samega sebe, to je LJUBEZEN, in zahtevajoč ljubezen.

Ta Bog, ki ste ga razžalili, in ki vas očetovsko ljubi, in ki se želi združiti s svojimi stvarmi, vas vodi, da dosežete združitev po samem Sebi.

VSE JE UTEMELJENO, vse se VRTI in GRADI NA LJUBEZNI, Marija. To samo ne velja za prave "mrtvece": za obsojene. Za te "mrtvece" je umrla tudi Ljubezen. Vendar za tri kraljestva - ono težje: Zemljo; - v katerem se preneha težnost snovi, za duše, ki so obtežene z grehom: VICE; - in nazadnje ono, v katerem njegovi stanovalci delijo z Očetom svojo duhovno nrav, ki jih oprošča vsakega bremena - gonilna sila je ljubezen. KO LJUBITE NA ZEMLJI - DELATE ZA NEBESA. KO LJUBITE V VICAH - OSVAJATE NEBESA, ki jih v življenju na Zemlji niste znali zaslužiti. KO LJUBITE V RAJU, UŽIVATE NEBESA.

Ko neka duša pride V VICE, tam SAMO LJUBI, RAZMIŠLJA, OBŽALUJE V SVETLOBI LJUBEZNI, ki je za njo vžgala ONE PLAMENE, KI SO ŽE BOG, toda ji SKRIVAJO BOGA ZA KAZEN.

To je trpljenje. Duša se SPOMINJA VIZIJE BOGA PRI POSEBNI SODBI. S SEBOJ NOSI TA SPOMIN, in kot je veselje samo za trenutek videti Boga, veselje, ki presega vsako stvar, DUŠA HREPENI PO TEM VESELJU. TA SPOMIN NA BOGA in tisti žarek svetlobe, ki jo je obsijal, ko se je pojavila pred Bogom, stori, da DUŠA "VIDI" V PRAVEM BISTVU VSE STORJENE NAPAKE DO SVOJEGA DOBREGA. To "videti", skupaj z mislijo, da je s TEMI NAPAKAMI HOTE PREPREČILA POSEDOVANJE NEBES in ZDRUŽITEV Z BOGOM ZA LETA in DOBE, to PREDSTAVLJA NJENO TRPLJENJE V VICAH.

Ljubezen je to, in gotovost, da so razžalile Ljubezen, trpljenje duš, ki se čistijo. Čimveč je duša grešila v življenju in čimbolj je bila zaslepljena z duhovnimi mrenami, tem težje ji je spoznati in doseči popolno kesanje iz ljubezni, kar je pogoj za očiščenje in vstop v Božje Kraljestvo. Ljubezen je otežena v vsem življenju in postaja toga, vse bolj toga, ko jo neka duša pritiska z grehom. In bolj in z večjo močjo se ljubezen čisti, hitrejše je njeno vstajenje, to je OSVAJANJE LJUBEZNI. Ta se izpopolni v času, ko se dokončuje pokora in doseže popolnost ljubezni. Potem je duša spuščena v Božje Mesto.

Treba je mnogo moliti, da bi te duše, ki trpijo, da bi dosegle Veselje, hitreje dosegle popolno ljubezen, ki jih odrešuje in združuje z Menoj. Vaše molitve in svete Maše za rajne so veliko povečanje ognja ljubezni. Povečujejo ogenj. Toda - oh! Blaženo trpljenje! Povečuje tudi sposobnost ljubiti. Pospešuje čiščenje. Povzdiguje v vse višje stopnje duše, ki so potopljene v tem ognju. Privede jih do praga Svetlobe. Končno odpre vrata Svetlobe, in privede dušo v Nebesa.

Za vsak napredek duš, ki ste ga dosegli s svojimi dobrimi dejanji, to je za duše, ki so pred vami odšle v drugo življenje, ustreza tudi sočasen porast ljubezni v  vas. To je ljubezen Boga, ki se vam zahvaljuje za pomoč svojim trpečim otrokom, in je ljubezen duš, ki se vam zahvaljujejo za trud, da jih pripeljeTe v Božje Veselje.

Nikoli vas vaši dragi na zemlji niso tako ljubili kot vas ljubijo po smrti, ker je njihova ljubezen sedaj že prežeta z Božjo Svetlobo. V tej svetlobi razumejo, kako vi njih ljubite in kako bi oni morali vas ljubiti.

Ne morejo vam več reči besed opravičenja in ki bi izrazil ljubezen. Toda govorijo jih Meni za vas, in Jaz vam jih prenašam, te besede vaših rajnih, ki vas sedaj znajo gledati in ljubiti kot je treba. Prinašam vam jih skupaj s prošnjo in z njihovim blagoslovom. Z blagoslovom, ki že velja iz  Vic, ker je prežet z vdano ljubeznijo, ki jih žge in očiščuje. Toda popolno veljavno, potem, od časa, v katerem vam bodo, oproščeni, prišli naproti na pragu Življenja, ali se bodo zedinili z vami v njem, če jih boste prehiteli v kraljestvu Ljubezni.

Zaupaj v Mene, Marija. Delam za tebe in za tvoje ljube. Povzdigni svojega duha. Prihajam razveseliti te. Zaupaj v Mene.
                                                                                   
                                                                           ("I Quaderni del 1943", str. 459-463)



VICE - Gledane skozi 10 zapovedi  (21.10.1943)

Jezus govori:
"Vrnem se k predmetu o dušah v  Vicah.
Ali si razumela popolni smisel mojih besed, ni pomembno. Te strani so za vse, ki imajo v Vicah svoje ljube. Tudi so skoraj vsi, s takšnim načinom življenja, določeni za prebivanje v tem prebivališču. Za ene in za druge torej nadaljujem s to snovjo.

Rekel sem, da duše, ki se čistijo, trpijo samo iz ljubezni in se pokorijo s pomočjo ljubezni. Glejte, kje je vzrok za takšen način pokore.


Če bi vi, ki tako malo razmišljate, skrbno pregledali MOJ ZAKON V NJEGOVIH NASVETIH IN ZAPOVEDIH, bi videli, da je ves ZASNOVAN NA LJUBEZNI. Na LJUBEZNI DO BOGA, na LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA.


1.  -  VERUJ V ENEGA BOGA

V prvi zapovedi Jaz, Bog,  nadenem vaši ljubezni, ki mi dolguje spoštovanje, na najbolj svečan način, ki je vreden Moje Narave v odnosu do vaše ničevosti: "JAZ SEM GOSPOD, TVOJ BOG."

Prevečkrat pozabljate, da sem Jaz Bog, o ljudje, ki sebe štejete za bogove, toda ... če nimate v sebi od milosti oživljajočega duha, niste nič drugega kot prah in gniloba, živali, ki živalskemu stanju dodajate še premetenost razuma, obsedenega od Zveri, kar povzroča, da počenjate zverske reči, in še slabše od zverskih: hudičeve.

To si recite zjutraj in zvečer, recite si to opoldne in opolnoči, to si recite ko jeste, ko pijete, ko greste k počitku in ko se prebudite, ko delate, ko počivate, to recite ko ljubite, ko sklepate prijateljstva, recite ko zapovedujete in ko poslušate, vedno to recite:
"JAZ NISEM BOG.  HRANA, PIJAČA, SANJE NISO BOGSLUŽBA, POČITNICE, ZANIMANJA, DELA, PRIROJENE SPOSOBNOSTI NISO BOG. ŽENA, ali slabše: ŽENE, NISO BOG. PRIJATELJSTVA NISO BOG. POGLAVARJI IN PREDSTOJNIKI NISO BOG...

Eden JE EDINI BOG: to je GOSPOD MOJ, KI MI JE DAL TO ŽIVLJENJE, da bi si z njim zaslužil Življenje, ki ne umrje, ki mi je dal obleko, hrano, stanovanje, ki mi je dal delo, da zaslužim za življenje, nadarjenost, da pričam, da sem kralj zemlje, ki mi je dal sposobnost ljubiti in stvari ljubiti "na sveti način" in ne s poželenjem, ki mi je dal oblast, avtoriteto, da mi postane sredstvo za posvetitev in ne v obsodbo. Lahko postanem podoben Njemu, ker je On to rekel: "Vi ste bogovi", toda samo, če živim Njegovo Življenje, to je Njegov Zakon, toda samo, če živim Njegovo Življenje, to je Njegovo Ljubezen. Samo eden je Bog: ON. Jaz sem njegov otrok in podložnik, dedič Njegovega kraljestva. Toda, če odstopim in izdam, če si napravim neko svoje kraljestvo, v katerem hočem biti po človeško kralj in bog, potem izgubim resnično Kraljestvo in moja usoda Božjega otroka pade in se razvrednoti na usodo otroka satana, ker ni mogoče sočasno služiti sebičnosti in ljubezni. In kdor služi prvi, služi Božjemu sovražniku in izgublja Ljubezen, to je, izgubi Boga.

Odstranite iz svoje pameti in iz svojega srca vse lažne bogove, katere ste vanje postavili, začenši pri bogu blata, kar ste, če ne živite v Meni. Spomnite se, kaj Mi dolgujete za vse, kar sem vam dal - in več bi vam bil dal, če ne bi zvezali rok svojemu Bogu z vašim načinom življenja - kar sem vam dal za vsakdanje in za večno življenje. Za slednjega vam je Bog dal svojega Sina, da bi bil žrtvovan kot Jagnje brez madeža, in da bi s svojo Krvjo opral vaše dolgove in da ne bi dopustil tega, kot je bilo v Mojzijevih časih, da nezakonitosti očetov padejo na sinove do četrtega kolena grešnikov. To so tisti, ki me sovražijo. GREH JE ŽALITEV BOGA in KDOR ŽALI, SOVRAŽI.

Ne postavljajte drugih oltarjev lažnim bogovom. Imejte, in ne toliko na oltarjih iz kamna, temveč na živem oltarju svojega srca, enega in edinega Gospoda Boga svojega. Njemu služite in izkazujte resnični kult ljubezni, ljubezni, ljubezni, o otroci, ki ne znate ljubiti, ki izgovarjate, izgovarjate, izgovarjate besede molitve, samo besede, toda ne opravljate iz ljubezni molitev, kakršna je edino Bogu ljuba.

