Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi
3. Kako je Jezus ravnal s prestrašenimi
3. Kako je Jezus ravnal s prestrašenimi
Strah je star toliko kakor greh. Prva stvar, ki jo opazimo v 1. Mojzesovi knjigi, potem ko sta Adam in Eva zaužila sadež, je, da sta se skrila. Bog ju je prišel iskat in vprašal: “Adam, kje si? Zakaj si se skril?”
“Bilo me je strah,” je odgovoril.
Zakaj ga je bilo strah? Zaradi greha.
Zadnja svetopisemska knjiga, Razodetje, daje strahu zelo slabo oceno. “Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin. Toda strahopetci in neverniki, pokvarjeni in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.”(Raz 21, 7.8) V kakšni pisani druščini se pajdaši strah. V tem besedilu ima slabo oceno zaradi tega, ker ima Bog za ljudi nekaj boljšega kakor strah.
Zanimiv dogodek iz Jezusovega življenja nas pripelje naravnost v ta predmet. Najdemo ga v Mr 4 – zgodba o neurju na Galilejskem jezeru. “Ko se je pa tisti dan zvečerilo, jim je rekel: Prepeljimo se na drugo stran.”(Mr 4,35)
Namenite pozornost dejstvu, da je Jezus ta večer predlagal plovbo čez jezero. “Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni? In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: Utihni! Molči! In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere? Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?”(Mr 4,36-41) Tudi vi bi se prestrašili česa takega. Pojdimo nazaj in se poskusimo vživeti v zgodbo tako, da si bomo lahko predstavljali, kaj se je dogajalo tisti dan.
Dan je bil poln dejavnosti. Jezus je povedal veliko prispodob. Ozdravil je bolne. Potolažil je žalostna srca. Zdaj pa je bil utrujen. Bil je lačen in izčrpan. Bog? Da. Lačen in utrujen – morda je bil celo bolj utrujen kakor drugi! Zato so zapluli čez jezero do mirnega kotička, kjer bodo lahko počivali.
Kmalu pa je s pobočij Gadare pripihal veter in jezero spremenil v penasto blaznost, kar se tam pogosto dogaja. Zaradi zavijajočega vetra pobesneli valovi so silovito pljuskali čez rob čolna in grozili, da ga bodo pogoltnili. Nemočni v objemu viharja so učenci pričeli izgubljati upanje, ko so videli, da se čoln polni z vodo.
Popolnoma prevzeti zaradi prizadevanja za svojo rešitev, so pozabili, da je z njimi v čolnu Jezus. Zdaj, ko so se zavedali jalovosti svojega truda in so pred seboj videli samo še smrt, so se spomnili, kdo jim je ukazal prepluti jezero. Jezus je bil njihovo edino upanje. V svoji nemoči in obupu so zaklicali: “Gospod! Gospod!”
Opis tega prizora v evangeliju po Mateju vsebuje besede: “Gospod, reši nas.”(Mt 8,25) Niso rekli: “Gospod, pomagaj nam.” Med tema izjavama je velika razlika. Te besede govorijo o božanski moči in človekovih naporih. Kje je sodelovanje učencev? Prišli so do konca svojih moči in spoznali, da lahko samo še zavpijejo: “Gospod, reši nas.” On bo moral narediti vse.
Učenci so naredili vse, kar so lahko. Bili so pogumni ribiči, ki so vse svoje življenje preživeli na obali in gladini tega jezera. Poznali so Galilejo. Poznali so hribe, vetrove in neurja. Poznali so velike valove in znali obdržati nadzor nad čolnom. Znali so porazdeliti težo in veslati. To resnično ni bilo Jezusovo področje. Bil je tesar, ne pa ribič. Zdaj pa je bil Pridigar in njegovo delo je bilo govoriti množicam in zdraviti bolne. Ves dan je opravljal svoje delo in zdaj je spal. Zdaj je bil čas, da sami uredijo stvari. To je bilo poddročje, za katero so bili strokovnjaki.
Toda spoznali so, da viharja ne morejo obvladati. Poskusili so vse, kar so znali, toda brez uspeha. Čoln se je začel potapljati. Končno so se obrnili nanj in zavpili: “Gospod, reši nas; izgubljeni smo!”
