JEZUS GOVORI O SVOJEM KRIŽANJU

Jezus govori o svojem trpljenju Vassuli Ryden.

Spodnji odlomek je iz 1. knjige RESNIČNO ŽIVLJENJE V BOGU - Vassule Ryden, ki že od leta 1984 dobiva božja sporočila.

Vseh 12. knjig RESNIČNEGA ŽIVLJENJA V BOGU je dostopnih na linku:

http://www.tlig.si/sporocila-o-jezusu/ 

Zelo zanimiva pa je tudi njihova spletna stran, kjer si lahko ogledate tudi video o govoru Vassule Ryden v Mariboru, maja 2011

http://www.blogger.com/blogger.g?blogID=3345049914721177383#editor/target=post;postID=6235080656604378280 

KRIŽANJE

9. november 1986

Mir s teboj. Tu sem Jaz, Jezus Kristus. Pred teboj stojim. Tvoj Učitelj sem in ljubim te. Hudič je bil premagan z Mojo žrtvijo. Bodi čuječa, ker bom kmalu s teboj. Razodetje sem. Nekaj vam imam povedati. Vassula, govori Mi o Mojem Križanju.

Kaj naj povem? Ali naj premišljujem pred ali med Tvojim Križanjem?

Jezus mi je pokazal prizor bičanja.

Pred bičanjem so Me opljuvali, Mi zadali mnogo težkih udarcev v glavo, da sem izgubil zavest. Brcali so Me v trebuh, da sem brez diha padel na tla, stokajoč od bolečine. Zabavali so se tako, da so Me izmenično brcali. Ni Me bilo mogoče prepoznati. 

Moje Telo je bilo zlomljeno in prav tako Moje Srce. Razbičano meso je viselo po vsem Telesu. Nekdo Me je dvignil in vlekel, ker Me noge niso več nosile. Oblekli so Me v eno njihovih oblačil. Vlekli so Me, udarjali v obraz, Mi zlomili nos ter Me mučili. Hči, poslušal sem njihove žaljivke. Njihovi glasovi, polni sovraštva in roganja, so glasno odmevali in polnili Mojo čašo bridkosti. Slišal sem jih govoriti: “Kje se sedaj zbirajo tvoji prijatelji, sedaj ko je njihov kralj z nami? Ali so vsi Judje takšni izdajalci kot oni? Glejte njihovega kralja!”

Hči, okronali so Me s pleteno trnjevo krono. “Kje so tvoji Judje, da te pozdravijo? Ti SI kralj, ali ne? Ali ga lahko oponašaš? SMEJ SE! Ne joči! Kralj si, ali ne? Obnašaj se torej kot kralj.”

Z vrvjo so Mi zvezali noge in Mi ukazali, naj grem do mesta, kjer je bil Moj Križ. Nsem mogel hoditi, hči, ker so Mi zvezali noge. Vrgli so Me na zemljo in Me za lase vlekli do Mojega Križa. Bolečina je bila nevzdržna. Koščki mesa, ki so viseli z Mene, so se trgali. Zrahljali so Mi vrvi na nogah. Z brcami so Me dvignili in Mi naložili breme na ramena. Svojega Križa nisem mogel videti, kajti Moje Oči so bile zalite s krvjo, ki je tekla po Mojem Obrazu zaradi trnja, ki mi je prebadalo glavo. Dvignili so Moj Križ, Mi ga naložili na ramena in Me porivali proti vratom.

Hči, kako težak je bil Križ, ki sem ga moral nositi! Tipaje sem 

šel do vrat, kamor so Me vodili z bičem. Skušal sem gledati na 

pot skozi kri, ki Mi je tekla v Oči. Nato sem začutil, da Mi 

nekdo briše Obraz. Žene, polne bolečine, so prišle naprej in 

brisale Moj zatekli Obraz. Slišal sem jih jokati in žalovati. Čutil 

sem z njimi in jim rekel: “Bodite blagoslovljene! Moja Kri bo 

izmila vse grehe človeštva. Glejte hčere, prišel je čas vaše 

odrešitve!” 

