MISTIKA - Klic Božje Ljubezni: september 2012

JULIJANA iz NORWICHA

(1343 - 1416)

Julijana, katere pravo ime ni znano, je živela kot anahoreta (oblika puščavniškega življenja v mestu ali naselju, ko so se anahorete dale zazidati v popolnoma zaprto celico, ki se je ponavadi držala cerkve ali samostana in iz katere so smele iti le v primeru težje bolezni - za hrano je skrbela služabnica, celica pa je imela tudi dve okni, eno je gledalo na oltar, da je tako lahko spremljala svete maše, drugo okno pa je gledalo na ulico ali v drug prostor, da je tako anahoreta lahko sprejemala obiskovalce, ki so prihajali k anahoretam na duhovne posvete).

Ko je bila Julijana stara 30 let je imela izkušnjo umiranja in je v tem času imela nekaj videnj, ki so ji popolnoma spremenili življenje. Ta videnja je kasneje opisala v dveh besedilih in sicer v dolgem in kratkem besedilu.

Julijana iz Norwicha - DOLGO BESEDILO

V nekem trenutku je dobri Gospod rekel: »Z vsemi vrstami stvari bo dobro,« in ob neki drugi priliki je rekel: »Sama se boš prepričala, da bo z vsemi vrstami stvari dobro.«

In duša je razumela ta dva stavka vsakega drugače.

Na eni strani Gospod želi, da vemo, da se ne posveča samo velikim in plemenitim stvarem, temveč tudi malim, ponižnim in preprostim stvarem, tako enim kot drugim. To želi povedati, ko reče: »Z vsemi vrstami stvari bo dobro.« Kajti želi, da vemo, da ne bo pozabil niti na najmanjšo stvar.

Druga stvar, ki jo je duša razumela, pa je tole: določena storjena dejanja se nam zdijo tako zla in ljudje trpijo zaradi takšne hudobije, da se nam ne zdi, da bi se to lahko kadar koli spremenilo v dobro. In ker to premišljujemo in se žalostimo in trpimo ob tem, ne moremo najti nobenega miru v blaženem motrenju Boga, kot bi to morali.

In vzrok temu je naslednji: naše sposobnosti razumevanja so zdaj tako slepe, ponižne in preproste, da ne moremo spoznati vzvišene, čudovite modrosti, moči in dobrote blažene Trojice.

In to je tisto, kar želi povedati, ko reče: »Sama se boš prepričala, da bo z vsemi vrstami stvari dobro,« in sicer kot bi rekel: »Zapomni si to zdaj z vso vero in zaupanjem in na koncu vseh časov boš resnično uvidela vse to v polnosti radosti.«

In tako razumem pet zgoraj navedenih izrekov – »Vse stvari bom naredil dobro itd.« - kot mogočno in tolažilno obljubo za vsa dejanja našega Gospoda, ki se bodo še dogodila.

Zdi se mi, da obstaja neko dejanje, ki ga bo storila Sveta Trojica na poslednji dan. In katero bo to dejanje in kako bo storjeno, ne ve nobeno bitje pod Kristusom in tega tudi ne bo vedelo, dokler ne bo storjeno. Dobrota in ljubezen našega Gospoda želita, da vemo, da se bo to dogodilo. Njegova vsemogočnost in modrost pa želita po isti ljubezni zakriti in skriti pred nami to, kar se bo zgodilo in kdaj se bo dogodilo. Hoče, da to vemo, ker želi, da smo bolj sproščeni v naših dušah in bolj umirjeni v ljubezni ter se v njem veselimo in ne premišljujemo več o vseh pretresih, ki bi nas lahko ločevali od tega, da bi se resnično veselili v Njem. To je veliko dejanje, ki ga je ukazal Gospod Bog iz večnosti in ki ga hrani in skriva v svojih blaženih prsih in ga pozna le on sam in po katerem bo naredil, da bodo vse stvari dobro. Kajti kot je Sveta Trojica naredila vse stvari iz nič, tako bo tudi Sveta Trojica naredila vse, kar ni dobro, dobro.

Močno sem se čudila temu razodetju in sem premišljevala o naši veri takole: naša vera temelji v Božji besedi in naša vera sestoji iz tega, da verjamemo, da bo Božja beseda držala pri vseh stvareh. In ena izmed točk naše vere je, da bodo mnogi prekleti: kot angeli, ki so padli iz nebes zaradi svojega napuha, ki so zdaj sovragi, in ljudje na zemlji, ki umro brez vere v sveto Cerkev, tj. tako pogani, kot tudi tisti, ki je prejel krščanstvo, vendar vodi nekrščansko življenje in umre izvzet iz Božje ljubezni. Sveta cerkev me uči, da verjamem, da bodo vsi ti večno prekleti v peklu. Glede na to se mi je zdelo, da je nemogoče, bodo vse vrste stvari postale dobre, kot mi je to takrat razkril Gospod.

Prejela sem le naslednji odgovor v razodetju od Gospoda: »Kar je tebi nemogoče, ni nemogoče Meni. Držal bom svojo besedo pri vseh stvareh in bom naredil vse stvari dobre.« Tako sem bila poučena po milosti Božji, da moram trdno vztrajati v prepričanju, kot sem ga prej razumela, in obenem trdno verjeti, da bodo vse vrste stvari postale dobro, kot mi je to razkril Bog ob isti priliki. Kajti to je veliko dejanje, ki ga bo storil naš Gospod, dejanje, s katerim bo izpolnil svojo obljubo pri vseh stvareh in bo naredil dobro vse, kar ni dobro. Nobeno bitje pod Kristusom ne ve in ne bo vedelo, kakšno bo to dejanje in kako bo storjeno, dokler ne bo storjeno – tako sem razumela, kar mi je Gospod želel povedati ob tisti priliki.

Toda naše minljivo življenje, ki ga živimo tu v naši čutni naravi, ne ve, kaj smo, temveč lahko to spozna le v veri. In ko bomo resnično in jasno ugledali in spoznali, kaj smo, potem bomo resnično in jasno videli in spoznali Gospoda Boga v polnosti radosti. Zato je gotovo tako, da bližje ko smo našemu blaženemu veselju, večje bo naše hrepenenje, in sicer tako zaradi naše lastne narave kot zaradi milosti. V tem življenju lahko spoznamo sami sebe prek nenehne pomoči in moči naše višje narave: to spoznanje lahko razvijemo in povečamo s pomočjo in s spodbudo usmiljenja in milosti. Vendar pa se nikoli ne moremo popolnoma spoznati do zadnjega trenutka, trenutka, ko bodo prenehali to minljivo življenje in vse vrste bolesti in bolečin. Zato je prav in primerno, da po naravi in milosti hrepenimo in želimo z vso svojo močjo, da bi spoznali sami sebe in v tem spoznanju resnično in jasno spoznali tudi svojega Boga v polnosti večne radosti.