Takšen klic ni še nikoli ostal neuslišan. Jezus je vstal. Dvignil je roke, ki jih je tako pogosto uporabljal za dela usmiljenja, in razbesnelemu jezeru rekel: “Utihni! Molči!”(Mr 4,39) Vihar je utihnil. Valovi so se umirili. Nebo se je zjasnilo. Zasijale so zvezde. Čoln je počival na mirnem jezeru. Nato pa se je Jezus obrnil k učencem in jih z žalostnim glasom vprašal: “Kaj ste tako strahopetni? Ali še nimate vere?”(Mr 4,40)
Kaj pa bi vi naredili v teh razmerah, če bi imeli vero? Kaj bi naredili, če bi pri prehitevanju naenkrat pred seboj zagledali vozilo, ki pelje naravnost proti vam? Ali bi se sprostili in nasmehnili? Izpustili volan? Ali bi skozi stransko okno opazovali pokrajino?
Morda se lahko spomnimo moravskih misijonarjev, ki so bili na ladji skupaj z Johnom Wesleyjem. Ta se je podal v Ameriko spreobračat Indijance, ampak na koncu je malodušen izjavil: “Prišel sem v Ameriko spreobrnit Indijance, toda kdo bo spreobrnil Johna Wesleyja?”
Na Atlantiku je nastalo neurje in zdelo se je, da bo ladja končala na morskem dnu. Toda moravci se niso bali.
Na Wesleyja je to naredilo velik vtis. Vprašal jih je, zakaj so bili tako mirni. Njihov odgovor pa se je glasil: “Nismo se bali umreti.”
Samo zato, ker imaš vero, še ne pomeni, da se ne boš potopil. Vera ne pomeni, da ne boš zgorel na grmadi skupaj s Husom in Hieronimom. Vera ti ne zagotavlja ozdravitve raka. Toda ljudje, ki imajo vero, se ne bojijo umreti.
In še nekaj je. Ljudje, ki imajo vero, ne gledajo na Boga kot na zadnjo možnost. V vsaki nepričakovani preizkušnji se obrnejo nanj tako spontano, kakor se roža obrne k soncu.
Dva človeka sta se pogovarjala o prijatelju, ki je bil zelo bolan. Eden je pripovedoval o različnih zdravljenjih in zdravilih ter zdravnikih, s katerimi so poskušali, vendar brez uspeha. Svoje opisovanje pa je končal z besedami: “Mislim, da lahko samo še molimo.”
Na te njegove besede pa se je sogovornik odzval: “Ojoj! Ali je tako hudo?”
Človek, ki ima vero, nikoli ne pozabi, da je Jezus v čolnu, marveč se v potrebi obrne nanj.
Ampak učenci niso imeli vere. Jezus jih je spomnil na njihovo pomanjkljivost, vendar jih je kljub temu rešil. In to je dobra novica. Rešil jih je kljub njihovemu pomanjkanju vere.
Tudi nas danes mučijo mnogi strahovi. Strah nas je za naše zdravje, naše otroke, naše domove in našo deželo. Strah nas je tega, kar si o nas mislijo drugi. Siromak se boji pomanjkanja, bogataš izgube. Strah nas je za cerkev, za prihodnost in za naše zveličanje.
Samo dejstvo, da je z nami v čolnu Jezus, ni dovolj za preprečitev naših strahov – vsaj pri učencih ni bilo. Čeprav je bil Jezus z njimi, so pozabili nanj, ko je prišel vihar in so bili valovi visoki. In to se lahko zgodi tudi danes. Lahko imamo odnos z Jezusom, vendar se kljub temu ne zanašamo nanj ob vsaki priložnosti. Učenci so imeli odnos z Jezusom. Z njim so hodili, se pogovarjali, molili in delali. Bili so zelo blizu njega. Toda prišli so tudi trenutki, ko so pokazali, da kljub svojemu pristnemu odnosu z njim še vedno niso bili ves čas odvisni od njega.
Toda Jezus je ostal z njimi. Bil je potrpežljiv z njimi in jih je spodbujal, naj mu zaupajo. In prišel je čas, ko so se ti isti učenci lahko neustrašno spopadli s kotlom vrelega olja, mečem, plameni ali križanjem z glavo obrnjeno navzdol; naučili so se namreč lekcije vere in zaupanja Jezusu, katere jih je poskušal naučiti.
Jezusova ljubezen izganja strah in pomeni odločilno razliko. Sveto pismo pravi, da popolna ljubezen prežene strah.(Mt 8,25) Morda boste najprej pomislili: Kdo pa sploh ima popolno ljubezen in kako se lahko izognemo strahu, če je nimamo? Toda ne gre za našo popolno ljubezen. Jezus je edini, ki ima popolno ljubezen. In njegova popolna ljubezen je ta, ki izganja strah.
Domnevam, da je večina staršev metala svoje malčke v zrak, ko so ti bili stari dve ali tri leta. Svoje otroke sem rad metal v zrak in jih gledal, kako so se popolnoma mirni smejali, ker so vedeli, da jih ima očka rad in jih bo ujel.
