MALI GREHI NA BOŽJI TEHTNICI

Marija Valtorta

MALI GREHI

čudni predsodki

Kako čudno pojmujejo nekateri mali greh. Smatrajo ga za nekaj malenkostnega, za nekaj vsakdanjega in se tolažijo: "Male grehe lahko izbrišemo z blagoslovljeno vodo, z znamenjem svetega križa, s kratkim vzdihljajem; malih grehov niti nisem dolžan pri sv. spovedi povedati."

Vse drugače so pojmovali mali greh svetniki. Premišljevali so ga in v luči svete vere so sprevideli, da je strašen, da so bili pripravljeni rajši umreti kot storiti najmanjši greh. "Rajši bi se vrgel na gorečo grmado", je rekel sv. Edmund, "kot pa storil mali greh."

Sv. Katarina Genovska si je predstavljala pekel kot brezmejno brezno, polno razbeljenega svinca, ki požira pogubljene. Potem se je poglobila v premišljevanje greha, ki jo je tako prevzel, da je trepetala in vsa žalostna vzdihovala: "Moj Bog, če bi me vrgli v brezno razbeljenega svinca in bi se z enim samim grehom lahko rešila tega brezna, bi rajši ostala ondi vso večnost, kot pa storila mali greh."

Sv. Katarina Sijenska je v zamaknjenju videla LEPOTO DUŠE V POSVEČUJOČI MILOSTI, z druge strani pa GNUSOBO DUŠE V MALEM GREHU in se je izrazila: "Če bi mogla duša umreti, bi zato zadostoval pogled na dušo, z malim grehom omadeževano, tako grozno kazi greh njeno lepoto." In ko je Bog sv. Katarini Paciški pokazal v zamaknjenju, majhne prestopke njenega življenja, je zaihtela od žalosti in vzkliknila k Bogu: "Če bi mogla doseči, da ne bi bili storjeni ti grehi, bi se z veseljem vrgla v peklenski ogenj in ondi ostala vso večnost."

Sv. Alfonz Rodriguez je vzdihoval, da so njegove besede odmevale po celem samostanu: "Gospod, rajši nam daj, da trpimo peklenske muke, kot pa storiti en sam mali greh."

V cerkveni zgodovini najdemo premnogo duš, ki so bile pripravljene rajši vse žrtvovati, kakor storiti mali greh.

O nekem svetniku, ki bi si bil lahko z majhno lažjo rešil življenje, beremo, da tega ni maral: bolj se je bal majhne laži kakor smrti.

Kdo ima prav? Ali tisti, ki pravijo, da je mali greh malenkost, ali tisti, ki pravijo, da je BOLJ STRAŠEN KOT NAJSTRAŠNEJŠE MUKE NA ZEMLJI? To bomo videli v naslednjih poglavjih.

Drugo poglavje

MALI GREHI NA BOŽJI TEHTNICI

Položimo mali greh na Božjo tehtnico. Kaj je v svojem bistvu? Je UPOR PROTI BOŽJI VOLJI. Torej v nekem oziru ISTO KAKOR PRI SMRTNEM GREHU. Razlika med MALIM in SMRTNIM grehom je le VEČJA ali MANJŠA MERA, BOLJ ali MANJ POPOLNA ZAVEST, BOLJ  ali MANJ POPOLNO PRIVOLJENJE, v bistvu pa je isto: BOG UKAZUJE, ČLOVEK PA SE ZOPERSTAVI.

Pri SMRTNEM GREHU delujeta PREDRZNOST in OŠABNOST, prav tako pri MALEM GREHU. Ako primerjamo mali greh s smrtnim, je jasno, da MALI GREH NE DOSEGA ZLA SMRTNEGA GREHA, če pa pogledamo mali greh sam na sebi, je mali greh neizmerno hudo, ker z njim žalimo neskončno Veličastvo. Naša zemlja je v primeru  s Soncem in drugimi zvezdami kakor zrno peska in je v vsemirju skoraj nevidna, če pa jo opazuješ samo na sebi, se ti pokaže nekaj ogromnega. Enako je z malim in smrtnim grehom. Postavi na eno stran človeka z vsemi njegovimi slabostmi, na drugo stran Boga z vsemi njegovimi popolnostmi in prepričal se boš, da je mali greh vse kaj hujšega, kakor si ga premnogi predstavljajo. Svetniki primerjajo mali greh ZAUŠNICI, ki jo DAMO BOGU, smrtni greh pa BODALU, ki ga zabodemo v BOŽJE SRCE. Če daš zaušnico ljubemu Bogu, je li to malenkost? Morda si jokal, ko si bral o tistem krutem hlapcu, ki je dal zaušnico Jezusu. Mnogo bolj bi moral jokati nad malimi grehi, s katerimi še mnogo občutneje zaničuješ Zveličarja. Da, mnogo občutneje, kajti tisti hlapec ni vedel, da je Jezus Sin Božji, ti pa veš in Ga kljub temu žališ.