In vendar mi je bil ves ta čas, od začetka do konca dan vpogled v dve stvari. Prva je bila neskončna in stalna ljubezen, ki jo je spremljalo prepričanje o gotovosti varnosti in blaženega odrešenja. Kajti celotno razodetje mi je to razkrilo. Druga je bila splošni nauk svete Cerkve, o katerem so me predhodno podučili in me z njim spoznali in sem ga prostovoljno tudi sprejela v svoje življenje in ga razumela. In ta uvid me ni zapustil. Kajti razodetje me ni vodilo proč od njega niti v najmanjši podrobnosti, temveč me je poučilo, naj ga sprejmem in vzljubim, tako da bi lahko po Gospodovi pripomoči in milosti zrasla in se vzdignila do bolj nebeškega spoznanja in višje ljubezni. In iz tega sem videla, vsaj tako se mi je zdelo, da je nujno, da uvidimo in spoznamo,da smo grešniki in da počnemo mnoge slabe stvari, ki bi jih morali opustiti in mnoge dobre stvari opustimo, ki bi jih morali storiti, in za vse to zaslužimo bolečino, kazen in jezo.

Vendar kljub temu nisem nikoli zares videla Gospoda, da bi bil jezen ali da bo jezen. Kajti on je Bog, on je dober, on je resnica, on je ljubezen, on je mir. In njegova moč, njegova modrost, njegova radodarna ljubezen in njegov edinost mu ne dovoljujejo, da bi bil jezen. Resnično, videla sem, da je jeza v nasprotju z naravo njegove moči in v nasprotju naravo njegove modrosti in v nasprotju z naravo njegove dobrote. Bog je dobrota, ki ne more biti jezna, kajti on je zgolj dobrota. Naša duša je zedinjena z njim, z nespremenljivo dobroto, in v Božjih očeh med njim in našo dušo ni jeze ne odpuščanja. Kajti po njegovi dobroti je naša duša tako popolnoma zedinjena z Bogom, da med bogom in dušo ne more priti prav nič. Pri vsakem videnju je ljubezen vodila dušo k temu uvidu, h kateremu je bila duša močno pritegnjena. Naš dobri Gospod je pokazal, da je to tako. V svoji veliki dobroti je Gospod pokazal, zakaj je to tako. In Gospod želi, da hrepenimo po tem, da bi to spoznali, to pomeni, da bi to spoznali do te mere, kot je to za nas primerno, kajti Bog želi, da je vse, kar je preprosta duša doumela, razodeto in razkrito. Kajti on vse stvari, za katere želi, da so skrite, močno in modro skrije iz ljubezni. Kajti v istem videnju sem videla, da so mnoge skrivnosti skrite in da nikoli ne smejo biti razkrite, dokler nas ne bo Bog v svoji dobroti naredil vredne, da jih bomo smeli ugledati. In meni je prav tako in se podrejam Gospodovi volji v tem velikem čudenju. In zdaj pa se podrejam svoji materi sveti Cerkvi, kot se ji mora podrediti vsak preprost otrok.

In v tem življenju sta usmiljenje in odpuščanje naša pot in nas vodita do milosti. In po mukah in bolečinah. v katere sami pademo, nas ljudje v svoji človeški sodbi večkrat proglasijo za mrtve, toda v Božjih očeh duša, ki bo rešena, ni bila nikoli mrtva, niti nikoli ne bo umrla.

Toda v tem trenutku sem bila začudena in sem se iskreno čudila svoji duši ter si mislila: »Dobri Gospod, vidim, da si prava resnica in zagotovo vem, da vsak dan močno grešimo in zaslužimo bridko grajo. Ne morem, ne da bi vedela te resnice, in vendar ne vidim, da bi nas ti kakor koli krivil. Kako je to možno? Kajti vedela sem po vesoljnem nauku svete Cerkve in glede na svoje izkušnje, da nas krivda našega greha neprestano obtežuje, že od Adama, prvega človeka naprej, do takrat, ko bomo prišli v nebesa. Tisto, kar me je čudilo, je bilo to, da sem videla, da nam gospod Bog pripisuje le tolikšno krivdo, kot če bi bili čisti in sveti angeli v nebesih.

In moj razum, razpet med tema dvema nasprotjema, je močno mučila moja slepota in se nisem mogla sprostiti od strahu, da ne bi več videla Božje blažene prisotnosti in bi ne izvedela, kako nas pojmuje v naših grehih. Kajti morala sem videti v Bogu, da je vsak greh odpravljen, ali pa sem morala videti v Bogu, kako on gleda nanj, tako da bi lahko resnično uvidela, kako je prav, da pojmujem greh, in kakšna graja nam je namenjena. Svoje hrepenenje sem uspela obdržati, ko sem neprenehoma gledala proti Njemu. In vendar sem bila tako prestrašena in zmedena, da nisem mogla biti več potrpežljiva in sem si mislila: »Če to razumem tako, da nismo grešniki in da ne zaslužimo nobene graje, potem se mi je zdelo, da me to vodi v zmoto in da ne bom resnično doumela te resnice. Če pa drži to, da smo grešniki in graje vredni, dobri Gospod, kako je to možno, da ne vidim te resnice v tebi, ki si moj Bog, moj Stvarnik, v katerem želim videti vse resnice?«

Trije razlogi so me opogumili, da sem ga vprašala to. Prvi je zato, ker je to tako ponižna stvar; če bi bila vzvišena, bi se bala to vprašati. Drugi je to, da je to stvar, ki se tiče vsega, kar je; če bi bilo to nekaj posamičnega in skrivnost, bi me tudi bilo strah. Tretji je, da se mi zdi, da to moram vedeti, če hočem tu živeti in spoznati dobro in zlo, da bom prek razuma in po milosti jasneje razlikovala med njima in ljubila dobroto in sovražila zlo, kot nas to uči sveta Cerkev.

Navznotraj sem kričala na vso moč in prosila Boga za pomoč ter takole mislila: »Oh! Gospod Jezus, kralj blaženosti, kje naj najdem olajšanje? Kje naj najdem tistega, ki bi mi lahko pokazal in povedal, kar moram vedeti, če tega ne morem videti zdaj v tebi?«

In potem mi je dobri Gospod odgovoril in mi pokazal v zelo skrivnostnih podobah čudovito priliko o gospodarju, ki ima služabnika. In dal mi je tudi uvid, ki mi je pomagal pri razumevanju obojega. In ta uvid mi je bil razodet dvojno v gospodarju in dvojno v služabniku. Prvi mi je bil razodet duhovno in v telesni podobi, drugi pa bolj duhovno brez telesne podobe.

Prva vrsta videnja je bila takšna:

Videla sem telesni podobi dveh ljudi, gospodarja in služabnika, k temu je Bog dodal še duhovno razumevanje.

Gospodar dostojanstveno sedi in počiva v miru. Služabnik stoji, poln spoštovanja čaka pred svojim gospodarjem in je pripravljen, da izpolni njegovo voljo.

Gospodar ljubeče in prijazno pogleda svojega služabnika in ga obzirno pošlje na nek kraj, kjer naj bi izvršil njegovo voljo. Služabnik ne samo, da odide, temveč skoči in v naglici steče, saj žari v ljubezni, da bi izpolnil gospodarjevo voljo.