Neki večer smo igro začeli na stolu za pianino. Moj sin je splezal nanj in skočil v moje naročje. To se je nadaljevalo tako dolgo, dokler nisem bil popolnoma izčrpan. Zato sem rekel: “Dovolj! Nič več skakanja.”
“Še enkrat, očka. Še enkrat.”
Poskušal sem končati igro tako, da sem odkorakal proč, prepričan, da bo sin razumel sporočilo. Toda on sploh ni pogledal. Ko je tokrat splezal na stol in skočil v zrak, sem bil na drugem koncu sobe, on pa je hudo padel. Počutil sem se grozno! Vendar se nič ne more primerjati z ljubeznijo in zaupanjem majhnega otroka.
Jezus je rekel: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.”(Mt 18,3) Vabi nas, naj vso svojo skrb zvrnemo nanj, saj skrbi za nas.(1 Pt 5,7) Med njim in nami je pomembna razlika. On se nikoli ne utrudi. Vedno nam je na voljo. Obljubil je, da nas ne bo pustil samih in nas nikakor ne bo zapustil.(Heb 13,5) Toda nihče se ne izroči popolnoma Jezusu, dokler se ne zaveda te ljubezni in ne spozna, da je izčrpal svoje sposobnosti.
Poglejmo, kje je bil Jezus med viharjem. Spal je v čolnu. Ni se bal. Seveda smo v skušnjavi pomisliti, da je bilo tako zato, ker je bil Bog. Neka pesem pravi: To je Bog, “nobena voda ne more pogoltniti čolna, kjer spi Gospodar oceana, zemlje in nebes”. (M.A. Baker)
Vendar nečesa ne smemo spregledati – nečesa, kar je povezano s tem, kako je Jezus živel. Ko se je prebudil, da bi se spopadel z viharjem, je bil popolnoma miren. V njegovih besedah in pogledu ni bilo niti sledu strahu, saj tega ni bilo v njegovem srcu. Toda ni počival v posedovanju Vsemogočne moči. Ni počival kot “Gospodar oceana, zemlje in nebes”. To moč je odložil. Rekel je: “Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti.”(Jn 5,30) Zaupal je v Očetovo moč. Jezus je počival v veri – v veri v Božjo ljubezen in skrb. In moč besede, ki je utišala vihar, je bila moč Boga nad njim, ne pa Božja moč v njem.
Če bi učenci zaupali vanj, bi bili mirni. Njihov strah v nevarnosti je razkril njihovo nevero. Med prizadevanjem, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa; in šele ko so obupali nad svojo odvisnostjo od samih sebe ter se obrnili nanj, jih je lahko rešil.
V tem utišanju viharja poiščimo duhovni nauk. Ko razmišljamo o zveličanju, smo pogosto zaskrbljeni, ali bomo zveličani ali ne. In vse to odvrača našo pozornost od Jezusa, našega edinega vira moči. Povabljeni smo, da skrb za ohranitev svojega življenja prepustimo Bogu in mu zaupamo.(1 Pt 4,19) Nikoli nas ne bo zapustil, če smo ga sprejeli kot svoje upanje in svoje zveličanje. Lahko da ga bomo zapustili mi, toda On nikoli ne bo zapustil nas.
In kaj lahko rečemo o krščanskem življenju? Nekateri ljudje sprejemajo Jezusovo daritev na križu, toda ko preberejo besede: “Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli,”(Raz 3,5) so pripravljeni obupati. Pravijo, da nikoli ne morejo narediti tega. Nikoli ne morejo biti zmagovalci. Preveč pogosto in prelahko padejo in doživijo neuspeh.
Kako pogosto se izkušnja učencev ponavlja v našem življenju! Ko se pojavijo nevihte skušnjav in švigajo silovite strele ter se valovi zaganjajo čez nas, se sami bojujemo z viharjem in pozabljamo, da je Nekdo, ki nam lahko pomaga. Zaupamo v svojo moč, in sicer tako dolgo, dokler ne zgubimo vsega upanja in smo pripravljeni umreti. Nato se spomnimo Jezusa in če ga prosimo, da nas reši, ne bomo prosili zaman. Čeprav nas žalosten pokara zaradi naše nevere in samozaupanja, nam nikoli ne odreče pomoči, ki jo potrebujemo.
Kristjan se mora bati samo ene stvari. Bati se moramo zaupanja v svojo moč. Bati se moramo tega, da bomo svojo roko potegnili iz Kristusove in poskušali sami hoditi po krščanski poti.
Toda dokler koli smo odvisni od njega tako, kakor je bil On med svojim življenjem na zemlji odvisen od Očeta, smo varni. Ko zaupamo v njegovo popolno ljubezen, se nam ni treba bati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar