Zanimiva zgodovina Jeruzalema in njegovih svetih krajev.

Jezik tega teksta je nekoliko starinski (iz leta 1908),

vendar je še vedno bolj ali manj razumljiv današnjemu bralcu.

ZGODOVINA JERUZALEMA

JERUZALEM IN NJEGOVI SVETI KRAJI

Iz knjige Življenje svetnikov

(Sv. Gvidon (12. september 1012)

J E R U Z A L E M je ustanovil salemski kralj MELKIZEDEK, vrstnik očaka ABRAHAMA. Prvo ime Jeruzalema je bilo: SALEM, to je MESTO MIRU. Imenoval se je tudi "JEBUS"  od ljudstva Jebusejcev, ki so ga dolgo časa imeli v posesti, dokler ni Jozua obljubljeno deželo z vojsko vzel in  Jeruzalem oddal BENJAMINOVEMU RODU.

400 let so se nato menjavali BENJAMINOV in JUDOV ROD ter Jebusejci v posesti tega mesta. Šele David ga je z vojsko vzel Jebusejcem in ga utrdil z močnimi ZIDOVI in STOLPI. Poleg tega je kralj David sezidal za sebe krasno kraljevo poslopje ter OGRADIL MESTO do hriba MORIJE s PRVIM ZIDOM.

SION se torej imenuje DAVIDOVO MESTO in Jeruzalem - HČI SIONSKA.

Davidov sin Salomon je mesto povečal in olepšal in ga  ogradil z DRUGIM ZIDOM, na hribu MORIJA pa je sezidal krasni TEMPELJ (Solomonov tempelj).

Do dobe kralja Agripa, do 41. leta po Kristusovem rojstvu, je imelo mesto samo dva trdna zidova, ki sta bila okoli hribov SIONA in MORIJE. Kralj Agripa je zgradil TRETJI ZID - okoli novega mesta, "Bezeta" imenovanega. Vse mesto je obstajalo iz štirih delov:

1. Spodnje mesto z gradom AKRA

2. Novo mesto BEZETA z gradom ANTONIJA

3. Tempeljsko mesto z gradom MORIJA

4. Sionsko mesto z gradom SION

Kraljeva palača, ki jo je kralj Salomon ozaljšal z vsem mogočim bleskom in pa tempelj sta bila v mestu NAJVEČJI LEPOTI.

Za zidavo TEMPLJA je že kralj David delal najveličastnejše priprave. V srce ga je bolelo, da Skrinja zaveze, največje judovsko svetišče, ni imelo poslopja, medtem ko je on prebival v krasni palači. Zato je nabral za zidanje templja neizmeren zaklad; v zlatu blizu 400 milijonov rumenjakov, v srebru 1000 milijonov trdnjakov, ter lesa in kovine brez mere. Ali David po Božji volji ni smel zidati templja, ta čast je bila prihranjena njegovemu sinu Salomonu.

Zidanje se je pričelo s tem, da so zravnali hrib Morijo in templju postavili jako trdno in stanovitno podlago. Zidovje se je vzdigovalo iz CEDRONSKE DOLINE nad 166 sežnjev visoko. Bilo je IZ VELIKANSKIH SKALNATIH PLOŠČ,  ki so bile med seboj povezane z železnimi, s svincem zalitimi koli. Na četveroogelnem podzidju šele se je dvignilo tempeljsko poslopje, ki so ga izdelali najimenitnejši umetniki iz Fenicije. V sedmih letih so tempelj dodelali. Glede na lepoto mu ga ni bilo enakega na svetu.

Stal je le 418 let. Babilonski kralj NABUHODONOZOR, je mesto z vojsko premagal, ga oropal in oplenil ter razdrl in požgal mesto in tempelj. Izraelsko ljudstvo pa je odvedel s kraljem vred v sužnost. Tako je Bog po svojih prerokih zapretil Izraelskemu ljudstvu in tako se je naposled tudi zgodilo.

Mesto in tempelj sta stala 70 LET v razvalinah in zapuščena. Objokovali in omilovali so ga v sužnosti vzdihujoči Judje, ki niso mogli pozabiti na zalo mesto in krasni tempelj. Čez 70 let pa je perzijanski kralj CIR Judom dovolil vrniti se v domovino. Dal jim je tudi vse svete posode, ki jih je bil NABUHODONOZOR pobral v templju. CIR je zapovedal, naj se tempelj zopet pozida na njegove stroške. Pod vodstvom ZOROBABELA, iz rodu Davidovega in velikega duhovnika JOZUA, se je odpravilo 42.000 Judov na pot. Ko so prispeli domov, so se kmalu lotili zidanja.

Mesto je ščasoma dobilo PREJŠNJO VELIKOST in PODOBO, v poznejših časih pa so Makabejci in Rimljani v njem sezidali najlepša poslopja. Vendar TEMPELJ NI DOSEGEL NIKOLI VEČ NEKDANJE VELIKOSTI, niti LEPOTE.