In takoj pade v luknjo in se težko poškoduje. In potem stoka in tarna in se zvija, vendar ne more vstati ali si pomagati na kakšen način.

In tako sem videla, da je njegova največja težava to, da mu nihče ne pomaga in potolaži. Kajti ni mogel obrniti svojega obraza in pogledati svojega ljubečega gospodarja, ki mu je bil zelo blizu in ki je vir vse pomoči in tolažbe. Toda kot človek, ki je bil takrat šibek in nespameten, se je osredotočil le na to, kako zelo ga boli in kako dolgo bo moral to bolečino še prenašati. V tem trpljenju je doživel sedem velikih muk.

Prva je bila boleča rana, ki mu je bila zadana, ko je padel, in ki je bila muka, ki jo je čutil.

Druga je bila teža njegovega telesa.

Tretja je bila oslabljenost, ki sta jo povzročili prvi dve muki.

Četrta je bila to, da je bil njegov razum oslepljen in da je njegov um postal otopel, da je skoraj pozabil na svojo ljubezen do gospodarja.

Peta je bila, da se ni mogel dvigniti.

Šesta je bila meni najbolj presenetljiva, in sicer, da je ležal sam. Natančno sem pogledala vse naokoli, daleč in blizu, zgoraj in spodaj, in nisem mogla videti nikogar, ki bi mu lahko pomagal.

Sedma muka je bila, da je bil kraj, kjer je ležal, dolg, trd in poln nadlog.

Čudila sem se, kako lahko ta služabnik tako ponižno prenaša vse to trpljenje. In skrbno sem gledala, da bi videla, ali je na njem kakšna krivda ali če bi ga gospodar želel zaradi česar koli grajati. In po resnici povedano nisem videla nobene krivde, saj je padel le zaradi svoje dobre volje in velike želje. In bil je ravno tako pripravljen in notranje dober kot takrat, ko je stal pred svojim gospodarjem in je želel izpolniti njegovo voljo. In ravno tako ga je njegov ljubeči gospodar še naprej nežno gledal, zdaj z dvema izrazoma na obrazu. Na zunaj ga je gledal nežno in prijazno, poln bolečine in usmiljenja, in to je bil prvi izraz. Drugi izraz je bil bolj notranji, bolj duhoven, in to mi je bilo razodeto, ko je bil moj um odveden v Gospoda, kjer sem videla, da se močno veseli zaradi častitljivega in plemenitega okrevanja, do katerega želi in mora pripeljati svojega služabnika po svoji preobilni milosti. To je bilo to drugo videnje. In zdaj me je moj razum vrnil na prvo razodetje in obenem v umu ohranil oba.

Potem je ta viteško prijazni gospodar rekel v sebi:

»Poglej mojega ljubljenega služabnika, kakšno poškodbo je prejel in kakšno trpljenje ga je doletelo v moji službi zaradi ljubezni do mene; da, in vse to samo zato, ker je želel dobro! Ali ni razumno, da mu poplačam za njegovo grozo in strah, za njegovo poškodbo in bolečino, za vso njegovo nesrečo? In ne samo to; ali ne bi bilo primerno, če bi mu dal darilo, ki bo boljše zanj in mu bo dalo večjo slavo, kot če bi se ne poškodoval? Drugače se mi zdi, da mu sploh ne bi naredil nobene usluge.«

In potem je notranja duhovna razlaga gospodarjevega namena prodrla v mojo dušo: videla sem, v luči njegove veličine in slave, da mora njegov ljubljeni služabnik, ki ga je tako ljubil, res resnično in blaženo prejeti večno plačilo, in sicer veliko večje, kot bi ga prejel, če ne bi padel. Da, in sicer tako, da bi se njegov padec in trpljenje, ki ga je nesreča povzročila, pretvorila v veliko in prekipevajočo slavo in večno blaženost.

V tem trenutku se je videnje prilike razblinilo in dobri Gospod je zaključil moje razumevanje zunanje podobe in videnja tega razodetja. Toda kljub njegovemu vodstvu se nisem nikoli nehala čuditi tej priliki, kajti zdelo se mi je, kot da mi je dana kot odgovor na moje hrepenenje. In vendar je takrat nisem mogla popolnoma razumeti. Kajti v služabniku, ki je predstavljal Adama, kot bom pozneje razložila, sem videla mnogo različnih lastnosti, ki jih nisem na noben način mogla pripisati zgolj Adamu. Tako sem se takrat znašla v stanju velikega nevedenja. Kajti polno razumevanje te čudovite prilike mi takrat še ni bilo dano; v tej skrivnostni priliki ostajajo namreč skrivnosti razodetja pretežno skrite. Toda vseeno sem videla in razumela, da je vsako videnje polno skrivnosti.

Prav je, da zdaj naštejem lastnosti, ki so mi prinesle določeno olajšanje.

Prva je zgodnja stopnja nauka, ki sem ga razumela, medtem ko mi je to bilo razodeto.

Druga je notranje videnje, ki sem ga doumela od takrat naprej.

Tretja je celostno razodetje od začetka do konca, ki ga Gospod Bog v svoji dobroti pogosto zastonj pokaže očem mojega uma.

In te tri lastnosti so se v mojem umu zedinile v eno, da jih ne morem niti mi jih ni dovoljeno zopet razločiti. In prek ter treh, zedinjenih v eno, sam bila poučena, kako naj verjamem in zaupam Gospodu Bogu; tako, kot je po svoji dobroti in za svoj namen to videnje dodelil, tako nam bo tudi po isti dobroti in za isti namen to videnje razložil, ko bo to želel.

RAZLAGA PRILIKE

Tako sem le tri mesece pred dvajseto obletnico tega videnja prejela naslednji notranji nauk: »Pozorna moraš biti na vse značilnosti in okoliščine tega, kar ti je bilo prikazano v priliki, čeprav se ti najprej lahko zdijo nejasne in nepomembne.«

To sem rade volje in zavzeto sprejela in sem v notranjosti pozorno pregledala vse podrobnosti in značilnosti, ki so mi bile prikazane v času videnja, kolikor sta mi to dopuščala moja pamet in razumevanje.

Najprej sem gledala gospodarja in služabnika in način, kako je sedel gospodar, in prostor, kjer je gospodar sedel, in barvo njegove obleke in kako je bila obleka izoblikovana in njegovo zunanjo podobo in plemenitost in dobroto, ki sta bili v njem. Gledala sem, kako je služabnik stal in kje in kako je stal, in kakšne obleke je nosil, barvo in obliko obleke in njegovo obnašanje ter notranjo dobroto in nedolžnost.