Kje najdeš dvorjana, ki bi na kraljevo povelje zaničljivo potresel z rameni. Mali greh pa je nedostojno skomiganje na Božji ukaz. Pa zakaj tako lahkomiselno ravnanje? Zato, ker je Bog neskončno dober, ker ne kaznuje pri vsakem grehu. Bog ne ravna z nami, kakor je ravnal Ahasver s kraljico Vasto, ki jo je takoj, ko se ni hotela odzvati vabilu, odslovil in na njeno mesto postavil Estero. On ne ravna kot Mohamed, ki je dal razparati trinajstim plemičem trebuh, da bi videl, kdo izmed njih je pojedel sad iz kraljevega vrta.

V krajih, kamor še ni posvetila luč svete vere, se večkrat dogajajo taki dogodki. Zato pazijo in s trepetom pričakujejo kraljevih ukazov. Bog pa čaka, zato ga žalimo. Če ne iz strahu pred kaznijo, bi se morali ogibati malih grehov zaradi čudovite ljubezni, ki nam jo Bog vsak čas izkazuje.

Vrnimo se še enkrat k Božji tehtnici. Položimo na eno stran solze vsega človeštva od začetka do konca sveta, vse trpljenje in strašne muke mučencev, strogo pokoro puščavnikov, vsa dobra dela, ki so jih storili ljudje na zemlji, na drugo stran pa mali greh. Tehtnica bo potegnila na stran malega greha in tako bo ostala, dokler ne pridenemo kaplje Kristusove Krvi.

Mali greh žali neskončno Veličastvo, zato zahteva zadoščenje neskončne vrednosti. Neskončno zadostiti pa more le Jezus, ki je Bog.

In zdaj povej: ali je res mali greh malenkost, ki ni vredna, da bi se nanjo ozirali? Kako prav je imel Božji služabnik Andrej Beltrami, ko je zapisal: "Če bi bilo mogoče z enim malim grehom pogasiti ogenj in pripeljati v nebesa vse pogubljene, če bi bilo z enim malim grehom mogoče zapreti vice in rešiti iz njih vse duše, če bi z enim samim malim grehom pridobili za Boga ves svet, bi se morali rajši odreči zveličanju vseh duš, kot storiti mali greh. In če bi zaradi opustitve enega samega malega greha pogubilo vse človeštvo in bi Bog zaradi te opustitve izgnal iz nebes presveto Devico in vse angele in svetnike, bi bila opustitev manjše zlo kot mali greh."

Grozne besede, toda resnične!

Tretje poglavje

DUŠNA ŠKODA

Nobena zemeljska lepota, niti vse zemeljske krasote skupaj, NE MOREJO DOSEČI LEPOTE, ki KRASI DUŠO V POSVEČUJOČI MILOSTI BOŽJI. Taka duša je podobna Bogu in Bog sam se raduje nad njeno lepoto in kliče: "O, kako si lepa, prijateljica moja!"

Toda kakor se na čistem, belem snegu pozna vsak prašek, tako v duši, okrašeni s posvečujočo milostjo Božjo, vsak majhen prestopek zatemni njen sijaj in ji vzame nekaj, kar jo dela Bogu podobno. Kakor pri lepi vrtnici, ki nas z blestečimi barvami vleče k sebi, zadostuje, da ji ovene en list in že izgubi lepoto in privlačnost, tako zadostuje pri duši majhen greh in že izgubi duša svoj čar in ni več prijetna Bogu.

Posvečujočo milost Božjo lahko primerjamo krasni kraljevi obleki, polni biserov in dragocenih okraskov. Zadostuje en madež, tudi majhen, in kralj zavrže obleko in je ne mara obleči, kajti v taki obleki bi trpela njegova čast.

Bog, ki je sama svetost, pred katerim se klanjajo angeli in v trepetu zakrivajo svoja obličja, ta Bog želi in zahteva, da so duše, katere je ustvaril v svojo čast, brez najmanjšega madeža.

Mali greh pa dušo omadežuje. Kakor gobavost spači človeško obličje, naj bo še tako lepo, in ga stori ogabnega, da se ga ljudje prestrašeni ogibljejo, tako spači dušo mali greh, ki ga sveti pisatelji po pravici primerjajo gobavosti. Kako naj tako dušo Bog ljubi, ki je sama lepota in svetost? Nejevoljen se obrača od nje in se od nje odmika. In posledice? Čimbolj je duša oddaljena od Boga, tem manj uživa milosti, tem bolj se čuti osamelo in nezadovoljno, kajti le v Bogu je mir in zadovoljstvo.

V osebi, ki stremi po popolnosti, učinkuje mali greh, kakor učinkuje majhna smet v očeh. Majhna smet je sama sebi nič, ko pa pade v oko, izvabi solze in povzroča neznosne bolečine. Oko oteka in krvavi in ne miruje, dokler ne odstranimo smeti. Taka smet je za dušo mali greh. Blažena Klara iz Montefalka se je nekoč vdala praznemu veselju nad dobro izvršenim delom. Zaradi tega majhnega prestopka ji je Bog odvzel nebeške sladkosti in jo dolgo pustil v dušni suhoti, čeprav je delala ostro pokoro in s pretakanjem solz prosila odpuščanja. Bog želi, da Mu ostanemo zvesti in popolnoma Njegovi. Tako je ljubil duše, da je iz ljubezni do njih prišel na zemljo in trpel največje muke. Zato ima pravico, zahtevati od nas celo, nedeljeno srce. Holandska devica sv. Ludvika, ki je 38 let prebila na bolniški postelji, se je po smrti svojega očeta vdala večji žalosti, kakor se spodobi Kristjanu, ki ve, da je smrt le prehod v boljše življenje. Za kazen je zaradi te prevelike navezanosti Bog odtegnil vse sladkosti, s katerimi jo je obsipal na bolniški postelji.

Obrni se do sebe. Ali ni res, da takrat, ko prostovoljno padeš v male grehe, čutiš, kako se zmanjšujejo milosti?  Ali ni res, da ne čutiš več tistega oživljajočega ognja v vajah kreposti in napredka na poti popolnosti? Duša drema, boleha in je ranjena, kakor tisti človek na poti v Jeriho in, če ne najde hitre pomoči, umrje. Da se rešiš take nesreče, napovej neusmiljen boj malemu grehu!

  

Četrto poglavje

DUŠNI BACILI

Iz pristanišča je odplula velika ladja, obložena z dragocenim tovorom. Plula je na svetovne trge vzhodnih krajev. Močna ladja je bila in zdelo se je, da bo z lahkoto kljubovala najsilnejšim viharjem. A kaj! Na dnu ladje se je odprla majhna luknjica, nič večja od šivankine konice. Začela je uhajati voda. Nihče ni opazil. Luknjica se je večala in neko noč se je ladja začela potapljati.

Tako se zgodi z dušo, če ne pazimo na male grehe. Zaradi malih grehov nam Bog začne odtegovati dejanske milosti, ljubezen Božja se ohlaja, dušna moč peša in malo smo pred padcem.

Zdravniška veda je s svojimi preiskavami izsledila vzroke nalezljivih bolezni. Odkrila je, da imajo početek v majhnih bacilih. Ti se vtihotapijo v človeško telo, tu se čudno hitro razmnožijo in pustošijo organizem. Kaj je na primer jetika, ki ugonobi toliko mladih ljudi? Bacili so, ki so prišli v pljuča ter jih začeli razjedati. Ubog mladenič začne pokašljevati, potem bledeti, hujšati in v kratkem se zgrudi v grob.

Če to zlo pravočasno opazimo, tedaj te bacile lahko uničimo; če pa jih pustimo, da se močno vgnezdijo in razmnožijo, je vsako sredstvo zaman.

Tak bacil je za dušo mali greh. Če ga ne bomo pravočasno uničili, nam bo prinesel neizogibno dušno smrt.

Satan postopa zelo zvito. V začetku zahteva malo. On ve, da bi z velikimi zahtevami vzbudil strah in bi ga jezno odbili. Zato začne z malim in polagoma ter previdno nadaljuje. Ko slednjič opazi, da smo se z malimi grehi okužili ter se oropali obilnih milosti in zaradi razvad, pomanjkanja milosti precej oslabeli in se ohladili v pobožnosti, tedaj prične z vso silo napadati, dokler ne privede do smrtnega greha.

V zgodovini beremo, da si je asirska kraljica Semiramis s svojo zvijačo izprosila od Ninusa, da ji je za en dan odstopil vladanje. Brž pa, ko je imela oblast v rokah, je ukazala prijeti kralja in ga usmrtiti. Na ta način je zagospodovala nad obširnim kraljestvom. Majhen začetek, a kakšen konec!

O kraljici Divoni, beremo, da je prispevši na afriško obrežje prosila kralja Jazba za toliko zemlje, kolikor je more pokriti z volovsko kožo. Kralj se je smejal in ugodil prošnji. A kaj je storila kraljica? Bolj zvita kot lisica, je pustila zrezati kožo na najtanjše plasti, iz dlak pa splesti mrežo. Na ta način je z volovsko kožo pokrila toliko zemlje, da je na tem prostoru sezidala mogočno mesto Kartago, ki je podjarmila vso  Afriko.

Podobnih zvijač se poslužuje satan. Najprej zahteva malo, da s tem malim doseže mnogo. Zato pravi slavni učenik Gregor Veliki, da je v nekem pogledu v malih grehih večja nevarnost kakor v smrtnih. Prav zato v nekaterih rodovnih družbah ostreje kaznujejo majhne prestopke kakor velike. Vzrok je jasen. Smrtni grehi, kakor piše sv. Janez Krizostom,  so nam zoprni že po svoji naravi, zato se jih bojimo in ogibljemo, za male grehe se pa dosti ne brigamo, ker so majhni in nas zazibljejo v spanje zanikrnosti in v tisto strašno zaslepljenost, da nas polagoma tudi smrtni grehi več ne vznemirjajo.