Končno se je kralj Herod(ež) 20 let pred Kristusovim rojstvom, namenil postaviti bolj prostoren in lepi tempelj. Vendar ni podrl vsega templja naenkrat, temveč le nekatere dele, in ko so te dele dokončali, so "odtrgali" zopet druge dele in jih zidali, tako da niso prenehale vsakdanje daritve v templju.

Tisoč težkih voz in 10.000 delavcev je bilo pri delu. 1000 duhovnikov pa, v stavbeni umetnosti poučenih, je dovrševalo notranje lope in prostore templja,  v katerih drugi niso smeli delati.  V 18 mesecih so tempeljsko poslopje s svetiščem in presvetiščem vred dokončali, v 6 letih pa dvore in lope; pa še 36 let potem so jih lepšali in prizidavali stranska poslopja, tako da je prišlo po dokončanem zidanju 18.000 delavcev ob kruh. Ta tempelj je torej stal v Kristusovih časih. Bil pa je tak-le:

Na starem SALOMONOVEM PODZIDJU je slonelo velikansko poslopje, ki je obstajalo iz treh, s krasnimi stebrovji obdanih lop z brezštevilnimi predeli, iz svetišča in presvetišča.

V prvi dvor so smeli zahajati pogani in tujci; zato se je imenoval POGANSKI DVOR. Drugi dvor je bil za ženske, tretji za moške. Med tem in med vhodom v svetišče je bil dvor za duhovnike, kjer je bil oltar za žgalne daritve iz NEOBDELANIH KAMNOV, blizu 8 sežnjev visok, blizu 20 sežnjev dolg in ravno toliko širok. Odtod se je prišlo po stopnicah v sam tempelj, ki je bil pokrit z zlatimi ploščami in se je delil v svetišče in presvetišče.

V svetišču je stal zlati svečnik, miza z oglednimi kruhi in kadilni oltar za zažiganje kadila. Pri tem oltarju se je bil Zahariju prikazal angel Gabriel in mu oznanil rojstvo sv. Janeza Krstnika.

Presvetišče je jako dragoceno zagrinjalo ločilo od svetišča, in le enkrat v letu je smel vanj iti sam veliki duhovnik.

Stebri in zidovi templja so bili iz bleščeče-belega marmorja, z zlatom prevlečeni, velika bronasta vrata, z zlatom in srebrom vdelana. Vsa bruna in vsi tramovi v poslopju so bili iz cedrovega in oljkovega lesa ter čez in čez z zlatom predelani. Judovski zgodovinar, Jožef Flavij, ki je tempelj večkrat videl in bil v njem, pravi o njegovi lepoti:

"Duša in oči so ti ostrmele nad vnanjim pogledom, ker je bil od vseh strani pokrit z debelimi zlatimi ploščami, in kadar je sonce sijalo nanj, videl se je tak ognjen blesk, da so oči kakor od sončnih žarkov oslepele njim, ki so ga hoteli gledati. Prihajajočim tujcem se je videl iz daljave kakor s snegom pokrit hrib, kajti kolikor ga ni bilo pozlačenega, je bil bel."

V tej veličastni hiši Božji je molil Jezus, naš Odrešenik, že kot dvanajstleten deček; v teh prostorih je pogostoma učil. Po ulicah Jeruzalemskega mesta je pogosto hodil, bolnike ozdravljal in ubogim dobrote skazoval. To mesto si je pa tudi izvolil, da dopolni vse podobe in prerokbe, ki so pričale o njem in tu hoče dovršiti delo svojega največjega Usmiljenja, delo odrešenja pregrešnega človeškega rodu.

Bilo je na CVETNO NEDELJO v 34. letu njegovega pozemskega bivanja, ko je šel Jezus s svojimi učenci čez Oljsko goro. Z gore doli, ki je 175 čevljev višja od Sionskega grada, se odpre očem krasen razgled čez Jeruzalemsko mesto in tempelj, ki je žarel ravno v svitu jutranjega sonca kakor v ognju. Ganjen ob tem pogledu veličastnega mesta obstoji Jezus. Solze se mu vlijejo iz oči in globoko vzdihujoč pravi:

"Jeruzalem, Jeruzalem! O, da bi bilo spoznalo tudi ti in zlasti na ta svoj dan, kaj je tebi v mir. Sedaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Ker PRIŠLI  BODO DNEVI NADTE in tvoji sovražniki te bodo OBDALI Z NASIPOM in te bodo OBLEGALI in STISKALI Z VSEH STRANI. In bodo v tla pomendrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja." (Luka 19, 42-44).

Kar je ob tej priliki govoril Jezus z najgobljo žalostjo svojega srca, se je dopolnilo okoli 36 let pozneje. Nad božjemorno mesto ima priti prekletstvo, ki ga je oslepelo judovsko ljudstvo na veliki petek pred Pilatovo palačo klicalo nad-se. Približeval se je dan razdejanja.

JERUZALEMSKO RAZDEJANJE

Bog ni hotel pogubiti oslepelega ljudstva, brez da bi ga prej posvaril. Oznanjal jim je s ČUDOVITIMI ZNAMENJI, kaj jih čaka zaradi njihove trdovratnosti.

-  PRED POKONČANJEM MESTA ob veliki noči, je bila OB 3. uri zjutraj V TEMPLJU in OKOLI OLTARJA POL URE VIDETI TOLIKA SVETLOBA, kakor podnevi.

-  Tempeljska vrata, ki so bila proti VZHODU, so bila iz brona in tako težka, da jih je 20 mož komaj moglo zapreti. OPOLNOČI pa so se pred OČMI ČUVAJEV ODPIRALA IN ZAPIRALA SAMA PO SEBI.

-  Nadalje se je v svetišču dal slišati STRAŠEN KRIK IN VOTEL GLAS: "Bežimo od tod!" Angeli varuhi so namreč pobegnili iz templja.

-  Štiri leta pred začetkom vojske, je nastopil človek, ki je po mestu neprenehoma klical noč in dan: "Nesreča čez Jeruzalem! Nesreča čez Jeruzalem!" Prijeli so ga in pretepali; pa ni nehal vpiti: "Nesreča čez Jeruzalem!" Tako je klical sedem let in pet mesecev, dokler ga ni pri obleganju mesta zadel neki kamen in ga ubil.

Medtem se je vedno bolj bližala ura pogube trdovratnemu mestu, ki je ob velikonočnem času štelo celo nad poldrugi milijon ljudi.

Judje so se uprli zoper svoje gospodovalce Rimljane. Cesar Vespazijan je poslal svojega sina Tita kot vojskovodjo z mogočno armado zoper nje, da bi jih z vso ostrostjo ukrotil. Meseca svečana l. 70 po Kristusovem rojstvu, ravno v času velikonočnih praznikov, se je Tit približal mestu.

Mesto je imelo ugodno naravno lego: sezidano je bilo ob hribih in strmih propadih ter s stolpi in močnimi zidovi utrjeno. Troje mogočnih gradov: SION, ANTONIJA in AKRA je gospodovalo nad mestom, da ga skoraj ni bilo mogoče z vojsko vzeti. Tudi tempelj sam je bil mogočna trdnjava.

Zastonj je Tit poskušal pomiriti Jude. Ti so bili sicer med seboj razdeljeni v več strank, ki so druga drugo klale, a družilo jih je sovraštvo do Rimljanov, zato so odbili vse mirovne ponudbe.

Tit je nato ukazal okoli mesta nagrmaditi nasipe. Ko so to delo dovršili, so privlekli Rimljani svoje strašanske zidolome pred zidovje predmestja Bezeta in ga razrušili. Oblegovani so zagnali strašen krik in groza je spreletela celo najhrabrejše in najpogumnejše Rimljane. Rimljani so se vsuli v mesto, vendar so se morali umakniti pred obupnimi napadi Judov.

Tedaj je Tit velel okoli in okoli mesta dve milji v obsegu nakopičiti nasip in prebivalce zapreti. Da bi niti ponoči niti podnevi živa duša ne mogla iz mesta, so postavili 13 malih trdnjav in v njih stalno stražo. V treh dneh so dokončali vse to delo. Tako so se dopolnile Jezusove besede: "Tvoji sovražniki te bodo z nasipom obdali, in te bodo oblegali in stiskali z vseh strani."

Zaradi neštevilne množice ljudstva v mestu je nastala najstrašnejša lakota. Česar ni jedla niti živina, to so samogoltno požirali ljudje: čevlje, staro usnje, celo zatohlo in gnilo seno ter kravjek. Poslednji grižljaj so si iz rok pulili, možje ženam, žene možem in starši otrokom; celo matere so klale svoje otroke, jih pekle in pečene jedle. Cele družine so pomrle za lakoto, da so bile hiše polne mrličev. Da se ne bi pričela kuga med njimi, so pometali mrtva trupla čez mestno zidovje v grape in prepade. Vse mesto je bilo veliki mrtvašnici enako. Nad 700.000 jih je samo lakota in kuga pomorila. Strahotna tihota je bila povsod, samo ropot orožja ali kak vzdihljaj umirajočih se je slišal sem ter tja. Tu se je zopet izpolnilo Jezusovo prerokovanje: "Tedaj bo tolika stiska, kakor je ni bilo od začetka sveta in je ne bo!"

Samega Tita je tako ganil ta pogled, da je dvignil roke proti nebu in Boga klical za pričo, da to gorje ni delo njegovih rok. Hoteč konec storiti tem nadlogam, je še bolj pospešil oblegovanje. Takrat se je zgodilo, da je več Judov zaradi lakote pribežalo čez nasipe v šotore Rimljanov. Titovi vojaki, misleč, da so ti nesrečneži zlato pogoltnili so jim razparali trebuhe in preiskovali čreva. V eni sami noči so našli 2000 takih Judov z razparanimi trebuhi.

Tedaj je Tit poslednjič skušal razdivjane Jude pregovoriti, a zastonj. Zato je dal trdnjavo Antonijo naskočiti in je 17. malega srpana (17. julija) prodrl do templja. Šest dni neprenehoma delujejo strašanski zidolomi nad templjom, a ne morejo omajati njegovega obzidja. Zato je podnetil vrata notranjega dvora ter zapovedal, da morajo glavno poslopje zavarovati, saj je hotel tempelj obvarovati razdejanja. Vendar je neki vojak vrgel prižgan ogorek v eno notranjih tempeljskih shramb in naenkrat je bil ves tempelj v plamenu. Prazno je bilo vse delo, da bi pogasili ogenj. Rimski vojaki, ki so videli, da je vse v zlatu, so poklali vsakega Juda, ki se jim je hotel v bran postaviti. Na tisoče jih je ležalo poklanih okoli žgalnega oltarja v dvoru duhovnikov, in kri je tekla  potokih po tempeljskih stopnicah. Vedno bolj se je širil ogenj, da ni več misliti na rešitev. Tedaj je skočil Tit v svetišče in presvetišče in si strmeč ogledal neznansko krasoto ter se prepričal, da tempelj od zunaj in znotraj zaradi lepote in krasote nima nič enakega na zemlji. Vendar se je moral kmalu umakniti ognju, in komaj je odšel, se je tempelj razrušil v razvaline. Tedaj so začeli vojaki ropati in daviti po mestu, ko pa je bilo mesto in tempelj razdejano do tal, je Tit ukazal zaorati brazde čez mesto.

Pri obleganju je bilo 1.100.000 ljudi pobitih in pomorjenih, 97.000 v sužnost prodanih, drugi pa so bili z vsem judovskim narodom vred razkropljeni. Spolnile so se tudi tu besede Jezusove: "V tla bodo pomendrali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu." Spolnilo se je prekletstvo, ki so si ga Judje sami priklicali nadse z besedami: "Njegova kri pridi nad nas in naše otroke!" Kazen je bila primerna njih hudobiji in trdovratnosti njihovih src, s katero so se ustavljali vsemu svarjenju k pokori. Brez svoje dežele, brez stalne domovine begajo ostanki tega ljudstva po svetu sem ter tja ter so žive priče Božje pravičnosti in večen spomin, da je resnična naša sv. vera, resnični njeni obeti. (op.: Knjiga je bila tiskana v letu 1908)

Preden so sovražniki oblegali mesto, se je umaknila krščanska občina, ki se je dotlej bila v Jeruzalemu ustanovila, spominjajoč se Kristusovega prerokovanja, v malo gorsko mesto PELO. Kristjani pa so s seboj odnesli tudi spomin na svete kraje, kjer je Božji Zveličar hodil in trpel; te kraje so že tedaj visoko častili.

Sčasoma so se nekateri ubegli Judje zopet povrnili na ta kraj, kjer je Jeruzalem stal, pa niso našli drugega, nego tri razvaljene stolpe in en razrušen zid. Tudi nekaj Kristjanov se je tu naselilo. JAKOB MLAJŠI je bil PRVI JERUZALEMSKI ŠKOF. Judje so ga bili l. 63 po Kristusu umorili. Njemu za naslednika so izvolili apostoli in učenci Gospodovi, ki so tedaj še živeli, sv. SIMEONA. Tega je ukazal l. 107 cesar TRAJAN križati. Med tem se je po razdejanju mesta po razvalinah  naselilo zopet obilno Judov in veliko izmed njih se je tudi pokristjanilo.

Cesar HADRIJAN, ki je bil Judom sovražen, je na kraju, kjer je stal prejšnji tempelj, sezidal POGANSKI TEMPELJ na čast maliku Jupitru. To je še bolj razdražilo Jude, že poprej žolčne na Rimljane, da se zopet upro zoper nje. Cesar Hadrijan je poslal svojega vojskovodjo JULIJA SEVERA z mogočno armado v Palestino. TRI LETA je trajala KRVAVA BITKA. Zopet so pomorili nad milijon Judov z mečem, kar pa jih je ostalo, so jih pregnali iz dežele.

Kjer je stal Jeruzalem, je Hadrijan dal sezidati mesto, ki se je imenovalo "Elia Kapitolina", na ena vrata tega mesta pa je dal postaviti podobo praseta, da bi Jude prepodil s tega kraja.

Tudi krščanska občina v Jeruzalemu se je bila ob vojskinem času razkropila. Sveti kraji so bili zapuščeni, vendar pa je mili Bog skrbel, da niso bili popolnoma pozabljeni.

Cesar Hadrijan, je Kristjanom na sramoto, da ne bi obiskovali teh svetih krajev, postavil na Kalvariji, kjer je bil Jezus križan, podobo malika Jupitra, in na mestu BOŽJEGA GROBA sezidal tempelj na čast nečiste malikinje Venere. Vendar je ravno s tem ohranil spomin na svete kraje. Kristjani so se sčasoma v novem mestu med neverniki zopet naselili, in globoko v svojem srcu ohranili čaščenje do teh svetišč.