Doumela sem, da je gospodar, ki je dostojanstveno sedel in počival v miru, Bog. Doumela sem, da je služabnik ki je stal pred gospodarjem, predstavljal Adama, tj. da je bil v tem videnju prikazan en človek in njegov padec z namenom, da razumem, kaj v Božjih očeh pomeni kateri koli človek in njegov padec. Kajti v Božjih očeh so vsi ljudje kot en človek in vsak človek kot vsi ljudje. Moč tega človeka je bila zlomljena in opešana; njegovo doumevanje je otopelo, kajti ni več gledal v svojega gospodarja. Toda v Božjem pogledu je njegov namen ostal nespremenjen in se ni zmanjšal. Kajti videla sem, kako naš Gospod odobrava in podpira njegove namene, toda človek ostaja oviran in slep za spoznanje tega namena. In to mu povzroča veliko bolečino in bridko nesrečo, saj ne more jasno videti svojega ljubečega gospodarja, ki je nadvse nežen in prijazen do njega; niti ne more resnično videti, kakšen se zdi on svojemu ljubečemu gospodarju. In, prepričana sem, če resnično in zares vidimo ti dve stvari, potem bomo dosegli počitek in mir delno že tu na zemlji in po njegovi preobilni milosti popolno blaženost v nebesih.

To je bil začetek nauka, ki mi je bil takrat razodet in po katerem bi lahko doumela Božji odnos do nas, ko se nahajamo v grehu. In potem sem videla, da samo bolečina graja in kaznuje, medtem ko naš mili Gospod tolaži in nam pomaga. Do naše duše je vedno vesel in ljubeč ter želi, da bi nas privedel do blaženega veselja.

Gospod je sedel na preprostem mestu, na goli zemlji, osamljen, sam v puščavi. Njegove obleke so bile razkošne, kot se to spodobi za gospodarja. Blago je bilo sinje modro, zelo umirjeno in prijetno. Izraz na njegovem obrazu je bil usmiljenja poln. Barva njegovega lica je bila prijetno rjava z izrazitimi potezami. Oči je imel črne, zelo prijetne in čedne, in zdele so se polne nežnega usmiljenja; v njih je bilo veliko zatočišče, dolgo in široko in polno neskončnih nebes. In mislila sem, da bi njegov nežni izraz na obrazu, ki ga je imel, ko je gledal v svojega služabnika, še posebej takrat, ko je padel, lahko z ljubeznijo stopil naša srca in jih z radostjo preklal na dvoje.

Prijetni izraz je razkrival čedno mešanico potez, ki jih je bilo čudovito gledati. Sestavljen je bil delno iz žalosti in usmiljenja, delno iz radosti in blaženega veselja. Radost in blaženo veselje sta daleč onkraj žalosti in usmiljenja, tako kot so nebesa daleč onkraj zemlje. Usmiljenje je bilo zemeljsko, medtem ko je bilo blaženo veselje nebeško. Oče je čutil žalost in usmiljenje zaradi Adamovega padca, padca svoje najbolj ljubljene stvaritve. Radost in blaženo veselje je čutil zaradi padca svojega ljubljenega Sina, ki je enak Očetu. Usmiljeni pogled njegovega prijetnega izraza na obrazu je napolnil celotno zemljo in se spustil z Adamom v pekel, in ta neskončna usmiljenost je branila Adama pred večno smrtjo. In ta milost in usmiljenje ostajata s človeštvom, dokler ne pridemo v nebesa.

Toda v tem življenju je človek slep in zato ne more videti našega Očeta, Boga, takšnega, kakršne je. In ko se hoče Bog po svoji milosti razkriti človeku, se mu razkrije na njemu domač način, in sicer kot človek. Vseeno pa sem resnično videla, da moramo vedeti in verjeti, da Oče ni človek. Toda to, da je sedel na pusti zemlji in osamljenem kraju, pomeni naslednje.

Bog je naredil človeško dušo kot svoje mesto in domovanje, ki mu je najprijetnejše med vsem, kar je ustvaril. In takrat, ko je človek padel v trpljenje in bolečino, ni več mogel služiti svojemu plemenitemu namenu. In zato si naš mili Oče ni želel pripraviti drugega mesta zase, temveč se je usedel na zemljo in čakal na človeštvo, ki je zmešano z zemljo, do takrat, ko je po njegovi milosti njegov ljubljeni sin odkupil njegovo mesto in obnovil njegovo plemenito lepoto s svojim trdim delom in trpljenjem. Sinjina njegovih oblačil označuje njegovo stanovitnost. Rjavi ten njegovega lepega obraza s črnino njegovih oči je bil najprimernejši za razkrivanje njegovega svetega dostojanstva. Razkošnost njegove obleke, ki je bila svetle barve in je svetlo žarela okrog njega, označuje, da ima v sebi zajeta vsa nebesa in vse radosti in blažena veselja. Kratek vpogled v to mi je bil dan, ko sem rekla: »Moj um je bil odveden v Gospoda, kjer sem videla, da se močno veseli zaradi častitljivega okrevanja, do katerega želi pripeljati in bo pripeljal svojega služabnika po svoji preobilni milosti.«

In vendar sem se čudila, ko sem opazovala in premišljevala o gospodarju in omenjenem služabniku. Videla sem, kako je gospodar dostojanstveno sedel in kako je služabnik, poln spoštovanja, stal pred svojim gospodarjem.

In v tem služabniku se skriva dvojen pomen: eden na zunaj in drugi na znotraj.

Na zunaj je bil preprosto oblečen, kot bi bil oblečen neki delavec, ki je pripravljen na delo. In stal je zelo blizu gospodarja, ne tik pred njim, temveč malce v stran, na levo. Oblečen je bil v belo tuniko, nepodloženo, staro in popackano, polno potnih madežev, tunika mu je bila ozka in kratka, segala mu je le za dlan pod koleno, bila je ponošena in zdelo se je, da kmalu ne bo več uporabna, temveč primerna le še za cunje in cape. Bila sem zelo presenečena nad tem in sem si mislila: »To pa ni primerno oblačilo za tako ljubljenega služabnika, ki stoji pred tako častivrednim gospodarjem!« Na znotraj pa mi je bila prikazana ljubezen globoko v njem, in ta ljubezen, ki jo je čutil do svojega gospodarja, je bila ravno taka kot ljubezen, ki jo je gospodar čutil do njega.

Služabnik je v svoji modrosti v notranjosti videl, da obstaja ena stvar, ki bi jo lahko storil v čast svojemu gospodarju. In zaradi ljubezni in ne oziraje se nase ali na karkoli drugega, kar bi se mu lahko pripetilo, je služabnik skočil in stekel ob gospodarjevem ukazu, da bi izpolnil njegovo voljo in služil njegovi slavi. Iz njegovih zunanjih oblačil se je namreč zdelo, da je bil dolgo časa in neprekinjeno ročni delavec. Toda iz notranjega vpogleda, ki sem ga imela tako v gospodarja kot v služabnika, se je zdelo, da je bil novinec: to pomeni nekdo, ki je ravnokar začel služiti, služabnik, ki ga še niso nikoli nikamor poslali.

V zemlji je bil zaklad, ki ga je gospodar ljubil. Čudila sem se in se spraševala, kaj bi to lahko bilo, In odgovorjeno mi je bilo v mojem umu: »Gre za hrano, ki je gospodarju sladka in prijetna.« Kajti videla sem gospodarja, ki je sedel kot človek, nisem pa videla ne hrane ne pijače, ki bi mu bila ponujena. To je bilo čudno.

Druga čudna stvar je bila to, da je imel ta dostojanstveni gospodar le enega služabnika in še tega je poslal po opravkih. Opazovala sem in sem premišljevala, kakšne vrste delo bi lahko opravljal ta služabnik. In potem sem razumela, da gotovo opravlja največje in najtežje delo, kar jih je, in sicer je po vsej verjetnosti vrtnar, ki koplje jame in jarke, ki gara in se poti in obrača zemljo, in globoko prekopava in zaliva rastline ob pravem času. In to bo tudi naprej njegovo delo in omogočil bo sveži vodi, da teče, in plemenitim in obilnim sadovom, da zrastejo, ki jih bo potem prinesel gospodarju in mu jih pripravil, kot bo ta želel. In ne bo se vrnil, dokler ne bo pripravil te hrane tako, kot ve, da jo ima gospodar rad, in potem bo vzel to hrano skupaj s pijačo in jo poln spoštovanja odnesel gospodarju. Ves ta čas pa bo gospodar sedel na istem kraju in bo čakal na služabnika, ki ga je poslal po opravkih.

In vendar sem se čudila, od kod je prišel služabnik; kajti videla sem, da ima gospodar v sebi večno življenje in vse oblike dobrote, razen zaklada, ki je bil v zemlji – čeprav je tudi ta izviral iz gospodarja, iz njegove čudovite globočine neskončne ljubezni. Vendar pa ta ni bil popolnoma njemu v slavo, dokler ga ni služabnik tako plemenito pripravil in ga prinesel pred njegovo obličje. Razen gospodarja ni bilo nič, le puščava. Nisem razumela vsega, kar je pomenila ta prilika, in zato sem se čudila, od kod je prišel služabnik.

Služabnik označuje drugo osebo Trojice in služabnik označuje Adama, to pomeni vse ljudi. In zato, ko rečem »Sin«, mislim Božja narava, ki je enaka Očetu, in ko rečem »služabnik«, mislim Kristusovo človeškost, ki je resnični Adam. Bližina služabnika predstavlja Sina; to, da stoji na levi strani, predstavlja Adama. Gospodar je Oče, Bog; služabnik je Sin, Jezus Kristus; Sveti Duh je enak ljubezni, ki je v obeh.

Ko je Adam padel, je padel tudi Božji Sin. Zaradi resničnega zedinjenja, ki je bilo narejeno v nebesih, Božji Sin ni mogel zapustiti Adama, kajti z Adamom razumem vse ljudi. Adam je padel iz življenja v smrt, v dolino tega bednega sveta, in potem v pekel. Božji Sin je padel z Adamom v dolino Devičine maternice (in ona je bila najlepša Adamova hči), da bi osvobodil Adama od krivde v nebesih in na zemlji; in s svojo izjemno močjo ga je potegnil iz pekla.

Modrost in dobrota v služabniku predstavljata Božjega Sina. To, da je bil revno oblečen kot kak ročni delavec in da je stal na levi strani, predstavlja Kristusovo človeškost in Adama, z vsemi posledičnimi težavami in slabostmi.

Kajti v tej priliki je dobri Gospod pokazal svojega Sina in Adama kot eno osebo. Krepost in dobrota, ki ju imamo, izhajata iz Jezusa Kristusa, slabost in slepota, ki ju imamo, izhajata iz Adama, in oboje je bilo predstavljeno v služabniku. In tako je dobri Gospod Jezus nase vzel vso našo krivdo; in zato nam naš Oče ne more in noče dodeliti dodatne krivde, kot jo je dodelil svojemu Sinu, močno ljubljenemu Kristusu.

Tako je bil Sin služabnik preden je prišel na zemljo, in je v pripravljenosti stal pred Očetom in čakal do takrat, ko ga bo ta poslal, da stori to veličastno dejanje, po katerem je bilo človeštvo ponovno privedeno v nebesa. To pomeni, da je kljub temu, da je Bog, enak Očetu glede svoje Božje narave, vseeno zaradi svojega, po Božji previdnosti dodeljenega smotra, da postane človek in reši človeka, ter tako izpolni voljo svojega Očeta, stal pred svojim Očetom kot služabnik, ki je rade volje prevzel vse breme nase in potem je zavzeto skočil, ko si je to zaželel Oče, in takoj nizko padel v Devičino maternico in se pri tem ni oziral nase ali na svoje mučno trpljenje. Bela tunika je njegovo meso. To, da je iz ene plati, kaže, da ni nič med Božjo in človeško naravo. To, da mu je tesna, razkriva revščino. Stara je bila, ker jo je nosil Adam. Bila je polna potnih madežev od Adamovega dela. Kratka je bila zato, da pokaže, da je bil služabnik po poklicu delavec.

In tako sem videla Sina, ki je stal in ki je notranje rekel: »Poglej, moj dragi Oče, stojim pred teboj v Adamovi tuniki, pripravljen, da skočim in stečem. Želim si, da bi bil na zemlji in da bi delal tebi v slavo, kadar koli me želiš poslati. Koliko časa si moram to še želeti? Sin je dobro vedel, kdaj se bo Očetu zahotelo in koliko časa mora še tako hrepeneče čakati, tj. zaradi tega, ker ima Božjo naravo in ker je Očetova modrost.

Torej moramo to razumeti v povezavi s Kristusovo človeško naravo. Kajti vsi ljudje, ki bodo odrešeni po Kristusovem predragocenem učlovečenju in blaženih poslednjih mukah, so Kristusova človeška narava. On je glava in mi smo udje. In ti udje ne poznajo dneva in trenutka, ko se bosta vsaka minljiva žalost in trpljenje končala in se bosta večna radost in blaženo veselje dopolnila na dan in v trenutku, katerega hrepeni uzreti celotna nebeška druščina. In vsi tisti pod nebesi, ki bodo prišli tja, bodo prišli zaradi svojega koprnenja in želja. In te želje in hrepenenje so bili prikazani v služabniku, ki je stal pred svojim gospodarjem, oziroma drugače rečeno, v Sinu, ki je stal pred Očetom v Adamovi tuniki. Kajti želje in koprnenje celotnega človeštva, ki bo rešeno, so bili prikazani v Jezusu. Kajti Jezus so vsi, ki bodo rešeni in vsi, ki bodo rešeni, so Jezus. In vse to po Božji ljubezni, skupaj s pokornostjo, ponižnostjo in potrpežljivostjo in ostalimi krepostmi, ki jih imamo.

In ta čudovita prilika mi ponuja nauk, kot nekakšen začetek abecede, ki mi omogoča delno razumevanje tega, kar je želel Gospod povedati. Kajti skrivnosti razodetja so skrite v njej, čeprav so dejansko vsa videnja polna skrivnosti.

To, da je Oče sedel, označuje njegovo Božjo naravo in razkriva stanje počitka in miru, kajti v Božji naravi ne more biti težkega truda. In to, da se je pokazal kot gospodar, je pomenljivo povezano v povezavi z našo človeškostjo. To, da je služabnik stal, označuje trud; to, da je bil na eni strani, in sicer levi, označuje, da ni bil v resnici dovolj zaslužen, da bi lahko stal čisto pred gospodarjem. To, da je skočil, je pripadalo Božji naravi, in to, da je stekel, je pripadalo človeški naravi. Kajti Božja narava je skočila od Očeta v maternico Device in je padla, ko je prevzela našo naravo. In v tem padcu je bil resno ranjen. Prejeta rana je bilo naše telo, v katerem je kmalu začutil smrtno bolečino.

To, da je v strahospoštovanju stal pred gospodarjem, toda ne čisto pred njim, označuje, da njegova oblačila niso bila dovolj dostojna, da bi lahko stal neposredno pred gospodarjem. Tega niti ni mogel oziroma smel, dokler je zasedal položaj navadnega ročnega delavca. Niti ni smel sesti in v miru počivati z gospodarjem, dokler ne bi po pravici zaslužil svoj mir s trdim delom. To, da je bil na levi strani, kaže, da je Oče namerno dopustil, da je njegov Sin v človeški podobi trpel vse človeške bolečine in mu ni nič prizanesel.

Dejstvo,da je bila njegova tunika tik pred tem, da se strga v cape in cunje, moramo razumeti kot udarce in bičanje, trnje in žeblje, vlečenje in pehanje, trganje njegovega predragocenega telesa. Kot sem delno videla, mu je bilo meso odtrgano od lobanje in mu je odpadalo v kosih, dokler se krvavenje ni ustavilo in potem se je začelo ponovno sušiti in se oprijemati lobanje. Zvijanje in obračanje, stokanje in tarnanje moramo razumeti tako, da ne more nikoli več v polni moči vstati, od takrat, ko je padel v maternico Device, dokler ne bo njegovo telo zaklano in dokler ne umre in preda svoje duše s celotnim človeštvom, za katerega je bil poslan, v Očetove roke.

In v tej točki je prvič začel razkrivati svojo moč, kajti potem je šel v pekel. In ko je bil tam, je izruval iz velike globočine veliko korenino tistih, ki so bili resnično zedinjeni z njim v visokih nebesih. Telo je bilo v grobu do velikonočnega jutra, in od tega trenutka naprej ni nikoli več legel. Kajti takrat se je resnično končalo zvijanje in obračanje, stokanje in tarnanje. In naše umazano umrljivo telo, ki ga je Božji Sin prevzel nase, ki je bila stara Adamova tunika, ozka, preprosta in kratka, je naš Odrešenik spremenil v novo in lepo, belo in svetlo in večno čisto, razkošno in ohlapno. Lepšo in bogatejšo od oblek, ki sem jih videla na Očetu. Kajti Očetova obleka je bila modra in Kristusovo oblačilo je zdaj lepo, prijetna mešanica, ki je tako čudovita, da je ne morem opisati, ker je bila sama slava.

Zdaj gospodar ne sedi v puščavi na zemlji, temveč sedi na najplemenitejšem sedežu v nebesih, ki je narejen tako, kot mu je všeč. Zdaj Sin ne stoji v strahospoštovanju pred Očetom kot služabnik, preprosto oblečen in na pol gol, temveč stoji neposredno pred Očetom, bogato oblečen v svetem razkošju, na glavi ima krono iz neprecenljivih dragotin. Kajti razkrito je bilo, da smo mi njegova krona in da je ta krona Očetova radost, Sinova slava, veselje Svetega Duha in neskončno in čudovito blaženo veselje vseh, ki so v nebesih.

Zdaj Sin ne stoji pred Očetom na njegovi levi kot ročni delavec, temveč sedi na desnici Očetovi in večno počiva v miru. (To ne pomeni, da Sin sedi na desnici Očetovi, tik ob njem, kot bi sedel človek ob človeku na tem svetu. Kajti, kot to jaz vidim, v Sveti Trojici ni takšnega sedenja. Pa vendar on sedi na desnici Očetovi, t.j., na najvišji stopnji Očetove radosti.) Zdaj je ženin, Božji Sin, spravljen s svojo ljubljeno nevesto, ki je prelepa Devica večne radosti. Zdaj sedi Sin, pravi Bog in pravi človek, v tem mestu in počiva v miru, ki mu ga je pripravil in v večnosti ohranil zanj njegov Oče – in Oče v Sinu in Sveti Duh v Očetu in v Sinu.

Bog, Sveta Trojica, ki biva večno, se je v večnosti odločil, tako kot je sam večen od začetka vseh časov, da bo ustvaril človeštvo, katerega lepa narava je bila najprej namenjena njegovemu Sinu, drugi osebi Trojice. In ko je tako želel, podprt s popolnim strinjanjem vse Trojice, nas je ustvaril vse naenkrat. In ko nas je ustvaril, nas je povezal in zedinil s seboj; zveza, zaradi katere ostajamo čisti in plemeniti, kot takrat, ko smo bili ustvarjeni.

Zaradi te predragocene zveze imamo radi in ljubimo svojega Stvarnika, ga slavimo, se mu zahvaljujemo in se neskončno veselimo v njem.

In to delo, ki se brez konca nadaljuje v vsaki duši, ki bo rešena, je Božja Volja, ki sem jo prej omenila. In tako je v našem stvarjenju vsemogočni Bog naš Oče po naravi; in Bog, vsa modrost, je naša mati po naravi, skupaj z ljubeznijo in dobroto Svetega Duha; in vsi skupaj so en Bog, en Gospod. In v tej vezi in zedinjenju je On naš resnični in pravi ženin, in mi smo njegova ljubljena nevesta in prelepa deklica, nevesta, s katero je vedno zadovoljen, saj pravi: »Ljubim te in ti me ljubiš in naša ljubezen se ne bo nikoli razklala na dvoje.«

Osredotočila sem se na delovanje Svete Trojice in tako sem videla in doumela naslednje tri lastnosti: lastnost očetovstva, lastnost materinstva in lastnost gospostva, vse v enem Bogu. V našem vsemogočnem Očetu naša naravna bitnost, ki nam pripada po našem stvarjenju od začetka vseh časov, dobiva potrebno moč in blagoslov.

In v drugi osebi, ki je um in modrost, naša čutna narava, okrevanje in rešitev pridobivajo potrebno moč. Kajti on je naša mati, brat in odrešenik.

In v našem dobrem Gospodu Svetem Duhu najdemo našo nagrado in povračilo za svoje življenje in trpljenje. In neskončno preobilje vsega, kar si želimo, izhaja iz te čudovite radodarnosti, njegove velike in preobilne milosti.

Kajti naše celotno življenje se razdeli v tri dele.

V prvem delu bivamo, v drugem rastemo in v tretjem smo dopolnjeni. Prvo življenje je narava, drugo je usmiljenje, tretje milost. Glede prve sem videla in razumela, da je velika moč Trojice naš Oče, in globoka modrost Trojice je naša mati, in velika ljubezen Trojice je naš gospodar.

In vse to imamo po naravi in po našem bitnostnem ustroju.

Nadalje, videla sem, da je druga oseba bitnostno naša mati in da je ta ista ljubljena oseba postala mati naše čutne biti. Kajti Bog nas ustvarja dvojne, kot bitnostna in kot čutna bitja. Naša bitnost je višji del, ki ga imamo v našem Očetu, vsemogočnem Bogu. In druga oseba Trojice je naša mati po naravi in v našem bitnostnem ustroju, v katerem smo utemeljeni in ukoreninjeni. In on je naša mati v usmiljenju, ker prevzema našo čutno naravo.

In tako deluje naša mati, v kateri so naši deli ohranjeni nedeljeni v nas na različne načine. Kajti v naši materi Kristusu pridobivamo in rastemo, v milosti nas spreminja in krepča, po moči njegovih poslednjih muk in njegove smrti in ponovnega vstajenja nas zedinja z našo bitnostjo. Tako naša mati milostno obravnava vse svoje ljubljene otroke, ki so mu podvrženi in pokorni. In milost deluje skupaj z usmiljenjem, še posebej na dva načina, kot je bilo pokazano; to delovanje pripada tretji osebi, Svetemu Duhu, ki deluje tako, da daje in nagrajuje. Nagrajevanje je radodarno darilo resnice, ki ga Gospod podarja vsem, ki so trdo delali. Gospod po svoji milosti viteško velikodušno dodeljuje ta dar ter na ta način dopolni vse želje in celo prekaša vse, kar si človeštvo zasluži.

Tako imamo svojo bit v našem Očetu, vsemogočnem Bogu. In v naši milostni materi imamo naše poboljšanje in okrevanje, v katerem se naši posamezni deli ponovno zedinijo in vse postane popolni človek. In po velikodušnosti in milostnem daru Svetega Duha smo dopolnjeni.

In naša bitnost je v našem Očetu, vsemogočnem Bogu, in naša bitnost je v naši materi, nadvse modrem Bogu, in naša bitnost je v našem Gospodu Bogu Svetem Duhu, popolni dobroti. Kajti naša bitnost je cela v vsaki osebi Trojice, ki je en Bog. In naša čutna narava je le v drugi osebi, Jezusu Kristusu, v katerem je Oče in Sveti Duh. In v njem in po njem smo mogočno dvignjeni iz pekla in iz bednosti zemlje ter smo slavno privedeni v nebesa in blaženo zedinjeni s svojo bitnostjo, ki je zaradi Kristusa in milosti in delovanja Svetega Duha bogatejša in plemenitejša.

In vse blaženosti prejemamo po usmiljenju in milosti. Te vrste blaženosti morda ne bi nikoli prejeli in spoznali, če se ne bi nič zoperstavilo dobroti, ki je Bog.

Kajti hudobija je bila dovoljena, da bi povzdignila in se zoperstavila dobroti, in dobrota usmiljenja in milosti se je zoperstavila hudobiji in jo v celoti spremenila v dobroto in slavo za vse tiste, ki bodo odrešeni. To je namreč Božja lastnost, ki zlu vrača dobro. Tako je Jezus Kristus, ki vrača dobro za zlo, naša resnična mati: našo bit (being) imamo od njega, in sicer od tam, kjer se začne temelj materinstva z vso sladko zaščito ljubezni, ki večno izhaja iz njega.

Bog je naš oče tako resnično, kot je Bog naša mati. In to kaže v vsem in še posebej v sladkih besedah, ko reče: »Jaz sem,« to pomeni: »Jaz sem: moč in dobrota očetovstva. Jaz sem: modrost in prijaznost materinstva. Jaz sem: svetloba in milost, ki je vsa blažena ljubezen. Jaz sem: Trojica. Jaz sem: zedinjenost. Jaz sem vrhovna dobrota vseh vrst stvari. Jaz sem tisti, ki te sili v ljubezen. Jaz sem tisti, ki te sili v hrepenenje. Jaz sem večno zadoščenje vseh resničnih želja.«

Kajti duša je najvišja, najplemenitejša in najvrednejša, kadar je najnižja, najponižnejša in najnežnejša. In iz tega bistvenega temelja pridobivamo vse kreposti in svojo čutno naravo, ki nam jo podarja narava s pomočjo usmiljenja in milosti, brez katerih ne bi mogli pridobiti ničesar.

Naš veliki Oče, vsemogočni Bog, ki je Bit (being), nas je poznal in ljubil od začetka vseh časov. In iz svojega vedenja, v svoji čudovito globoki ljubezni in po večnem vsevidnem nasvetu celotne Svete Trojice je želel, da druga oseba postane naša mati, naš brat, naš odrešenik. Iz tega sledi,da je Bog naša mati, tako resnično, kot je Bog naš oče.

Naš Oče želi, naša Mati deluje, naš dobri gospod Sveti Duh potrjuje. Zato se spodobi in je primerno, da ljubimo našega Boga, v katerem imamo svojo bit, in da se mu spoštljivo zahvaljujemo in ga slavimo zato, ker nas je ustvaril, in srčno molimo k naši materi za njeno usmiljenje in odpuščanje, in k našemu gospodu Svetemu Duhu za pomoč in milost. Kajti naše celotno življenje se nahaja v teh treh: v naravi, usmiljenju in milosti, iz katerih izhaja naša ponižnost, milina, potrpežljivost in usmiljenje, in sovraštvo do greha in hudobije. Kajti naravna lastnost kreposti je sovraštvo do greha in hudobije.

In tako je Jezus naša prava mati po naravi, ko smo prvič ustvarjeni, in on je naša prava mati v milosti, ko prevzame našo ustvarjeno naravo. Celotno lepo delovanje in vsa milina, prijazna opravila ljubljenega materinstva so lastna drugi osebi. Kajti v njem je ta Božja volja nedotaknjena in shranjena na varnem do konca vseh dni, tako v naravi kot v milosti, in sicer zaradi njegove dobrote.

Razumela sem tri načine materinstva v Bogu.

Prvi način je, da je on temelj našega naravnega stvarstva.

Drugi je to, da je prevzel našo naravo in tu se začenja materinstvo milosti.

Tretji je materinstvo v delovanju, in v tem načinu s pomočjo te iste milosti prihaja do širitve v dolžino in širino in v višino in globino brez konca. In vse to je ena sama ljubezen.

Toda zdaj moramo reči še nekaj o tej širitvi, kot jo razumem v Gospodovem pomenu:in sicer, kako nas materinstvo milosti in usmiljenja odreši in kako smo privedeni nazaj v naše naravno domovanje, kjer nas je materinstvo naravne ljubezni ustvarilo. Ta naravna ljubezen nas nikoli ne zapusti.

Naša naravna mati, naša milostna mati (kajti želel je postati naša mati popolnoma in v vseh stvareh) se je lotil začetka svojega dela zelo ponižno in milo v maternici Device. In to je pokazal v prvem razodetju, ko je pred moje oči pripeljal to ponižno Devico v podobi deklice, kakršna je bila, ko je spočela. To pomeni, da je naš veliki Bog, najvišja modrost nad vsemi, zrasel v tem preprostem kraju in se je oblekel v naše ubogo telo, da bi izpolnil vse zadolžitve in dolžnosti materinstva.

Poslanstvo matere je najbližje, je v največjo pomoč in je najbolj gotovo: najbližje, ker je najnaravnejše;v največjo pomoč, kjer je najbolj polno ljubezni; in najbolj gotovo, ker je najbolj resnično. Nihče ne bo nikoli mogel ali zmogel izvajati ali pa je izvajal to poslanstvo tako popolnoma kot on sam.

Vemo, da nas naše matere prinesejo na ta svet v trpljenje in smrt. Ah, kaj je to? Toda naša prava mati, Jezus, on, ki je vsa ljubezen, nas prinese v radost in večno življenje – blaženo bodi njegovo ime! Tako nas vzdržuje v sebi v ljubezni in tako je dotrpel polno mero, dokler ni začutil najhujših bolečin in najglobljega trpljenja, ki je kdaj koli obstajalo in ki bo kdaj koli nastalo, in je na koncu umrl. In ko je bilo dopolnjeno in nas je privedel do blaženega veselja, to še vedno ni v popolnosti zadovoljilo njegove čudovite ljubezni. In to je pokazal v naslednjih presežnih besedah ljubezni: »Če bi lahko, bi trpel še bolj.«

Ni več mogel umreti, vendar ni želel prenehati z delovanjem. Zato nas je potem hotel nahraniti, kajti ljuba materinska ljubezen je iz njega naredila našega dolžnika.

Mati lahko da svojemu otroku mleko, da ga sesa. Toda naša ljuba mati Jezus nas lahko hrani le s seboj in to počne tudi zelo radodarno in zelo nežno s svetim zakramentom, ki je predragocena hrana samega življenja. In z vsemi prijetnimi zakramenti nas premilostno in poln usmiljenja ohranja pri življenju. In to je menil, ko je rekel naslednje blažene besede: »Jaz sem tisti, o katerem ti pridiga in te uči sveta Cerkev.« To pomeni: »Jaz sem vse zdravje in življenje zakramentov, vsa moč in milost moje besede, vsa dobrota, ki ti jo zapoveduje sveta Cerkev.«

Mati lahko nežno pristavi otroka k prsim. Toda naša nežna mati Jezus nas lahko varno vodi v svoje blažene prsi prek svoje drage odprte strani in nam v notranjosti pokaže Božjo naravo in radosti nebes in nam da duhovno gotovost o neskončnem blaženem veselju. In to je bilo prikazano v desetem razodetju, ko sem to isto doumela v njegovih prijetnih besedah: »Poglej kako te ljubim,« ko je pogledal v svojo stran in se veselil.

Ta lepa, ljubka beseda »mati« je tako prijetna in tako nežna sama po sebi, da z njo ne moremo označiti nikogar drugega kot le njega, ki je resnična mati življenja in vseh ljudi. Za naravo materinstva je značilna nežna ljubezen, modrost in vedenje: in to je Bog. Kajti čeprav je rojstvo našega telesa nižje, skromnejše in ponižnejše v primerjavi z našim duhovnim rojstvom, je vseeno on tisti, ki povzroči ta rojstva pri bitjih, ki to potem izvršujejo.

Prijazna, ljubeča mati, ki pozna in uvidi potrebe svojega otroka, otroka nežno varuje, kot to narekujeta narava in pogojenost materinstva. Ko otrok raste, se njeno obnašanje spreminja, čeprav njena ljubezen ne. In ko postane otrok še starejši, mati dovoli, da je otrok kaznovan, da se na ta način zlomijo vse pregrehe in tako otrok pridobi kreposti in milost. Ta dejanja, z vsem lepim in dobrim, Gospod izvaja po tistih, na katerih se to izvrši.

Tako je on naša naravna mati po delovanju milosti v nižjem delu zaradi ljubezni do našega višjega dela. In želi, da to vemo, ker želi, da se vsa naša ljubezen veže nanj. In v tem sem videla, da lahko na Božjo priprošnjo poplačamo vse dolgove za njegovo očetovstvo in materinstvo, če resnično ljubimo Boga z blaženo ljubeznijo, ki jo Kristus zbuja v nas. In to je bilo prikazano v vsem, predvsem pa v njegovih naslednjih radodarnih besedah: »Jaz sem to, kar ljubiš.«

Ta knjiga se je začela po Božjem daru in milosti, toda zdi se mi, da še ni popolnoma dopolnjena. Naj nas Bog spodbudi k temu, da bi vsi skupaj molili za ljubezen: se mu zahvaljevali, vanj zaupali in se veselili. Kajti tako želi naš Gospod, da molimo k njemu – tako sem vsaj razumela iz tistega, kar mi je posredoval, in iz sladkih besed, ko pravi veselo: »Jaz sem temelj tvojih molitev.«

Kajti resnično sem videla in razumela v tem, kar je Gospod posredoval, da je pokazal vse, kar želi, zato da bi to bolje poznali, kot poznamo zdaj. Prek tega spoznanja nam bo dodelil tudi milost, da ga bomo ljubili in se ga trdno oklenili. Kajti do svojega nebeškega zaklada na zemlji čuti takšno veliko ljubezen, da nam bo dodelil več svetlobe in nebeške radosti, ko bo potegnil naša srca iz trpljenja in temote, v kateri se nahajamo.

In od tistega trenutka, ko je bilo to prikazano, sem pogosto hrepenela po uvidu v to, kaj je naš Gospod želel povedati. In petnajst let pozneje, morda še več, je moj duhovni razum prejel naslednji odgovor: »Ali želiš vedeti, kaj je tvoj Gospod želel povedati? Dobro vedi, da je ljubezen tisto, kar je želel povedati. Kdo ti je to pokazal? Ljubezen. Kaj ti je pokazal? Ljubezen. Zakaj ti jo je pokazal? Iz ljubezni. Trdno se okleni tega in boš spoznala in doumela še več istega. Nikoli namreč ne boš spoznala ali doumela česar koli drugega iz tega, in sicer do konca vseh časov.« Tako sem bila poučena, da je tisto, kar je Gospod želel povedati, ljubezen. In z gotovostjo sem videla v tem in v vsem, da naj je Bog ljubil, še preden nas je ustvaril, in da se njegova ljubezen ni zmanjšala in se nikoli ne bo.

In vsa njegova dela so bila narejena v tej ljubezni; in v tej ljubezni je naredil vse stvari tako, da so nam v našo dobrobit. In v tej ljubezni je naše življenje večno. Naš začetek zaznamuje trenutek, ko smo bili ustvarjeni; toda ljubezen, v kateri nas je ustvaril, se nahaja v njem brez začetka in v tej ljubezni imamo svoj začetek. In vse to bomo videli v Bogu brez konca.

Bogu hvala.

Tu se konča knjiga razodetij Julijane, norwiške anahorete. Naj bo Bog milosten do njene duše.