Ne pozabimo Božjih besed: "Kdor male stvari prezira, bo polagoma padel v velike, kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem."

Peto poglavje

STRAŠNE KAZNI

Mali greh je malenkost. Je li res? Poglej kazni, s katerimi je Bog kaznoval male prestopke in potem presojaj.

Mesti Sodoma in Gomora sta bili v plamenih. Bog se je usmilil Lotove žene in ji ukazal zbežati iz mesta. Med begom se je Lotova žena kljub Božji prepovedi ozrla nazaj na goreče mesto. Zaradi tega malega prestopka jo je Bog kaznoval s smrtjo: spremenila se je v solnat steber.

Bog je v puščavi ukazal Mojzesu, naj udari s palico ob skalo in pritekla bo iz skale voda. Mojzes se je obotavljal. Zaradi nezaupanja, ki ga je pokazal, ga je zadela težka kazen: umrl je, ne da bi stopil v obljubljeno deželo. Toliko se je trudil, da bi pripeljal izraelsko ljudstvo v to rodovitno deželo; iztrgal ga je iz sužnosti faraonov, med tisočerim pomanjkanjem ga je vodil skozi puščavo, ga branil pred sovražniki in mu posvetil vse svoje moči. Pripeljal ga je prav do obljubljene dežele in drugega ni manjkalo kot vstopiti, toda ne! Zaradi malega greha nezaupanja ni mogel stopiti. Le od daleč je gledal deželo po katero je hrepenel toliko časa, po deželi, kjer sta se cedila med in mleko, po domovini miru in blagostanja.

Nesrečni David! Ko je bil na višku svojih moči, je trenutno pozabil, da ga je Bog povzdignil iz ponižnega pastirčka na kraljevi prestol in mu pastirsko palico zamenjal s kraljevim žezlom. Dal je prešteti svoje ljudstvo. In ugajalo je njegovemu srcu, da ima toliko podložnikov. Zaradi te male ošabnosti je Bog udaril njegovo kraljestvo s kugo, ki mu je ugrabila nad 60 tistoč podložnih.

Nekoč so z veliko slovesnostjo peljali iz Aminadabove hiše proti Jeruzalemu skrinjo zaveze. Nenadoma so se splašili voli, ki so peljali skrinjo zaveze in ta se je nagnila. Da bi jo prestregel, stegne levit Oza roko in se dotakne skrinje. Kakor zadet od strele se zgrudi mrtev. Kot levit se ni smel dotakniti skrinje zaveze, zato taka kazen.

Nekega dne je govoril Bog preroku Semeju: "Pojdi, poderi tempelj malikovalcev, ki ga je sezidal Jeroboam malikom in mu napovej strašne kazni. Glej pa, da ne boš v tem mestu ne jedel, ne pil, in da se ne vrneš po isti poti, po kateri boš šel tja." Prerok je šel, razdrl tempelj in se po drugi poti, kakor je prišel, vračal nazaj. A glej, na poti sreča drugega preroka. Ta je hotel preskusiti njegovo pokorščino. Prosil ga je in rotil, naj se nekoliko okrepča, Po dolgem prerekanju se je Semej vdal in pekršil Božji ukaz. Za ta mali prestopek ga zadene grozna kazen: med potjo ga je raztrgal lev.

Starega Elizeja je srečala truma razposajenih otrok. Ti so ga zasmehovali: "Pojdi starec, pojdi plešec!" V tem trenutku sta prirjula iz gozda dva medveda in raztrgala vseh 32 otrok.

Še najstrašnejša kazen je zadela Betsamite. Na tisoče jih je bilo ubitih, ker so iz radovednosti zrli skrinjo zaveze. - Marijo, Mojzesovo sestro, so pokrile gobe, ker je nekoliko pogodrnjala zoper brata. - Ananija in Safira sta se zlagala sv. Petru: za kazen sta vpričo njega umrla nenadne smrti.

Tako je Bog nekoč kaznoval male grehe. Če Bog s smrtjo, ki je največja časna kazen, kaznuje male grehe, je to pač znamenje, da mali greh ni malenkost, kakor ga nekateri slikajo. Ogibajmo se ga torej, čeprav bi nas stalo življenje!

Šesto poglavje

VICE

Bolj ko kazni na zemlji, nam govore o velikem zlu malega greha grozne kazni onstran groba. Za mali greh je Bog ustvaril ječo, polno ognja in vsevrstnih muk, v i c e, ki jih lahko nazivamo "častni pekel". "Isti ogenj, ki žge v peklu pogubljene, čisti v vicah izvoljene," pravi sv. Tomaž, razlika je le v trajnosti. Isti svetnik uči, da je najmanjše trpljenje v vicah neprimerno hujše kot največje na zemlji. Istih misli je bil sv. Avguštin, po čigar mnenju je ZEMELJSKI OGENJ HLADEN VETER V PRIMERI Z OGNJEM V VICAH. Sveta Katarina Genovska piše po Božjem navdahnjenju: "Duše v vicah trpe muke, ki jih človeški jezik ne zmore opisati, človeški razum ne doumeti."