------

Za cesarja Konstantina, v 4. stoletju je ponehalo preganjanje Kristjanov. Cesar Konstantin je sam oklical  krščansko vero za vero svojega cesarstva. Tako se  je vnovič vzbudilo čaščenje svetih krajev. Konstantinova mati sv. Helena, je romala v Palestino, in tam pobožno obiskala svete kraje in jih obdala s staro svetlobo. DALA JE IZKOPATI KRIŽ, na katerem je Kristus umrl in našla tudi njegov grob. Na Konstantinovo povelje, so tu sezidali veličastno cerkev. Odslej so vse svete kraje, kakor jih še danes poznamo, obiskovali čedalje bolj in bolj z vseh delov sveta.

Sezidali so v sveti deželi mnogo cerkev, samostanov in gostišč za krščanske romarje. Vse znamenite kraje iz Jezusovega življenja in smrti so ozaljšali s kapelami in cerkvami, in nov Jeruzalem se je vzdignil iz starih grobelj in razvalin.

Tedaj je prišlo cesarju JULIJANU, odpadniku, ki se je bil krščanstvu odpovedal in se izneveril, brezbožna misel, da bi Kristusa izpričal za lažnivega preroka. Vedel je za Kristusovo prerokovanje, da od judovskega templja ne bo ostal kamen na kamnu in da ga tudi ne bo nihče več pozidal. Zato je sklical Jude iz vseh krajev sveta, da bi Jeruzalemski tempelj zopet postavili, in jim je k temu dal vseh potrebnih pripomočkov.

Resnično so Judje v velikih trumah pridrli v Jeruzalem, kopali in našli med grobljami staro tempeljsko podlago. Popolnoma so jo uničili, da bi drugo, trdnejšo položili. Komaj pa so se lotili dela,  tedaj je šele prišla ura, da so se Kristusove besede spolnile do poslednje pike. Ko so ravno vse kamenje izkopali in odpeljali, da bi stavili novo podlago, so začeli polagati temelj. Tedaj je nenadoma nastal silen potres, plameni so švignili iz zemlje, podrli zidovje ter prepodili delavce. Judje pa se niso dali prestrašiti in so se zopet lotili dela; pa je zopet švignil ogenj iz zemlje, razstrelil podlago in ubil več delavcev. Tako je Bog osamotil Julijanovo nespametno prizadevanje, in od tedaj se nihče do sedanjih časov ni več predrznil, da bi hotel zidati judovski tempelj, od katerega res ni kamen na kamnu ostal.

A tem lepše so ozaljšali cerkev sv. Božjega groba, ki so jo vedno obiskovale brezštevilne trume romarjev, čim bolj se je utrjevalo krščanstvo. GRŠKI CESARJI so radi videli te trume romarjev, ker so prinašali obilno denarjev v deželo.

Tako se je zgodilo, da je l. 636 po Kristusu Jeruzalem z vojsko zavzel SARACENSKI  KALIF OMAR in dobil tudi cerkev sv. Božjega groba v oblast. Vendar pa so on in njegovi nasledniki pripustili notranjo službo Božjo v cerkvi; romarji so smeli še vedno sv. kraje obiskovati; malokdaj se komu pripetilo kaj žalega.

Toda leta 1076 so prišli romarji z žalostnimi tožbami nazaj iz svete dežele. SEDČUKI, grozno divje in Kristjanom sovražno ljudstvo, so se polastili svetih krajev, preganjali in pretepali krščanske romarje, in še celo cerkvam in duhovnikom niso prizanašali. Romarji so morali silno veliko plačevati, ako so hoteli hoditi po svetih krajih; veliko pa jih je od lakote in  nagote pomrlo pred mestnimi vrati.

Nikogar ni bolj ganil pogled teh žalostnih dogodkov, kot puščavnika in duhovnika Petra Amienskega na Francoskem. Videl je sam na svoje oči, kako stiskajo Kristjane v Sveti deželi in onečaščujejo svete kraje brezbožni Mohamedanci. Zato se odloči Kristjane večernih dežel sklicati na pomoč, da svete kraje z vojsko vzamejo nevernikom. S pismom Jeruzalemskega očaka Simeona gre k tedanjemu papežu Urbanu II. v Rim. Živo mu opiše, kake nadloge trpijo Kristjani in kako se sramoti sv. Božji grob v Jeruzalemu. Strmeč posluša Urban puščavnikove ognjene besede in mu obljubi vso mogočo podporo. "Idi, moj sin," mu reče, "hodi od vasi do vasi, od mesta do mesta; pripoveduj povsod, kar si v obljubljeni deželi videl in slišal, vnemaj srca vseh, in Zveličar bo tvoje prizadevanje blagoslovil, vse drugo pusti pa meni!"

Tako se je usedel Peter na mulo, bos, v rjavi romarski obleki, z vrvjo prepasan, s križem v roki in gologlav je prehodil vse laške in francoske pokrajine ter pridigal po potih, ob razpotjih in v cerkvah, kake nadloge tarejo jutranje dežele. Čedalje bolj so se vnemala srca, iti Kristjanom na pomoč. Že jih je na tisoče bilo pripravljenih iti zoper krščanskega sovražnika, ko je papež Urban II. sklical cerkveni zbor v mestu Klermont na Francoskem leta 1095. Sešlo se je 213 škofov, velika množica knezov, grofov, baronov in neštevilna truma duhovnikov in prostega ljudstva. Pod milim nebom se je pokazal papež na sedežu, obdan od kardinalov. Poleg njega na strani, pa je stal puščavnik Peter Amienski, suh kot kost in koža, vdrtih, ognjenih oči in bledega obličja. Na papeževo povelje povzdigne svoj glas, in govori s tolikim navdušenjem o stiskah jutrcev in sramotenju svetih krajev, da vsi začno na glas jokati se in ihteti. Za njim povzame papež sam besedo in z globokim, v srce segajočim govorom prigovarja iti v boj zoper Gospodove sovražnike. Ko dokonča, zasliši se z vseh strani glas: "Božja volja je! Božja volja je!" Nato se več škofov, duhovnikov in svetnih gospodov prostovoljno ponudi za SVETO VOJSKO. Znamenje tega so bili RDEČI SUKNJENI KRIŽCI NA RAMAH VŠITI; od tod ime križarji in križarske vojske. Noben stan, nobena starost in noben spol se noče izključiti iz te svete vojne.

Po zimi in spomladi leta 1095 so se oboroževali knezi in vitezi. Konec  meseca aprila se združijo posamezni oddelki vse vojne, 100.000 konjenikov in 300.000 pešcev, po raznih potih na mejah sovražnih pokrajin.

Med vojskovodji se je najbolj odlikoval pobožni in junaški vojvoda lorniški Bogomir Builonski. Ta silna armada, z duhovniki, z ženskami in otroki, pol milijona ljudi broječa, se je začela pomikati naprej. Vendar jim je manjkal glavni zapovednik in med načelniki posameznih čet so se vnemali prepiri. Turčini so bili tudi hrabro ljudstvo, ki so požgali in pokončali vsa sela in polja, čez katera so morali Kristjani iti, da bi Kristjane izstradali in jih od vseh strani najhuje stiskali. Stalni boji, silno pekoče sonce, lakota, pomanjkanje vode in druge nadloge so močno skrčile krščansko armado. Na tisoče jih je umrlo preden so prišli do Antiohije. To mesto so sicer prevzeli z vojsko, vendar so jih Turki obkolili v mestu z brezštevilno armado. Nastala je strašna lakota. Konji, velblodi, osli, miši, kuhane kože od živali in skorje od dreves so jim sladice. Celo najsrčnejši so začeli omahovati. Veliko se jih je ponoči z vrvjo spustilo čez zid, da bi ubežali, ali pa so pobegnili v turški šotor in celo Kristusa zatajili. Tako skrajna in neizrekljiva je bila sila, da je bila rešitev mogoča le po kakem čudežu. Tu pride naenkrat neki francoski duhovnik, Peter Jernej po imenu, h krščanskim vojskovodjem, pripoveduje jim, da se mu je sv. Andrej štirikrat prikazal in mu zapovedal oznaniti, da je pred velikim oltarjem antiohijske Šent-petrske cerkve sulica zakopana, s katero je bil vojak Zveličarjevo stran prebodel. To morajo izkopati ter jo v boju naprej nositi. Že edini pogled na njo bo prepodil sovražnike Kristusove. Res kopljejo in sulico najdejo. Že takoj naslednje jutro se je spustila že precej izstradana krščanska armada iz mesta v boj. Turki, ki so videli od lakote izstradane in od nadlog medleče Kristjane, so jim zasramljivo pretili, da ne bodo ubežali njih mečem. Komaj pa se je boj začel, se je polotil nevernikov nek čuden strah, da so se v beg spustili eden za drugim. Kristjani pa so jo udrli za njimi, veliko so jih "posekali" in se polastili vseh njihovih zalog po šotorih. Odslej jih ni nič več zadržalo na poti v Sveto deželo. Knez Tankrd je hitel s sto knezi v Betlehem. S prepevanjem slavilnih pesmi so jim šli tamkajšnji Kristjani naproti in jim kazali blagoslovljeni kraj Zveličarjevega rojstva. Tankred se je vrnil z veselim sporočilom k armadi, da je že molil pri Zveličarjevih jaslicah v Betlehemu in jim pripovedoval, da je tudi Jeruzalem videl prav blizu od tod. Neznansko veselje se je oglasilo v krščanskem taboru. Še ponoči se je dvignila vsa armada, vsak je odhitel, kolikor je najbolj mogel. Zjutraj, 9. rožnika (9. junija) so prišli vrh Emavskih holmcev, s katerih so videli Jeruzalem pred seboj. Vsem zagomezi po žilah; glasno ihtenje in jok gre od vrste do vrste. Od veselja so popadali na tla in poljubljali sveto zemljo. Nato so vstali in šli bosi, prepevaje svete pesmi, proti Jeruzalemu.

Jeruzalemsko mesto je bilo močno utrjeno in v njem v obrambo postavljenih 60.000 Turčinov. Čeprav so imeli križarji od pol milijonske armade le še 35.000 mož, so kljub vsemu mesto takoj začeli oblegati. Nepopisno trpljenje so morali prestati. Nikjer ni bilo pitne vode, vročina pa tolika, da so si nekateri v zemljo zarivali in si s hladnim rušenjem prsi hladili. Drugi so se  na tihem plazili proti mestu; ko so tja prispeli so poljubljali zidovje in potem od truda in onemoglosti umirali. V malem gozdiču, več milj od mesta, so našli v največji sili še toliko lesa, da so si nekaj stolpov iztesali in jih potem na kolih potiskali proti mestnemu obzidju. Ko so to dokončali so šli v molitvi za procesijo k spovedi in k sv. obhajilu in v procesiji proti mestu. Sovražniki so se jim posmehovali z mestnega obzidja, kar je še bolj razsrdilo križarje. Dne 14. malega srpana (14. julija) so naskočili mesto z vso silo, a zastonj. Mohamedani so jim metali klade, tramove, kamenje, goreče žveplo in vrelo olje na glavo. Takoj naslednje jutro so se zakadili z novim naskokom na mesto. Sedem ur so ga naskakovali in že so se začeli umikati - ko so zagledali z Oljske gore dol svetlega jezdeca, ki jim je s svojim ščitom migal proti mestu. "Ali vidite," pravi Bogomir Builonski, "ali vidite nebeško prikazen? Ali slišite višjo pomoč?" Naglo je dal z obsednega stolpa most položiti na mestno zidovje, potolkel je sovražnike pred seboj in skočil prvi v mesto dne 15. malega srpana (15. julija) l.1099, ravno na petek, popoldne ob treh. Njegovi vojaki so planili za njim, odtrgali so mestna vrata in mesto je bilo zavzeto. Med tem, ko so križarji svojo zmago onečaščevali z grozovitim prelivanjem krvi, je šel Bogomir Builonski, spremljan od treh vitezev, bos in v romarski obleki k Božjemu grobu, in se tam prepustil najpobožnejšim občutkom goreče, srčne molitve. Tudi križarji so odložili svoje krvavo orožje in padli, polni žalosti in kesanja nad svojimi grehi na grob Zveličarjev. Vsesplošno je bilo veselje, da so po velikem trpljenju doživeli ta dan; predvsem se je veselil  Peter Amienski, ki so ga Jeruzalemski Kristjani pozdravili za svojega rešenika.

Sedaj izvolijo Bogmira Builonskega za Jeruzalemskega kralja. On je sicer sprejel volitev, vendar pa na mestu, kjer je Zveličar nosil trnjevo krono, ni hotel nositi zlate. Dal se je samo za varuha Božjega groba imenovati. Bodi Bogu potoženo, da je umrl že drugo leto zatem.

Jeruzalem pa je prišel čez 88 let zaradi nemarnosti in needinosti Kristjanov zopet nevernikom v roke. Sicer so Kristjani iz zapadnih dežel z več križarskimi vojskami poskušali sveto mesto in Zveličarjev grob Mohamedanom vzeti nazaj, a zastonj. Tako so sveti kraji do današnjega dne ostali v oblasti nevernikov. V znamenje pa, da je še vedno v sovražnih rokah sveti kraj, kjer se je Božji sin na križu daroval za človeški rod, stoji še dandanes straža pred zlatimi vrati božjegrobske cerkve. Ta cerkev ni več tista, ki jo je bil cesar Konstantin pozidal. Ta je bila večkrat podrta in zopet sezidana. Bogomiru Builonskemu se je ta cerkev Božjega groba zdela pretesna in nevredna tega svetega kraja. Zato so postavili nad njo in v zvezi z drugimi poslopji veličasten tempelj, ki je pokrival vse sosednje kraje in se je v zidovju in glavni obliki ohranil do sedanje dobe.

Zadnja velika nezgoda je zadela cerkev Božjega groba l. 1808. Tedaj je največji del glavnega poslopja pogorel. Kapela Božjega groba, ki je slonela na stebrih iz marmorja in porirja pod visoko, s svincem pokrito kupolo, se je tedaj porušila. Zaradi topečega se svinca na kupoli, je bil ogenj le še večji in je tem hujše vnel drugo lesovje. Neznanski požar se je razprostiral čez ves Božji grob. Čudo je bilo, da ni pogorel še grob in lesena vrata do njega. GRKI so sicer zopet popravili razrušeno zidovje; dasiravno je lepo, vendar ne dosega nekdanje krasote. Sedaj je združenih pod eno streho več poprejšnjih cerkev, kapelic in znamenitih krajev na Kalvariji. Med njimi se s svojo lepoto najbolj odlikujejo kapela Božjega groba, kapela najdbe sv. križa in kapela sv. Helene.

Preden se gre v cerkev, se gre skozi dvorišče in potem v sobo, kjer stoje turški vojaki na straži; tu mora vsaki romar vstopnino plačati. Ne daleč od vhoda v cerkev je velika nad tlakom povzdignjena marmornata plošča, nad katero so svetila užgana. To je kraj,  kjer so Jezusovo telo mazilili in za pokop pripravili. Ako se odtod obrneš na levo, prideš do visoke, prostrane kupole, s katere prihaja svetloba v cerkev. Pod to kupolo je kapela Božjega groba. Zidana je podolgasto na štiri vogle iz rdečakstega kamena, mamorju enakega in stoji osamljena v cerkvi, da greš lahko okoli nje. Greš po nekoliko stopnicah navzgor, kjer si moraš čevlje sezuti. Potem prideš v zatesnel prostor, čigar stene in tla so iz marmorja. Ravno pred vhodom je globina in v njej tisti kamen, na katerem se je bil angel prikazal svetim ženam. Vrata k Božjemu grobu so nizka in tesna, tako da se moraš globoko prikloniti, če hočeš priti skozi. Grob je skoraj na štiri ogle in iz skale izklesan, pa sedaj z belim in rjavkastim marmorjem odet ter z višnjevo svilnato robo prevlečen. Prostor med tem grobom in sprednjo lopo je tako tesen, da morejo samo štirje ali kvečjemu pet ljudi naenkrat notri iti.

Na nekem kraju v grobu kažejo dva čevlja visoko kameneno ploščo, na kateri je počivalo Zveličarjevo truplo. Ta kamen je sedaj z marmorjem zakrit, kjer vedno stoje dehteče cvetlice, ki jih zalivajo z rožno vodo. Nad grobom visi 28 velikih srebrnih svetilk, ki so darila papežev, glavarjev in raznih krščanskih občin, med katere je posest cerkve Božjega groba razdeljena, katoličanov, starovercev, armencev in koptov. Te svetilke gore neprenehoma in razsvetljujejo Božji grob ter nad njim viseče podobe, ki predstavljajo Kristusov Vnebohod in njegovo prikazen Mariji. Tu vedno stoji kak duhovnik, ki drži v srebrni posodi z miro in dragimi mazili namešano blagoslovljeno vodo, da z njo kropi noter gredoče romarje. Grobno mesto samo je šest čevljev dolgo, tri široko, dva in pol čevlja visoko. Podobno je oltarju, pri katerem se v službi božji dan za dnem vrste katoličani in staroverci. Na grobni oltar pokladajo romarji iz vseh krajev svete križe in rožne vence, da se jim blagoslavljajo.

Proti vrhu svetega groba se kaže kraj, kjer se je bil Kristus v podobi vrtnarja Magdaleni prikazal. V mali kapelici je shranjena polovica stebra, pri katerem je  bil Kristus bičan; drugo polovico imajo v Rimu. V okolici cerkve kažejo tudi še druge svete kraje, postavim: steber, na katerega je moral Kristus sesti, ko so mu trnjevo krono na glavo zasadili; kraj, kjer se je ostro pokoril Longin, ki je Zveličarjevo stran prebodel; kraj, kjer so vojaki za Kristusovo suknjo vadljali.

Ne daleč od tod greš po več stopnicah v malo grško kapelico sv. cesarice Helene. Iz te kapele stopaš v vodnjak, kjer je sv. Helena križ našla. Proti poldnevu greš po 18 stopnicah do Kalvarske skale, kjer je križ stal in se še sedaj vidi od potresa razpokano skalovje pri Kristusovi smrti. Menihi raznih krščanskih občin, ki so v posesti svete grobne cerkve, imajo ondi celice, v katerih stanujejo, dokler jih ne pridejo drugi zamenjat, in prejemajo jedi skozi luknjo v vratih.

Katoličani imajo v posesti Božji grob, kapelo prikazovanja, steber bičanja, oltar svete Magdalene, oltar Kristusovega pribijanja na križ in pa kapelo žalostne Matere Božje.

Varuhi Božjega groba so od leta 1322 ubogi redovniki sv. Frančiška. Ti zbirajo po miloščini velik znesek denarja, ki ga morajo turškemu paši vsako leto plačevati za milost, da smejo na Zveličarjevem grobu z romarji darovati, moliti in jokati se. Veliko morajo tudi od Turkov in starovercev trpeti. Na mestu, kjer je nekdaj stal tempelj, stoji sedaj krasna mošeja (mohamedanska molitvenica), ki jo je dal glavar Omar sezidati. Veliko Judov zahaja v Jeruzalem, da umrejo tu, kjer so nekdaj njihovi očetje prebivali in vladali ter v templju molili. V tihi temni noči se sem ter tja plašen Jud priplazi do gore Morije, da vsaj zemljo poljubi ondi, kjer je nekdaj stal njih tempelj; ali ko se mu približa Turek, pobegne, vzdihovaje od tod.

Bog je pravičen in pravične so Njegove sodbe! - Pač moramo vzdihniti s svetim Avguštinom:

"Gospod, tukaj reži, tukaj žgi, tukaj tepi - le v večnosti prizanesi! Amen."