VICE, NEBESA, PEKEL - več vidcev

Vir: http://www.kurescek.net/ http://www.kurescek.net/vice.html http://www.kurescek.net/nebesa.html http://www.kurescek.net/pekel.html Vice - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje

Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. Vice. 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje.

20  Kmalu zatem sem zbolela.  Draga mati prednica me je z dvema drugima sestrama  poslala na počitnice v Skolimów, nedaleč od Varšave. V tem času sem vprašala Gospoda Jezusa, za koga moram moliti. Odgovoril mi je, da mi bo naslednjo noč razodel, za koga naj molim. Vice. Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zameglenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Vice. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Vice Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana. 58  + Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Vice. Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala, zagledala v tako strašnem stanju. Vice. Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ne. Te molitve so pomagale drugim dušam. Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.«  Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Vice. Ni bila več v plamenih kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res nenavadne. Vice. 412  Okrog poldneva sem za trenutek stopila v kapelo in spet je v mojem srcu utripala moč milosti. Medtem ko sem bila potopljena v zbranost, je satan zgrabil cvetlični lonček in ga besno, z vso močjo vrgel na tla. Videla sem vso njegovo zagrizenost in ljubosumje. Vice. V kapeli ni bilo nikogar, zato sem vstala od molitve, pobrala črepinje, presadila rožo ter jo hotela hitro postaviti na svoje mesto, preden kdo pride v kapelo. To mi ni uspelo, ker so takoj vstopile mati prednica,  sestra zakristanka  in še druge sestre. Mati prednica se je čudila, kako sem nekaj premikala po oltarju, da je padel cvetlični lonček. Sestra zakristanka ni skrivala svojega nezadovoljstva, jaz pa ji nisem poskušala ničesar pojasnjevati ali se opravičevati. Vice. Zvečer pa sem bila zelo izčrpana in nisem mogla opravljati molitvene ure. Poprosila sem mater prednico [za dovoljenje], da bi smela prej iti k počitku. Takoj sem zaspala. Vendar se je satan okrog enajste ure zaletel v mojo posteljo. Takoj sem se zbudila in sem začela mirno moliti k svojemu angelu varuhu. Tedaj sem zagledala duše, ki trpijo v vicah. Njihove podobe so bile kot sence, a med njimi sem videla veliko satanov. Eden izmed njih si je prizadeval, da bi me napadel. V podobi mačke je skočil na moje ležišče in mi legel na noge. Bil je težak kakor več pudov [1 pud = 16,38 kg]. Vice. Ves ta čas sem molila rožni venec. Proti jutru so podobe izginile in lahko sem zaspala. Ko sem zjutraj prišla v kapelo, sem zaslišala glas v svoji duši:  Z menoj si združena, ne boj se ničesar. Vedi pa, moj otrok, da te satan sovraži. Čeprav sovraži vsakega človeka, posebej gori v sovraštvu do tebe, ker si njegovi oblasti iztrgala veliko duš. Vice. 1185  9. 7. 1937.  Zvečer je prišla k meni ena od pokojnih sester in me prosila za en dan posta in da bi zanjo darovala vse vaje tega dneva. Odgovorila sem, da prav. 1186  Drugi dan, takoj zjutraj, sem vse naredila po namenu za to sestro. Pri sveti maši sem za trenutek doživljala njene muke, v duši sem občutila tako veliko lakoto po Bogu, da se mi je dozdevalo, da umiram od hrepenenja po združitvi z njim. To ni trajalo dolgo, toda spoznala sem, kakšno je hrepenenje duš v vicah. 1226  Osmi dan(devetdnevnice Božjega usmiljenja) Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada (64) moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti. Vice. 1556  Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s seboj. To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da ga bolj ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi ga nekatere osebe še bolj ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne. Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami muk. Vice. Oseba, ki jo je Bog posebej zaznamoval, (134) za vedno ostane zaznamovana, tako v nebesih kot v vicah ali v peklu. V nebesih se bo od drugih oseb odlikovala po večji slavi, jasnosti in globljem spoznanju Boga; v vicah - z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem; v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, koga je izgubila. Ta pečat izključne božje ljubezni se na njej ne more zabrisati. 1723  (88) Ponoči je prišla k meni duša neke gospodične in mi dala čutiti svojo navzočnost ter spoznati, da potrebuje mojo molitev. Nekoliko sem pomolila, vendar se njen duh ni ločil od mene. Tedaj sem v mislih rekla: če si dobrega duha, me pusti pri miru, jutrišnji odpustki pa bodo zate. V istem trenutku je duša zapustila mojo sobo; spoznala sem, da je v vicah. Videnje vic - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra. Duše je videla kot prosojne postave, in to v treh razdelkih. Ti ste, ki so bile v prvem oddelku vic, so bile najbližje nebes. Bile so bele in so se že malo svetile. Roke so imele dvignjene, slišala je, kako so molile. Njihovi globoki in mili vzdihljaji so razodevali njihovo trpljenje. A njihovo trpljenje je bilo manjše od trpljenja duš v drugem oddelku. Duše drugega oddelka so bile le po eni strani bele. Klečale so, bile so žalostne in so veliko bolj trpele. Duše tretjega, najnižjega oddelka so trpele najbolj od vseh. Bile so popolnoma rjave, niti moliti jim ni bilo dano. Magdalena jih je videla, kako so klečale in bridko jokale. Teh duš je bilo največ. Tudi Magdalena je v vicah občutila njihovo trpljenje. Trpela je strašno žejo. Povedala je če, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla Dominiku Janežu »Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.« Vice. Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem. Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o vicah Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic. Nebesa - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. . 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje. 592  V Jezusovem Srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. O moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. (56) Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. O presveta Trojica, daj se duši spoznati. . 594  Nekega večera je prišla k meni ena od umrlih sester, ki je bila že prej večkrat pri meni. Prvič sem jo videla v zelo trpečem stanju, potem se je trpljenje postopoma zmanjševalo, ta večer pa je žarela od sreče in mi povedala, da je že v nebesih. Povedala mi je, da je Bog (58) tej hiši poslal trpljenje zato, ker se je mati vrhovna prednica predala dvomom in nekako ni hotela prav verjeti, kar sem povedala o tej osebi. V znamenje, da je ona šele zdaj v nebesih, bo Gospod Bog blagoslovil to hišo. Potem se mi je približala, me prisrčno objela in rekla: »Že moram oditi.«  Spoznala sem, kako tesno so drugo z drugim povezana tri obdobja v življenju duš: zemlja, vice, nebesa. . 748  2. novembra [1936]. Zvečer po večernicah sem odšla na pokopališče.  Nekaj časa sem molila; tedaj sem zagledala eno od naših sester, ki mi je rekla: »V kapeli smo.«  Razumela sem, da moram oditi v kapelo in tam moliti za prejem odpustkov. Naslednji dan sem med sveto mašo videla, kako so se z oltarja k nebu dvignili trije beli golobi; razumela sem, da niso v nebesa šle samo te tri duše, ki sem jih videla, ampak mnoge druge, ki sploh niso umrle v naši ustanovi. O kako dober in usmiljen je Gospod. . 990  Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji. Največja veličina je – ljubiti Boga, resnična veličina je v božji ljubezni, prava modrost je - ljubiti Boga. Vse, kar je velikega in lepega, je v Bogu; zunaj Boga ni lepote in ne veličine. O modrijani in veliki misleci tega sveta – spoznajte, da je resnica in veličina v ljubezni do Boga. O kako zelo se čudim nekaterim ljudem, ki govorijo, da ni večnosti, in tako sami sebe varajo.  . 1184  Iz preteklosti. Zvečer sem zagledala križanega Gospoda Jezusa. Iz rok, iz nog in iz strani je tekla najsvetejša kri. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Vse to je za zveličanje duš. Premisli, moja hči, kaj delaš za njihovo odrešenje. Odgovorila sem: »Jezus, ko gledam na tvoje trpljenje, jaz pravzaprav nič ne delam za rešitev duš.« - In Gospod mi je povedal: Vedi, moja hči, da tvoje vsakdanje tiho mučeništvo v popolni predanosti moji volji veliko duš vodi v nebesa. Ko se ti zdi, da trpljenje presega tvoje moči, poglej v moje rane (51) in dvignila se boš nad zaničevanje in sodbe ljudi. Premišljevanje mojega trpljenja ti bo pomagalo, da se dvigneš nad vse. Spoznala sem veliko reči, ki jih prej nisem mogla razumeti. 1592  (2) 10. 2. 1938.  Med meditacijo mi je Gospod dal spoznati veselje nebes in svetnikov, ki se veselijo našega prihoda. Boga ljubijo kot edini predmet svoje ljubezni, a tudi nas nežno in prisrčno ljubijo. Na vse se zliva to veselje z božjega obličja, ker gledamo Boga iz obličja v obličje. To obličje je tako milo, da duša pada v nov zanos. 1604  Ko sem med češčenjem večkrat zmolila Sveti Bog, me je objela živa božja navzočnost in v duhu sem bila pritegnjena pred božje veličastvo. Videla sem, kako angeli in svetniki častijo Gospoda. Božja slava je tako velika, da je ne upam opisati, ker tega ne zmorem, poleg tega pa bi ljudje mislili, da je to, kar bi zapisala, vse. (8) Sveti Pavel, zdaj te razumem, zakaj nisi hotel opisati nebes;   rekel si samo to, da oko ni videlo in uho ni slišalo niti človeško srce doumelo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.  Tako se vse, kar je izšlo od Boga, tudi k njemu vrača in mu daje popolno hvalo. Toda zdaj, ko sem se ozrla na svoje poveličevanje Boga - o kako je ubogo! Je le borna kapljica v primeri s to popolno nebeško slavo. O kako si dober, Bog, da sprejemaš tudi moje poveličevanje in ljubeznivo k meni obračaš svoje obličje ter mi daješ razumeti, da ti je naša molitev prijetna.  Nebesa .1677  Ko se mi je nekoč vzbudil dvom, malo pred svetim obhajilom, (56) se je hipoma spet pojavil seraf z Gospodom Jezusom. Vprašala sem Gospoda Jezusa, a ker od njega nisem dobila odgovora, sem vprašala še serafa: »Ali me ne bi spovedal?«  - Odgovoril mi je: »Noben duh v nebesih nima te oblasti.«  V tem trenutku je sveta hostija že bila na mojih ustnicah. 1684  + Pogosto se družim z dušami umirajočih, za katere moledujem božjega usmiljenja. O kako velika je božja dobrota, večja kot mi lahko spoznamo. So trenutki in skrivnosti božjega usmiljenja, nad katerimi strmijo nebesa. Naše sodbe o dušah naj umolknejo, ker je z njimi prečudovito božje usmiljenje. 1722  Zaslišala sem besede: Ko bi ne zadrževala mojih rok, bi na zemljo poslal veliko kazni; moja hči, tvoj pogled razorožuje mojo jezo. Čeprav tvoja usta molčijo, me tako močno kličeš, da se zganejo vsa nebesa. Ne morem se umakniti pred tvojo prošnjo, ker me ne iščeš zunaj sebe, marveč v svojem srcu. 1745  + Neskončna božja dobrota nam pošlje svojega edinorojenega Sina. O, Bog, ti človeka po padcu nisi uničil, ampak si mu v svojem usmiljenju odpustil, po božje odpustil, to pomeni, da mu nisi le odpustil krivde, ampak si ga obdaroval z vsakršnimi milostmi. Usmiljenje te je nagnilo, da si sam blagovolil priti k nam in si nas dvignil iz naše bede. Bog se spusti na zemljo, Gospod nad gospodi, Nesmrtni se poniža. A kam se spustiš, Gospod, ali v Salomonovo svetišče? Ali naročaš zgraditi sebi nov hram, kamor nameravaš priti? O Gospod, kakšen hram ti bomo pripravili, (105) kajti vsa zemlja je tvoje podnožje. Sam si  pripraviš hram - sveto Devico. Njena brezmadežna notranjost je tvoje bivališče in zgodi se nepojmljivi čudež tvojega usmiljenja, o Gospod. Beseda je postala človek – Bog prebiva med nami, božja Beseda – učlovečeno usmiljenje. Po svojem ponižanju si nas povzdignil do svojega božanstva; to je obilnost tvoje ljubezni, to so globine tvojega usmiljenja. Nebesa se čudijo temu obilju tvoje ljubezni. Zdaj se nihče ne boji tebi se približati. Ti si Bog usmiljenja, bedi izkazuješ usmiljenje. Naš Bog si, mi tvoje ljudstvo. Naš Oče si, mi pa tvoji otroci po milosti; naj bo slavljeno tvoje usmiljenje, ker si blagovolil priti k nam. 1787  Ko sem se srečala z Gospodom, sem mu rekla: (135) »Varaš me, Jezus, kažeš mi odprta vrata nebes in me spet puščaš na zemlji.« - Gospod pa mi je rekel: Ko boš v nebesih zagledala svoje sedanje dneve, se boš razveselila in hotela bi jih videti kar največ. Ne čudim se ti, moja hči, da zdaj tega ne moreš razumeti, kajti tvoje srce je prepolno bolečine in hrepenenja po meni. Ugaja mi tvoja budnost, naj ti zadošča moja beseda – ne več dolgo. Nebesa. Videnje nebes - Magdalena Gornik,  Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni je bilo pogosto dano videti nebesa. Kot smo omenili že v življenjepisu, jo je nebeška Mati kmalu po začetku zamaknjenj peljala v nebesa in ji tam pokazala mesto, ki je bilo pripravljeno zanjo. S tem ji je bila razodeta življenjska pot, polna trpljenja in odgovornosti za poslanstvo, ki ji ga je namenil Gospod. Ko se je Magdalena zamaknila, ni kar takoj videla nebes. Najprej je bila postavljena na razpotje, kjer se je morala odločiti, ali sprejme trpljenje ali ne. Ko je sprejela kriz in ga tudi nesla po trnjevi poti, je po včasih zelo hudem duhovnem in telesnem trpljenju prispela do ozkih nebeških vrat. Iz ponižnosti je padla na kolena in se stela za nevredno, da je lahko bila tam. Sele na Božje povabilo se je dvignila in vstopila. Magdalena imenuje nebesa kraj, poln veselja in nebeške sreče, zaradi Boga, ki tam kraljuje. Večkrat je vzdihovala: »O, neizrečena lepota! O, kaka svetloba! O, kak veselja poln kraj! Moj Bog! Kako dober si vendar, da me pustiš v svoje veličastvo. O, ljubezen!« Gospod in njegova Mati sta bila obdana z angeli in neštetimi svetimi dušami. Nekatere duše so bile bližje Gospodu, druge so bile malo bolj oddaljene od njega. Toda iz prsi vsake od njih je sel svetel plamen v Jezusove prsi in iz Jezusovih prsi v njihove. Velikost in lepota teh plamenov sta bili po meri zasluzenja vsake od njih. Veselile so se v Gospodu. Velika je bila njihova lepota. Njihovi pogledi so bili vedno obrnjeni v Gospoda. Jezus je bil do njih nadvse prijazen in ljubezniv. Duše so bile nekako prosojne, oblečene v bela oblačila, z vencem na glavah, z rožami v rokah.  Nebesa. Slavile so Boga. Magdalena se je v nebesih vedno veselila. Mera veselja, ki ga je uživala v nebesih, se je ravnala po meri trpljenja, ki ga je vsakokrat pred vstopom v nebesa prestala za Gospoda. Trpljenja tu ni bilo. Čas ji je zelo hitro mineval. V nebesih je premišljevala o veličini Božje ljubezni. Vsem tistim, ki menijo, da se za nebesa ne splača truditi in da jim bo tam dolgčas, veljajo Magdalenine besede: »Nobeden ni v stanju spoznati Gospodove mogočnosti. Jezusa in Marije se ne boste nikoli nasitili.« Nebesa. Pogosto ji je Gospod v nebesih podelil mistično obhajilo. Ko ji je bilo naročeno, da se mora vrniti na zemljo, so ljudje poslušali njeno slovo: »Srečno. Daj nam svojo milost   Nerada grem od vas, vendar grem, ker je, Gospod, takšna tvoja volja. O, da bi bili mi vsi tvoji, o Jezus! Odpusti nam, ker ne vemo, kaj delamo. Pošlji nam, grešnikom, svojega Svetega Duha. Svetniki božji! Prosite za nas, da bomo tudi mi enkrat sem prišli in uživali to nebeško svetlobo, ki jo vi že uživate. Imejte nas vse za svoje brate in sestre in bodite naši priprošnjiki pri Jezusu Kristusu, čigar mogočnost je  brezmejna. Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu, ki ima do vas še gorečo ljubezen, zdihujte tudi k Materi Božji, ki vas ravno tako goreče ljubi. Ja, prav je, da vzdihujete in prosite, zakaj pričel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.« Nekoč: je Dominiku Janežu rekla: »Ko bi vi videli, kako lepe so čiste duše, bi vedno o tem pridigali. Tam pojejo tisto pesem, ki je drugi res ne morejo peti.« Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o nebesih Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla. Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke. Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.    Pekel - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanj iz Fatime in Medjugorja  Del predgovorja dr. Antona Nadraha v knjižici Duhovnik pred vrati pekla. Trem fatimskim pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti, ga je nebeška Gospa pokazala v videnju 13. julija 1917. Poljski redovnici sv. Favstini Kowalski je obstoj pekla Jezus sam večkrat razodel. Verska resnica o obstoju pekla je utemeljena v Jezusovem nauku in v nauku Cerkve. Na kratko je ta nauk povzet v Katekizmu katoliške Cerkve, ki je izšel leta 1993. Dodan je na koncu naše knjižice. Nauk o peklu nima namena, da bi nas strašil. Cerkev za nikogar ni razglasila, da je pogubljen, razglasila pa je mnogo blaženih in svetnikov; največ pokojni papež Janez Pavel II. Naloga Cerkve je, da odvrača ljudi od zla in jih s pomočjo spreobrnjenja vodi k svetosti ter tako k večni sreči v nebesih. Pri tem lahko učinkovito pomaga tudi spoznanje o obstoju pekla in večnega pogubljenja v njem. Kdor verjame v njegov obstoj, vzame življenje resno in odgovorno. Samo enkrat živimo! Zato življenja ne smemo zapraviti! Za vsako ceno moramo priti v nebesa! Dejstvo je, da mnogi živijo, kakor da ni Boga in ne posmrtnega življenja. Zato se ravnajo po geslu: »Uživaj življenje!« Zelo koristno bi bilo, ko bi se vprašali: »Kaj pa, če Bog biva, če obstaja posmrtno življenje, če obstajajo nebesa in če je pekel? Kaj je zame bolj varno in preudarno: računati z možnostjo večnega življenja ali živeti, kakor da ga ni in s tem tvegati, da bom obsojen na večno trpljenje?« V tem življenju, ki je zelo kratko, lahko zapravimo srečno večno življenje, v katerem je milijarda let kakor nič! Res je, da je Bog neskončno dober in usmiljen. Prav zato nas opozarja, naj tako živimo, da bomo z njim v prijateljstvu in bomo po smrti prišli k njemu v nebesa. Če koga ne odvrne od zla Božja ljubezen, naj ga odvrne vsaj strah pred peklom! Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 43  Nekoč sem videla dve sestri na poti v pekel. Neizmerna bolečina je stiskala mojo dušo in prosila sem Boga zanju, a Jezus mi je rekel: Pojdi k materi prednici in ji povej, da sta ti dve sestri v priložnosti smrtnega greha. Naslednje jutro sem to povedala prednici. Ena sestra je že zelo goreča, druga je še [v] velikem boju. 118  Jezik je majhen organ, a povzroča velike stvari. Sestra, ki ne zna molčati, nikoli ne bo dosegla svetosti, kar pomeni, da ne bo sveta. Naj se ne slepi. Kadar božji Duh govori po njej, takrat seveda ne sme molčati. Da bi slišali božji glas, je treba imeti mir v duši in biti molčeč, vendar ne turobno, ampak s tihoto v duši, kar pomeni zbranost v Bogu. Mogoče je veliko govoriti, ne da bi se prekinil molk, in obratno – lahko malo govorimo in vedno prekinjamo molk. Kako nepopravljivo škodo prinaša nespoštovanje (56) molka. Veliko krivic prinaša bližnjim, največ pa - lastni duši. 119  Po mojem pojmovanju in izkušnji bi moralo biti pravilo o molčanju na prvem mestu. Bog se ne razodeva klepetavi osebi, ki veliko brenči kakor trot v panju, zato pa ne proizvaja medu. Oseba, ki je klepetulja, je v svoji notranjosti prazna. Nima niti temeljnih kreposti niti zaupnosti z Bogom. Ni govora o globljem duhovnem življenju niti o ljubem miru in tihoti, v kateri prebiva Bog. Oseba, ki ni sama okusila sladkosti notranjega miru, je nemirnega duha in kali mir drugim. V globinah pekla sem videla veliko duš, ki so tja prišle, ker niso spoštovale molka. Same so mi to povedale, ko sem jih vprašala, kaj je bil vzrok njihove pogube. To so bile redovne osebe. O moj Bog, kakšna bolečina, saj bi bile lahko ne le v nebesih, ampak celo svete. O usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Z jezikom pogosto tudi ubijamo. Včasih zagrešimo pravi umor – in imamo to še za majhno stvar? Resnično, takšne vesti ne razumem. Poznala sem neko osebo, ki je od druge zvedela, kaj so o njej govorili… Hudo je zbolela. Prišlo je do velike izgube krvi in veliko solz je prelila. Nastopile so hude posledice. Tega ni povzročil meč, ampak jezik. O moj molčeči Jezus, usmili se nas. 741  Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga - neprestani očitki vesti; tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila; (160) četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka - neprestana satanova družba; sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan (161) vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po božjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem božje usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila. 1742 (101) Eden od najlepših duhov ni hotel priznati tvojega usmiljenja; v svojem zaslepljenem napuhu je še druge potegnil za seboj. Iz lepega angela je postal satan in v trenutku je bil iz nebes pahnjen v pekel. Iz knjige Prošnje Fatimske Gospe, Ludvik Ceglar Lucija piše v tretjem Spominu: O videnju pekla piše Lucija: “Zdelo se je, da je odsev (svetlobe rok) prodrl v zemljo in videli smo kakor ognjeno morje. Potopljeni v ta ogenj so se hudiči in duše kakor prozorni in črni ali bronasto rjavi ogorki v požaru premetavali v plamenih, ki so obenem z oblaki dima švigali iz njih samih, in padali na vse strani, podobno kakor padajo iskre v velikih požarih, brez teže in ravnovesja, med kriki in vzdihi zaradi bolečin in obupa, kar nas je navdalo z grozo in trepetom. (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudiči so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah strašnih in nepoznanih živali, prozornih kot črno oglje v žerjavici!” V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu: “Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem. Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli. Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile. Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela. Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91). “Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja... Hijacinta je pogosto sedla na tla na kakšen kamen in zamišljena začela govoriti: ‘Oh, pekel! Oh, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel. Žívi ljudje gorijo kakor drva na ognju!’ ‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.’ ‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca(pet prvih sobot). Če bodo storili to, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir. Videnje pekla - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Gospod je dopustil, da je Magdalena nekajkrat v življenju občutila tudi muke pekla. V zapisih beremo, da je Magdalena že samo ob besedi pekel vsa trepetala. Ko ji je nekoč Gospod v zamaknjenju rekel, da gre v pekel, mu je odgovorila, naj se zgodi njegova volja. Nenadoma je padla v prepad. Črni peklenski plameni so jo zagrnili kot valovi. Prostor je bil tako tesen, da ni mogla premakniti nobenega uda. Njeno telo so mučile bolečine, ki so lahko le v peklu. V ustih je čutila, kot da bi imela žerjavico, bila je strašno lačna in žejna. Najhuje pa ji je bilo, da je čutila neizmerno pomanjkanje vsake tolažbe. Slišala je človeške in živalske glasove, ki so preklinjali drug drugega in kleli tudi Boga. Čas ji ni nikamor mineval. Čeprav je bila v peklu le nekaj minut, je mislila, da je bila notri več let in da ne bo našla na svetu nikogar več, ki bi ga poznala. Magdalena pravi peklu kraj večnega trpljenja, kraj večne smrti. Duše se v njem nahajajo v stanju obupa in strahu. Mučita jih večna lakota in žeja. Nikoli več ne bodo uživale Božje svetlobe. Gospod ji je povedal, da so tu duše, ki v svojem življenju niso izkazovale ljubezni Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o peklu Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem. Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje. In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu. Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele. A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo. Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.

OBISKI IZ DRUGEGA SVETA - Vice, Nebesa, Pekel - Fulla Horak

 OBISKI IZ DRUGEGA SVETA

– Klic Božje Ljubezni – od avgusta 2003 do februarja 2004

Odlomek iz knjige OBISKI IZ DUGEGA SVETA – Fulle Horak (1909-1994), kateri se je prikazovala njena duhovna mati sv. Magdalena-Zofija in drugi svetniki, ki so ji pripovedovali o opisanih stvareh. Rodila se je v Lembergu v Galiciji, pokopana pa je v Zakopanih na Poljskem. Objavljeni odlomek je prepis iz Klica Božje ljubezni (več številk – od avgusta 2003 do februarja 2004), oziroma odlomki iz njene knjige »Obiski iz drugega sveta«, ki je izšla leta 1939 na Poljskem.

VICE

Preveč površno, lahkomiselno in brezskrbno se na splošno ukvarjamo z vsebinami, ki zadevajo vice. Ljudje menijo, da so te vice z žarečimi rešetkami in kotli polni smole iznajdba, primerna za otroke in pobožnjaške ženske. In prav imajo! Vice so čisto drugačne – in mnogo strašnejše kot vse to, kar lahko tu na zemlji zaznavamo s svojimi čuti. Kako strašno presenečenje bo potem za nekega nevernega človeka, kaj vse mora njegova duša po smrti prestati! O tem se tako nerado misli. Pri tem pa se lahko ta gotovost odriva od sebe samo do trenutka smrti. Nepremišljenost človeka ne obvaruje pred ničemer. Glavo potisniti v pesek, je najbolj nesmiselno zapravljanje časa, ki bi ga lahko bolj koristno uporabili za to, da bi se izognili pričakovanim mukam. Čemu le bi Bog ljudem razodel skrivnost obstajanja vic? Te, čeprav samo splošne vesti, bi nam Bog ne dal, če bi za dobro naših duš ne bile tako nujno potrebne! Ker nam jih je pa dal, bi bila drzna neumnost, te prednosti ne izkoristiti.

Katere muke so v vicah? Nešteta in nepredstavljiva je mnogovrstnost teh muk, kajti vsaka krivda ima ustrezen nasprotek v onostranskem postopku očiščevanja.

Najhujša muka za dušo je hrepenenje po Bogu, in to ona stalno občuti, z izjemo časa v nekaj krogih vic, v katerih je nemogoče, se v mislih obrniti na Boga, kar je tam zopet najhujša muka za dušo.

V vseh krogih dušo vleče navzgor, k Luči, k Bogu, in trpi, ker ji je zaradi svoje še neodslužene krivde nemogoče, bližati se Mu. Nobene želje, katere je človeško srce zmožno, se ne more primerjati s tem; je želja vedoče, iz tesnobe čutov že osvobojene, nesmrtne duše po vrnitvi k svojemu Stvarniku in Gospodu. Bog jo privlači kot velikanski magnet z neznansko premagujočo močjo. Od hrepenenja po Bogu se duša ne more oprostiti, prav tako, kot se mali, brezvoljni, slepi kovinski delček ne more ločiti od magneta, ki ga privlači s svojima poloma. To hrepenenje je na gotov način vzrok, v katerem se zaznajo najrazličnejše vrste in oblike trpljenja, muk in stanj v očiščevalnem postopku nahajajoče se duše.

Vice so iz neštetih krogov različne vrste. Nekatere poznam samo po imenu, kot npr. krog lakote, strahu, groze in stiske. O drugih sem od svojih svetih skrbnikov nekaj izvedela. Pri svojem opisovanju vic bom muko hrepenenja po Bogu izpustila, ker je to hrepenenje vendar temeljno stanje vsake spokoravajoče se duše. Lahko bi mislili, da duša v svojem očiščevanju vstopa v vedno višje in večni svetlobi bližje kroge, muka hrepenenja bi se spričo upanja na svojo bližajočo vrnitev zmanjšala. Toda ne! Ta pomanjšujoča se razdalja od te svetosti naredi, da se prizadevno stremljenje duše v zvezi z njo še okrepi; z nesluteno močjo jo ta svetloba skoraj pritegne na sebe, tako da hrepenenje po Bogu v zadnjem krogu vic, kjer razen čakanja ni prenašati nobenih drugih trpljenj, doseže največjo moč.

Krog zablod

Prva in najstrašnejša stopnja vic je krog zablod. V tem času kroži duša naokrog v bližini Zemlje, z njo pa nima več nobenih stikov.

Ne ve niti, kaj je bilo z njo v preteklosti, niti kaj se bo z njo zgodilo v bodočnosti, pozna samo nekaj kot neko duhovno, mučno sedanjost. Konca svojih sedanjih muk sploh ne vidi. Ne razume popolnoma nič. Ne ve, kaj se z njo dogaja, čemu, kje in za kako dolgo.

Včasih naleti na cele trume drugih, do nje sovražno razpoloženih, prav tako naokrog tavajočih duš, s katerimi se ne more sporazumeti, pred katerimi ima strah, ki se jim pa ne more izogniti. Zanjo ni počitka niti ublažitve. Samo stalno gibanje – brez cilja, brez miru – neprekinjeno iskanje, ne da bi vedela po čem in misel, da to, kar je ali mnogo bolj tisto, česar ni, lahko gre vedno tako naprej.

Edino, kar za njo obstaja, je v popolni samoti mučena, prestrašena, zablodela zavest lastne osebnosti, ki nima nobenega občutka za čas in prostor ter ne vidi ne smisla ne cilja. Je neprekinjeno iskanje ustreznega kraja in obenem stalna nezmožnost, takšen kraj najti.

V tem krogu se nahaja še nekaj Kristusovih biričev, ki niso za vedno pogubljeni.

  

Krog teme

Na tej stopnji vic duša še vedno nič ne ve o Bogu. Tudi nima nobene slutnje o tistem, kar v bodočnosti čaka nanjo. Zato je sedaj prisiljenja, kar naprej in z mučno natančnostjo spominjati se na svojo krivdo, na vse svoje grehe, napake, zamude in zanikrnosti. Pride ji v zavest, kako bedna in nična je takrat dosežena korist v primerjavi s sedanjo izgubo. To je edino, kar razume. Mučijo jo stalne misli na čase, v katerih je počela hudo, kakor tudi občutek svoje lastne nemoči, ker sedaj ne more ničesar več nadoknaditi ali popraviti. S pogledom na izgubljeno in na kazen za to, jo premagata kesanje in obup. Obup brez moči, grenkoba in otožnost, občutek zapuščenosti, gnus nasproti lastnim dejanjem; to sestavlja nikoli ugasel ogenj, ki jo použiva.

Krog malikovalcev

Vsi tisti, ki so se kadarkoli enkrat pregrešili zoper prvo zapoved in so na najvišje mesto postavili človeka, znanost, lastno častihlepnost, samega sebe ali katerekoli predmete, imajo sedaj v polni zavesti obstoj edinega Boga in z obupanim, brezupnim hrepenenjem, hrepenijo po njem.

Vidijo pa, kamorkoli gledajo, samo svoje prejšnje malike pred seboj. Kot bi radi sedaj molili in slavili resničnega Boga, ga ne vidijo, marveč se stalno spominjajo na svoja prejšnja, neumna izkazovanja časti. Hočejo Boga prositi za pomoč, pa se s tem morajo obrniti na one malike, čeprav sedaj že spoznajo in razumejo ves nesmisel takšne prošnje. Radi bi videli luč, ki jo kjerkoli čutijo nad seboj, toda vse tisto, kar so prej častili namesto Boga, se kot ne sovražen oblak uvleče pred to svetlostjo in jim zatemni pogled. Vsaka misel na za časa življenja zamujeno, na z lastno voljo privedene ponaredbe vrednot še poglobi njihovo žalost in muko.

Krog sokrivih

Tu se zopet sestanejo tisti, ki so si za časa življenja drug drugemu pomagali grešiti. Čeprav jim to druženje povzroča občutne bolečine, se ne morejo skriti drug pred drugim in se imajo stalno pred očmi.

Večina njih, ki se tu zadržujejo, so bili nekoč povezani med seboj v grešni ljubezni. Počutijo se krive in po vsakem drugem zapostavljeni. Hudi so drug na drugega - in jih sočasno peče vest. Radi bi drug drugega izbrisali iz svojega spomina, ne morejo pa se ločiti. Kako bedno, ogabno in umazano jim je sedaj tisto, kar jih je nekoč povezovalo! Kako jasno lahko sedaj spoznajo resnično vrednost človeka! Sploh ne razumejo, kako so mogli biti kdaj koli tako slepi. Kako radi bi sedaj vso odgovornost odrinili na osebo, ki jim je bila za časa življenja tako zaupna in draga! S kakšno jezo bi eden drugemu pripisali skupaj storjena slaba dejanja! Pri tem se lahko spomnijo na vsako podrobnost, vsak trenutek, vsak umazan zgib svojega srca. Obžalovanje in sram gorita v njih. Občutki, ki jih za časa življenja niso občutili!

Krog spoznanja in posledice

To je neizrekljivo mučna stopnja vic! Kot skozi odprt zastor lahko duša opazuje Zemljo in celo najbolj oddaljene posledice svojih dejanj in napak.

Pogosto vidi svoje življenjsko delo v ruševinah, in ve sedaj, da se je to zgodilo, ker je bil temeljni kamen za to iz greha in sprijenosti.

Ona sedaj vidi, da se vsak odklon od Božjega zakona maščuje nad njenimi otroki, vnuki in pravnuki. Ona spozna, kakšne sadove prinaša za časa njenega življenja vsajeni slab zgled, koliko duš in src je obraščenih s plevelom napačnih naukov, pojmov in osnov, ki jih je zasejala.

V tem krogu duša ne trpi samo za sebe, marveč za vse grehe, ki jih je povzročila. Trpi ravno zaradi tega, da sedaj vse razume in mora zraven gledati, kakšne najbolj oddaljene in mnogovrstne posledice imajo njeni grehi na zemlji.

Krog osamljenosti

V tem krogu trpijo tisti, ki so za časa življenja brez misli gledali samo za mnogo podjetnosti, za hrupom in zabavo in tako nikoli niso našli časa razmišljati o vrednosti duše. Tisti, ki so kratek in dragocen čas svojega zemeljskega življenja zapravili z rečmi, ki so prazne, ničeve, brez vrednosti in so tako bile tudi slabe in grešne.

V popolni osamljenosti tuhtajo sedaj o žalostni praznini tako izgubljenih ur in let. Radi bi koga poklicali k sebi, s kom delili svojo stisko, čutili, da je nekdo pri njih… Od vseh strani jih vendar obdaja ta nedoumljiva, neskončna, brezupna praznina in osamljenost. Je, kot da bi se nahajali v neki prazni hiši brez oken in vrat. Tudi ne vejo, ali bodo in kdaj lahko zapustili to hišo.

Krog mučnega hrupa

V nasprotju do kroga osamljenosti se tu zadržujejo duše tistih, ki so se za časa svojega življenja vedno umikali pred ljudmi ali jih celo zaničevali in ki drugim nikoli niso dali česa od sebe. Tisti, ki so sebi in drugim naredili škodo, ker so vedno iskali samoto in pazili le na lastna doživetja in občutke. Tisti, ki so npr. izogibali sv. Mašam, da bi se izognili gneči. Tisti, ki so skoparili s samim seboj in so se vedno molče umaknili, namesto da bi darove svojega duha delili z drugimi. Tisti, ki so se zaprli v ozek, omejen svet svojih lastnih misli in zadev, ker so bili lagodni ali leni in niso imeli nobene volje, svojim soljudem na katerikoli način služiti. Tisti, ki so nadvse cenili svoj mir in niso o svoji družabni dolžnosti ljubezni do bližnjega ničesar hoteli vedeti.

So torej duše ljudi, ki so prej pasivno kot aktivno grešili, ljudje, ki navidezno niso naredili nič hudega, vendar niso naredili dobrega, kar bi lahko storili, iz ošabnosti, zaničevanja, skoposti in sebične ljubezni do udobnosti.

Njihove duše se nahajajo sedaj v stalnem nemiru in gibanju. Nikjer ni mirnega kota, nikjer samote! Povsod trume in množice duš, ki so hrepenele po miru, medtem ko so se sočasno medsebojno oropale svojega miru. Od vseh strani pogledi,  opazovanje, vsepovsod je nekdo, vsak je stalno opazovan. Gibanje, hrup, vrvež, vrvež, gibanje in  hrup, neprestana, stiska brez prediha do onemoglosti.

Krog poželenja

Duše tistih, ki so živeli v nečistosti in so svoje telesne potrebe skušali zadovoljevati z uživanjem, izrojevanjem in nasladami, morajo tu v polni zavesti ogabnosti stalno misliti na to, da so si pot k pravemu viru vode življenja sami zaprli. V njih gori strašno, neugasljivo hrepenenje po čistosti. Počutijo se umazani, onečaščeni, nizkotni in jih muči dušeči gnus pred samim seboj. Imajo nujno željo, umiti se, se očistiti, bolečino sprati s sebe. In okrog njih je vse suho, vroče in sovražno.

Ti ljudje so za časa svojega življenja pili iz umazanih virov in samo z dolgo trajajočim trpljenjem se lahko sedaj očistijo, preden smejo piti iz čistega vira. V tem krogu se zadržujejo duše ljudi, ki so svoje življenje prebili s skominami in utvarami, se skrivali izza napačnih poz in so se ustili z izmišljenimi nesrečami. Živeli so samo v tistem, kar so si sami izmislili in kar se jim je – kot so menili – najbolj »prilegalo«.

Tu sem pridejo duše ljudi, ki ne poznajo in nočejo upoštevati najenostavnejših splošno veljavnih pravil resničnega življenja. Naredili so si lastna, umetna, neprimerna pravila, ki niso bila za nikogar na kakršenkoli način koristna. Tu bodo njihove duše morale še naprej živeti po svojih navideznih podobah brez vrednosti, tu tavajo brez cilja naokrog v brezuspešnem iskanju pravega smisla in bistvenih vrednot, zapletajo se v zmedeno, nesmiselno in sedaj v popolnoma pravilno ocenjeno zmedo svojega lastnega navideznega sveta.

Krog varljivih upanj

Duše ljudi, ki so za časa življenja prelamljali besedo in se svojih obljub niso držali, ki so v drugih ljudeh vzbujali brezplodna upanja, ki so sicer imeli mnogo dobrih namenov, možnosti in vzgibov, pa jih zaradi svoje zanikrnosti nikoli niso vodili do konca, ki so jih vedno odlašali na poznejši čas, da se poboljšajo ali zares molijo, ti trpijo v tem delu vic z upanjem na svoje bližnje odrešenje. Stalno verujejo, da so blizu koncu svojih muk, vsak trenutek se jim zdi, da se bodo odprla vrata do popolne blaženosti, kot da naj samo iztegnejo svojo roko, naredijo nekaj korakov, toda nenadoma se znajdejo sredi globoke brezupnosti in obupa. Je stalno ponavljanje vedno istega upanja in razočaranja. Kakor naporno plezanje po stekleni, navpični steni, ki mu sledi nemočen zdrs na tla. Oni svojega stalnega mučenja ne morejo prekiniti. Neštetokrat začnejo znova in neštetokrat jih zadene zopet isto razočaranje.

To dogajanje se ponavlja tako dolgo, dokler ni vsaka posamezna – tudi najmanjša – krivda iz tega področja izbrisana.

Krog edino prave pokore

Je tisti, če lahko tako izrazimo, najdlje razširjen del vic. Vse duše, ki se morajo za nekaj pokoriti, morajo iti skozi ta krog.

Ko duša v drugih predelih vic trpi zaradi lastne škode, zaradi odlašanja svoje lastne sreče, svojo lastno bolečino in s pomočjo predstav, ki ji same povzročajo muke, gre stopnjo za stopnjo svojemu očiščenju naproti, tako tu misli, v krogu edino prave pokore, v kateri za vse še enkrat trpi, samo še na eno: da je svojega Stvarnika žalila! Zavest lastne škode izgine v tem krogu brez sledu. Ostane samo obširno, popolno razumevanje zanemarjenih dolžnosti, ki jih nasproti Bogu vsakdo ima. Tu še enkrat doživi z vso jasnostjo in muko vse svoje življenje, dan za dnem, vsak posamezen trenutek in vsako posamezno misel. Niti najmanjši zgib srca ji ne ostane prihranjen – v kolikor se ni že na zemlji z zavestnim trpljenjem za to spokorila.

Čisto jasno duša sedaj vidi trenutke, v katerih bi se s svoje napačne poti obrnila proč, spozna luči, s katerimi jo je hotel Bog opozoriti na klavrnost njenega načina ravnanja. Ona doume, da je s svojo prosto voljo izbrala reči, ki Boga žalijo in ki so mu tuje. Pri tem bi lahko že mnogokrat z malim trudom in premislekom storila tisto, kar bi reči spremenilo in bi bile Bogu v čast.

Dejstvo, v katerega se za časa življenja pogosto drzne dvomiti, postane tu za dušo jasno: Vsak človek je od svojega Stvarnika prejel dovolj luči in moči, da se obvlada in s tem lahko prepreči, da ga žali.

Z neizprosno doslednostjo in močjo tečejo sedaj podobe njihovega lastnega življenja pred očmi duše, medtem ko ona z ničemer motena in uvidevna, doume vso svetost, lepoto ljubeznivost, moč, popolnost in pravičnost Boga, ki jo je žalila. V predhodnih krogih se je očistila vseh osebnih reči, sedaj je po vsem trpljenju in mukah kot pretopljena, njene zemeljske navade so kot odplaknjene. Tu ona vztraja, z mislimi stalno pri svojem Gospodu in Stvarniku in najgloblje obžaluje, da je Njegovo večno Veličastvo žalila. Njena bolečina in njen obup sta toliko močnejša, kolikor bolj je nežno čuteča in nadarjena, kolikor bližji bi lahko bil njen stik z Bogom in kolikor lažje bi lahko doumela njegovo zadevo. Z ničemer se ne da primerjati muke sramu in obžalovanja, ki jih mora duša tu prestati! Če bi lahko umrla, v tem krogu bi umrla! Če bi lahko zblaznela, tu bi se zgodilo!

To traja tako dolgo, dokler ni vsaka, tudi zadnja krivda, zadnji prestopek in skrita misel sežgana od tega globokega, idealnega obžalovanja. Potem šele gre duša v zadnjo stopnjo vic, v nevtralni krog.

Nevtralni krog

Kakšno olajšanje, kakšna sreča, kakšna nezaslišana milost je za dušo, ko ona končno, potem ko je šla skozi vse njeni pokori ustrezne kroge, tu vstopi!

Najboljšo podobo o moči doslej pretrpelih muk si lahko naredimo, če pomislimo, da je za neko dušo milost, da sedaj nič več ne občuti. Ona pozdravi ta krog, kot z zadnjo močjo plavajoči brodolomec, rešilni otok.

V tem krogu se ne trpi, temveč čaka. Sicer se ne ve, koliko časa bo to čakanje trajalo, toda ne trpi se.

Nekatere duše ostanejo tu tako dolgo, dokler se – če lahko tako rečemo – od preživetih muk ne odpočijejo in si pridobijo nove moči za prehod  v prvi krog nebes. Druge čakajo, potem, ko so svojo kazen prestale, tako dolgo, brez trpljenja, dokler nekdo na zemlji tisto, kar so porušile ali zanemarile, ne popravi.

Med drugimi se tu zadržujejo duhovniki, ki so sv. Maše slavili neurejeno in s svojimi mislimi niso bili pri stvari. Čakajo na to, da bo nekdo na zemlji s polno pobožnostjo slavil sv. Mašo prav za takšne nepazljive duhovnike. Sem pridejo tudi tisti, ki so si za časa življenja pridobili premoženje z solzami in krivicami drugih. Če nekdo od njih storjeno krivico zopet ne poravna ali – če to ni mogoče – za krivca stori kakšno dobro delo, ki je nekdaj storjeni krivici enakovredno, bodo duše teh ljudi šele potem vstopile v naslednjo stopnjo vic, ko so na zemlji ugasnile vse posledice njihovih napak.

Duše pisateljev, ki so se izrazile zoper Božje zakone, čakajo tu, da se na zemlji nekdo loti njihovih navdihov in jih spremeni v čast Božjo ter jih vodi dalje. To delovanje neke spokorne duše s ciljem poprave je pa mogoče samo iz Nevtralnega kroga in samo z Božjo previdnostjo.

Mogoče je, da se čakajoče duše povzpnejo višje s prisrčnimi odpovedmi in dejanji obogatenimi molitvami živečih, ampak samo, če živeči svoje žrtve zavestno darujejo neki določeni duši.

Duše, katerim je Bog po priprošnji presvete Device Marije, njihovih zavetnikov ali po molitvi in dejanjih živečih, skrajšal muke vic predhodnih stopenj, čakajo tu. Stanje njihove pokore je kot spremenjeno, kratka in boleča kazen je sedaj spremenjena v daljšo in milejšo. Tu ostanejo do svoje popolne zrelosti in v čiščenju, da jim je torej mogoče, vstopiti v prvi krog nebes, v krog spoznanja.

Ko je duši dana takšna pomilostitev in tako predčasno dospe iz neke bolj boleče stopnje vic v nevtralni krog, ve kljub temu natančno, katere kazni bi morala še prestati, ki so ji bile odpuščene brez lastne zasluge. Teh muk se ji sicer ni treba več bati, toda čista zavest tistega, kaj je imela še pred seboj in pred čemer je bila obvarovana, jo sili k hvaležnosti nasproti tistim, ki so za njo molili in ji tako pomagali k predčasni zapustitvi trših krogov.

Nekateri verujejo, da nek človek lahko neposredno po svoji smrti vstopi v nebeško kraljestvo, če le poprej opravi pošteno spoved. Ti se motijo. Vice niso samo »kraj« čiščenja, temveč tudi zorenja za vse, ki so za časa življenja svoje notranje luči zanemarjali ali jih sploh niso upoštevali in s tem svojega duha niso dovolj razvili. V vicah se razvijajo dalje s trpljenjem, ki jih končno naredi sposobne, da dosežejo najvišjo točko blaženosti, torej jo doživijo. Ta sreča čaka nanje po Božji volji od večnih časov dalje. Ker v teku svojega življenja niso hoteli zoreti, morajo sedaj, pogosto stoletja dolgo, bivati v trpljenju in tako šele po smrti zoreti.

Iz istega vzroka se morajo celo ljudje, ki so bili v svojem življenju dobri, požrtvovalni in plemeniti in so vedno ravnali po etičnih načelih, v vicah prvo učiti,  Boga ljubiti, če povoda za njihovo ravnanje ni bilo najti v prvi vrsti v ljubezni do Boga. Šele tedaj jim bo – kljub njihovim številnim in celo zaslužnim, vendar iz drugih nagibov storjenim dejanjem, dano Njega videti.

Pri obračunu v onostranstvu se ne vzame za osnovo samo, kar je človek v svojem življenju storil dobrega in hudega, temveč se tudi pretehta, ali je izkoristil vse možnosti, delati dobro, kar potem za popolno izpolnitev Božjih zahtev – pač po opremljenosti duše – manjka, in kar najvišjo mero Božje popustljivosti na osnovi slabosti telesa presega, mora duša v vicah s trpljenjem nadoknaditi ali oddelati.

Samo zelo malo duš obide vice, čeprav bi vsaka to mogla, če bi si ljudje hoteli jasno vzeti na znanje naslednje: Vsak, tudi najmanjši greh, mora biti tu ali v onostranstvu zavestno odslužen.

Dobrovoljni sprejem duševnih ali telesnih trpljenj že za časa življenja, ponižnost in zaupljiva predanost Božji volji so znosne oblike pokore za vse kršitve njegovega zakona in najbolj preprosta pot za dosego sreče po smrti.

Če se trpljenje sprejme že za časa življenja z namenom pokore, to velja kot dokaz naše dobre volje, in v tem primeru zahteva Bog v svoji usmiljenosti za en in isti greh tu na zemlji lažjo in krajšo pokoro v vicah.

Postopek bi se lahko primerjalo z decimalno tehtnico. Če nekdo hoče svojo krivdo odslužiti v tem življenju, lahko na tej strani mirno naloži manjše uteži za tehtnico, na drugi strani bodo težki več kot en stot! Prav tako ima zemeljska zasluga »tam« desetero vrednost. Na isti decimalni tehtnici pa tehta Bog tudi krivdo človeka. Za vsak greh, ki »tu« ni bil spokorjen, bo treba »tam« pretrpeti večkrat težjo kazen, da bi tehtnico uravnovesili. Kdor namreč s pokoro odlaša do vic, kjer pod prisilo trpi, stoji zunaj Božjega usmiljenja in ne more upati na olajšanje.

Kako čudovito velika in mogočna je moč zavestno sprejetega in Bogu žrtvovanega trpljenja! In kako jasno doumejo po smrti vsi tisti, ki so celo v odrešujočem mučeništvu Boga človeka in v mučeništvu njegovih pripadnikov videli samo skrivnostno zmoto!

Drugi menijo, da je dvigovanje trpljenja v zaslugo genialna iznajdba »plemenitega revolucionarja« iz Nazareta, ki je iz nagibov usmiljenja, da bi jim nekaj posladkal, čemur tako in tako ne morejo uiti, motnim duhovom teh nesrečnežev dopovedoval varljivo vero v večno plačilo za potrpežljivo prenašano zemeljsko trpljenje. Po njihovem mnenju bi lahko svetu nekaznivo nekaj obljubili, kar naj bi se izpolnilo šele po smrti. Pri kom bi pač lahko pozneje iztožili?

Kako se bodo tisti, ki tako mislijo, čudili, kako strašno bo zanje, enkrat iz oči v oči stati pravičnosti tistega nasproti, ki lahko spoštovanje pred svojimi obljubami vsak čas iztoži!

Duše v vicah ne morejo zase nič več storiti, razen trpeti. Trpljenje je zanje molitev, delo in končno pot, po kateri se lahko bližajo svojemu cilju. Mnogo več pa lahko storijo ljudje za te duše.

Bog v svoji usmiljenosti dopušča, da Vojskujoča Cerkev s svojimi napori izravnava bolečo nedelavnost Trpeče Cerkve in ji tako na ta način lahko pomaga. Vsaka sv. Maša, vsaka misel, vsaka molitev, odpoved ali žrtev v njihovem smislu – vse to ima za duše v vicah že kar velik pomen. Prav tako nepogrešljivo kot za telo hrana, je namreč za dušo molitev.

V vicah trpeči so kot berači. Čakajo, dokler jim nekdo ne vrže miloščine. Pogosto morajo čakati cela stoletja in če ne bi bilo neprekinjene in za vse duše v vicah opravljene molitve Cerkve, bi mnogi teh nesrečnih zaman čakali. Svet kmalu pozabi tiste, ki so odšli, one pa čakajo, sedaj oproščene vseh človeških nečimrnosti, od svojega ponosa, v nepredstavljivi zapuščenosti, na pomoč! Celo najbolj obžalovanja vreden, najubožnejši človek je kralj nasproti trpeči duši. S trpljenjem, boleznimi, ovirami, lakoto ali zapuščenostjo se lahko še naredimo pri Bogu zaslužni, lahko, če vse prenašamo potrpežljivo, dosežemo Njegovo milost in izbrišemo lastno krivdo. V vicah je duša odvisna samo še od miloščine svojih ljubih, miloščine, za katero niti sama ne more več prositi.

V nekaj krogih vic imajo duše včasih po Božji volji možnosti prikazati se ljudem v sanjah ali podnevi. Samo na ta način lahko prosijo za pomoč. Ljudje pa svojih sanj večinoma ne upoštevajo, in pred temi nesrečnimi prikazovanji imajo pogosto takšen strah, da samo redko komu pride na misel, moliti za to dušo, naročiti sv. Mašo, sprejeti nase kakšno trpljenje ali narediti kako dobro delo. Ljudje ne pridejo na to, da se nam lahko da znamenje iz onostranstva samo po volji in z dovoljenjem Boga, in ga mi iz dobrega vzroka ne smemo prezirati. Moliti za umrle, je tako rekoč v skupno korist tistih, za katere se moli, in tistih, ki molijo. Stiska duš, ki se tu pokorijo, je tako velika, da se izkažejo zelo hvaležne in nikoli ne pozabijo, ko jim nekdo pomaga priti iz vic. Pozneje, v krogu spoznanja, bo zato njihovo prvo delovanje, prositi angele Prvega kroga, naj se zavzamejo za njihove dobrotnike. Višji duhovi dajo potem to zadevo naprej naslednjemu, višjemu krogu, in kot veter skozi strune glasbila, zazveni ta prošnja skozi vse kroge nebes tja do prestola Najvišjega.

Duše, ki so odrešene, torej Sveti duhovi, lahko nekemu človeku pri različnih duhovnih, ampak tudi pri materialnih zadevah, na izrecno koristen način pomagajo.

Nič ne obtežuje neko dušo v vicah bolj kot zamera ali sovraštvo na zemlji ostalih. V nasprotju do obojestranske koristi, ki jo prinaša molitev za umrle, je takšno sovraštvo za obe strani škodljivo.

Kdor v svojem srcu goji sovraštvo, četudi je to sovraštvo utemeljeno na nekoč pretrpeli krivici, svojega Stvarnika ne ho videl, dokler ni pretrpel iste muke, ki jih je povzročil svojemu hudodelcu prav s to zamero.

Pokoravajoči se duši prinese velikansko olajšanje, če se – iz ljubezni do Boga in drug do drugega – nekemu umrlemu odpusti. Istočasno se s tem pridobi milost Božjo. Zato naj bi za časa našega življenja vse odpustili, da bi tudi nam bilo po smrti vse odpuščeno.

Najbolj usmiljena, najbolj ljubezniva in najmogočnejša Priprošnjica duš v vicah je presveta Devica Marija.

Ona uživa visoke prednosti in ima pravico in moč, na vsak njen važnejši praznik rešiti nekaj duš iz zadnjega kroga vic ali tudi iz katerega tršega kroga prestaviti v milejšega. Obstaja čudovit dan v letu, ko so vse muke vic ustavljene za štiriindvajset ur. To je praznik Vernih duš.

Tega dne vlada v vseh brezštevilnih krajih, na vseh nivojih in nadstropjih tega ogromnega brezna iz muk, praznična tišina in prazničen mir. Duše se spočijejo. Ne trpijo. Tega dne posebno močna skupna molitev Vojskujoče Cerkve jih ohladi kot svež zračni tok. Kakšna ublažitev! Kako dobrodejen oddih! Ves krščanski svet moli v edinem velikem naletu iz sočutja, hrepenenja in ljubezni k nebesom za milost Večne luči za umrle. Celo ljudje, ki sicer nikoli ne mislijo na svoje umrle, gredo tega dne na pokopališče, da vsaj kratko molijo ali prižgejo lučko.

Kdor pa tega dne ne more iti na pokopališče, lahko prav tako dobro oddaljen od njihovih grobov moli za umrle in jim s tem pomaga. Najvažnejša pri tem je pripravljenost k žrtvi. Prisotnost ob grobu ni nujno potrebna. Iskrena molitev vedno najde ustrezno dušo in ji omili muke. Zelo važno na pokopališču je pravilno obnašanje. Z vstopom na pokopališče se gre kot v hiši umrlih, tam veljajo njihove pravice. Duše boli, če se pobožnost tega kraja brez pomisleka moti z glasnim pogovorom. Trpijo zaradi tega in se počutijo užaljene.

Na dan Vernih duš delujejo duhovi posebno pogosto in močno v svetu. Kdor zmore, da vso svojo pozornost obrne k drugemu, nadzemeljskemu svetu, bo tako marsikaj začutil.

Vsaka žrtev, naj bo moralne, telesne ali materialne narave, je za duše v vicah vedno, posebno pa na dan Vernih duš, velike prave vrednosti. Celo malenkosti lahko darujemo zanje. Samo že trud hoda na pokopališče, nošenje šopka, gneča v javnih vozilih, mraz, dež – vse! Treba jim je le zavestno darovati. Šele namen daje vsakemu prizadevanju težo in pomen. Prav tako postane pogosto brez volje govorjena molitev starega berača, ki se mu da miloščino s prošnjo, naj moli za nekega umrlega, z sočutnim pomenom posvečena. Tudi prižig malih luči ima kot žrtev važen pomen.

Človek daruje Bogu to lučko – kajti samo to mu lahko da – z namenom, dušam umrlih dati olajšanje. V zamenjavo za to prosi Boga za večno luč za umrle. Bog sprejme žrtev in jo zamenja z duhovno lučjo, ki razsvetli mučno temo teh duš. Obstaja namreč skrivnostna zveza med tem živim, z namenom posvečenim plamenom in temo onostranskega sveta.

Tudi telesne bolečine se lahko nase sprejme za duše v vicah. Poznam primer, v katerem se je nekaj oseb izreklo pripravljene, na dan Vernih duš trpeti, da bi dušam svojim umrlih prinesli olajšavo. Čeprav so bili poprej popolnoma zdravi, so vsi sočasno zboleli, čim so to sklenili. Nastopili so glavoboli, zoboboli, bolečine v križu, trganje v sklepih, krči. Točno opolnoči so izginile te težave – zopet istočasno.

Od mojih svetih skrbnikov vem, da Bog za ta lahka in kratka trpljenja, ki jih živeči sprejmejo nase, da bi pomagali dušam, ki se pokorijo, umrlim pogosto odpusti dolge in stroge kazni.

Od njih tudi vem, kaj se lahko stori, ko se Boga hoče prositi za odpuščanje čisto določenega dejanja umrlega. Treba je žrtvovati premagovanje, ki je v natančnem nasprotju s to krivdo. Za nekega skopuha npr. – en mili dar, za nekega ateista pošteno in prisrčno molitev, za obrekljivca molk.

Najmočnejši učinek imajo molitve otrok, po katerih so v vicah trpeče duše deležne največje milosti. Mučeništvo, ki ga nekdo iz ljubezni do Boga zavestno sprejme nase, takoj izbriše vse kazni v vicah.

Nebesa

Zelo mnoge duše ostanejo, potem ko so zapustile Nevtralni krog, v Krogu spoznanja - za vedno.

Doumeti višje, bi ne bile sposobne, več ne bi mogle doumeti. So popolnoma izpolnjene s srečo in zato ne morejo hoteti nič več. Enostavno ne vedo, da bi lahko obstajalo še višje stanje sreče kot tisto, v katerem se nahajajo. Istočasno doumejo, da je to plačilo, ki ga je Bog v svoji ljubezni in modrosti zanje določil, nadvse veliko – niso ga niti zaslužili!

Bog je dušam, katerim je postavil večje zahteve in katere je zato opremil z višjimi duhovnimi darovi, dodelil tudi višji prostor v nebesih, če ga ne razočarajo. Če začasa svojega življenja ne izpolnijo Božjih zahtev, se morajo s trpljenjem v vicah očiščevati, dokler ne dosežejo stopnje po Božjem načrtu. Te duše gredo po daljšem ali krajšem bivanju v Krogu spoznanja v naslednji krog, prvi Krog luči.

Potem gre vse tako naprej. Ali ostanejo za vedno, kjer so, ali pa se vzpenjajo višje in višje, da bi za vedno ostale v krogu nebes, v katerem dosežejo popolno obilnost dosežene sreče, ki ustreza njihovi duhovni zmogljivosti.

Prav nepregledno veliko je število in nepredstavljiva vrednota teh Svetlih krogov. Bolj ko so visoko, svetlejše in lepše je v njih, toliko več se v njih izve o Bogu. Kot se zven na tonski lestvici dosledno, ton za tonom, povzpne na najvišjo točko, tako bodo mnoge duše po svetih stopnjah popolnosti eno za drugo, splezale višje, z vedno enako ostalim hrepenenjem, skozi vedno višje kroge. Tako se bodo polagoma navadile na vedno bližje spoznanje Boga in stremele za točko, na kateri dosežejo popolno spoznanje in blaženost.

Na ta način doseže končno vsaka odrešena duša, na osnovi absolutne pravičnosti, ki jo razume, jo prizna in spoštuje, stopnjo večne sreče, ki ustreza Božjemu načrtu. Po celi vrsti Krogov luči sledi Krog veselja. V njem se nahajajo duše umrlih otrok in duše odraslih, ki so kljub svoji starosti ohranili otroški odnos do Boga, odnos ki je poln zaupanja, preprost in popoln.

Krogu veselja sledijo krogi prostosti, luči, dobrote in mnogi, mnogi drugi. Ti stopenjsko visoki nebeški krogi so bivališča svetih, in ne samo tistih, ki so bili proglašeni za svetnike.

Cele trume tihih in že začasa svojega življenja Bogu predanih duš, o katerih svetosti svet nič ne ve, občudujejo in slavijo v prav teh visokih krogih nebes Božjo vsemogočnost in svetost.

Sv. Magdalena-Zofija mi je na primer pripovedovala o neki perici, ki je sveta. Vse svoje življenje je prebila ob pralnem čebru in je s svojim težkim delom služila pičel dnevni kruh zase in za svojo družino. Ni se upirala in se pritoževala, marveč je vse sprejela polna ponižnosti kot očitno Božjo voljo. Pri delu je neprestano hvalila Boga z vsakim naporom, s svojo utrujenostjo in z vsemi pomanjkanji, brez velikih besed, tiho, neopazno, preprosto. Živela je v stalni misli na njegovo navzočnost, za njegovo ljubezen je prestala veselo razpoložena vrsto let polnih ponižanj in muke. Zato jo je Bog nagradil, in njena duša sme videti Njegovo obličje. Ta perica je danes svetnica v nebesih…

V krog božanske modrosti vstopijo svetniki, ki so vso svojo moč, vso razumevanje in vedenje na zemlji uporabili za zastopanje Božjih zadev.

V Krogu darov Svetega Duha so tisti, ki so z molitvijo, hrepenenjem in odpovedjo pripeljali darove Svetega Duha v svoji duši do popolnega učinka in so s tem že za časa življenja dosegli najvišjo možno duhovno zrelost.

Najvišji krog, ki ga človeška duša lahko doseže, je Krog ljubezni ali Deviški krog. Tu bivajo svetniki, ki so Božjo Ljubezen v presvetem Srcu Jezusovem postavili nad vse drugo, se zanj odrekli življenju in niso nikoli prišli v stik z navadno ljubeznijo.

Zadnji, najvišji krog v nebesih je Krog Gospostva Svete Trojice. Njena svetost in neposredna moč izpolnjuje vsa nebesa z neizrekljivo srečo. Močno strnjena svetloba iz katere plamtijo tri tesno med seboj povezana žarišča, deluje z nepopisno ljubezensko močjo. Sijaj te Ljubezni – to pomeni luči in moči, se izliva iz koncentričnega žarišča v sosednje kroge najvišjih Svetih duhov.

Z rastočo oddaljenostjo od središča postaja učinek svetlobe vedno slabotnejši, kajti bolj oddaljena nebeška področja te nadvse močno koncentrirane svetlobe ne bi mogla prenesti. Bog – večna Svetloba – je povsod istočasno, On torej izpolnjuje, prodira, presvetli in posveti vse s Svojo Božansko Navzočnostjo: Samo Jezus in njegova Brezmadežna Mati se nahajata v nebesih s svojima telesoma. Duše vseh drugih ljudi čakajo šele na Poslednojo sodbo in na dan vstajenja, da bi se potem zopet povezale z svojimi telesi. Za presveto Mater Marijo v nebesih ni nobenih omejitev. Ona je najvišja od svetih, Kraljica Nebes in uživa zato popolne izredne pravice in prednosti. Prav kot se je nekoč odrešenje sveta prvo osredotočilo v njenem neomadeževanem telesu, da bi potem vstopilo v svet, se morajo danes žarki milosti, ki iz nebes tečejo na zemljo, prvo – kakor v čisti kristalni prizmi - v Njej osredotočiti in združiti. Šele potem se razširijo kot v barvnem spektru razgrnjeni v svetu.

Kakšna so nebesa? Če hočemo to izraziti » na naš način«, moramo najprvo reči, da so nebesa barvno vesela. Vse je tam namreč prevedeno v barve.

Svet človeških čutov pozna samo izginjajoče majhen del v vesolju obstoječih barv, namreč del, ki ga lahko zaznajo naše umrljive oči. Oči duše lahko nasprotno zaznajo neskončno, nedoumljivo število barv. V primerjavi z njimi so barve na naši Zemlji sive in umazane. Njihova skala in množičnost sta tako veliki, da si o tem ne moremo narediti niti najmanjše predstave.

Svetost ni ne slabotna ne siva, temveč vesela in pisana. Prav kot vsak polk nosi svoje lastne barve na uniformah, se lahko v onostranstvu po barvnem odtenku prepozna stanje, značaj, vrsta in stopnja svetosti. Za vsako lastnost, vsako krepost, vsako zasluženje se najde na nadvse obširni razpredelnici nebeških barv neko ustreznost.

Duše svetnikov, ki se medsebojno prežemajo, spoznajo drug drugega na njihovih barvah. Lahko bi se primerjalo s človekom barv pri nas: mi vemo npr. da je zelena barva mešanica rumene in modre. Prav tako spoznajo duhovi sestavo avre, ki obdaja posameznega svetnika, katere dobre lastnosti so prispevale k njegovi svetosti. Sestava in moč določenih barv je za vsakega od njih zasebna, karakteristična luč. Zaradi tega so nebesa barvno vesela.

Ker slabotna, nemočna predstava človeka ne najde nobenega drugega opisa, se reče, večna sreča je v petju, ki oznanja Božjo čast, in v neprekinjenem gledanju Božjega Obličja. Nebesa so vse drugo kot negibnost in nedejavnost. »Gledanje v Obličje Boga« je nezmožnost, karkoli drugega kot po njegovi volji storiti. Da bi se to izrazilo nekoliko bolj razumljivo za nas, bi lahko stanje odrešene duše primerjali s poslušnimi, ciljno usmerjenimi in ustvarjalnimi krogi njene zavesti v ritmu bitja srca božanske vsemoči. Kakšna sreča je to!

Odrešena duša vidi in razume, pozna in občuduje moč, dobroto, svetost in modrost Boga, in na tej modrosti se razveseli, jo zajema in živi od nje. Razum ne more, potem ko je s spoznanjem resnice razsvetljen in prežet od Svetega Duha, drugače, kot misliti sam skladno z Božjo modrostjo. Človek, ki sliši, ne more svojih ušes tako trdno pokriti, da jih  npr. grmenje topov ne bi doseglo. Njegov sluh mora ta hrup naravno sprejeti, prav tako neka duša, ki je obdarovana z milostjo in je prežeta od Svetega Duha ne more odnehati, biti pozorna. Ničesar drugega ne more dojeti. Pozorno opazovanje, razumevanje in občudovanje čudovite ubranosti in reda božanskih načrtov, polno zadovoljstvo in navdušenost za Njegovo postavo – to so nebesa! Vse je pravično. Vse je dobro in svetlo. Vsakdo poseduje tisto, kar ga izpolnjuje, tisto, za čemer je na svoji zemeljski poti hrepenel, in tisto, za čemer zaradi svoje duhovne nezadostnosti ni mogel hrepeneti.