Pomnite, da en sam utrip resnične ljubezni, ki se dvigne kot oblak kadila, iz plamena vašega srca, zaljubljenega v Mene, ima za Mene neskončno večjo vrednost kot tisoči in tisoči molitev in obredov, ki jih opravljate z mlačnim in hladnim srcem. Pritegnite moje Usmiljenje s svojo ljubeznijo. O, ko bi vedeli kako učinkovito in veliko je moje Usmiljenje do onega, ki Me ljubi! To je val, ki obide in opere vse, kar je umazanega v vas. Dajem vam svetlo štolo, da vstopite v Nebeško Sveto Mesto, v katerem kot sonce sije ljubezen Jagnjeta, ki se je dalo žrtvovati za vas.


2.  -  NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA

Ne uporabljajte svetega imena iz navade ali, da date moč svoji jezi, da izrazite svojo nestrpnost, da podkrepite svoja preklinjanja.

Predvsem pa ne uporabljajte izraza "bog" za človeško stvar, ki jo ljubite po lakoti telesa ali po kultu pameti. Enemu edinemu gre izrekati to Ime - Meni. In Mene se mora tako klicati z ljubeznijo, z VERO, z ZAUPANJEM. TEDAJ BO TO IME VAŠA MOČ in VAŠA OBRAMBA. Čaščenje tega Imena vas bo opravičevalo, zakaj kdor dela in za žig svojih del postavlja Moje Ime, ne more počenjati hudobij. Govorim o tistem, ki dela z resnico, ne pa o lažnivcih, ki poizkušajo pokriti z Mojim trikrat Svetim Imenom samega sebe in svoja dela. In koga hočejo prevarati? Jaz nisem podrejen prevari, pa tudi sami ljudje, razen, če niso bolne pameti, primerjajoč dela lažnivcev z njihovim govorjenjem, razumejo, da so lažni bogovi in občutijo zaradi tega prezir in zoprnost.


3.  -  POSVEČUJ GOSPODOV DAN

Vi, ki ne znate ljubiti drugo kot samega sebe in svoj denar, in katerim se zdi izgubljena vsaka ura, ki ni bila posvečena zadovoljitvi telesa ali polnjenju denarnice, bi morali znati zaustaviti se malo v svojem uživanju kot živali in v svojem delu kot lakomneži, da bi mogli misliti na Boga, na Njegovo Dobroto, na Njegovo potrpežljivost, na Njegovo Ljubezen. Morali bi me imeti, ponavljam to, vedno pred očmi karkoli delate; toda ker ne znate delati z duhom uprtim v Boga, prenehajte delati enkrat na teden, da boste lahko mislili samo na Boga.

To je medtem zapoved, pa naj vam to izgleda še tako po suženjskem zakonu, in je le dokaz, kako vas Bog ljubi. Vaš Oče ve, da ste krhki stroji, ki se nenehno obrabljajo z neprestanim delom, zato je predvidel vašemu telesu, tudi njemu, ker je tudi to njegovo delo, s tem, ko vam je dal nalog, da ga odpočijete, sedmi dan za pravičen počitek. Bog ne želi vaše bolehnosti. Če bi ostali Njegovi otroci, od Adama naprej, ne bi poznali bolezni. Te so skupaj z bolečino in smrtjo sad vaših neposlušnosti do Boga. Kot gobe so nastale in se porajajo iz korena prve neposlušnosti - Adamove; poganjki izhajajo, kar naprej, žalostna veriga. Poganjajo iz kali, ki vam je nastala v srcu, od strupa preklete kače, katera vam je vbrizgala začetke nečistosti, pohlepnosti, požrešnosti, lenobe, grešne nekreposti.

Grešna nekrepost je hoteti siliti svoje življenje z nenehnim delom zaradi zaslužka, kot je tudi isto hoteti naduživati s požrešnostjo in čutili, ne zadovoljujoč se s hrano, potrebno za življenje in s soprogo, potrebno za ohranitev življenja, temveč nažirati se prek mere kot umazane živali in izčrpljujoč se ter ponižujoč kot - celo, ne kot živali, ki niso takšne, ampak so boljše od vas v zakonski zvezi, ki se pokoravajo zakonom reda - ampak ponižujoč se bolj od živali: kot hudiči, ki se ne pokoravajo svetim zakonom pravilnega nagona, pameti in Boga.

Pokvarili ste svoj nagon. To vas že sedaj zavaja, da bolj ljubite pokvarjene obroke, narejene iz nečistosti, v katerih oskrunjate svoje telo: moje delo; dušo svojo: remek - delo moje, in ubijate začetke življenja zanikajoč jim življenje, ker jih hote uničujete pred časom ali pa prek vaših gob, ki so smrtni strup nastajajočim življenjem.

Koliko je duš,  ki jih vaš čutilni apetit prikliče z Nebes, in katerim vi zapirate vrata življenja? Koliko, ki komaj pridejo do kraja, in pridejo na svetlo umirajoč ali že mrtvi, in katerim preprečujete Nebesa? Koliko, ki jim naložite breme bolečine, katerega ne morejo vedno nositi, z bolnim življenjem, zaznamovanim z bolnimi in sramotnimi kužnimi boleznimi? Koliko, ki se ne morejo upreti tej usodi mučeništva, ki ga niso hoteli, temveč ste jim jih vi naložili kot ognjeni žig na telesu, ker ste jih rodili brez razmišljanja, ker, ko je nekdo pokvarjen kot grob gnilobe, mu ni več dovoljeno rojevati otroke, da jih obsodi na bol in prezir s strani družbe? Koliko je onih, ki ne morejo več izdržati to usodo in storijo samomor?

Toda kaj vi mislite? Da jih bom Jaz obsodil zaradi tega njihovega zločina proti Bogu in samih sebi? Ne. Pred njimi, ki grešijo proti dvojici, vi ste ti, ki grešite proti trojici: proti Bogu, proti vas samih in proti nedolžnim, ki jih rodite, da jih privedete do obupa. Mislite na to. Mislite dobro na to. Bog je pravičen, in če velja greh, velja tudi vzrok greha. Tudi v tem primeru zmanjšuje kazen samomorilca, toda obtežuje vas, prave morilce svojih stvorenj, ki so podlegli obupu.

Na dan počitka, ki ga je Bog postavil v tednu, in po katerem vam je dal vzgled svojega počitka - razmišljajte, On, neskončni Agens, gonilna sila, Rojevajoči, ki se sam od sebe nenehno rodi, On, ki vam je pokazal potrebo po počitku, je za vas to napravil, da bi vam bil Učitelj v življenju. In vi, nepomembne moči, se ozirate na to, kot da ste močnejši od Boga!

Na dan počitka za vaše telo, ki se tere pod pretiranim trudom, se znajte ukvarjati s PRAVICAMI IN DOLŽNOSTMI DUŠE. PRAVICAMI - do RESNIČNEGA ŽIVLJENJA. Duša umira, če se jo drži oddvojeno od Boga. NEDELJE  DAJTE SVOJI DUŠI - če že to ne znate storiti vsaki dan in vsako uro - da bi se duša nahranila z Božjo Besedo, da se nasiti z Bogom, da bi imela ŽIVLJENJSKOST  v ostalih delovnih dnevih. Tako je prijeten počitek v Očetovi hiši sinu, ki ga je delo držalo daleč cel teden. Toda zakaj vi te ugodnosti ne privoščite svoji duši? Zakaj onečaščujete ta dan s svojim popivanjem in s svojimi strastmi, namesto da iz njega napravite čisto svetlobo za svoje blaženstvo sedaj in na drugem svetu?


4.  -  SPOŠTUJ OČETA IN MATER, DA BOŠ DOLGO ŽIVEL in  TI BO DOBRO NA ZEMLJI

In, poleg ljubezni do Njega, ki vas je ustvaril, ljubezen do onega, ki vas je rodil in ki vam je brat. Če je Bog Ljubezen, kako lahko rečete, da ste v Bogu, če si ne prizadevate, da bi mu bili podobni v ljubezni?. Ali lahko rečete, da ste Mu podobni, če ljubite samo Njega, ne pa tudi druge, ki jih je On ustvaril? Ja, Boga je treba ljubiti bolj od vseh, toda, ne more reči, da ljubi Boga, ki noče ljubiti tistih, ki jih Bog ljubi.

Ljubite torej na prvem mestu one, ki so zato, ker so vas rodili, drugi stvarniki vašega bitja na zemlji. Vrhovni Stvarnik je Gospod Bog, ki oblikuje vaše duše in kot je gospodar Življenja in Smrti, dopušča vaš prihod v življenje. Ampak drugi stvarniki so oni, ki napravijo iz dveh teles in dveh krvi novo telo, novo dete Božje, nekega novega bodočega stanovalca Nebes. Saj ste ustvarjeni za Nebesa in zaradi Nebes morate živeti na zemlji.

O, kako vzvišeno je dostojanstvo očeta in matere! Sveto škofovstvo - uporabljam drzno, vendar resnično besedo - ki posvečuje novega služabnika Božjega s karizmo zakončeve ljubezni, umiva ga z jokom porodnice, odeva ga z delom očeta, napravi ga nosilca Svetlobe z ulivanjem spoznanja Boga v majhne pameti in ljubezni Božje v nedolžna srca. Resnično, povem vam, da so roditelji malo nižji od Boga že zaradi dejstva, da ustvarjajo novega Adama. In potem, če roditelji znajo napraviti iz novega Adama novega malega Kristusa, potem je njihovo dostojanstvo samo za eno stopnjo nižje od Večnega.

Ljubite torej očeta in mater, to dvojno razodetje Boga, ki napravi, da zakonska ljubezen postane "enotnost", ljubite jih z ljubeznijo, ki je nižja samo od one ljubezni, ki ste jo dolžni imeti do Gospoda Boga. Ljubite jih, ker so njihova dela in dostojanstvo najbolj podobna Božjim za vas: starši so vaši zemeljski stvarniki, in vse v vas jih mora spoštovati kot takšne.

Starši, ljubite svoje otroke. Spomnite se, da VSAKI DOLŽNOSTI USTREZA NEKA PRAVICA in da, če so otroci dolžni gledati v vas za Bogom največje dostojanstvo in vas ljubiti z največjo ljubeznijo izza popolne ljubezni, s katero morajo ljubiti Boga, da imate vi DOLŽNOST BITI POPOLNI, da ne bi zmanjšali pojem in ljubezen otrok do vas.