Neki redovnik, ki je umrl v sluhu svetosti se je dolgo po smrti prikazoval prijatelju in mu tožil, da so vsi pozabili nanj. Ozirajoč se na njegovo sveto življenje, so res prenehali zanj moliti, češ, ta je že gotovo v nebesih. Uboga duša je zaihtela z žalostnim glasom: "Ah, nihče ne verjame, nihče ne verjame, kako natančno sodi Bog in kako ostro kaznuje!"

V samostanu sester frančiškank v Folignu je umrla redovnica v sluhu svetosti. Kmalu po smrti se je prikazala eni od sester in jo prosila, naj moli zanjo. "Oh, kako strašno trpim!" je vzdihnila in se z roko dotaknila vrat. V tem trenutku se je pokazal vžgan odtis roke, ki ga še danes hranijo v onem samostanu.

V Zamavri na Španskem je živel bogaboječ dominikanec. Sprijaznil se je s pobožnim frančiškanom. V enem svojih duhovnih pogovorov sta si obljubila, da bo tisti, ki prvi umrje, sporočil drugemu svojo usodo, če Bog dovoli. Prvi je umrl frančiškan. Zvest svoji obljubi se je prikazal dominikancu in mu povedal, da se zaradi nekaterih malih prestopkov, ki jih ni izbrisal v življenju, pokori v vicah in pristavi: "Nobeno trpljenje na zemlji ne more niti približno označiti mojega trpljenja." V potrdilo prikazni je položil na mizo roko in pustil znamenje vžgane roke.

V življenju očeta Stanislava Chlodzkega (dominikanec iz Poljske), beremo, da je nekoč med molitvijo za umrle videl dušo, ki je gorela v vicah, kakor kos lesa v razbeljeni peči. Redovnik je vprašal kakšen ogenj je v vicah. "Ah," vzdihne duša, "ogenj na zemlji je v primeri z ognjem v vicah hladna kopel. Nobeden zemljan ne more umeti njegove ostrine. Te prikazni ni Stanislav več pozabil. Vedno mu je bila v mislih in vsak čas je opominjal sobrate: "Varujmo se malih grehov! Oh, bratje, če bi vi vedeli, kako ostro kaznuje Božja Pravičnost vsak tudi najmanjši prestopek!"

V letopisih cisterijanov beremo o zelo krepostni redovnici, da je bila obsojena v vice, ker je v koru med oficijem polglasno izgovorila nekaj besed. V istem letopisu beremo o redovniku, da je bil obsojen na vice, ker se ni priklonila pri besedah "Čast bodi..." Neki pobožen dominkanec je bil obsojen v strašne muke le zato, ker je imel dopadanje nad svojimi spisi. - Neki kapucin se je prikazal obdan od ognja, ker je požgal več drv, kakor je bilo potrebno.

Ko beremo te in tem podobne zglede, se nehote vsiljujejo v spomin besede, s katerimi se je zatekel k Bogu sveti prerok: "Presuni, o Gospod, moje telo z bojaznjjo, ker se bojim tvojih sodb!"

Sedmo poglavje

TRAJNOST KAZNI V VICAH

Tako daleč sega zaslepljenost ljudi, da se mnogi, misleč na vice, tolažijo z izgovorom: "Naj bodo muke v vicah kakršnekoli, enkrat jih bo le konec." - "Ne govorite tako!" lahko kličemo z sv. Avguštinom, kajti strašne so one muke, ampak ne zaradi ostrosti, ampak tudi zaradi dolgotrajnosti.

Trpljenje muk v vicah je tako, kakor si ga ustvarijo duše. Iz raznih razodetij pa vemo, da se ena ura v vicah zdi cela večnost. Če se že tu na zemlji neprespana noč zdi cela večnost, kaj bo šele s trpljenjem v ognju in daleč od Boga, po katerem koprni duša kakor riba po vodi.

V letopisu očetov kapucinov berem naslednji dogodek.

Oče Hipolit Skobi, gvardijan in magister novincev v nekem samostanu v Flandriji, se je na vso moč prizadeval, vcepiti novincem za njihov vzvišen stan potrebne čednosti. Zgodilo se je, da je eden novincev, ki je zelo hitro napredoval na poti popolnosti, umrl in to takrat, ko gvardijana ni bilo doma. Še isti dan so mu sporočili o smrti. Ko je v naslednji noči molil v koru,  zagleda pred seboj novinca,  obdanega v ognju. Umrli se mu približa in milo prosi: "Prosim te, ljubi oče, blagoslovi me. Zaradi male kršitve pravil sem obsojen na vice in grozno trpim. Po Božjem dovoljenju se obrnem do tebe, da mi v imenu Božjem naložiš primerno pokoro. Ko to prestanem, mi bo dovoljeno iti v nebesa."  Gvardijan je bil ves prestrašen. Tresoč se, ga je blagoslovil in pristavil: Za pokoro boš ostal v vicah do "prime", to je do zjutraj." Ko je novinec to zaslišal, je zaihtel kakor obupan in vzdihoval: "O neusmiljeni oče, o kamnito srce! Kako moreš tako strogo kaznovati ta mali prestopek? Pač ne poznaš strašnih muk! O, strašno neusmiljeno naložena  pokora!" To rekši je izginil.

Gvardijan je bil ves osupel. Na račun lastnega življenja je hotel popraviti svojo napako, a ni bilo mogoče. Pozvonil je in zbral v koru vse svoje redovnike ter jim ves objokan pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Ukazal je, naj takoj prično s "primo". Ta ukrep je morda skrajšal novincu vice, a gvardijanu je ostala ta prikazen vse življenje v srcu. Često je ponavljal, da je dotlej le slabo pojmoval trpljenje v vicah.

Trajanje trpljenja v vicah je zelo različno. Gotovo pa je, da Bog tudi najmanjše prestopke kaznuje z ostrim in večkrat tudi dolgim trpljenjem. Iz razodetij vemo, da so bile nekatere duše tamkaj samo nekaj ur, druge več tednov, mesecev in let, nekatere so obsojene celo do konca sveta.

Inocenc III. je bil eden največjih papežev. Bil je izredno goreč za čast Božjo in zveličanje duš in je izvršil dela nepopisne važnosti. Po smrti se je prikazal sveti Lutgardi ves v ognju. Povedal ji je, da je zaradi nekaterih prestopkov obsojen v vice do sodnega dne. Kardinal Belarmini je dejal, da ga vselej, kadar se spomni tega dogodka, obide groza in ga prisili do svetih sklepov. Rekel je: "Ako je obsojen v vice papež, tako velik in hvalevreden, svetnik v očeh vseh ljudi, ako je tak papež obsojen v vice do konca sveta, kaj bo z drugimi?"

V spisih svete Perpetue, ki jih je spisala v ječi, kamor je bila vržena zaradi vere, beremo, da je videla svoja brata Demokrita v strašni. Umrl je šele sedem let star na strašnem raku, ki mu je razjedal obličje. Perpetua je pozabila zanj moliti, zato je že dolgo trpel  vicah. Pomisli: sedemleten deček, pobožno vzgojen, ki je imel skozi vse življenje za pokoro hudega raka, obsojen - in sicer dolgo - v vice! Kaj bo s teboj?

V letopisih očetov Jezuitov iz leta 1579 beremo, da je enega od gojencev, po imenu Finettija, ki je bil pravi vzor kreposti, ob smrtni uri obiskala Devica Marija. Vedel je za dan smrti. Kljub temu je bil obsojen na vice štiri leta.

Drugi,  nič manj kreposten od prvega, je moral v vice za štirinajst let.

Neki slikar, kakor pripoveduje oče Rosignoli, je naslikal podobo, ki je žalila krščanski čut. Pozneje se je kesal, ker je dal pohujšanje tolikim dušam in je želel nadomestiti s svetimi podobami, katerih je naslikal lepo število. Zadnje njegovo delo je bila velika in veličastna slika, ki jo je podaril karmeličanski cerkvi, da bi po njegovi smrti zanj molili. Kmalu nato je umrl. Pokopali so ga v karmeličanski cerkvi. Vsi so bili prepričani, da je poletel takoj v nebesa, ker je zadnje dni življenja preživel sveto. Toda ne. Nekaj dni po smrti se je prikazal enemu izmed karmeličanov, ves v ognju, in mu odkril, da ga je zaradi one slike mnogo duš tožilo pred sodnim stolom in doseglo, da ga je Sodnik obsodil v vice, dokler ne bo uničena njegova slika.

Za mali greh tako dolga kazen! Dolgotrajnost trpljenja v vicah nam je nova priča, da mali greh ni malenkost.

Osmo poglavje

NAJBOLJ NAVADNI MALI GREHI

Različni in številni so mali grehi. Raztresenost v molitvi, prevelika radovednost, majhna nevoščljivost, majhna nepokorščina, gizdavost, premajhno zatajevanje v jezi, v sovraštvu, v lenobi, laž, opravljanje, mrmranje itd. Kdor opazuje življenje v luči svete vere, bo lahko našel vsevrstne male grehe.

Med malimi grehi, ki prevladujejo v svetu, je brezdvomno laž. Da se ognejo sitnostim, da ne trpe na ugledu, da ugode samoljubju, da zakrijejo krivdo, pretiravajo ali zmanjšajo resnico. In vendar je laž tolik greh, da niti tedaj, če bi z lažjo rešili ves svet ni dovoljeno izreči laži, pravi sveti Avguštin. Isti svetnik je napisal celo knjigo, da bi odvrnil Kristjane od laži.

Bog je velik sovražnik laži in jo strogo kaznuje. "Dvojnih ust se sramujem," pravi Gospod. "Pred velikim dejanjem naj gre resnična sodba." Jezus sam je določil, kako naj govorimo: "Vaše govorjenje bodi da, da, ne, ne", to je, vaše besede naj bodo vedno odkritosrčne, brez hinavstva, brez zahrbtnosti in pretiravanja. Preden se je sv. Andrej Avelinski odpovedal svetu, je bil odvetnik. Ko je nekoč pred sodiščem branil neko zadevo, mu je ušla laž. Ta laž mu ni pustila več miru; kesal se je in sramoval, potem se je odpovedal odvetniški službi in se posvetil redovnemu življenju. Postal je svetnik in delal velike čudeže.

Tudi mi se moramo po zgledu tega svetnika kesati in sramovati laži. Jobov sklep bodi tudi naš sklep: "Dokler bo kaj življenja v meni, moj jezik ne bo premišljeval laži."

Kakšne kazni je Bog določil za laž, ni znano. Odvisno je od velikosti laži in od hudobije tistega, ki laže. Lahko pa rečemo, da Bog kot Večna Resnica neizmerno sovraži laž in bo zahteval popolno zadoščenje. Duše, ki so se tu in tam prikazale iz vic, so tožile nad strašnim trpljenjem, ki jih trpe zaradi laži. V mislih na Božje razžaljenje in hude kazni so mnogi rajši dali življenje, kakor da bi izrekli laž. Cesar Maksimiljan je ukazal poiskati sv. Antima in ga zapreti v ječo. Slučajno so prišli vojaki v njegovo hišo in prosili okrepčila. Sv. Antima jim je ljubeznivo postregel. Nato so ga vprašali, kje naj bi iskali Antima. "Tu sem," odgovori svetnik. Vojaki so se prestrašili. Polni hvaležnosti za ljubeznivo postrežbo so ga skušali prikriti. "Hvaležnost ne dopušča, da bi te odvedli v ječo. Rekli bomo cesarju, da te nismo našli." "Ne, prijatelji", zavrne Antim, "rajši, kot dopustiti laž, sem pripravljen umreti." Zahteval je, naj ga zvežejo in peljejo k cesarju.

Podoben slučaj pripoveduje sv. Avguštin o škofu Firmu. Rajši je žrtvoval življenje, kakor bi izrekel laž, in se z lažjo rešil. Enako je storil sv. Foka, ki se je pustil rajši usmrtiti, kakor da bi se zlagal.

Včasih Bog že v tem življenju kaznuje laž. Elizejevega služabnika je kaznoval z gobami, ker se je zlagal, da ni sprejel darov od Naamana. Ananaijo in Safiro je kaznoval z nenadno smrtjo, ker sta se zlagala sv. Petru, prvaku apostolov.

Nič manj kot laž deluje v svetu OPRAVLJANJE, tisto grajanje in kritikovanje bližnjih, ki jim, zmanjšuje čast in ugled. Ta pregreha je tako nagnusna, da jo sv. Janez Krizostom primerja službi tistih, ki praznijo greznice, nesnago pa izpostavljajo na ogled drugim.

Mnogi se opravičujejo, da so reči, o katerih govore, resnične. Ta izgovor ne opraviči OPRAVLJANJA. O bližnjem je treba vedno govoriti ALI DOBRO ALI PA NIČ. "Ne sodite", pravi Jezus, "da ne boste sojeni!" Samo Bog ima pravico soditi, ker le On prodira v skrivnosti srca in vidi skrivne namere, ne pa človek. Svetniki so se z vso skrbjo ogibali opravljanja. Sv. Avguštin je na vidnem mestu zapisal v obednici: "KDOR HOČE GOVORITI ZOPER ODSOTNE, NI VREDEN SEDETI PRI TEJ MIZI."

Ko je nekoč eden izmed gostov začel opravljati, mu je sv. Avguštin pokazal napis in moral je utihniti. "Ogradi s trnjem svoja ušesa in NE POSLUŠAJ ZLOBNEGA JEZIKA, svojim ustom pa NASTAVI VRATA in jih ZAPRI S KLJUČAVNICO!

Iz razodetij vemo, da čakajo opravljive strašne kazni. Kakor se je pokazalo na Mojzesovi sestri, jih kaznuje lahko že v tem življenju.  Ker je Mojzesova sestra govorila zoper svojega brata in Izraelce, jo je zadela gobavost.

Še strašneje kaznuje Bog ta greh po smrti: z groznimi kaznimi v vicah, včasih tudi s peklom. Sv. Marjeta Alakok je videla v prikazni dušo svoje sestre v vicah. "Groza me obhaja", tako pripoveduje svetnica, "kadar se spomnim nanjo. Zdelo se je, da leži na ležišču ostrih razbeljenih igel, ki so se zadirale v njeno telo. Te muke je trpela za svojo lenobo, za površnost v izpolnjevanju opravil, za neposlušnost božjih navdihov. Srce so ji odirali z razbeljenimi glavniki. To največje in najstrašnejše trpljenje je bilo za misli, mrmranje in kritiziranje.  Jezik so razjedali črvi. To za besede, s katerimi je žalila bližnje."

Ko je sv. Ludvik Bertrand nekoč molil v koru, je zagledal redovnika, zavitega v ogenj. Redovnik je padel k njegovim nogam, mu popisal grozne muke, ki jih trpi zaradi besede zoper bližnjega in ga prosil naj daruje sv. mašo.

Šest reči sovraži Bog, pravi sveto pismo, sedma pa se studi njegovi duši. Katera pa je tista sedma, ki se mu studi?

Jezik tistega, ki seje razdor med brati. Zato moramo biti v ljubezni do bližnjega zelo tenkočutni. Paziti moramo, da ne užalimo ljubezen, ki je kakor ogledalo, ki se zamegli pri najmanjšem dihu, kakor kristalno čista voda, ki jo zajame najmanjši vetrič.

Imamo tudi takozvani STALNI STAN MALEGA GREHA, v katerem si slede padci drug za drugim. To je STAN MLAČNOSTI. PROSTOVOLJNA RAZTRESENOST V MOLITVI, MALOMARNOST ZA POBOŽNE VAJE, MRMRANJE ZOPER PREDSTOJNIKE, OPRAVLJANJE, NETOČNOST in POVRŠNOST V IZPOLNJEVANJU DOLŽNOSTI, NEPOTRPEŽLJIVOST. To so PRESTOPKI VSAKEGA TRENUTKA. Duša, ki živi v takem stanju, je jetična in se bliža smrti. "Ker si mlačen", pravi Jezus, "in nisi ne mrzel, ne gorak, te hočem izpljuniti iz svojih ust."

Če smo v takem stanu in nam je drago dušno zveličanje, NE ŠTEDIMO Z DELOM in TRUDOM!

Deveto poglavje

PROSTOVOLJNI MALI GREHI

Ali je mogoče, izogniti se malim grehom?

Razločevati moramo dve vrsti malega greha: PROSTOVOLJNI MALI GREHI in NEPROSTOVOLJNI, ki jih storimo NEHOTE, zaradi človekove SLABOSTI.

PROSTOVOLJNIH MALIH GREHOV se lahko izognemo s pomočjo milosti Božje. Ne manjka takih, ki se v soglasju s spovednikom zavežejo z obljubo, da ne bodo storili nobenega prostovoljnega malega greha. Sv. Terezija je napravila obljubo, da bo opravljala samo najpopolnejša dela. Taka obljuba obsega izogibanje vsakega malega greha. Kdor stori ta važen sklep, naj se poprej posvetuje s svojim spovednikom, ki pozna njegovo moč in slabost in mu znal podati potrebna sredstva. Trenutna gorečnost kaj lahko stori, da človek obljubi, česar ne bo zmožen storiti.

Da se ognemo vseh prostovoljnih malih grehov, je potrebna posebna milost, kakor jo je imela Devica Marija, ki jo poveličuje Visoka pesem: "Vsa si lepa, prijateljica moja in madeža ni na tebi." Brez te posebne milosti se ni mogoče ogniti vsem malim grehom, niti prostovoljnim. Kljub temu nas veže dolžnost, da se  ogibljemo malih grehov. Če pa pademo vanje, ne smemo obupati, ker nam Bog rad odpušča, če Ga prosimo in se kesamo. "Sedemkrat na dan pade pravični in zopet vstane." Ti madeži se izbrišejo s kesanjem in pokoro, za katero lahko služijo VSAKDANJE TEŽAVE, ako jih prenašamo s tem namenom. Brišejo se tudi z molitvijo, s svetimi odpustki, z miloščino še posebno pa s svetimi zakramenti.

Vtisnimo si v srce besede svete Terezije: "Dal Bog, da bi se manj bali hudobnih duhov kakor malega greha, ki nam lahko več škoduje kot vsi peklenski duhovi". Svojim duhovnim hčeram je vedno ponavljala: "Prostovoljnega greha, tudi najmanjšega, varuj nas, o Gospod!"

Sv. Janez Vianej, arški župnik, je šel nekoč v temno sobo in, hoteč prižgati svetilko, je pomotoma prižgal velik bankovec, ki ga je prejel kot miloščino za uboge. Ko je to povedal enemu svojih sobratov, je ta ves prestrašen vzdihnil: "Oh, kakšna nesreča!" - "Manjša nesreča," zavrne svetnik, "kot en mali greh".

Isto recimo tudi mi, kadar nas obišče kakšna nesreča. Če smo bili ponižani, če nam je ogenj uničil vse imetje, je to manjše zlo kakor mali greh. Zato vsak čas ponavljajmo: "PROSTOVOLJNEGA MALEGA GREHA, TUDI NAJMANJŠEGA, VARUJ ME, O, BOG!"