Tu na zemlji se uresniči vse, kar si lahko predstavljamo. Vse misli ljudi namreč, celo najbolj fantastične, so komaj več kot bled, oddaljen odsev božanskega domiselnega bogastva. Božja domišljija ne pozna nobenih meja, in vsaka Njegova misel je sočasno ustvarjalno dejanje.

V Nebesih duša najde vse, po čemer hrepeni in najde to v popolni obliki. Odkrije celo, kar je ležalo neupoštevano kot neko hrepenenje v njeni najgloblji notranjosti.

Potem, ko duša poseduje vse, kar jo do roba izpolnjuje s srečo, občuti nadvse veliko ljubezen do Darovalca teh darov. Vrh tega naredita stalna zveza do svojega Stvarnika in prejetje, stalno prejetje nadaljnjih darov, da je duhovno življenje ena sama veriga hvaležnosti in navdušenja. Zveza k Bogu je toliko bolj razgibana in močnejša, kolikor bolj ga je človek ljubil za časa svojega življenja.

Ljudje lahko razen vsemogočne Božje previdnosti in nadvse ljubeznive, velike priprošnje presvete Device Marije sprejmejo tudi še pomoč nebeških duhov vseh stopenj. Ti so, v večjo čast Božjo, vedno pripravljeni ljudem na Zemlji pomagati.

Zmagoslavna Cerkev je brezmejni prostor svetosti, sreče in moči, začenši s Sveto Trojico in tja do najbolj ubožne, samo z malo darovi obdarovane duše, ki ima svoj prostor na najbolj zunanjem robu Kroga spoznanja. Iz tega neizmernega obilja je Bog določene vrste duhov določil za neposredno delovanje na Zemlji.

Na ta način uživa v prvi vrsti človek skrbstvo po angelih varuhih, zavetnikih, skrbnikih in cele trume Svetlih duhov. Svetli duhovi so duše odrešenih ljudi, ki skupaj s svetniki »delajo« za čast in Ljubezen Božjo. Na zemlji si izberejo ljudi, ki ustrezajo njihovim sposobnostim in tem hočejo pomagati, Bogu z veseljem služiti. Tako hočejo po stopnji svoje svetosti, svetlosti in moči priznane jim možnosti koristiti in uporabiti.

Potem ko je Svetli duh našel nekega človeka, ki se v svojem duhovnem razvojem ujema z delovanjem tega Svetlega duha, si ta prizadeva z navdihom pridobiti ga za Božje zadeve. Če se človek pusti voditi po svoji dobri volji in se zaupno podvrže vplivu Svetega Duha, se duhovno razvija naprej in z naraščajočim duhovnim razvojem si pridobi tudi sposobnosti. Potem se duhovi, ki človeka oskrbujejo, zamenjajo. Eni so svojo nalogo izpolnil in se poslovijo, drugi, močnejši, pridejo, da bi končno vzpostavili osnovo za dokončnega in stalnega oskrbnika za dušo, ki je ponavadi nek svetnik.

Duh svetega oskrbnika mora po svojem značaju in svojih sposobnostih ustrezati naravi človeka, ki ga vzame pod svoje skrbstvo.

Svetnik, ki je na osnovi svojih zasluženj dosegel določeno stopnjo popolnosti, deluje ven iz svoje raveni. Zajema na gotov način od glavnice, s katero sme po Božji volji razpolagati, in v eni njemu podobni in sorodni duši lahko deluje lažje in hitreje. S toploto in lučjo, ki sta v delovanju svetega skrbnika, se razvijejo v človeku vse dobre zmožnosti, ki jih je Bog zasejal v njegovi duši.

Svetnik lahko postane skrbnik ne da bi človek vedel, če ve, da ta človek lahko Božjo zadevo na zemlji učinkovito zastopa in v tej zvezi, podprt od te nezaslužene milosti, naredi veliko dobrega. To pa se lahko tudi zgodi, če človek nekega gotovega svetnika vzame v svoje srce in ga pobožno prosi, naj bo njegov skrbnik.

Če je nek človek notranje omahljiv in neodločen, očitno še nima močnega skrbnika, ali – kar je še huje – jih ima nekaj, in ti pridejo iz sveta teme. Če človek namreč nima močne volje za dobro, v njem večinoma zmaga zlo, ali ostane do svoje smrti »mlačen«. Do človeka brez dobre volje, ki se še nikoli ni, niti poskusno prizadeval, dobro voljo v sebi izoblikovati, svetnik nima dostopa. Z molitvijo in z ljubeznijo do enega od svetnikov lahko nek človek, četudi je tako negotov, pridobi močnega skrbnika in delovanje tega skrbnika naredi, da vsa mogoča negotovost kmalu izgine brez sledi. Če hočemo nekega svetnika prositi za oskrbo, moramo prosto izbrati neko devetdnevnico, opraviti k njemu devetdnevno molitveno pobožnost. Zaključimo jo s spovedjo in s sv. Obhajilom. Skozi kratek čas moramo pošteno in prisrčno moliti k izbranemu svetniku. Če pride molitev iz srca, s čistim namenom in je izključno naslovljena na nekega svetnika, se pogosto zgodi, da na deveti dan, popolnoma resnično in jasno, začuti poleg sebe navzočnost sv. skrbnika.

Človek z različnimi nadarjenostmi in zanimanji lahko sočasno prosi več svetnikov – po njihovih sposobnostih – in jih vse soglasno prosi za oskrbo. Je pa lažje, navaditi se na enega edinega skrbnika in z njim postane zaupen. Naj bi bil svetnik, h kateremu nas naše srce najbolj vleče. Zavetnik po imenu ni samodejno skrbnik nosilca svojega imena na Zemlji. Lahko pa postane skrbnik, če ga v molitvi za to prosimo. Ampak tudi prej zavetnik že pozna vsakega človeka na zemlji, ki nosi njegovo ime in on lahko s svojim navdihom v nekem človeku podpira željo po njem kot stalnem skrbniku.

Če zavetnik postane skrbnik neke duše, je njegovo delovanje posebno močno in se po smrti nadaljuje.

Na dan, ko cerkev praznuje praznik nekega določenega svetnika, bodo vsi v zadnjem letu doseženi izidi njegovega delovanja na Zemlji nagrajeni in svetnik pridobi na časti. »Godovnik« se potem spusti dol do spodnjih krogov nebes, da bi sprejel čaščenje in zahvale duš, katerim je pri dosegi njihove blaženosti pomagal. Tega dne ima razen tega možnost, prositi Boga za milost za duše, ki v velikih mukah v vicah trpijo in ki so ga za časa njihovega življenja posebno častile ali so nosile njegovo ime.

Velikega pomena je, da daste slaviti sveto mašo za nekega umrlega na dan njegovega zavetnika.

V istem trenutku, ko Bog ustvari dušo nekega človeka, ji tudi dodeli angela varuha. Angel varuh je duh, katerega nadarjenost je tesno prilagojena nadarjenostim duše, ki naj bi jo oskrboval.

Angel varuh, bitje, ki je povezano z Bogom in razume Boga, poseduje prav iz tega vzroka popolnoma neodvisen, popoln razum. Ker pa naj bi bil stalen spremljevalec človeka v vseh življenjskih stanjih, je inteligenca angela varuha spremenljiva in sposobna prilagoditi se vsaki življenjski starosti in vsaki stopnji razvoja človeka. Zato bi se lahko reklo, da angel varuh raste s človekom, čeprav to seveda ni čisto prav.

Ko bi ljudje svoje duhovno življenje popolnoma izčrpali, bi lahko poleg sebe začutili nadvse prijaznega, najbolje njim primernega spremljevalca. Od dojenčka gor – preko otroštva, mladosti, odraslosti do sive starosti – ves čas bi lahko z njim skupaj živeli kot s posebno zvestim, predanim in zanesljivim prijateljem. Zaradi dejstva pa, da materialni svet človeku skoraj popolnoma zapira pogled na duhovni svet, pozna samo še dojenček čudovit stik s svojim angelom. Nasmeh, ki skoraj neopazno gre preko obraza spečega otroka, je odsev tega veselega stika. Pozneje se potem zaradi krivde in nepopolnosti človeške narave, ta jasni stik zabriše in samo v zelo redkih primerih uspe kakšnemu človeku, da ga zopet vzpostavi.

Skrb angela varuha za človeka se omejuje na to, da ga ščiti pred tem, kar bi ga po Božji previdnosti lahko doletelo. V teh primerih ima angel varuh pravico, da posreduje pri Božji previdnosti, in lahko človeka s svojo priprošnjo pred marsičem obvaruje. To pa se lahko zgodi samo, če dobra volja človeka, vsaj v podzavesti posluša notranje navdihe in svarila svojega angela varuha.

V duševnem pogledu ima angel varuh dolžnost človeka spomniti na navdihe in luči, ki mu jih Bog po posredovanju svetnikov pošilja dol, da te navdihe in luči zadrži in poglobi, ki bi jih človek lahko brez delovanja angela še pogosteje spregledal in zanemaril, kakor se žal kljub temu delovanju zgodi.

Ker je angel varuh s človekom stalno skupaj, mu človek prizadene veliko bolečine, veliko žalost in muko, če greši. Kot bitje, ki Boga ljubi in katerega ljubezen do Boga je zavestna in popolna, ozračja greha ne more prenašati. Po Božji volji pa se zveza angela z dušo tudi tedaj ne pretrga, ko človek zapade grehu, v nasprotju do zveze z Bogom ali svetniki, ki se z zavestno izbiro hudobnega pretrga. Angel varuh ljubi dušo človeka kot sestro dvojčico in želi njeno skorajšnje odrešenje, kajti končno je stopnja njegove blaženosti odvisna od tega.

Ko neka duša odslužuje svojo kazen v vicah, njen angel varuh s hrepenenjem čaka nanjo na najvišji zanjo določeni stopnji v nebesih, na stopnji, ki jo duša doseže po svojem očiščenju. On je še naprej povezan z njo. Kot popoln duh sicer ne more z njo skupaj trpeti, toda dokler Božji načrt za to določeno dušo ni popolnoma izpolnjen, njen angel varuh tudi ne bo doživel popolne sreče.

Angel varuh nikoli ne more doseči višje stopnje večne blaženosti kot njemu zaupana duša. Tu velja na gotov način zakon medsebojno stičnih posod. Čim sta pa oba dospela do najvišje točke večne blaženosti, se njun odnos drug do drugega spremeni na določen način. Razum neke odrešene duše je na osnovi popolnega doumevanja in v bližini Boga dosegla isto zrelost, kot ga je razum angela varuha posedoval naravno že od začetka. Lahko bi se primerjalo s stanjem dveh bratov, od katerih je eden veliko starejši kot drugi. V otroštvu in mladosti je razlika med obema očitna, ko pa sta oba presegla določeno starostno stopnjo, se ta razlika docela izbriše.

Angel varuh ne bo odrešeno dušo, ki jo je varoval, nikoli zapustil. Vso večnost ostane pri njej. Ker pa angel po naravi poseduje spoznanje Boga, duša pa si je to srečo – milostno podprta – pridelala po svojih zasluženjih, ji bo angel varuh, čim je dosegla svoje odrešenje, »služil« v veselju, ljubezni in neprestani molitvi Boga. Istočasno bo zanjo voditelj skozi nebeško blaženost.

Zveza, ki povezuje dušo z njenim angelom varuhom je tako močna, da jo lahko pretrga samo večna poguba duše – in samo ta – za vedno.

Osiroteli angel dobi potem od Boga drugo dušo v oskrbo. Spomin na prvo, ki se je kljub njegovemu prizadevanju in kljub Božji milosti in pomoči, svojevoljno odločila za hudo, izgine iz zavesti angela varuha.

Poleg oskrbe ljudi imajo svetniki in svetli duhovi nalogo, da neprestano častijo Evharistijo na zemlji. V vsaki cerkvi in kapeli, kjer se shranjuje presveti zakrament, se zamenjujejo – razen angelov - različni svetniki v varovanju tabernaklja. To častno stražo večinoma ima – poln ponosa in ljubezni – večinoma zavetnik tiste cerkve. Niti trenutek nista presveto Telo in presveta Kri našega Gospoda brez te nevidne prisotnosti.

Kolikor časa Božje Kraljestvo ne pride na zemljo in ostaja naš Gospod Jezus kot ujetnik tabernaklja in ni navzoč v vseh človeških dušah in srcih, toliko časa bo Zmagoslavna Cerkev skrbela za to, da skrivnostna navzočnost Boga v Kruhu in Vinu niti trenutek ne ostane brez čaščenja.

Nevidni svet je poln duhov različnih vrst. Če nek človek prostovoljno in za vedno pripusti k sebi nekega duha, katerekoli vrste, ostane ta duh zaupnik, svetovalec, skrbnik človeka – in končno njegov gospod.

Zmota je verovati, da so naše misli – dobre ali slabe – naše lastne misli. Ne da bi se tega zavedal, prisluhne človek ob vsakem času prišepetavanju duhovnega sveta, katerim ali popusti ali nasprotuje.

Vse želje, misli, ideje, ustvarjalne sile, ki se lahko gibljejo v vsako poljubno smer, vse to, kar človek navadno imenuje "»svoje"« se mu navdihne samo od vseh strani obkrožujočega ga nadnaravnega sveta.

Niti ena sama misel ne nastane v njegovih možganih sama od sebe. Možgani so samo – če lahko tako rečemo – sprejemnik iz onostranstva poslanih valov. Človekova moč presoje in njegova svobodna volja odločata le o tem, ali se podredi vsakokratnemu valu, ali ga sprejme in sledi njegovemu namigu ali ne. Duhovi, dobri ali hudobni, nam največ lahko to ali ono svetujejo, navdihujejo, nam lahko prigovarjajo, ne morejo pa nas k ničemur siliti. Edino, kar človek namreč zares poseduje, je njegova svobodna volja. Niti Bog nam je ne vzame, ker nam jo je nekoč s polnim namenom prisodil.

