ATANAZIJSKA VEROIZPOVED

ATANAZIJSKA VEROIZPOVED

Kdorkoli se hoče zveličati, mu je predvsem treba, da se drži katoliške vere. Ako je kdo ne ohrani cele in nepokvarjene, se bo brez dvoma vekomaj pogubil. Katoliška vera pa je to:

da častimo enega Boga v Trojici in Trojico v enoti. In da ne mešamo oseb, pa tudi ne ločimo narave. Druga je namreč oseba Očetova, druga Sinova, druga Svetega Duha. Toda eno je božanstvo Očeta in Sina in Svetega Duha, enaka slava, sovečno veličastvo. Kakršen Oče, tak Sin, tak Sveti Duh. Neustvarjen Oče, neustvarjen Sin, neustvarjen Sveti Duh. Neizmeren Oče, neizmeren Sin, neizmeren Sveti Duh. Večen Oče, večen Sin, večen Sveti Duh. In vendar niso trije večni, ampak eden večen. Kakor niso trije neustvarjeni in ne trije neizmerni, ampak eden neustvarjen in eden neizmeren. Tako je vsemogočen Oče, vsemogočen Sin, vsemogočen Sveti Duh. In vendar niso trije vsemogočni, ampak eden vsemogočen. Tako je Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh. In vendar niso trije bogovi ampak en Bog. Tako je Gospod Oče, Gospod Sin, Gospod Sveti Duh. In vendar niso trije Gospodje ampak en Gospod. Zakaj, kakor smo po krščanski veri primorani, da vsako poedino osebo priznavamo za Boga in Gospoda, tako nam katoliška vera zabranjuje reči, da so trije Bogovi ali Gospodje. Oče ni od nikogar postal, ni ustvarjen ne rojen. Sin je od Očeta samega: ni postal, ni ustvarjen, ampak rojen. Sveti Duh je od Očeta in Sina: ni postal, ni ustvarjen, ne rojen, ampak izhaja. Eden je torej Oče, ne trije Očetje; eden Sin ne trije Sinovi; eden Sveti Duh, ne trije Sveti Duhovi. In v tej Trojici ni nič, kar bi bilo poprej ali pozneje, nič, kar bi bilo večje ali manjše, marveč so vse tri osebe sovečne in enake. Tako da je v vsem, kar je bilo že zgoraj rečeno, treba častiti enoto v Trojici in Trojico v enoti. Kdor se torej hoče zveličati, naj o Sveti Trojici tako misli.
Ali potrebno je za večno zveličanje, da zvesto veruje tudi učlovečenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prava vera je torej, da verujemo in priznavamo, da je naš Gospod Jezus Kristus Božji Sin, Bog in človek. Bog je iz narave Očetove, rojen pred veki: in človek je iz narave materine, rojen v času. Popoln Bog, popoln človek; iz umne duše in človeškega telesa. Enak Očetu po Božji naravi, manjši od Očeta po človeški naravi. A dasi je Bog in človek, vendar nista dva Kristusa, ampak eden. Eden pa ni tako, da bi se Božja narava v telo spremenila, ampak tako, da je Bog privzel človeško naravo. Eden je samo, ne po mešanju narave, ampak po enoti osebe. Zakaj, kakor je umna duša in telo en človek, tako je Bog in človek en Kristus. Ki je trpel za naše zveličanje, šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal. Šel v Nebesa, sedi na desnici Boga Očeta Vsemogočnega: od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Ob njegovem prihodu bodo vsi ljudje vstali s svojimi telesi: in bodo dajali odgovor za svoja dela. In kateri so delali dobro, pojdejo v večno življenje, kateri pa hudo, v večni ogenj. To je katoliška vera: če je kdo ne bo zvesto in trdno veroval, se ne bo mogel zveličati. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Iz Rimskega obrednika