Pomnite, roditi neko telo je mnogo, sočasno pa tudi nič. Tudi živali rojevajo telesa in se mnogokrat bolj pobrigajo za nje kot vi. Toda vi rojevate državljane Nebes. Za to se  je treba brigati. Ne ugasnite luč v dušah otrok, ne dopustite, da se biser duše vaših otrok navadi na blato, da jih ta navada ne zaduši v blatu. Dajte ljubezen, sveto ljubezen svojim otrokom, a ne nore skrbi okoli fizične lepote, ljudske kulture. Ne. Kar morate negovati, je lepota njihove duše, VZGOJA NJIHOVEGA DUHA.

Življenje staršev je žrtev, kot je tudi življenje duhovnika in učitelja, ki se zavedajo svojega poslanstva. Vse tri kategorije so "oblikovalci" onega, kar ne umre: duha, ali duše, če se vam tako zdi bolj prav. S predpostavko, da se nahaja duh v telesu v razmerju 1000:1, predstavljajte si, do kakšne popolnosti bi morali priti roditelji, učitelji in duhovniki, da bi dejansko bili tisto, kar bi morali biti. Pravim "popolnost". Da bi bili sposobni "oblikovati" druge, se morajo prvo samo ustrezno "oblikovati", da ne bi druge "pokvarili". Morajo se torej oblikovati po nekem popolnem vzoru. Kako bi torej prvo sami mogli postati popolni? Le tako, da se oblikujejo po Popolnem, po Bogu. in kaj je tisto, kar jim omogoča, da se oblikujejo po Bogu? Ljubezen. Vedno LJUBEZEN. Vi ste surovo in neoblikovano železo.- Ljubezen je peč, ki vas prečiščuje, topi in utekočini, da bi tekli po nadnaravnih žilah v Božjo obliko. Šele tedaj boste lahko postali "oblikovalci" drugih, ko boste sami oblikovani po Božji popolnosti.

Mnogokrat predstavljajo otroci duhovni zgrešek staršev. Po otrocih se vidi koliko so bili vredni starši. Ker, če je resnica, da se kdaj svetim staršem rodijo pokvarjeni otroci, to je izjema. Na splošno je takole: če samo eden od staršev ni svet, otrok nasledi tega, ki je manj dober, saj je lažje ponavljati slabo kot dobro. Res je tudi, da se kaj tudi pokvarjenim staršem rodi sveti otrok. Toda tu je komaj mogoče, da sta oba pokvarjena. Po zakonu kompenzacije (nadoknade) je boljši od te dvojice s svojimi molitvami, solzami, in besedami dober za dva, opravlja delo za oba pri oblikovanju otroka za Nebesa.

V vsakem primeru, o otroci, pa naj bodo starši kakršnikoli, Jaz vam pravim: "Ne sodite, samo ljubite, samo odpuščajte, samo poslušajte, razen v rečeh, ki so nasprotne Mojemu zakonu. Vam gre zasluga za poslušnost. Ljubezen in odpuščanje, odpuščanje z vaše strani, otroci, pa pospešuje Božje odpuščanje roditeljem. Pospešuje ga toliko hitreje, kolikor je popolno vaše odpuščanje; staršem odpuščanje odgovornosti in pravično sojenje,  naj bo to, kar se tiče vas ali tistega, kar se tiče Boga, Boga, edinega Sodnika."


5.  -  NE UBIJAJ

Ni potrebno razlagati, da je UBIJANJE GREH PROTI LJUBEZNI. Ljubezni do Boga, ki mu jemljete pravico do življenja in smrti nad svojimi stvarmi kot tudi pravico Sodnika. Samo Bog je Sodnik, in če je človeku dopustil, da si postavi sodišča pravice, ki naj vam vstavi uzde tako v zločinu kot pri kaznovanju. Gorje vam, če boste, kot grešite proti Božji Pravičnosti, pomanjkljivi nasproti človeški pravičnosti, da se dvignete kot sodniki proti nekomu vam podobnemu, ki je pogrešil ali mislite, da je pogrešil proti vam.

Pomnite, o ubogi otroci, da UŽALJENOST in BOLEČINA PREVRNETA PAMET in SRCE, in da jeza in sama bolečina prekrijeta s tančico vaš razumski pogled, s tančico, ki prepreči, da vidite pravo resnico in ljubezen, ki vam ju Bog postavlja pred oči, da bi znali ravnati s svojo pravično jezo in da ne bi s preveč strogo obsodbo storili krivico.  Bodite sveti, tudi, ko vas peče užaljenost. Posebno tedaj se spomnite na Boga.

Tudi vi, sodniki zemlje, bodite sveti. V rokah imate najbolj žive groze človeštva. Preiskujte jih z očesom in pametjo, ki sta prežeta z Bogom. Vidite tisti pravi "zakaj" in okoliščine "bed". Vedite, če obstajajo prave "bede" človeštva, katere ga degradirajo, obstajajo tudi mnogi vzroki, ki jih povzročajo. Iščite v roki, ki ubija, silo, ki goni roko, ki ubija. Spomnite se tudi na to, da ste tudi vi ljudje. Vprašajte se, ali bi bili tudi vi, izdani, zapuščeni, nahujskani, boljši od onega ali one, ki je sedaj pred vami in čaka na presojo. S tem, da strogo izprašate svojo vest, mislite ali vas res nobena žena ne more obtežiti, da ste pravi morilec deteta, ki ga je ona zatrla, ker ste ji vi po nekem ugodnem času odpovedali svojo obvezo časti. In če vzdržite takšno izpraševanje vesti, bodite strogi.

Toda, če hočete, potem, ko ste se pregrešili zoper bitje, rojeno iz neke vaše zveze ali razvrata, še doseči odpuščanje od Njega, ki se ne da prevarati in ki ne pozablja z leti in leti poštenega življenja, potem, ko svojo pregreho niste hoteli popraviti, ali po tistem zločinu, ki ste ga povzročili - bodite vsaj prizadevni v predvidevanju hudega, posebno tam, kjer ženska lahkoumnost in revščina pripomoreta k padcu v napake in detomorilstvo.


6.  -  NE NEČISTUJ

Pomnite ljudje, da Jaz, Čisti, nisem odklonil odkupiti ženo brez časti. Namesto časti, ki je niso več imele, sem storil, da jim iz njihove duše, kot svet iz oskrunjene zemlje, vznikne živ cvet kesanja, ki odrešuje. Podelil sem svojo milostno ljubezen ubogim nesrečnicam, ki jih je "ljubezen" vrgla v blato. Moja resnična ljubezen jih je rešila nečistosti, katero jim je vcepila tako imenovana ljubezen. Če bi jih preklel in se jim izogibal, bi jih za vedno izgubil. Ljubil sem jih namesto sveta, ki jih je, potem ko jih je izkoristil, sedaj obsipaval z zmrdovanjem in lažnim prezirom. Namesto z grešnim božanjem, sem jih božal s čistočo svojega pogleda; namesto denarja, nesramne cene njihovega poljuba, sem jim dal bogastvo Svoje Resnice.

Tako se dela, ljudje, da se izvleče iz blata onega, ki se po njem valja, in ne prijemlje se ga za vrat, da oba ne propadeta skupaj, in ne meče se kamenja, da bi se pogreznil še globlje. To je ljubezen, in vedno je ljubezen, ki rešuje.

Kolikšen greh je prešuštvo proti ljubezni, je jasno na prvi pogled. Toda danes jih je množica, ki v tem nimajo nobenih pomislekov, niti človeških, niti moralnih. Tu je - v tem vrenju živalstva, toliko tega za reči - toliko, da ne bi niti razumeli, ker se celo s tem bahate, da ste izdajalci svojega ognjišča - toda, zaradi usmiljenja do moje male učenke, ki prenaša moja sporočila, molčim. Omejujem se na najnujnejše.

Bog ni zavrgel poroke, temveč jo je povzdignil v zakrament. Toda tu ne govorim niti o zakramentu, temveč o ženitvi v soprožništvu, ki ga je Bog osnoval z ustvaritvijo moža in žene, da bi se združila v eno telo, ki ga, enkrat združenega, nobena sila ne more ločiti, ne sme več ločiti.

Ja, ko sem videl trdoto vašega srca, vedno večjo trdoto, sem spremenil Mojzesovo zapoved in jo zamenjal z zakramentom. Cilj mojega dejanja je bil, da dam pomoč vaši duši, duši soproga, proti vaši živalski telesnosti in uzdo proti vaši nedopustni lahkotnosti, s katero odbijete ono, kar ste popreje sami izbrali, da bi prešli k novim priležništvom, na škodo vaših duš in duš vaših otrok.

Greši toliko oni, ki se pohujšuje nad zakonom, ki ga je ustvaril, da bi ovekovečil čudež ustvarjanja - in ponavadi to niso tisti najčistejši, ampak dvolični, ker čisti v zakonu vidijo samo svetost cilja, medtem ko drugi mislijo samo na materialnost dejanja - kot tudi tisti, ki v svoji grešni lahkomiselnosti misli, da lahko nekaznovano prestopi Moje prepovedi in se spušča v nove ljubezni, ko prva vez ni bila končana s smrtjo.

Prešuštnik je in preklet tisti, ki zaradi neke svoje telesne svojeglavosti ali duševne neznosnosti pretrga neko zvezo, katero je popreje sam hotel. Toda, če reče on ali ona, da je zakonski tovariš za njega breme in zoprn, pravim, da je Bog dal človeku razsodnost in pamet, da jih uporablja, in še bolj, da jih uporablja v primerih s tako veliko in težko odgovornostjo kot je ustvarjanje nove družine. Rečem še, da, če se je zmotil na začetku zaradi lahkomiselnosti ali neke računice, mora sedaj nositi posledice, da ne bi napravil še večje nesreče, ki bi zadele posebno boljšega zakonskega tovariša in nedolžne, ki bi trpeli silo bolj kot bi jo mogli prenesti, in ki bi bili prisiljeni soditi očeta in mater, kar sem z zapovedjo prepovedal. Na koncu pravim, da bi milost zakramenta, če bi bili pravi kristjani in ne mešanci kot ste, delovala v vas, zakonci, in bi iz vas napravila samo eno dušo, ki se ljubi samo v enem telesu, ne pa kot dve živali, ki se zvezane z isto verigo, sovražijo.

Prešuštnik je in preklet tisti, ki z nesramnim hlinjenjem živi dva ali več priležniških življenj in se potem vrača k zakonskemu tovarišu in nedolžnim otrokom z ognjem greha v krvi in z vonjem napak na lažnih ustnicah.

Nič ne sme dovoliti vaše prešuštvo. Ničesar. Niti zapustitev niti bolezen zakonskega tovariša; tudi ne več ali manj zoperna narava. Največkrat je vzrok, da vam zakonski tovariš ali tovarišica  postane zopern, je ravno to, da ste sami v prešuštvu. in hoteli bi ga (jo) videti takšnega (takšno), da bi opravičili pred samim seboj svoja nesramna dejanja, ki vam jih vest očita.

Rekel sem, in ne spreminjam svoje besede, da je prešuštnik ne samo oni, ki prešuštvuje, temveč tudi tisti, ki v svojem srcu želi prešuštvovati, ker z lakoto čutil gleda v tujo ženo ali moža.

Rekel sem, in ne spreminjam svojih besed, da je prešuštnik tisti, da s svojim načinom obnašanja spravlja svojega zakonskega tovariša v okoliščine, da ta s svoje strani postane prešuštnik. Dvakrat prešuštnik - odgovarjal bo za svojo izgubljeno dušo in za ono, ki jo je s svojo brezbrižnostjo, zanemarjanjem, grobostjo in nezvestobo privedel tako daleč, da se izgubi.

Vsem takim grozi prekletstvo od Boga. In ne mislite, da se to samo tako pravi.

Svet se drobi v ruševine, ker so se najprej porušile družine. Reka krvi, ki vas potaplja, je prodrla skozi nasipe, prevrtane z vašimi posameznimi napakami, ki so potisnile bolj ali manj velike upravitelje - od poglavarjev držav do poglavarjev manjših mest - da postanejo lopovi in nasilniki, da bi si prigrabili denarja in dobička za svoja poželenja.

Samo počenjajte jih, če vam je tako povšeči. Toda pomnite, o pokvarjenci, ki oskrunjate hiše in srca otrok s svojimi grehi, Jaz vse to vidim, pomnim in čakam na vas. V pogledu svojega Boga, ki je ljubil male in ki je za nje ustvaril družino, videli boste svetlobo, ki je ne bi želeli videti, toda ta vas bo ošinil kot grom.

Vsaj toliko sem vam hotel reči o prešuštvu, da vidite, kako se z njim krši ljubezen do Boga Stvarnika, do zakonskega tovariša, do nedolžnih otrok in do cele družbe. Ne želim izčrpati moči stvarstva in vznemirjati njegovega duha s človeškimi trdoglavostmi, ker, kot je že blizu cilja, misli samo na Nebesa. O, ko bi tudi vi mislili na Nebesa.


7.  -  NE KRADI

Na splošno je znano, da kdor, krade, greši proti ljubezni. Če bi se spomnil tistega: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da se tebi stori, in če bi ljubil druge kot samega sebe, ne bi z nasiljem in prevaro jemal, kar pripada njegovemu bližnjemu. Ne bi mu torej manjkalo ljubezni kot mu jo manjka, ko počenja kraje, jemajoč denar ali zasede tuje lastništvo. Kolike kraje počnete, ko kradete mesto prijatelju, ali iznajdbo drugemu!

Tatovi ste, trikrat tatovi, ko to počenjate. To ste še bolj, kot če bi ukradli denarnico ali biser, ker brez tega se da živeti, toda brez zaposlitve se umira, in z ukradenim delovnim mestom umira od lakote njegova družina.


8.  -  NE PRIČAJ PO KRIVEM

Dal sem vam dar govora, besedo, kot znamenje vzvišenosti nad vsemi drugimi živimi bitji na zemlji. Morali bi me torej ljubiti zaradi besede, tega mojega darila. Ali lahko rečem, da Me ljubite zaradi besede, ko ste iz tega daru, iz Nebes naredili orožja, da škodite svojemu bližnjemu z lažjo, opravljanjem in krivo zaprisego? Ne, ne ljubite niti Mene niti bližnjega, ko trdite, kar je lažno - nasprotno, sovražite nas. Ne mislite na to, da beseda ubija, ne samo telo, ampak tudi dober glas človeka? Kdor ubija, ta sovraži in ne ljubi.

9.  -  NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

10 -  ne želi svojega bližnjega žene


Nevoščljivost ni ljubezen - to je protiljubezen. KDOR SI ČEZ MERO ŽELI TUJO STVAR JE NEVOŠČLJIV IN NE LJUBI. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Vedite, da so pod krinko veselja mnogokrat žalosti, ki jih vidi samo Bog in od katerih ste vi obvarovani, vi ki ste na zunaj manj srečni od onih, katerim zavidate. Toda, če je predmet, po katerem hrepenite, tuja žena ali mož, potem vedite, da grehu nevoščljivosti dodajate greh nečistosti in prešuštvovanja. S tem storite trikratni greh proti Božji Ljubezni in ljubezni do bližnjega.

+++

Kot vidite, če grešite zoper desetim zapovedim, grešite zoper Ljubezen. In tako je tudi z nasveti, ki sem vam jih dal, toda ti so cvet stebla Ljubezni. In sedaj, če grešite proti Zakonu, in s tem grešite proti Ljubezni, je jasno, da je vsak greh pomanjkanje v ljubezni. In zato se je potrebno POKORITI S POMOČJO LJUBEZNI.

Ljubezen, ki mi jo niste znali dati na zemlji, mi jo boste morali dati v vicah. Zato pravim, da VICE NISO DRUGO KOT TRPLJENJE LJUBEZNI.

Celo življenje ste tako malo ljubili Boga v Njegovem Zakonu. Misel na Njega ste vrgli za hrbet, živeli ste in ljubili vsakega, toda malo ste ljubili Njega. Zato je pravično, ker niste zaslužili niti pekel niti Nebesa, da pridete v vice, kjer se boste vžgali v ljubezni in goreli zato, ker ste bili mlačni na zemlji. Pravično je, da vzdihujete tisoče in tisoče ur v pokori ljubezni za ono, kar ste tisočkrat in tisočkrat opustili na zemlji; da vzdihujete za Bogom, vrhovnim ciljem ustvarjenih razumov. Za vsakikrat, ko ste obrnili hrbet ljubezni, ustrezajo leta in stoletja hrepenenja po domu ljubezni. Leta in stoletja, pač po teži vaših grehov.

Sedaj ste že lahko gotovi, da boste posedovali Boga, ko ste spoznali vzvišeno lepoto Božjo v tistem trenutnem srečanju z Njim v prvi sodbi. Ta spomin gre z vami, da vam poživi hrepenenje ljubezni, vzdihujete za Njim, žalostite se in obžalujete, da ste sami bili vzrok tolikšne oddaljenosti, in vse bolj postajate vdani temu ognju, ki da je vžgala Ljubezen v vaše največje dobro.

Ko pridejo Kristusove zasluge, od molitev živih, ki vas ljubijo, vrženih kot ognjevite esence v sveti ogenj Vic. Razžarjenost ljubezni vas vse bolj prežema, in vse globlje, in po svetlikanju plamenov postaja vse bolj jasen v vas spomin na Boga. Prav tako je v drugem kraljestvu, čimbolj narašča prečiščenost, in zato tudi ljubezen, tem bližje in bolj vidljivo se mu zdi Obličje Božje. Že se svetlika in smehlja skozi plamene svetega ognja. To je kot sonce, ki ti je vse bližje, in njegova svetloba in toplina vse bolj uničujeta svetlobo in toplino ognja v vicah, vse dotlej, dokler preko zaslužene in blagoslovljene muke ognja do osvojenega in blaženega osveženja posedovanja, prehajate od plamena do Plamena, od svetlobe do Svetlobe, večnem Soncu, kot iskre, ki se združijo s kresom, ali kot svetilke vržene v požar.

Oh! Veselje nad veseljem, ko se najdete povzdignjene v Mojo Slavo, potem, ko ste prešli iz tega kraljestva pričakovanja v Kraljestvo zmage. Oh! POPOLNA SPOZNANJA POPOLNE LJUBEZNI!

Ta spoznanja, Marija, so skrivnost, ki jo pamet lahko spozna po Božji volji, ne more pa se popisati s človeškimi besedami. Verjemi, da je VREDNA TRPLJENJA CELEGA ŽIVLJENJA, da jo poseduješ takoj po smrti. Verjemi, da ni večje ljubezni kot PRESKRBETI  TO SRIVNOST Z MOLITVIJO ONIM,  KI STE JIH LJUBILI NA ZEMLJI, in ki sedaj začenjajo čiščenje v ljubezni, kateri so v življenju zaprli vrata srca toliko in tolikokrat.

Samo pogumno, blagoslovljena, kateri so odkrite skrite resnice. Pojdi naprej, delaj in vzpenjaj se. za samo sebe in za one, ki jih ljubiš z one strani življenja.

 Dopusti, da Ljubezen porabi tvoje življenje. Blažena ti, če boš znala ljubiti do upepeljenja tistega, kar je slabo in grešno. Duhu, ki se je žrtvoval po žrtvovanju ljubezni, prihajajo nasproti serafini in učijo peti večni "svet" na podnožju Mojega prestola."



PRIKAŽE SE MI MAMA
(Marija Valtorta - OGENJ LJUBEZNI)

Mati Marije Valtorte, Isida Fioravanzi, je umrla 4.10.1943. V vicah bo ostala šest let.
Bila je trda in avtoritativna žena in Marija je zaradi njenih postopkov mnogo trpela... Rešila se je, kot je sama priznala, samo z molitvijo svoje hčere... Prav tako je v Vicah manj trpela zaradi hčerinih molitev in žrtev.

Ta prikaz postopnega čiščenja je zelo poučen!


Marija Valtorta (27.1. - 1.2.1945)

V torek zvečer se me je polotila tolikšna žalost, ker sem videla svojo mater... Videla sem jo takšno tudi na prvi dan v letu. Vendar se mi je sedaj zdela še bolj v tesnobi. Naj obrazložim. Prvega januarja sem jo videla več ali manj tako kot na Vse svete. Brez sijaja, temno, samo, zmešano, kot začudeno, kje je to, sočasno pa potišano. Gledala me je. Vendar vedno tako zbegano. Medtem, ko je v torek izgledala manj zbegana, toda vedno na tistem mestu in vedno tako temna v barvi in obliki. Njene oči pa so vendar bile bolj žive in bolj izrazite. Izgledalo je, kot da mi želi nekaj reči pa ne more. Nekaj kot klic, opravičilo, pritožbe... Če bi morala prevesti ta pogled, bi morala reči, da mi je govorila: "Odpusti mi in pomagaj mi. Še si mi potrebna, tudi tu, kot si mi bila potrebna, ko sem bila tam. Pomagaj mi... Tako sem sama... Samo tebe imam." Govorila sem ji: "Ali mi hočeš to reči, mama?" In ona je s kimanjem odgovorila: "Ja, ja" ter se smehljala, toda žalostno, žalostno. Tudi sama sem jokala in ostala žalostna.

Sedaj se je zopet vrnila. Vprašala sem jo: "Ali svete Maše niso bile dovolj?" In ona je z glavo odgovorila "ja, ja". Toda sočasno je nekaj vprašala, kar ne znam povedati. Rekla sem ji: "Ljubim te. Ti veš to", in ona je zopet pritrjevala, toda vseeno s tistim pogledom. "Nobene grenkobe ne občutim, mama, in hotela bi te še imeti tu", in ona se je smehljala, ampak vesela ni bila. Trpela sem. Čutim, da ni mirna.

No, toliko... kar sem hotela reči pa nisem nikoli zapisala, ker so se mi stvari dozdevale čisto moje, pa še kako in preveč žalostne.

                                                          ("I QUADERNI dal 1945 al 1950", s.20)


Marija Valtorta  (16.5.1946 ob 4.45 uri)

Moja mama! Milo žalostna. Umirjenega obraza, ne več tako pepeljastega kot pri prvih prikazovanjih. Obraz iz njenih boljših trenutkov in tudi mirnejša. Kot obraz blažen od odseva duše, ki je hranjena z mirom... Ampak je žalostna. Gleda me z ljubeznivo usmiljenostjo. Pogled, kakršnega sem si mnogokrat želela, ko mi je bila mati na zemlji, vendar mi ga je privoščila le malokrat in vedno manj sočutnega kot sedaj. Gleda me... Izgleda, da trpi... Toda ni mi več tako daleč, v onostranskih prostorih kot pri prvih prikazovanjih. Čisto tu je, pri tleh moje postelje, in gleda naokoli... ne vem, ali iz radovednosti, ali da pozdravi svoje reči, ki jih vidi okoli mene. Smehlja se svoji fotografiji, ki je poleg mene, še svetlejše se smehlja svoji Prežalostni, moji miniaturni sliki, potem pa gleda Jezusa, ki je ob mojem vzglavju. Zdi se, da moli in izkazuje spoštovanje, in zdi se, da se ponižuje in prosi za odpuščanje... Izgleda, da trpi.

Mislim, da je žalostna, ker ji že dva meseca nisem mogla dati za sv. Mašo. Prej, od januarja do marca, se je umirila, ali pa se mi je tako zdelo, ker jo nisem niti videla niti slišala, kot da ji je mesečna sv. Maša dala osvežitev. To ji tudi rečem: "Imaš prav, mama. Toda, če bi vedela v kakšnih okoliščinah sem. Včasih se sploh ne brigajo več zame..." Maje z glavo v znamenje zanikanja. Nadaljujem: "Ne vem, na koga naj se obrnem, da bi bila gotova, da ti olajšajo trpljenje s sveto Žrtvijo..."

Odgovarja: "Vem. Mi tu, vemo. Toda ne trpim zaradi sebe, ampak zaradi tebe. Uboga Marija. Nikoli razumljena, nikoli ljubljena, nikoli srečna...  In niti sedaj, ko si tako bolna in toliko potrebna pomoči. koliko krivic smo ti vsi naredili!"

"Ne trpi, mama. Saj veš, da sem se na to navadila..." in ne govorim več. Razumela sem, da bi bile moje besede tolikšno karanje zaradi spomina na preteklost, njene in moje preteklosti...

Odgovarja: "Ne morem ne trpeti. Ker sedaj razumem. Potopljeni kot smo, v gorečo in svetlo kopel ljubezni, vidimo, spoznavamo in se učimo sedaj, tu, ljubiti našega Boga in svojega bližnjega, ki smo jih v življenju malo in nezadostno ljubili. Ampak trpljenje bližnjih povečujejo našo pokoro, ker, ko je padla sebičnost, znamo ljubiti in trpeti z bližnjim tudi zaradi njega. Naj te to ne žalosti. To nam pomaga, da kar najhitreje gremo v Raj. Bodi strpna, Marija. Edino Bog te ljubi. Ampak te tako ljubi. Toda sedaj te tako ljubi tudi tvoja mama, ki ti še ne more dati vse, kar bi hotela, da poravna. Končala se je doba pekoče vesti, kot prvo... sedaj sem v aktivni ljubezni. Ampak za sedaj še ne morem ničesar drugega storiti kot moliti za te. Vendar, bodi mirna. Ti že znaš ljubiti, in zato si zaščitena od ljubezni. Jaz se učim o večnosti polagoma. Spoznavajoč vse več, se učim tudi vedno bolj ljubiti. Ko bom znala ljubiti kot nam je zapovedano, se bo končala pokora, in potem bom zmogla mnogo več. Nebesa in moč, na zemlji in tukaj, se posedujeta z ljubeznijo. Ne joči "piccecola" (ljubkovalno ime, s katerim me je mama klicala, ko sem bila majhna, pomeni pa majčkena; ko sem odrasla, me je zelo poredko tako klicala, samo v trenutkih zelo dobrega razpoloženja). Hudo je od drugih. Oni bi morali jokati, ker hudobno ravnajo. Oh, ko bi bila vedela, kako se tu dela pokora za hudo, ki se prizadene bližnjemu. Ampak vsi bodo to trpeli. In pravično bo, ker nimajo usmiljenja niti do stvari, niti do sredstev, s katerimi se služi Bogu. Kako bi morali biti dobri, dokler je to mogoče! Bodi strpna in Bogu žrtvuj svojo strpnost, da pomagaš svoji mami. To je najboljši od vseh darov, ravno zato, ker jih ti storiš, ti sama. To so tvoji darovi, tvoje žrtve, in te mi lajšajo trpljenje, ker mi je manjkalo ljubezni, največ do tebe. Izmed vseh živih največ do tebe... Peppino ni več med živimi.. Adijo Mario..." (drugi način, kako me je mama klicala ... Mario, ne Maria, ker je želela imeti sina in ne hčere. In me je klicala Mario, nekako za tolažbo, ker je rodila žensko)... in izrazit poljub mi pritisne na lice medtem, ko videnje polagoma izginja.

Kličem: "Mama" Mama! Povej mi! ... Ali si sedaj, ko mi govoriš, bolj očiščena kot popreje, ko mi nisi mogla govoriti? Povej mi to!..." Toda, odšla je - brez odgovora. Hotela sem jo tudi vprašati: "Ko si bila v decembru v takšnih mukah, in ko si me klicala s tistim jokajočim glasom, ali je to bilo zato, ker si gledala, kaj se mi pripravlja?" Hotela sem ji reči tudi to: "Zakaj oče nikoli ne pride? Ali ni mogoče v miru in mora toliko delati v Nebesih, da mu ni treba priti?" Toda, ni bilo časa. Ostanem v svoji radovednosti, občutim pa mile tolažbe.

Toliko... da, po v neprestanem trpljenju prebiti noči, ki mi ni dalo zaspati, sem blago zaspala še z rožnim vencem v roki, potem, ko sem izmolila 100 krat "Večni pokoj" za mamo in začela moliti Rožni venec.

+++

Marija Valtorta (4.10.1949 ob 15.30)

Po tolikem času vidim svojo mamo. V plamenih Vic. Nikoli jo nisem videla v plamenih. Zakričim. Nisem uspela zadušiti krika. Nato sem ga opravičevala pred Marto z nekim izgovorom, da jo ne bi vznemirila.

Moja mama ni več tako zamegljena, sivkasta, krutega izraza, neprijateljska proti vsemu in vsakemu, kot sem jo gledala skozi tri leta po smrti, ko se, čeprav sem jo prosila, ni hotela obrniti k Bogu... torej, ni zamegljena, ni žalostna, ni takole prestrašena kot sem jo gledala prejšnja leta. Sedaj je lepa, pomlajena, vedra. Podobna je zaročenki v svoji obleki, ne bolj sivi kot beli, zelo sijajni. Izplava iz plamen, od ovir za višje.

Govorim ji: "Še si tu, mama? Pa vendar sem toliko molila in uredila, da tudi drugi molijo, da ti skrajšam muke. Zjutraj, na šesto obletnico tvoje smrti, sem za tebe darovala obhajilo. In še si tu!"

Vesela, prav srečna, mi odgovori: "Tu sem, ampak samo malo še. Vem, da si molila in uredila, da se moli. To jutro sem napravila velik korak do mira. Zahvaljujem se tebi in redovni sestri, ki je molila za me. Potem se vrnem... Še malo, pa bom končala s čiščenjem. Že sem se očistila greha razuma... moj napuh, za tem greha srca... moje sebičnosti... To so bile najtežje stvari... Sedaj zadoščujem za grehe nižje stopnje. Toda to je malenkost v razmerju na one prve."

"Ali ko sem te gledala tako zadimljeno in neprijateljsko... nisi se hotela obrniti k Nebesom..."

"Eh, bila sem še napuhnjena... Ponižati se? Nisem hotela. Potem je napuhnjenost padla."

"Toda kaj, ko si bila tako žalostna?"

"Bila sem še navezana na zemeljske privrženosti... In ti veš, da to ni bila dobra navezanost... Toda, že sem razumela. Zaradi tega sem bila žalostna. Ker sem doumela, sedaj, ko ni bilo več greha napuha, da sem na hudoben način ljubila Boga, hoteč ga imeti za svojega slugo. Tudi vas sem ljubila na hudoben način..."

"Ne misli več na to, mama. Sedaj je to minilo."

"Ja, minilo je. In če sem sedaj v tem stanju, tebi hvala. Po tebi sem takšna. Po tvoji žrtvi... Dosegla si me za Vice in po kratkem času mir."
"Leta 1950?"
"Prej, prej Skoraj!"
"Potem ne bo več potrebno za tebe moliti."
"Vseeno moli, moli kot da bi bila tu. Tu je toliko duš, vsake vrste. Tudi mnoge matere, pozabljene. Potrebno je ljubiti in misliti na vse. Sedaj to vem. Ti znaš misliti na vsakega, ljubiti vsakega. Tako znam tudi jaz sedaj, in to doumem, sedaj, da je pravično. Sedaj ne kličem Boga na sodbo, zakaj to tako dela... Sedaj pravim, da je pravičen..."
"Potem ti moli za mene."
"Eh, prej sem mislila na te. Vidiš, kako sem ti obvarovala hišo. To veš, eh! Toda sedaj bom molila za tvojo dušo, in da bi ti bila srečna in da greš z menoj."
"Pa oče? Kje je oče?"
"V Vicah."
"Še? Pa vendar je bil dober. Umrl je kot kristjan, s predanostjo."
"Bolj od mene. Toda tu je. Bog sodi drugače kot mi. Na čisto njegov način..."
"Kako, da je oče še tam?"
"Eh!!"(Mučno sem se počutila, ker sem si nadejala, da je takoj šel v Raj).
"Kaj pa mama Martina? Veš, Marta..."
"Ja, ja. Sedaj vem, kdo je Marta. Toda prej... moja nrav... Mama Martina je že zdavnaj odšla odtod."
"In mama moje prijateljice Erome Antonini? Veš..."
"Vem. Mi vemo vse. Mi, ki se očiščujemo. Nekaj manj od svetih. Toda vemo. Ko sem sestopila sem, je ona odšla."

Vidim plamtenje ognja in to mi zadaje bol. Vprašam jo:
"Ali zelo trpiš zaradi tega ognja?"
"Sedaj ne. Sedaj je tu drugi, močnejši, ki ne pusti, da občutim tega. In potem... ta drugi ogenj daje voljo za trpljenje. Potem trpljenje ne zadaja bolečine. Nikoli nisem hotela trpeti... to veš..."
"Lepa si, mama, sedaj. Taka si, kot sem te želela."
"Da sem takšna dolgujem tebi. Oh, koliko stvari doumeš, ko si tu. Doume se vse več, čim bolj se očiščuješ napuha in sebičnosti. In koliko sem tega imela..."
"Ne misli več na to."
"Na to moram misliti... Zbogom, Marija..."
"Zbogom, mama. Hitro pridi po me..."
"Ko bo Bog hotel..."

Hotela sem vse to zapisati. Vsebuje sporočila. BOG NAJPREJ KAZNUJE GREHE RAZUMA, POTEM GREHE SRCA in nazadnje SLABOSTI TELESA. Potrebno je moliti za zapuščene duše v Vicah kot da so naši sorodniki. Božja sodba je ČISTO DRUGAČNA OD NAŠE. Duše v vicah doumejo, kar niso doumele v življenju, ker so bile polne samih sebe.
Ob strani žalost zaradi očeta... Zadovoljna sem, ker sem videla ubogo mamo tako vedro, skoraj veselo!                                                                                                   
                                                                               (IL Ouaderno,str. 523-525)



VICE - Ob koncu sveta

Marija Valtorta (29.1.1944)

Jezus govori:
"Ko se bo čas končal in bo življenje samo Življenje v Nebesih, ves svet se bo povrnil, kot si mislila, V STANJE, KOT JE BIL NA ZAČETKU, preden bo popolnoma raztopljen. To se bo tudi zgodilo po tem, ko bom sodil. Mnogi mislijo, da BO OD KONCA SVETA pa do VESOLJNE SODBE SAMO KAKŠEN TRENUTEK. Toda Bog bo dober do konca, o hči. Dober in pravičen.

NE BODO VSI, KI BODO ŽIVELI V POSLEDNJEM ČASU, SVETI, TUDI NE VSI OBSOJENI. Med prvimi bodo ljudje, ki so določeni za nebesa, toda imeli bodo še karkoli za pokoriti. Bilo bi nepravično, če bi za nje uničil pokoro, katero so morali enako prenašati tudi vsi pred njimi, in kateri so se znašli v podobnem stanju pri svoji smrti.

Medtem, ko BO PRIŠLA PRAVICA in KONEC TUDI ZA DRUGE PLANETE, in ko se bodo kot svetilke, v katere nekdo piha, ugašale ena za drugo zvezde na nebu, in se bo tema in led povečeval, v mojih časih, ki so vaša stoletja - in že se je začel čas teme na nebesnem svodu kot tudi v srcih - ŽIVI IZ ZADNJE URE, tudi UMRLI V POSLEDNJI URI, ki so zaslužili Nebesa, in so še potrebni očiščenja, BODO ŠLI V OGENJ VIC. POMNOŽIL BOM ŽAR TEGA OGNJA, DA BI BILO OČIČEVANJE KAR NAJHITREJŠE, in da NE BI PREDOLGO ČAKALI BLAŽENI, DA PONESEJO V SLAVO SVOJA SVETA TELESA, da bi se tudi ta veselila gledajoč svojega Boga, svojega Jezusa v svoji popolnosti in v svojem zmagoslavju.

Glej, zakaj si v videnju O VSTAJENJU MRTVIH videla NAJPREJ ZEMLJO BREZ TRAVE in STEBEL, BREZ ŽIVALI, BREZ LJUDI, BREZ ŽIVLJENJA in oceane brez ladij, TRDNO PROSTRANSTVO MIRNIH VOD, ker jim ne bo več potrebno gibanje, da bi dalo življenje morskim ribam, kot tudi NI VEČ POTREBNA TOPLOTA ZEMLJI, da da življenje brazdam in bitjem. Glej, zato si videla NEBESNI SVOD BREZ SVOJIH SVETIL, BREZ OGNJA in SVETLOBE. SVETLOBA IN TOPLOTA NA ZEMLJI NE BOSTA VEČ POTREBNI, zemlji, sedaj že VELIKEMU TRUPLU, ki nosi v sebi TRUPLA VSEH, ki so živeli OD ADAMA PA DO POSLEDNJEGA SINA ADAMOVEGA.

SMRT,  moja POSLEDNJA SLUŽABNICA NA ZEMLJI, bo opravila SVOJO ZADNJO NALOGO, in za tem bo TUDI ONA  IZGINILA. NE BO VEČ SMRTI. EDINO SAMO VEČNO ŽIVLJENJE. V BLAŽENSTVU ALI GROZOTI. Tedaj bodo tudi VICE KONČALE SVOJO VLOGO. In ostalo bo življenje v Bogu ali življenje v satanu za vaš jaz ponovno združen v duši in telesu!

                                                             (Iz "I Quaderni del 1944" str. 115-116)

MOLITEV ZA DUŠE V VICAH

Zahteva LJUBEZNI in PRAVICE

Gospod je dal svoji služabnici namene za molitve čez teden... TRI DNI za Bogu posvečene, pa za one, ki obupavajo, in za krivoverce in za tiste, ki žive v zablodah, V SOBOTO ZA SPREOBRNENJE GREŠNIKOV, in za PETEK ji pravi naslednje:

"PETEK naj bo za ONE, ki žive DUHOVNO KRIŽANI V VICAH, ki žele Boga, pa Ga še ne morejo posedovati.
Ti veš, kako vem, kaj hoče reči in kako se počuti oddeljen od Boga (Mt 27, 46;  Mk 15,34). Vem, ti ne veš, kako se je vriskanje v viharju ljubezni oprijelo pravičnih (v Limbu), ko sem se jim prikazal na neki daljni petek in rekel: "Pričakovanje je končano. PRIDITE POSEDOVATI BOGA!"

Da bi zmogli NA VSAK PETEK moji angeli te besede reči dušam, ki se očiščujejo, trpi in trpi za to vsak petek. Blažene te dragocene brsti, rojene iz Krvi, katero sem prelil do zadnje kapljice na petek velikonočne PRIPRAVE. Odpreti neki duši Kraljestvo in pripeljati jo v blaženstvo pomeni, vrniti mi ono, kar je Moje. Pravica torej in ljubezen do Mene."

                                                                                                 (str. 394/44)


TUDI SVETNIKI V NEBESIH MOLIJO

Ljubezen je delovna

"Pridružite se v tem mojim svetnikom v Nebesih. RAJ SVETIH IMA DVA OBRAZA. EN OBRAZ GLEDA BOGA in UŽIVA V NJEMU. DRUGI JE OBRNJEN PROTI UBOGIM BRATOM NA ZEMLJI in V VICE in NE BO PRENEHALA, ta čuječa in ljubezniva in sočutna ljubezen, DOKLER NE BO POSLEDNJI ČLOVEK PRENEHAL BOJEVATI SE NA ZEMLJI... in POSLEDNJA DUŠA TRPETI V VICAH.

Sveti prosijo Moje Veličastvo, da jim dopustim priskočiti jim na pomoč. Takšna je ljubezen. Vedno je delovna. Tudi duše v Vicah, bolj se očiščujejo, bolj ljubijo,. Ta ljubezen jih potiska, da pomagajo tudi vam, ki ste še v boju. Tudi, če bi ti bila na kraju začasne pokore, bi imela to delavno ljubezen. Ker duše v Vicah še ne vidijo Boga, vendar Ga ljubijo tako kot v Nebesih in že imajo impulze ljubezni samih blaženih.

Nikar, torej, nikoli več govoriti, da želiš pozabiti na zemljo. Moji otroci nikoli nimajo sebične ljubezni, temveč nasledujejo svojega Gospoda, izsevajoč kot sonce svoje žarke na dobre in hudobne, na vse, ki trpijo in želijo pomoč, da ji vse privedejo k Svetlobi Večnosti."
                                                                                                                        (gl. str. 597/44)


BOG IŠČE ŽRTVENE IN ZADOŠČEVALNE DUŠE

"Žrtvene duše, duše-žrtve, kaj naj bi to pomenilo?

To so duše s popolno vdanostjo. In kaj je vdanost v smislu DUŠE-ŽRTVE, zadoščevalne duše? To je VDANOST V POLNEM, NAJGLOBLJEM in NAJSTROŽJEM POMENU BESEDE. To je VDANOST BREZ ZADRŽKA, BREZ MEJA, VDANOST DO ZADNJIH, NAJZADNJIH ZAHTEV, ki jih BOG LAHKO NEKI DUŠI POSTAVI; TAKO POPOLNA VDANOST IN PREDAJA SAMEGA SEBE, da v službi Boga zahteva ne SAMO UPORABO SAMEGA SEBE, temveč IZRABO DO KONCA PO NJEGOVEM IMENU,  z vsem, KAR JE DUŠI LASTNO. Suscipe... vzemi! V tej ENI BESEDI je skrito VSE NJENO BISTVO, v enem vabečem,  služujočim, moledujočim, viharnim, ja, goreče strastnim: vzemi!

Bog išče duše, ki nimajo drugega stališča kot te, da so izprežene, odkrite, odprte, žejne Njega, čakajoče Njega, pripravljene na Njega... Ta vdanost je najvišje, kar človeška duša sploh zmore. To je najsilnejša ljubezen, ki se lahko stori, je neumnost brez primere, je ljubezen brez zapornic. Vdanost v tolikšni meri, da se nahaja daleč, neskončno daleč onstran naravne velikodušnosti človeške narave. Vdanost na tej stopnji ni nič drugega več kot... volja, da bi duša bila mučena, križana, pripravljena na mistično smrt, na duševno muko brez primere, je pripravljenost na sodelovanje v Jezusovem trpljenju samem, je pripravljenost k sotrpljenju, k soodreševanju, biti sožrtvovan, umreti skupaj z Njim..., da bi bile duše rešene.

Resnično zastrašujoča je moč ljubezni takšne, od najvišje ognjevitosti Božje prežete duše; še bolj zastrašujoč je odgovor, ki ji iz Božjega Srca kot ogenj udari nasproti. Bog išče takšne duše, in kjer jo najde, jo ljubi s tolikšnim ognjem ljubezni, kot bi imel svojega rojenega Sina drugič v podobi človeka pred seboj, da bi svoje skrivnostne načrte na novo izpolnil na njem.

Komaj se da predstavljati, kaj bi zmogla duša, ena sama duša, ki bi bila Božji Volji tako čisto vdana, brez ostanka, brez ovir, brez pogojev, da bi mogel storiti z njo, kar in kakor je Njemu všeč. Duša, o kateri ve: vzdržala bo v vseh stiskah, ostala bo stanovitna v vseh preizkušnjah, ne bo omahovala, ne bo zablodila, ne bo ničesar vzela nazaj; bo tako čisto posnetek svojega Preljubljenega, bo tako govorila čisto Njegov jezik; svoje vedno pogumno odobravajoč: "Ja, Oče, tako bodi!", svoje, iz najglobljega hrepenenja po trpljenju pretresenega in skrivno veselega: "Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo Voljo!", svoj ponižno podvrženi: "Ne kakor jaz hočem...!", svoj poln zaupanja vsebujoči: "V Tvoje roke...!" Ne, ne da se zamisliti, kaj bi zmogla ena sama duša, ki bi imela pogum odpovedati se prijetnostim tega zemeljskega življenja, ki bi imela pogum vse pustiti in vsak čas v pripravljenosti stati pred Njim s preprostim: "Naj se mi zgodi..."

Kaj moram storiti, če hočem pripadati tej mali čredi pogumnih duš? - Storiti? - Ničesar! Samo pustiti, da se zgodi, samo biti predan Njemu.
Moči teme so na delu. Na vseh koncih in krajih se vžiga svet v najstrašnejšem sovraštvu do Boga. Široko so odprta vrata pekla za nasprotnika od začetka in privržence. Toda: "Ena križana duša je močnejša kot tisoč pekel!" Premislimo: Ena duša..., ena sama duša, ena križana duša... Močnejša je kot pekel..., močnejša je kot tisoč pekel!! (Priznanje nekega demona)

Dajte mi deset duš s popolno vdanostjo, deset, ki so razumele misli vdanosti do zadnje pretresljive globine in ki jih oblikujejo v sebi, deset duš, ki imajo pogum si vse upati za Jezusa, in -  pomirili bomo Božjo jezo, rešili bomo svet pred propadom.

Ve, duše-žrtve, ve, zadoščevalne duše, ve, duše popolne vdanosti, kje ste??

To vprašanje kličem tja v noč naše stiske; v imenu Jezusa Križanega, vas kličem. Ne pustite, da se moj glas neslišno razgubi!!

Koliko muk in bolečin morajo ljudje nositi zaradi svojih grehov in jih ne žrtvujejo! Koliko milosti in usmiljenja bi lahko dosegli, če bi v ponižnosti sprejeli, kar nam Bog pošilja, in bi to Njemu v ljubezni žrtvovali! Tudi, če ne razumemo vedno, recimo vendar kot pater Pij:

"Gospod, Tvoja volja naj se zgodi, četudi ne razumem.
Gospod, Tvoja volja naj se zgodi, pa kjerkoli hodim in stojim.
Gospod, Tvoja volja naj se zgodi, pa četudi še tako boli."


NAŠ SVETOVNI APOSTOLAT

Kdor živi v posvečujoči milosti, lahko s svojimi dnevnimi dejanji: molitev, delo, žrtev, trpljenje, radosti,  sveta Maša, sveto Obhajilo... opravlja resnično veliko svetovno poslanstvo, če svoja dnevna opravila žrtvuje v velik Božji namen in za Njegovo svetovno Cerkev. Za vse padle, ogrožene, ujete, iskalce Boga, lačne, preganjane, obupane. Za krščansko družino, za obvarovanje nedolžnosti, za spreobrnenje grešnikov. Za vrnitev vseh krščanskih Cerkva k enotnosti rimo-katoliške materinske Cerkve. Za vse bolne in umirajoče, za njihovo večno rešitev. (Vsak dan umre okoli 150.000 ljudi). Za uboge duše v vicah - so nepreklicni prijatelji Božji, edinstveno potrebni pomoči pa tudi edinstveno hvaležni. Za vse misijone v domovini, na tujem, onstran morij, da bi vse ljudi pridobili za Kristusa. Za vse katoliške duhovnike in redovnike; prav tako za duhovniške in redovniške poklice. Za svetega očeta, za vse oblasti, vso Cerkev in za mir v svetu. Za razširitev pobožnosti k Presvetemu Jezusovem Srcu in k Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Za Svetega Duha in Božjo čast v vsem!


NAŠE BOGASTVO

Naše bogastvo je predvsem v obvarovanju in pomnožitvi posvečujoče milosti, ki jo pri svetem Krstu prvikrat prejmemo. Kaj pomeni ta milost za nas?

Posvečujoča milost je Božje življenje v duši. - Neskončni Bog živi v treh Osebah v nas. - Smo otroci Božji, bratje in sestre Kristusovi. To je neskončno več kot biti na zemlji kot cesar ali kralj ali predsednik države... Živimo v Božji družini z Marijo, z angeli in svetniki. Posvečujoča milost nam posreduje resnično prijateljstvo in neizrekljivo Božjo ljubezen. Pred Bogom veljamo neskončno več kot vsi ljudje brez te milosti, ja, več kot vse vesolje. Smo neskončno bogatejši kot najbogatejši ljudje v zgodovini brez te milosti.

Vsa naša dela dobijo v tej milosti neskončno vrednost pred Bogom in za večnost.

V tej milosti je naša največja znanost, resnična prostost, največji napredek.
Sveti Duh nam v tej milosti podarja Svoje Življenje in Svoje darove, tudi Božje in nravne kreposti.

Bog nam je kot Bog-človek žrtvoval svoje življenje na križu za naše življenje v milosti - sam Bog hrani naše življenje v milosti s Svojim lastnim Mesom in Krvjo v svetem Obhajilu.


ŽIVLJENJE IZ MILOSTI

Bog v tabernaklju - čaka dan in noč na vse nas - že 19 stoletij. Hoče samo pomagati, samo darovati! Milost in blagoslov - kolikokrat ga pozdravimo in molimo: ko gremo mimo, iz daljave, iz bolniške postelje, pri delu, ... Ali misliš na to?

Pojdi k sveti Maši - če mogoče, tudi med tednom. Na mnogih krajih je navada, da vsak dan gre en član družine - da bi prinesel domov Božji žrtveni blagoslov: za vse in za vsako stvar!

Približno 400.000 svetih Maš se na zemlji dnevno slavi. Zavestno se vključi v to Božjo Žrtev! In vse svoje ljube, svoja trpljenja in skrbi in - vse namene svete Cerkve.

Skupna molitev - posebno v cerkvi in družini - pomeni velik blagoslov na našem križevem potu. "Kjer sta dva ali so trije zbrani v Mojem imenu, tam sem Jaz sredi med njimi" - pravi Jezus (Mt. 18,20). - Ali misliš na to?

Izpraševanje vesti - vsak večer - in kratko branje v svetem pismu - to je od Boga blagoslovljena pomoč. Oboje ti bo mnogo trpljenja razložilo, poveličalo in tudi - prihranilo.


PEKEL

Marija Valtorta (15.1.1944)

Jezus govori:

"Nekoč sem storil, da vidiš spako brezna (op.: 20.7.1943 je gledala satana. Glej "I QU. del 1943", str. 224). Danes ti bom govoril o njegovem kraljestvu. Ne morem te držati vedno v nebesih. Spomni se, da je tvoje poslanstvo klicati brate k razumu resnice, ki so preveč pozabili. In od teh pozabljenih reči, ki so v resnici preziri večnih resnic, izhaja toliko hudega za ljudi.

Piši torej to bolečo stran. Potem te bom potolažil. Petkova noč je. Piši s pogledom uprtim v tvojega Jezusa, ki je umrl na križu v tolikšnih bolečinah, ki se dajo primerjati samo z mukami pekla, in takšno smrt je želel, da reši ljudi Smrti.

Ljudje tega časa ne verujejo več v obstoj pekla. Ustvarili so sebi drugačen svet onkraj groba. Po svojem okusu in takšen, da je manj zastrašujoč za njihovo vest, ki zasluži veliko kazen. Učenci, več ali manj zvesti hudobnemu duhu, vedo, da bi se njihova zavest vzdržala satanovih del, če bi dejansko verovala v pekel kot ga Vera uči, da je. Vedo, da bi se njihova vest, po storjenem hudodelstvu, povlekla v samo sebe in bi jih pekla, da bi se pokesali; v strahu bi se pokesali ter v kesanju našli pot za vrnitev k Meni. Njihova hudobija, o kateri jih je poučil satan, kateremu so služabniki in sužnji (že po njihovem privajanju volji in sugestijam hudobnega), ne želi te odstope in te vrnitve. Zato uničuje vero v pekel kot dejansko je, in izmišlja nekega drugega, če si ga sploh izmišlja, ki ni nič drugega kot neka postaja, kjer se vzame zalet za druga bodoča izmišljanja.

Potiska to svoje mišljenje vse do svetoskrunskega verovanja, da se največji od vseh grešnikov človeštva, priljubljeni sin satana, tisti, ki ga Evangelij imenuje tatu (Jan. 12, 4-6), ki je bil človek poželenja in pohlepen za človeško slavo, Judež, ki je zaradi lakote trikratne pohlepnosti prodal Sina Božjega za trideset srebrnikov, smešen denar, in z znamenjem poljuba, neskončno čustveno vrednostjo, predal Mene v roke krvnikov... da se lahko reši in pride k Meni po nasledujočih se stopnjah.

Ne. Če je on bil svetoskrunec v najslabšem pomenu te besede, Jaz to nisem. Če je on bil nepravičnik v najslabšem pomenu, Jaz to nisem. Če je on bil tisti, ki je s prezirom prelil Mojo kri, Jaz to nisem. In odpustiti Judežu bi bilo svetoskrunstvo proti Mojemu Božanstvu, katerega je on izdal, bila bi krivica do vseh ostalih ljudi, ki so vedno manj grešni od njega, pa vendar kaznovani zaradi svojih grehov, bil bi to prezir Moje Krvi, bilo bi to končno tudi zmanjšanje mojim zakonom.

Rekel sem, Jaz, Bog, Eden in Trojni, da ono, kar je določeno za pekel, traja v njemu večno, ker iz te smrti se ne vzide v novo vstajenje. Rekel sem, da je ta ogenj večen, in da se bodo v njem skupaj znašli vsi, ki počenjajo POHUJŠANJA in NEZAKONITOSTI. Ne verjemite, da bo to samo do konca sveta. Ne, nasprotno, po strašnem pregledu bo to bivališče joka in muke še bolj nemilostljivo, ker tistega, kar je sedaj še dopuščeno njegovim prebivalcem, da imajo peklensko zabavo - da lahko škodujejo živim in gledajo nove obsojence, kako se strmoglavljajo v prepad - tega več ne bo in vrata odurnega satanovega kraljestva bodo po mojih angelih zakovana, zapahnjena za večno, za večno, za večno. "Večno", katerega število let nima več števil v razmerju na to; če bi leta postala zrna peska vseh oceanov zemlje, vsa zrna bi bila manj kot en dan te moje neizmerne večnosti, sestavljene iz svetlobe in slave v višavah za blagoslovljene, toda za prekletnike sestavljena iz teme in groze v globinah.

Rekel sem ti (17. in 21.10.1943. Glej "I QU. del 1943, str. 459 in 475 ogenj strogosti), da so Vice OGENJ LJUBEZNI. Pekel je OGENJ STROGOSTI.

V i c e  so kraj, v katerem vi, misleč na Boga, katerega Bit vam je zasijala v času posebne sodbe in vas izpolnila z željo, da ga posedujete, delate pokoro za pomanjkanje ljubezni do Gospoda svojega Boga. Z ljubeznijo osvajate Ljubezen, in po stopnjah ljubezni vse bolj goreče perete obleko, dokler ni svetla in sijajna tako, da vstopite v kraljestvo Svetlobe, katere blišč sem ti pokazal pred nekaj dnevi (dne 10.1., str. 41).

P e k e l  je kraj, v katerem misel na Boga ni kot v Vicah spomin na Boga, ki ga je duša videla med posebno sodbo, in je tej duši ostal v spominu kot svetla želja, hrepenenje polno otožnosti in upanja, upanje, polno mirnega pričakovanja, gotovega mira, ki bo dosegel popolnost, KO SE BO SPREMENIL V POSEDOVANJE BOGA, ali, ki daje duhu, ki se prečiščuje že veselo prečiščujočo delovanje, ker jih vsako trpljenje, vsaki trenutek trpljenja približuje Bogu, njihovi ljubezni; temveč je PEKEL PEKOČA VEST, OBSODBA, SOVRAŠTVO. Sovraštvo do satana, sovraštvo do ljudi, sovraštvo do samega sebe. Satana, ki ga posedujejo in mu gledajo v pravi obraz, ne več skrito pod čarobnim nasmehom telesa, pod sijajem zlata, pod močnim znamenjem oblasti, potem, ko so se mu priklanjali celo življenje, namesto Meni, sedaj sovražijo, ker je vzrok njihovega trpljenja.

Potem, ko so se, pozabljajoč svoje dostojanstvo Božjih otrok, klanjali ljudem vse dotlej, da so postali morilci, tatovi, goljufi, prodajalci gnusob zaradi njih. Sedaj, ko ponovno najdejo svoje gospodarje, zaradi katerih so ubijali, kradli, goljufali, prodajali lastno čast in čast tolikih nesrečnikov, slabotnih, nezaščitenih bitij, iz katerih so delali sredstva za napake, ki jih niti živali ne poznajo - za nečistost, znamenje človeka, ki ga je satan zastrupil - sedaj jih sovražijo, ker so vzrok njihove muke.

Beseda "SOVRAŠTVO" prekriva to velikansko kraljestvo; kriči v plamenih; zavija v režanju hudičev, ihti in laja v ječanju obsojencev; zvoni, zvoni, zvoni kot večni plat zvona; ječi kot večne vojne trobente, ki razglašajo smrt; izpolnjuje vse kotičke te temnice; in je za sebe muka, ker obnavlja pri vsakem jeku spomin na večno izgubljeno Ljubezen, grenkobo, da jo je sama hotela izgubiti, bes, da jo nikoli več ne bo mogla videti.

Mrtva duša, med temi plameni, kot telesa vržena na grmado ali v peč krematorija, zvija se in kriči kot da bi jo ponovno obšel življenjski zagon, in se zopet zbudi ter doume svojo zablodo, in umira in se zopet rojeva, vedno s strahotnim trpljenjem, ker jo ubija pekoča vest v izrekanju psovk, in ubijanje jo vrne, da na novo oživi za novo muko. Polnost zločina, da je izdala Boga v času stoji duši vso večnost nasproti; strahota zablode, da je odbila Boga v času, stoji tu pred njo za njeno muko skozi vso večnost.

V ognju plameni ustvarjajo slepilo tistega, čemur so se klanjali v življenju, strasti se začrtavajo z gorečimi potezami čopiča z najbolj vabljivimi izgledi, in  vreščijo, in vreščijo svoj memento: "Hotel si ogenj strasti. Sedaj imej ogenj vžgan od Boga, čigar sveti Ogenj si zasmehoval."

OGENJ ustreza ognju. V Nebesih je ogenj popolne ljubezni. V Vicah je ogenj očiščujoče ljubezni. V peklu je ogenj zaničevane ljubezni.

Ker so izbranci ljubili do popolnosti, se jim Ljubezen daje v vsej Popolnosti.

Ker so duše, ki se očiščujejo, ljubile mlačno, se Ljubezen spremeni v plamen, ki jih pripeljedo Popolnosti.

Prekletniki pa, ker so goreli z vsakim ognjem, samo ne z Božjim Ognjem, te bo Ogenj Božje jeze pekel  skozi vso večnost. In v ognju je LED.

Oh, kaj je pekel, tega si ne morete zamisliti. Vzemite vse, kar je človeška muka na zemlji: ogenj, plamen, led, vode, ki utapljajo, lakota, sen, žeja, rane, bolezni smrt in vse to dajte skupaj ter pomnožite milijonkrat. Imeli boste samo senco te strahotne resnice.

V nevzdržnem ognju bo pomešan tudi led zvezd. Obsojenci so goreli v vsakem človeškem ognju, samo do Gospoda, svojega Boga, so imeli duhovni led. In led čaka na nje, da jim sledi potem, ko jih je posoljene kot ribe ogenj pekel s svojimi plameni. Muka na muko, ta prehod od ognja, ki topi v led, ki strjuje.

Oh, to ni govor v prenešenem smislu, ker Bog lahko naredi, da duše, težke že od storjenih grehov, imajo telesno enako občutljivost, celo preden na novo oblečejo telo. Ne veste in ne verujete. Toda resnico vam povem, da bi vam bilo boljše, da prenesete vse muke mojih mučencev kot pa eno uro teh peklenskih mučenj.

TEMA bo tretja muka. Materialna in duhovna tema. Biti za vedno v teminah, potem, ko si videl nebeško svetlobo, in biti v objemu teme potem, ko si videl Svetlobo, ki je Bog! Premetavati se v tej mračni grozoti, v katerem se edino, v odsevu gorečega duha, sveti ime greha, po katerem si v te grozote prikovan!

Ne najti zaslombe, v tej mešanici duhov, ki se sovražijo in škodijo drug drugemu, boli v obupu, ki jih spravlja v brezumje in v vse večje prekletstvo. Hraniti se s tem, naslanjati se na to, ubijati se s tem. Smrt bo hranila smrt, je rečeno. Obup je smrt in bo hranil te mrtvece skozi celo večnost.

Jaz vam to pravim, Jaz, ki sem ustvaril ta kraj: ko sem sestopil v njega, da izvlečem iz Limba one, ki so čakali na Moj prihod, sem se zgrozil, Jaz, Bog, nad to strahoto. In če bi ne bila stvar, ustvarjena od Boga, tako nespremenljiva, zato ker je popolna, napravil bi jo manj strašno, ker sem Ljubezen, in nad to grozo sem občutil bolečino. In vi hočete iti tja.

Razmišljajte, o sinovi in hčere, o tej moji besedi. Bolnim se daje grenko zdravilo, napadenim od raka žge ali seka zlo. To zdravilo in to žganje kirurga je za vas, vi, bolni in rakasti. Ne odbijte ga. Poslužite se ga in ozdravite. Življenje ne traja samo teh nekaj dni na zemlji. Življenje se začne, ko vi mislite, da se končuje, in ni več konca. Storite, da za vas poteka tam, kjer svetloba in veselje Božje dela večnost lepo, in ne kjer je satan večni Mučitelj.

                                                                    ("I Quaderni del 1944", str. 69-74)

1 komentar:

  1. Lepo, Katja, to knjižico imam tudi sam in sem jo že večkrat prebral. Vedno znova me pretrese. Hvala Bogu za to ljubezen do nas, da nas vedno znova pouči, ko zaspimo v svoji sebičnosti.

    OdgovoriIzbriši