PEKEL

Kot nebesa in vice, je tudi pekel razdeljen na brezštevilne različne kroge. Globlji, ko je krog, toliko težja in strašnejša je muka, ki se jo v njem trpi. Neka k večni pogubi obsojena duša ve o veličini Boga, o vsej njegovi moči in lepoti, in istočasno z gotovostjo ve, da ga ne bo nikdar videla. Zaveda se, da njeno trpljenje traja večno in da se to mučenje z ničemer ne bo manjšalo ali omililo.

V njej gori neugasljiv ogenj želje in hrepenenja po sreči, ki je ne bo nikoli deležna. Ta ogenj žre in razjeda obsojeno dušo, pa je ne bo nikoli popolnoma použil ali uničil. Iz vseh strani preti katerikoli strašni, neizprosen nikdar.

Obsojena duša docela doume, kakšno škodo si je zadala po lastni volji in ima tudi polno razumevanje za pravičnost kazni, ki jo je zadela. Boga ne more ljubiti čeprav ve o njegovi moči in popolnosti. Ne more občutiti ne kesa ne otožnosti. Ti občutki bi ji prinesli ublažitev in vzbudili vtis, da krivdo, ki je nasproti Božji ljubezni vzela nase, poplača vsaj z manjšim delom. Samo slabi občutki so tej duši dostopni, obup, bolečina, nemoč, zapuščenost, predvsem pa stalno, mučno, brezmejno sovraštvo do sebe in vsega drugega!

Kdor za časa življenja zavestno Boga odvrača od sebe, bo po svoji smrti od Boga zavrnjen! Njegova duša bo vstopila v »skrajno temo«, kjer bo vladalo »vreščanje in škripanje z zobmi«. Od tam ni več nazaj in ni odrešenja. Muke, ki se jih z besedami ne da opisati, zavestne, brezupne, s sovraštvom izpolnjene večne muke – stanje, iz katerega se obsojena duša nikdar več ne more rešiti.

To je pekel. Vsak človek je, četudi tega ne čuti, neprekinjeno izpostavljen delovanju duhov iz nadnaravnega sveta. Tam so npr. svetniki, Svetli in posebno Svetli duhovi, ampak tudi ubožni, posebno ubožni ali hudobni duhovi in končno hudič, pač po tem, kateremu od njih volja človeka privoli.

Demon ali hudič je nekdanji angel in ima kot tak najvišje sposobnosti, vendar v Bogu nasprotni smeri.

On postavlja ljubezni sovraštvo nasproti, dobremu hudobno, ponižnosti ošabnost, zaupanju dokončen obup. Razpolaga s popolno inteligenco popolnega duha, le da svojega smisla za dobro noče uporabiti in ne more. Njegova moč je edino v hudobnem. Ima polno zavest veličine in moči Boga ter se spominja na nebeško blaženost. Doživel je Božjo pravičnost in jo sovraži. Tudi hudobije ne ljubi, kajti sploh ne more ljubiti. Ošaben kot je, se mora podrediti volji Najvišjega, ki njegovo delovanje omejuje in dopušča samo do določene stopnje. Neizrekljivo muko mu povzroča misel na popolnost Boga, ki jo pozna in za katero misli, da jo lahko spodkoplje z izvajanjem hudobije, ki jo tudi sovraži. Drugi občutki se v njega ne prilegajo. Sovraži svoje sovraštvo prav tako kot sovraži samega sebe. O zastrašljivi moči tega sovraštva si ne moremo narediti predstave, kot tudi ne o izmeri njegovega trpljenja. Ve tudi, da mora vso večnost trpeti in da zanj ne more biti rešitve. Ima v popolni zavesti svojo lastno zlobnost in krivdo do najvišje Moči, in najraje bi – iz sovraštva in maščevanja – vse človeštvo potegnil k sebi v prepad trpljenja in nesreče, v katerem se od večnosti do večnosti muči. V tej smeri se loteva z vsemi svojimi napori.

Ko bi ljudje le vedeli, kakšno brezmejno zaničevanje on čuti do tistega, ki se mu podredi! Kako on tega človeka zaradi njegove slabosti, revščine, podložnosti in neumnosti sovraži! Na kako zastrašljiv način se potem – čim je dosegel svoj cilj - na mukah te duše pase! Demon je namreč nasproti Bogu pravičen, ker ima strah; nasproti človeku pa se ne počuti dolžnega k pravičnosti.

Med demoni obstajajo mogočnejši in slabotnejši duhovi. Hierarhija na tem svetu teme je zelo obsežna. Vsak hudič ima svojo lastno neizmenljivo naravo, svojo posebnost. Večina od njih so predstavniki nekega nagona, kot ministri, ki vladajo nad zlom; in vsakemu je na razpolago cel oddelek šolanih in predanih podložnikov.

Zelo redko in samo v izjemnih primerih nek hudič dela  – če se lahko tako pravi – na osebnem propadu neke duše. Ponavadi pošlje on, čim je izsledil primerno dušo, sprva bedne duhove, ki naj bi na gotov način pripravili neko podlago. Za njimi pošlje potem močnejše in vedno hudobnejše duhove, in šele potem, ko je človek že skrajno oslabljen in omahujoč, se sam približa neki duši.

Je čas, ko človek prvikrat misli npr. na nek zločin. Kratek čas, kratka razsvetlitev in se hudič zopet umakne. Človek je sprva presenečen, prestrašen, je za določen čas izgubil znajdenost. Iz preprostega razloga zaradi strahu je potem v takšnem trenutku pripravljen, umakniti se nazaj in svoje misli celo usmeriti na Boga. Priti tako daleč se ne sme dopustiti. Tokrat dobijo bedni duhovi nalogo, da vtis, ki ga je povzročila od demona vstavljena misel, oslabijo. Če jim človek prisluhne, začne po gotovem času, čustvene posledice zločinske misli omalovaževati in se včasih iz tega norčevati. S tem, da na ta od hudiča vsiljen način gre k zadevi, se navadi – sedaj razorožen in oropan sleherne budnosti – polagoma na to misel. Ko potem demon z gotovim načrtom za zločin pristopi k njemu, najde človeka že tako zelo s to možnostjo spoznanega, da se njegovega umika ni več bati. Potem ko je svoje naredil, se hudič zopet umakne in prepusti to dušo stalnemu varstvu trumi hudobnih duhov. Ti, delovni in neopazni kot termiti, spodkopljejo potem in izvotlijo celotno moralno zgradbo človeka od spodaj, dokler ne obleži v razvalinah.

Samo tedaj, ko naj bi obstajala nevarnost, da človek še pride k sebi in se zdrami, ko se obotavlja in postaja nemiren, ko se njegova zastrupljena vest, pod katerem koli vplivom, začenja ganiti, se hudič pojavi tretjič. Če je potrebno, pokliče še več hudičev z različnimi drugimi sposobnostmi na pomoč, zbere celo krdelo hudobnih duhov okoli sebe in začenja splošni napad.

V primeru, da hudič doživi poraz, ker je nekdo za tega človeka molil ali po drugem blagoslova bogatem vplivu, trpi on tako, kot trpijo Svetli duhovi, ko morajo gledati propad nekega človeka, ki so ga poprej oskrbovali. S hudičem trpijo vsi v to zaroto vpleteni duhovi. Hudič izgublja s tem neuspehom moč prav tako kot svetnik na časti v nebesih, ko nekomu pomaga, dvigniti se iz močvirja greha.

Ko je hudič nekega človeka s svojim splošnim napadom osvojil, ga hoče v grehu utrditi in mu za nekaj časa preskrbi življenjske pogoje, ki napredovanje zla podpirajo. Šele tedaj, ko je človek določene meje prestopil in se ponavadi ne more več umakniti, se hudič odstrani in ga preda obupu in samoti. Dobri duhovi so ga že davno zapustili in hudobni natančno vedo, da jim več ne uide in ga mučijo brez sočutja, to nemočno in popolnoma izročeno žrtev. Ravno tako bo ta duša skozi vso večnost mučena z mislijo o svojem prostovoljnem padcu v pogubo. Zraven pride še jasna zavest, da je šlo vse po njeni volji in bi lahko izbrala drugo, v pravo in večno srečo vodečo pot.

Tako izvira vsak smrtni greh, od prvega vzplamtenja grešne misli, neposredno od hudiča. Hudobni in bedni duhovi samo povečajo to misel v človeku. Z njihovim učinkovanjem slabi hudič, v kolikor ga človek pravočasno ne odrine od sebe, bolj in bolj duhovna stremljenja v človeku v dobro materialnih zadev. On zapove hudobnim duhovom, naj v njem sprostijo slo po porabništvu, ga okrepijo v hlepenju po povišanem telesnem udobju, hranijo njegovo častiželjnost in nenehno pritiskajo nanj, da izrabi skoraj brezmejne možnosti tehničnega napredka vsake vrste. Demonu gre pri tem edino in samo za to, da človeku ne pusti nobenega časa za misli na svojo dušo. Demon je gibalo zbiranja zla in kot tak ne dopušča, da človek počiva in miruje, kajti končno tudi on sam nikoli ne doživi trenutka miru.

Edinokrat pride hudič še »osebno« k človeku, na katerega gleda kot na svojo posest. Zgodi se namreč, da se celo največji grešnik v zadnjem trenutku svojega življenja še zamisli. Zaprepaden o svojem lastnem grehu je pripravljen še vse preklicati in nazaj vzeti, obžalovati in prositi za odpuščanje. V tem primeru se hudič loti še zadnjega poskusa, ker ni voljan dopustiti, da njegova žrtev izvede to veliko dejanje kesanja, ki bi vse njegovo delo uničilo.

V tem odločilnem trenutku hoče človeka ganiti k obupu, s tem, da mu da dvomiti o Božji milosti. On ga hoče kot nekega utopljenca, obtežiti okoli vratu s težkim kamnom greha proti Svetemu Duhu, da bi ga dokončno spravil v propad.

In če bi mu to tudi ne uspelo, ker je človek v sebi obudil popolno kesanje ali opravil spoved, tako je hudič – žal – tudi tako že svoj cilj v veliki meri dosegel, namreč z zapoznelim prihodom Božjega kraljestva na zemljo. Celotno življenje tega človeka je bilo zapravljeno, mnoge dobre sposobnosti je v sebi uničil, slab zgled je pripomogel še svoje, in na njegovo dušo čaka težka, pogosto stoletja dolga očiščevalna kazen.

Hudobni duhovi so obsojene duše ljudi, ki so bile nekoč od Boga bogato obdarovane z darovi. Zaradi tega so tudi tako mogočni in močni v svojem delovanju, čim so v nekem človeku zaznali najmanjši nagib k hudobnemu. Radi pohitijo z lagodnimi nasveti na pomoč, če nekdo dolgo premišlja in se ne more odločiti, po kateri poti naj bi šel. Na ta način potegnejo veliko korist iz človeške neodločnosti.

Hudobni duhovi so v svoji hudobni naravi visoke stopnje in delujejo zavestno, spretno, z gotovim ciljem. Natančno kot hudič, se samo zelo redko ukvarjajo z nekim človekom, ki je slaboten in je lahko premagljiv. Prepustijo ga bednim ali zelo bednim duhovom. Ti imajo z njim lahko igro, in ga potem predajo naprej vedno nižjim duhovom, do stopnje, na kateri tako ali tako postane služabnik demona.

Hudobni duh tako deluje večinoma v bližini ljudi, ki so močni, nadarjeni in zelo sposobni ljudje, ki na svetu delajo veliko zla in ga s tem lahko podpirajo v širjenju kraljestva teme, potem ko so se enkrat podvrgli njegovi oblasti. Kako spretno deluje hudobni duh, da bi si takšnega človeka pridobil! Njegovo odlično psihološko znanje, njegovo poznavanje nagibov in dednih obremenitev človeka mu pri tem zelo koristijo. Kako presenetljivo se zna potruditi, da človeku stalno pomaga in mu odstrani s poti vse ovire!

S tem bi se dalo razložiti dejstvo, zakaj gre slabim ljudem pogosto tako dobro na svetu. Pripovedke, legende, ljudske pripovedi in pravljice vsebujejo včasih mnogo več s pesništvom preoblečene resnice in modrosti, kot se zdi na prvi pogled. V pravljici se pogosto govori o tem človeku, ki svojo dušo proda hudiču in zato postane presenetljivo bogat. S tem so mišljeni umazani špekulanti, izkoriščevalci in končno vsi tisti, ki so si pridobili imetje po nepošteni in nečisti poti. Ti ljudje se motijo, verujoč, da se imajo za svoj uspeh zahvaliti lastni nabritosti, svoji »srečni rokici« ali ugodnim okoliščinam. Prenekateri od njih se po lastni krivdi in nepazljivosti ne zavedajo jasno, komu služijo. In v veri, vedno storiti tisto, kar sami hočejo, se pustijo voditi od hudobnega duha. Drugi so se zavestno in prostovoljno odločili za zlo in storijo, kar jim hudobni duh prišepetava, v prepričanju, da jim bo še naprej v vsem v pomoč.

Na pomoč nekega hudobnega duha pa ljudje lahko računajo samo tako dolgo, dokler se za njih zadevo izkazuje kot koristno in dokler niso izpolnili, kar pekel od njih zahteva. Pahnjeni dol v brezno, iz katerega se ponavadi ne morejo več dvigniti postanejo za večno najbolj bedni služabniki temnih moči!

Če torej nek človek trdi, da se ne pusti omejiti od nobene vere in ne natakniti nobenih vezi, da je prost in pripada samo »sam sebi«, je že davno postal suženj najbolj krutega gospoda!

Hudobni duh, v katerega oblasti se on nahaja, zabriše v njem vsaktero misel na prihodnje življenje in ga krepča v prepričanju, da je s smrtjo vsega konec, da mu njegova žrtev v ne uide še v zadnjem trenutku, ko se zgrožena zave, kaj jo čaka.

Ko bi se tak človek spomnil pravočasno, da ga je najvišja Moč ustvarila, da bi stremel za važnim ciljem, da je življenje samo predprostor k boljšemu svetu, preizkušnja včasih zmedena uganka, rešljiva samo z dobro voljo, in da postave te najvišje Moči ne sme drzno in brez pomisleka prekršiti, da bi pozneje ne bil poklican k odgovornosti, bi se on z velikim obupom branil in zbežal proč! Žal je pred njegovimi očmi zastor, ki ga je sam dopustil in je tako gost, da bi potreboval velikansko, zavestno naprezanje, da bi ga potisnil ob stran.

Bedni ali zelo bedni duhovi so nizko obsojene duše malo nadarjenih ljudi, ki so svoje življenje prebili v lenobi in bledem povprečju ter so svojo nadarjenost pustili zakrneti. S svojo nedelavnostjo so dopustili zlo in ne samo, da za  določeno stopnjo popolnosti niso dosegli, temveč se tudi niso niti najmanj potrudili za to. Njihova zavest je prav tako omejena kot njih delovanje. V njihovem delovanju leži nekaj kot naključnost in zato je človek, ki se pusti od njih obvladati, notranje neodločen in nejasen. Včasih se zbere cele trume teh večnih skrbnikov okoli enega človeka, in ker delujejo v različne smeri, obudijo v njegovi duši želje, pojmovanja, ki so prav tako različna in neuskladljiva.

Bedni duhovi so tudi, ki človeku prišepetavajo domnevno pametne, trezne in stvarne dokaze, ko se njegova vest enkrat jasno prijavi k besedi. Kažejo pot najmanjšega odpora in odkrivajo na stran vsaktere pomisleke in negotovosti.

Na ta način vlečejo bedni duhovi nekega človeka, ki svojo voljo ne usmerja v dobro, svoj nadaljnji razvoj odklanja in tako stalno nazaduje, tako rekoč samodejno v globino. Za dušo je gibanje prav tako neobhodno potrebno kot za telo: Kdor se ne zravna, mora pasti. V nevidnem svetu so bedni duhovi kot vodne rastline, kajti sprva nastopajo kot slabotne, lahko pa nekoga objamejo, obupno ohromijo in tako prispevajo k njegovemu propadu. Tega svojega pogubnega delovanja se niti popolnoma ne zavedajo, kot hudič ali hudobni duhovi, toda to počnejo iz svoje bedne narave – prav kot človek s slabotno in manjvredno naravo pritiska svoje okolje v brezbrižnost in mu na ta način dela škodo, ker nima nobenega tvornega vpliva nanjo. Hudobni in bedni duhovi so tudi tisti, ki pri spiritističnih sejah najprej vzpostavijo stik z ljudmi, čeprav se včasih zgodi, da se oglasi spokorajoča se duša.

Vse te duše trpijo in so stalno v iskanju olajšanja. Če jim uspe vzpostaviti stik s človekom, medtem ne čutijo svojega trpljenja. Da bi te trenutke po možnosti podaljšale, voljno odgovarjajo na vsa med spiritistično sejo postavljena vprašanja. Hudobni duhovi potem vodijo človeka zavestno v zablodo, medtem ko bedni, katerih zavest je tesno omejena, karkoli izrečejo, samo da bi zanimanje ljudi držali budno in da bi kolikor dolgo mogoče čutili stik z živečimi, ki jim prinaša predah.

Obstaja druga pot za vzpostavitev stika z onostranstvom: Poštena, prisrčna, izključna želja po spoznanju, povezana z vztrajno molitvijo, najde vedno odziv. Odgovor lahko pride do izraza v notranjem občutju ali z zunanjimi znamenji, če je želja močna, čista in popolna.

Motijo se tisti, ki trdijo, da trpljenja svoje duše ne bodo njena lastna trpljenja. Ker je tako udobno, si poskušajo ti ljudje sami prigovarjati, da bi po smrti občutek, biti eno s svojo – ali sedaj trpečo ali veselečo se – dušo izgubili. Pravijo, večno plačilo, ki ga ne bodo sami doživeli, temveč katerakoli tuja zavest, se jih nič ne tiče, in prav tako nimajo namena, iz strahu pred tako rekoč tujim trpljenjem, se čemurkoli v svojem življenju odpovedovati.

Človek svoje osebnosti ne izgubi nikdar. Vso večnost bo vedel, kdo je, katerega plačila je bil deležen ali čemu trpi. Metulj mogoče ne ve, da je bil nekoč gosenica, majski hrošč ne, da je bil ogrc. Nesmrtna duša pa ve in se stalno jasno spominja tega, da je isti »jaz«, ista osebnost, kot nekoč kot človek.

Človek ni nikoli vprašan, ali hoče živeti, in ga tudi ne bo nikdar nekdo vprašal, ali je voljan nositi posledice svoje biti. Nositi mora tako ali tako. Enkrat ustvarjen, se temu »tokokrogu« ne more umakniti, kajti prav tako kot smrt zemeljskega telesa, tako je tudi večno življenje njegove neumrljive duše neizogibna posledica nastanka človeka. Obstajajo ljudje, ki trdijo, da če so v svojem življenju delali hudo, je to očitno morala biti njihova določenost. Večje zmote ni! Določenost – to je kakovost in kolikost sposobnosti, ki jih je človek dobil od Boga. Te sposobnosti lahko po svoji izbiri uporabi za dobro ali hudo. Prav na tem temelji svobodna volja!

Duša ne začne svojo nadaljnjo pot na točki, kjer jo preseneti smrt, kajti Bog je milosten in ji dovoli, da izhaja iz svoje najvišje v življenju dosežene stopnje. To pa se lahko zgodi le tedaj, če vsota vseh prizadevanj človeške volje do dobrega ne presega vsote svojih zavestnih padcev in če ne umrje v stanju smrtnega greha.

Samo Božja pravičnost in vsevednost je v moči, da izvede takšne preračune z matematično natančnostjo in prav tako tudi naredi!

Nekateri ljudje hočejo videti v možnosti reinkarnacije modrost in Božjo pravičnost. Reinkarnacije ni! Duša se nikdar več ne povrne na zemljo v drugem telesu. Vsak človek lahko in naj bi v teku svojega življenja izpolnil to, kar Bog od njega pričakuje, to pomeni, da vse svoje sposobnosti zavestno uporabi, da bi dosegel zanj določeno stopnjo večne blaženosti. Ni važno, na katerem družbenem položaju živi, ali je nadarjen ali ne, ali je zdrav ali prizadet, v katerem okolju in v kateri deželi živi in kakšne življenjske pogoje najde. Človek je dolžan delati dobro v okvirju svojih možnosti.

Božje zahteve do vsakega človeka se ravnajo po od njega dobljenih nadarjenostih. Bog nikoli ne bo zahteval od človeka več kot mu ta zmore dati. Človek pa mora Bogu dati vse, kar zmore! Najvišjo dolžnost nasproti Bogu ima tako človek, ki je nadarjen, zdrav in bogat, v nasprotju do prizadetega in revnega, ki Bogu dolguje najmanj. Celo blaznež prejme v zadostni meri luč, pa naj bo to samo v kratek preblisk v njegovi zavesti. Če se s svojo dobro voljo tega oprime, lahko, z izogibom vic doseže ono najvišjo, zanj od vekomaj določeno in njegovi zmožnosti prilagojeno stopnjo večne blaženosti. V Božjem načrtu ni bila obsodba neke duše v večno pogubo nikoli predvidena.

Bog sicer vnaprej ve, ker je vseveden, katera duša bo v katerem času na osnovi svojih samovoljnih dejanj, to pomeni, po njeni izbiri, odrešena ali obsojena. Ta Božja vednost pa vendar nima niti najmanjšega vpliva na svobodno voljo nekega človeka.

V večnem Božjem načrtu je jasno in neizpodbitno določeno, kakšne so duše, ki naj bi na določeni stopnji nebes razglašale njegovo hvalo; ni pa točno določeno za katero dušo v posameznem gre. S tem, ko vsako na novo ustvarjeno dušo ustrezno opremi z vsemi potrebnimi sposobnostmi in odlikami, sočasno določi, da naj bi ta duša zavzela ta prostor in nobenega drugega v nebesih. V zamenjavi za to, zahteva od nje, da v nebeškem koru poje zraven ta glas in nobenega drugega. Od izbire človeka pa je odvisno ali bo prav njegova duša, ki bo sprejela prav ta za njo predviden, še manjkajoči in od Boga potrebovani glas …

Bog daje vsaki duši možnosti, ne more pa svoje božanske načrte in večne cilje narediti odvisne od tega, kako se svojevoljno delujoči človek razvija. Od tega pa je za vsako dušo od večnosti sem predviden prostor v nebesih.

Ko duša, s tem, da se zavestno odloči za hudo, ta, za njo predviden in njej dostopen vrh noče doseči, je prekleta in se znajde v globini pekla, katerega tema in muka natančno ustreza luči in sreči, ki ju je odrinila od sebe. Pri tem tudi ona dospe do svoje najvišje točke, samo v luči nasprotni smeri, kot v vodi odseva vrh gore: višja kot je resnica, tem globlje je v ogledalni podobi.

Bog v svoji vsemogočnosti ustvari namesto obsojene duše eno drugo, ki je opremljena v enaki meri in ima enake možnosti, da bi kdajkoli izpolnila ta prazen, od večnosti na takšno dušo čakajoč prostor v nebesih. V velikem soglasju duš, ki naj bi čast Božjo v večnosti razglašale, ne sme namreč manjkati noben glas.

Duša, ki je prišla do svoje najvišje stopnje, ne ve nič o obstajanju višje ležečih krogov. Umevanje neke sreče, ki je obširnejša kot ta, ki jo doživlja, presega njeno razumevanje.

Zato ona vidi vse pod njo ležeče kroge. V njih lahko deluje pomagajoče, prav tako kot lahko z Božjim dovoljenjem pomaga v vicah trpečim dušam in ljudem na zemlji s svojo priprošnjo pri Bogu. Kot so nekoč telesne oči mogle zaznavati luč, oblike in barve, vidijo oči duše sedaj na duhovni način vse, kar se godi v duhovnem svetu. Prepoznajo sorodnike in znance, kar je zanje čisto preprosto, kajti neka duša je za drugo dušo tisto, kar je en človek za drugega človeka. Vsaka duša obdrži svojo obliko, barvo in lastnosti. Duše ljudi, katerih stremljenja so se gibala na isti ravni, se pozneje zadržujejo v istem nebeškem krogu. Odločilni pri tem niso niti razumnost, niti krvno sorodstvo ali občutki, ki so za časa njihovega življenja povezovali njihova srca, marveč v prvi vrsti njihova skupna stremljenja.

Moč ljubezni do Boga, prizadevanja z voljo, s katerimi so stremeli v njegovo smer, število in kakovost za časa njihovega življenja posvečenih odpovedi in žrtev – iz tega obstaja edino bratstvo, sorodstvo in skupnost, s katerimi je mogoča tako močna naveza na drugo dušo, da se jo zopet prepozna v večnosti.

Če sta duši dveh ljudi, ki sta se na zemlji ljubila, pozneje ločeni, ker jima je določeno, njihovo večno življenje preživljati v dveh različnih krogih, se izmera njune večne blaženosti nikakor ne zmanjša. Sreča duše je namreč odvisna izključno od njenega razmerja do najvišje popolnosti, in samo iz tega vidika lahko vse zazna. Tako bi ji bližina neke duše, v kateri ljubezen do Boga ni v isti meri izoblikovana, pripravila samo bolečino, muke in nemir. Večna sreča pa mora biti popolna!

Pogled neke odrešene duše na zemljo je predirljiv kot rentgenski žarki. Gre skozi snov v dušo nekega živečega človeka in jo vidi tako, kakršna v resnici je. Oči duše imajo potem neomejen uvid v to drugo dušo. Takšno opazovanje je prosto čutnih vzgibov vsake vrste. Potem ni več mogoče, nekoga napačno presoditi, se v njem varati ali ga preceniti ali podceniti. Ti nepopolni človeški občutki videnja ne morejo več kaliti ali prestaviti. Odrešena duša ve vse o duši živečega, kolikor ji Bog ta pogled dopušča.

Duša nekega samomorilca, ki ravna v duhovni omračenosti in tako za svoje dejanje ni polno odgovorna, zaradi popolne Božje pravičnosti ne bo za večno pogubljena.

On pa mora v boleče žalostni zapuščenosti, ki je poleg tega z ozirom na njegovo bodočo srečo popolnoma brez koristi, čakati isto število let, ki bi jih do svoje naravne smrti še živel. Šele potem lahko pristopi k premagovanju njemu pripadajoči in pravični kazni.

Nek samomorilec torej ne more uiti niti kateremukoli trpljenju niti pridobiti na času. On zamenja le manjšo bolečino, ki jo pozna z novo, nepredstavljivo močno. On izbriše nekaj zasluženj, ki si jih je do tistega časa že pridobil, dodaja prestalim zemeljskim skrbem in bodočim mukam v vicah (ali celo večnim!) prostovoljno ona leta, ki so mu še do naravne smrti manjkala in ki so gotovo izpolnjena z večjim trpljenjem, kot ona, katerim se je hotel izogniti.