Zravnal sem se, množica pa je pobesnela. Niti enega 

samega prijatelja nisem videl ob sebi. Nikogar ni bilo, ki bi Me 

tolažil. Moje trpljenje je naraščalo in padel sem na zemljo. Ker 

so se bali, da bom izdihnil pred Križanjem, so vojaki ukazali 

možu, ki mu je bilo ime Simon, naj nosi Moj Križ. Hči, to ni bilo 

dejanje prijaznosti niti sočutja. Ne, to je bilo zato, da Me 

prihranijo za Križ.

Ko smo prišli na goro, so Me podrli na tla. Z Mene so strgali 

oblačila in pustili so Me golega, da Me je lahko videlo vsako 

oko. Moje rane so se znova odprle in Moja Kri je tekla na 

zemljo.

Vojaki so Mi ponudili vino, pomešano z žolčem. Odklonil sem 

ga, kajti v Meni je že bilo polno grenkobe, ki so mi jo zadali 

Moji sovražniki. Hitro so Me pribili na Križ, najprej Moja 

Zapestja in preden so žeblje zabili v Križ, so Moje zmučeno 

Telo raztegnili in divje prebodli Moje Noge.

O hči! O hči, kakšna bolečina! Kakšen smrtni boj! Kakšno 

mučenje Moje Duše! Moji ljubljeni so Me zapustili, Peter, na 

katerem bom zgradil svojo Cerkev, Me je zatajil. Tudi ostali 

prijatelji so Me pustili samega in popolnoma sam, prepuščen 

Svojim sovražnikom, sem zajokal, kajti Moja Duša je bila polna 

žalosti. Vojaki so dvignili Moj Križ in ga postavili v jamo. 

Zastrmel sem se v množico in komaj sem jo mogel videti s 

Svojimi zateklimi Očmi. Gledal sem svet. Med tistimi, ki so Me 

zasmehovali, nisem videl niti enega prijatelja. Nikogar ni bilo, 

ki bi Me tolažil. “Moj Bog, Moj Bog! Zakaj si Me zapustil?” Bil 

sem zapuščen od vseh, ki so Me ljubili.

Pogled se Mi je ustavil na Moji Materi. Pogledal sem Jo in 

Najini Srci sta spregovorili: “Dajem ti Svoje ljubljene otroke, 

naj postanejo tudi Tvoji otroci. Ti jim boš Mati.” Vse je bilo 

končano. Odrešenje se je približalo. Videl sem nebo odprto. Vsi 

angeli so stali v pričakovanju, v tišini. “Oče Moj, v Tvoje Roke 

izročam Svojo Dušo! Sedaj sem s Teboj.”

Jaz, Jezus Kristus, sem ti narekoval Svoj smrtni boj. 

Vassula, nosi[1] Moj Križ, nosi ga Zame. 

Moj Križ vpije po Miru in Ljubezni. 

Hči, pokazal ti bom Pot, ker te ljubim.

---

[1] Prvi~ mi je Jezus govoril o nošenju Njegovega križa 23. 10. 86.

TRIDNEVNA TEMA

TRIDNEVNA TEMA

Te strani so napisane po predhodnem proučevanju raznih Jezusovih in Marijinih prikazovanj in na podlagi videnj nekaterih svetih ljudi, kot so Anna Maria Taigi (Rim), pater Pij (kapucin, duhovnik, Italija), oče Lamy (duhovnik, Francija), Elizabeta Canori-Mora (Rim), sestra Rosa Colomba Asdente (Italija), oče Nectou (jezuit, duhovnik, Belgija), sestra Palma D’Oria (Italija), sestra Marie Baourdi (karmeličanka, Francija), Marie Julie Jehenny (Francija), sveta Hildegarda (Nemčija), Marie Martel (Normandija), neka stigmatizirana redovnica iz Italije in drugi.

Čeprav se Cerkev glede tega uradno ne izjasni, pa je res, da je že veliko število ljudi, ki jim Cerkev pripisuje svetost, ponižnost in jim izreka zaupanje, o teh stvareh dobilo zelo podobna sporočila, čeprav ni bilo med njimi stikov in medsebojnih vplivov. Neki duhovnik je rekel: “Kako naj sicer Bog govori svojemu ljudstvu, če ne v sporočilih izbranim glasnikom.”

To, kar je tukaj napisano, ni zato, da bi strašilo ljudi, ampak samo zato, da jih opomni. Tako se lahko pripravimo, postanemo bolj sveti in darujemo svoje življenje in dobra dela Bogu za rešenje duš. Ne glede na to, pa nam Cerkev že od nekdaj priporoča, naj bomo vedno v stanju milosti, vedno pripravljeni na zadnjo uro, da bomo vredni stopiti v sveti raj in gledti Božje Obličje za vso večnost.

Na željo mnogih ljudi je bilo sestavljeno sledeče pisanje in ponižno vam ga izročamo v Božjo čast in slavo.

Telovo, 1996.

PREDHODNI ZNAKI

Porast nasilja, potresi, vulkanski izbruhi, orkani, neurja, poplave, lomljenje drevja, naraslo morje, neobičajne neseče z veliko žrtvami, lakota, razne bolezni, pomanjkanja, uničenje posevkov. Voda in pridelki bodo spremenjeni, “onečiščeni”, manjvredni.

Vse to bodo spremljale revolucije, padci vlad, razdori, vojne, zmede v velikih mestih, nespoštovanja do oblasti, izdaje, pokvarjenost, krutost, kriminal.

Razpadlo bo družinsko življenje, razcvet nemorale, prešuštva, promiskuitete, pokvarjenost in nasilje mladine, neposlušnost, nespodobno oblačenje, številni grehi in brezzakonje. Ljudje bodo zaposleni samo z jedjo, pijačo, plesom in zabavo ter uživaštvom.

Neposlušnost cerkvenim zapovedim, nespoštovanje nedelj, opuščanje nedeljske maše, zakramentov, oholost, nezmernost, nespoštovanja in sramotna dela ter preganjanja v sami Cerkvi. Mnogo “vernikov” bo odpadlo, za seboj pa bodo potegnili še druge. Cerkev pa bo tudi preganjana in mnogo bo mučencev.

Pomanjkanje ljubezni, sočutja, brezčutnost in ravnodušnost, nezanimanje za bližnjega. Ljudje se bodo obračali drug proti drugemu, celo v samih družinah. Ljudje bodo polni napuha zaradi svojega zanja in se bodo odvrnili od Boga. Dovolj je en sam pogled v dnevne časopise, pa vidimo, kje smo.

NEPOSREDNI ZNAKI

Noč bo izredno hladna, veter bo zavijal in besnel, potem bo sledilo bliskanje in grmenje, zemlja se bo stresla, ravno tako zvezde in nebesna telesa. Ne bo se zdanilo. Popolna tema bo ovila zemljo. Vse se bo odvijalo bliskovito naglo.

Niti en hudobni duh ne bo več ostal v peklu. Vsi bodo spuščeni na zemljo in vsak bo lahko delal z ubogimi dušami, kar se mu bo zljubilo. Hudobni duhovi bodo vsemogočih zastrašujočih oblik in zrak bodo napolnili s smrdljivimi in strupenimi plini. Mnogi bodo umrli od strahu in obupa. Mnogi grešniki bodo lahko videli Božansko Srce našega Gospoda.

“Moji angeli, ki bodo sodelovali v tej bitki, stoje s pripravljenimi meči. Oni sami se bodo potrudili, da uničijo vse, ki se mi posmehujejo in ne verujejo v moje razodetje.”

Ognjeni dež bo padal z neba in se razširil po vsej zemlji. Ob pogledu na te ognjene oblake bo smrtnike obšel smrtni strah in strašni bodo njihovi kriki in vzdihi. Mnogi brezbožni bodo umrli na prostem in bodo kot posušena trava. Božja jeza se bo spustila na svet, kazen bo strašna in zajela bo vso zemljo.

Satan bo imel praznovanje v teh dneh. Zdelo se bo, da je pekel dobil zemljo v posest. Toda Bog bo posredoval, saj bo ta “kazen” zaradi Božjega Usmiljenja. Bog ne želi, da molimo, da bi se temu izognili, ker to mora priti nad svet, ampak za to, da se ti dnevi skrajšajo, ter da bi se mi sami rešili in tudi čimveč naših bližnjih.

MED PREHODNIMI IN NEPOSREDNIMI ZNAKI

Napovedana sta še dva druga znaka kot dodatni in tudi zadnji znamenji pred tridnevno temo.

Zgodil se bo čudež (veliki opomin). Bog bo vsaki duši dal videti, kako in v kakšni meri je žalila Boga. To bodo trenutki, ki bodo za težje grešnike tako mučni, da bi hoteli umreti, pa ne bodo mogli.

Drugo znamenje pa bo čudež, ki bo podoben Fatimskemu in bo mnoge prepričal. Napovedano je, da se bo zgodil na god, to je obletnico smrti nekega mladega “mučenca Sv. Evharistije” (ali mučenke), toda ta dan ne bo nedelja. Ta čudež bo trajal okrog tričetrt ure in bo viden v Garabandalu (Španija) in na okoliških hribih. Tudi sveti oče ga bo videl, ne glede na to, kje se bo takrat nahajal. Ta čudež bo “napovedan” in to osem dni prej. Na mestu čudeža bo ostalo posebno znamenje kot spomin na to.

KRIŽ NA NEBU

Ob koncu leta 1965 je v Evropi o teh dneh teme govorila neka sveta oseba: “Božji in peklenski ogenj bo padal z neba v treh dneh teme. Na nebu se bo pojavil svetleč znak križa. To bo znak poslednjih dogodkov in spomin na Kristusovgo trpljenje. Tako bodo mnogi imeli čas, da premislijo o svojih grehih, zakaj kazen ne bo prišla na svet brez predhodnega opozorila. Vsi bodo videli ta križ in bodo vedeli, kaj pomeni, celo tisti, ki zanikajo, da je križ znamenje, po katerem nas je Odrešenik odrešil. Jezusov križ bo čaščen kot nikoli prej.”

KAJ STORITI, DA BOMO OBVAROVANI V TEH DNEH

Ko boste opazili ta vznemirljiva znamenja v tej hladni noči, ne smete ostati zunaj. Zaklenite vrata in zagrnite (zaroletajte) vsa okna. Dobro jih je tudi zatesniti z lepilnim trakom. Iz nikakršnega razloga ne smete iz hiše in nitipogledati skozi okno, ker bo TAKOJ UMRL TISTI, KDOR BO GLEDAL BOŽJO JEZO.  Božja jeza je sveta in Bog ne želi, da jo gledamo. Ne pogovarjajte se s tistimi, ki bodo zunaj.

PRIŽGITE BLAGOSLOVLJENE SVEČE

Vse bo v temi in edina stvar, ki bo dajala svetlobo, bodo blagoslovljene sveče (prižgane z blagoslovljenimi vžigalicami). Pa tudi ne bodo gorele v hišah brezbožnikov in posmehovalcev. Zato imejte te stvari pripravljene, pa tudi velike količine blagoslovljene vode. Z njo boste predhodno poškropili okolico hiše, nato pa vrata in okna, pa seveda sebe in druge, popijte jo nekaj in z njo namažite svoja čutila (oči, ušesa, nos, usta), pa roke, noge in čelo.

Imejte vedno na zalogi zadosti hrane, pitne vode (30 litrov na osebo), obleke zase in za goste. Ne računajte na nikakršno pomoč. Varčujte s kisikom.

Predhodno poskrbite za svojo živino. Pustite ji zadosti hrane, zlasti vode za tri dni. Bog bo ohranil imetje dobrih ljudi, pa tudi njihovo živino. Hišne ljubljence imate lahko v hiši.

Pokleknite, ali še bolje, lezite z obrazom na tla z razprostrtimi rokami pred razpelo in neprestano molite. Molite, da se reši čimveč duš. Izvršujte dela pokore, upanja in ljubezni. Neprestano se duhovno obhajajte. Berite duhovne knjige. Molite Rožni venec in razmišljajte zlasti o Jezusovem trpljenju. Kličite Božje Usmiljenje in kličite Božjo Mater, zakaj v teh dneh bo dal Bog posebno moč Žalostnemu in Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Zatekajte se k Njenemu Srcu. “Nobeno zlo ne bo moglo prizadeti te, ki bodo v stanju milosti in se bodo zatekli k Brezmadežni.”

Zaradi svojega rešenja kličite Presveto Trojico, Božjo Mater, svetega Jožefa, sv. malo Terezijo, sv. Frančiška Asiškega, sv. Elizabeto Ogrsko, sv. Konrada Perzaškega, sv. angele varuhe, svojega angela varuha ter sv. Mihaela nadangela. Vzklik sv. Mihaela: “Kdo je kakor Bog!” bo mnogim v pomoč.

Tisti, ki bodo takrat na poti in si ne bodo mogli najti zavetja, bodo umrli kot mučenci in prišli v nebesa, če bodo dobri. Mnogi otroci in nekateri pa bodo umrli že prej zato, da jim bosta prihranjena trpljenje in strah.

TISTI, KI BODO PODCENJEVALI TE NASVETE, BODO UMRLI

Ti dnevi teme bi že morali priti, pa so bili po priprošnji Matere Božje že večkrat odloženi zaradi številnih molitev in žrtev dobrih. Toda, ne zavajajte se, ti dnevi bodo prišli, ker morajo priti, ker je tako v načrtu Božjega Usmiljenja in je tako tudi napovedano.

DNEVI POTEM

Po teh treh dneh kazni ne bo niti enega brezverca. 75 % človeštva bo umrlo, več moških kot žensk. Kdor bo preživel, bo veroval v Boga z vsem svojim srcem. Opustošenje bo ogromno, toda Bog bo vse prenovil. Zemlja bo očiščena. Vrnila se bo gorečnost prvotnih Kristjanov. Čeprav bo izgledalo vse izgubljeno, bo v trenutku vse obnovljeno. Sonce bo spet zasijalo kot pomladi, vse bo svetlo in lepo. Božji angeli bodo prišli iz nebes in širili po zemlji prijeten vonj. Pravični bodo lahko na novo zaživeli.

Nekateri med narodi bodo popolnoma iztrebljeni. Obličje zemlje bo spremenjeno. Ne bo več velike produkcije in velikih poslov, ki bi ljudem vezali dušo in moralo. Ljudje se bodo vrnili k zemlji. Sveta Cerkev bo ponovno vzcvetela in tako tudi verno družinsko življenje. V srcu ljudi bo neskončna hvaležnost. S pojavom ponovne sončne svetlobe bodo vsi pokleknili in padli na tla v zahvalo Presveti Trojici, ker jih je rešila, in bodo blagoslavljali Boga. Zatem bo nastalo obdobje miru, kakor je obljubila Presveta Devica v Fatimi.

PONOVNO MORAMO ZAŽIVETI V BOŽJI MILOSTI IN V NJEJ OSTATI

Ker ne vemo ne dneva ne ure, ko nas pokliče Gospod, se moramo ponovno okleniti matere Cerkve. Poživimo v sebi vero in zaupanje v Božje Usmiljenje. Bog je obljubil pomoč pravičnim. Ne žalimo ga s pomanjkanjem zaupanja.

“Tisti, ki bodo verovali mojim besedam in širili ta sporočila, se nimajo česa bati. Tisti, ki se bodo borili za mojo stvar, bodo prejeli milost Mojega Božanskega Srca.”

Vedno bo veliko takih, ki ne bodo želeli o teh stvareh nič slišati, ker jih je strah. Ti ljudje so kakor tisti, ki nočejo slišati, da jim gori hiša. Vsekakor je bolje, da povečamo svoje napore, da se poboljšamo in rešimo, kakor pa da se posmehujemo in zapravimo svojo večno srečo. Bog je poslal svojega Sina, da trpi in nam prinese odrešenje in želi, da bi mogli gledati Njegovo Presveto Obličje skozi vso večnost.

Biti moramo pravi kristjani, goreči v dušah, poslušati duhovnike, jih spoštovati, pomagati v Cerkvi, zahajati k sv. maši ne samo priložnostno in občasno, ampak dnevno, prejemati vredno in pogosto sv. obhajilo, moliti Rožni venec in druge molitve, častiti Jezusa v Presvetem oltarnem Zakramentu (najdragocenejša in najvrednejša molitev), obiskovati svete ure, devetdnevnice in druge pobožnosti, ter preprosto ves dan živeti v mislih skupaj z Jezusom in Marijo.

Vztrajno in goreče moramo moliti za svetega očeta, za duhovnike in vse Bogu posvečene, da bodo vztrajali v dobrem v teh zlih časih.

Prezirati moramo bogastvo, ljubiti skromnost in pomagati moramo ubogim. Jezus je dal dve zapovedi: “Ljubite Boga in ljubite svojega bližnjega!” Opustimo jezo, maščevalnost, opravljanje in obrekovanje. To ne vodi v nebesa. Ljubimo Boga in bližnje, tako nam bodo podeljene številne milosti in Božja zaščita.

Gospod Bog želi velikodušnih duš, ki bi se ponudile kot žrtve za rešenje mnogih. Take duše opravljajo drobna zatajevanja, brzdajo jezik pred praznim govorjenjem, ponižno in z ljubeznijo prenašajo vsakodnevne tegobe in bolečine in jih darujejo Bogu, se ne pritožujejo nad ničemer, ostajajo mirne pri pravični ali nepravični obsodbi, se zatajujejo pri hrani in pred izbruhi svojih čustev. Poklicani smo, da zadoščujemo za grehe mnogih, ker je veliko duš, ki se pogubljajo, ker nihče ne moli zanje. Molitve in zadoščevanja lahko delajo čudeže!

Obup je najbolj prefinjeno in zahrbtno hudičevo maslo. Ne dopustite mu, da vas dobi v to zanko. Bodite čuječi in v molitvi, da ne bo mogel zagospodariti nad vami. Vedite, da nihče ne pride v pekel, če sam ne želi. Zato le pogum. Pogumno si želite v nebesa, kjer vas tudi Bog želi imeti.

Marijo imejmo vedno za svoje zatočišče, zato gojimo do Nje veliko pobožnost, posebno do Njenega Brezmadežnega spočetja in Njenega Brezmadežnega Srca. Mati Božja in tudi Gospod Jezus pa želita od nas čimveč Rožnih vencev. Molimo jih zbrano in premišljujmo o svetih skrivnostih. Marija želi, da molimo za Rusijo in v Fatimi obljublja, da bo po tej molitvi Rusija spreobrnjena in bo doba miru. Pravi tudi, da ima molitev Rožnega venca ogromno moč. Molimo ga skupno, v občestvih, posebno pred Najsvetejšim. Papež Pij XII pravi: “Takoj za sveto mašo so fatimske pobožnosti najvažnejše.”

Posvečajte svete maše določenim namenom in jih naročajte zlasti v čast Svetemu Duhu, v Marijine namene, v čast Njenemu Brezmadežnemu Srcu, v čast svetim angelom.

Poklicani smo, da Sv. Evharistiji posvečamo vso pozornost, da prejemamo često ali vsakodnevno sv. obhajilo in to z veliko pobožnostjo in hvaležnostjo. Brzdajmo svoj jezik, da bo čist, saj nanj prejemamo sv. hostijo. Sv. obhajila morajo biti vredno prejeta. Sv. Terezija Avilska je rekla, da moramo biti zelo pozorni do tega, kaj govori naš jezik, da nam ta organ, s katerim naj bi slavili Boga, ne bo v pogubo. Vsako obhajilo, ki je prejeto v Božji milosti, nas dela močnejše, prav tako pa se s tem krepi Skrivnostno Telo Kristusovo. Zato bodimo velikodušni v tem naporu. Se pa razume, da pa ima zanemarjanje sv. obhajila povsem nasproten učinek.

Zato je koristno stopiti tudi v”tretji red”, kjer dobimo mnogo duhovnih koristi. Tretjeredniki so kakor redovne osebe, ki žive pravzaprav izven neke bratovščine ali skupnosti, v zunanjem svetu, čeprav pripadajo verskemu redu naše Cerkve. Številni redovi dopuščajo takšno možnost: frančiškani, dominikanci, benediktinci, karmeličani. Vsak lahko postane tretjeredec, moški ali ženska, poročen ali samski. Člani tretjega reda žive v svetu, a se trudijo za čim bolj sveto življenje.

Nihče ne sme reči, da je premalo dober ali preveč navaden človek, da bi mogel postati svet, ker bi to pomenilo zavračanje načrta Božjega Usmiljenja. Sveto pismo pravi, da je naša posvetitev Božja volja. To se nanaša na vsakega izmed nas, na vsako bitje, ki je ustvarjeno iz ljubezni Presvetega Srca. Bog zahteva, da smo poslušni, da iščemo vedno samo Njegovo pot in vršimo Njegovo Sveto Voljo.

Blagoslavljajte svoje hiše z blagoslovljeno vodo in se posvetite Presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Imejte vedno na zalogi blagoslovljeno vodo, blagoslovljene sveče in blagoslovljene oljčne vejice, blagoslovljen križ, blagoslovljene slike Jezusa, Marije in Jožefa.

PRIPOROČENE MOLITVE IN POBOŽNOSTI

Sveta mati Cerkev nam ponuja veliko izbiro pobožosti in pravo zakladnico odpustkov. Priporoča nam, da vzamemo odpustke resno in da jih čimveč pridobimo za sebe in za druge.

Poleg svete maše, obhajila, ostalih zakramentov in drugih svetih reči, se zelo priporoča rožni venec. Priporoča se, da se pridružimo Bratovščini sv. rožnega venca, saj Božja Mati obljublja: “Pri svojem Božjem Sinu sem izprosila, da bo članom teh bratovščin stal ob strani ves nebeški zbor v času njihovega življenja, posebno pa še ob času smrti.”

Postanite člani in neprestano nosite rjavi škapulir Karmelske Gospe, ki je “Gospejina obleka.” Vsak dan zmolite odrešilno molitev sedmih Očenašev, Zdravamarij in Čast bodi, ki obljublja rešitev iz vic že en teden po smrti. (Na čast sedmerih Marijinih žalosti).

Obiskujte pobožnosti v zvezi s čudodelno svetinjo in nosite to Marijino svetinjico, preko katere se dobe mnoge milosti, za katere se prosi. Spomnite se Njenih besed, ko je žalostno rekla: “Mnogi ljudje ne prejmejo milosti, ker zanje ne prosijo.”

Pogosto molite: “O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!”

Prav tako je priporočljivo nositi svetinjico sv. Benedikta, po kateri se prejmejo mnogi odpustki. Naučite se in često molite molitev proti napadom Satana, ki je vrezana na njej.

Zaupno se zatekajte tudi k sv. Jožefu, saj je bil na zemlji Marijin skrbnik in kjer je Blažena Devica, je tudi sv. Jožef z njo.

Vedno se zatekajte tudi k svetim angelom. Oni niso samo naši varuhi, ampak tudi sli, ki naše prošnje prinašajo pred Boga. Obstaja tudi rožni venec k svetim angelom, po katerem se dobe obilne milosti.

Povabljeni smo, da čim pogosteje obiskujemo molitev pred Svetim oltarnim zakramentom in svete ure. Če ne moremo v cerkev, lahko prosimo svojega angela, da nas zastopa. Čim večkrat se tudi duhovno obhajajmo. Jezus je želel od sestre Benigne, da se tako obhaja vsake četrt ure. Tako je to zaželjeno!

Zelo je dragocena tudi molitev proti hudi uri. Naš Gospod zelo ceni molitev k Njegovemu Presvetemu Obličju. Želi, da zadoščujemo za žalitve, ki jih je moralo prestati Njegovo Presveto Obličje, pa tudi želi, da bi pred Njegovim Obličjem bili srečni v večnosti. Sveti Atanazij zagovarja pomembnost Presvetega Obličja s tem: “Ko je bil satan vprašan, kateri odlomek v Svetem pismu ga najbolj plaši, je le ta odgovoril: “Tisti v 68. psalmu, ki pravi: “Bog se vzdigne, njegovi sovražniki se razkropijo, njegovi nasprotniki bežijo pred Njegovim Obličjem. Kakor se razprši dim, jih razpršiš, kot se stopi vosek na ognju, tako krivičniki izginejo pred Božjim Obličjem.” Dodal je, da te kitice hudobce vedno silijo v beg.

Posebno pozornost moramo posvetiti svetemu nadangelu Mihaelu in se potruditi, da bi se zopet molila molitev papeža Leona XIII. po vsaki maši. Ta papež je sestavil to molitev po svojem strahotnem videnju satanove moči v tistih časih. (Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju! Bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno za to prosimo in ti, vodnik nebeške vojne, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.).

Več pobožnosti bi morali opravljati na čast Svetemu Duhu. Morali bi se zavedati njegove pomembnosti, saj je Jezus rekel, da On mora iti, da bo lahko prišel Sveti Duh. “In Sveti Duh vas bo podučil v vsem, kar morate vedeti.”

Ne smemo pozabiti na verne duše v vicah. Prosimo jih za pomoč in molimo za njihovo odrešenje.

Po zelenem škapulirju smo deležni mnogih blagoslovov in izprosimo mnoga spreobrnenja in vrnitev k sveti Cerkvi z molitvijo: Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

V svojem prikazanju Berti Petit je Gospod posebno prosil za pobožnost k “Žalostnemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu”.

Tudi molitev iz Fatime, ki jo je Gospa še posebno želela, je skoraj pozabljena: “O Jezus, iz ljubezni do Tebe, za spreobrnenje grešnikov in v zadoščenje za žalitve, ki tako žalijo Brezmadežno Srce Marijino...” Zares, čudežna je ta molitev. Molimo jo, pogosto jo molimo!

Ko je sestra Jožefa Menendez (imenovana tudi druga Margareta Marija) prosila Jezusa, naj ji pove molitev, katero bi lahko molili tudi med delom, ji je povedal tole molitev: “Preljubi Gospod in moj Bog, naredi, da moje srce postane plamen čiste ljubezni do Tebe!”

Tudi sestro kapucinko, M. Consolato Betrone je Gospod naučil kratko, pa tako učinkovito molitev za rešenje mnogih duš: “Jezus, Marija, Jožef, ljubim vas! Rešita duše!”

Tudi petnajst molitev sv. Brigite Švedske je zelo prikladnih, saj govore o Jezusovem trpljenju. Gospa je večkrat omenjala, da moramo več razmišljati o Jezusovem trpljenju.

Knjige, molitvene obrazce, svetinjice in druge pripomočke lahko sami izberete po svojem lastnem okusu, toda vedite, da je od vseh zasebnih pobožnosti najpomembnejša molitev rožnega venca. To sta pri raznih prikazovanjih Jezus in Marija sama izjavila.

Tako je zelo zaželen tudi Križev pot ter rožni venec na čast Marijinim sedmerim žalostim, saj nas ti dve pobožnosti uvedeta v razmišljanje o Jezusovem in Marijinem trpljenju.

V svojem prikazovanju neki stigmatizirani redovnici iz Italije je Sveta Mati rekla: “Hčerka moja, čas ni več daleč. Ko bodo ljudje najmanj pričakovali, se bo izpolnila božja pravičnost. Moje srce je tako žalostno zaradi ubogih grešnikov in skušam pomagati na vse načine, da bi se rešili. Poglej moj plašč, kako je velik! Če se ne bi sklonila nad ta svet, bi ognjeni vihar že davno prihrumel nad narode. To je plašč mojega usmiljenja! To je rešitev za vse, ki so se pokesali in vrnili k Mojemu Brezmadežnemu Srcu. Poglej! Z desno roko dvigam plašč, da skrijem podenj uboge grešnike, z levo pa zadržujem Božjo pravičnost, da se čas milosti še nekoliko podaljša. Če mi hočete v tem pomagati, naj se razširi naslednja molitev, saj je velika pri pridobivanju milosti in rešitev za uboge grešnike. Često molite s sklenjenimi rokami: “Kraljica vsega stvarstva, posrednica ljudi pred Bogom, pribežališče vseh narodov, prosi za nas!”

(Keefe’s catholic gifts, Box 29, Lake Elmo, Minn, 55042)

ROŽNI VENEC ZA EDINOST KRISTJANOV NA ČAST JEZUSU, KRALJU VSEH NARODOV

Ta rožni venec petih desetk se moli na običajnem rožnem vencu.

Na velike jagode:

Bog, Oče naš nebeški, po zaslugi svojega Sina Jezusa, ki je bil križan za nas, Velikega duhovnika, pravega Preroka in najvišjega Kralja, izlij na nas Svetega Duha in odpri naša srca. Po priprošnji Blažene Device Marije nam po svoji milosrčnosti odpusti grehe, obnovi naša srca v veri, miru, ljubezni, zaceli naše rane razdeljenosti, da bomo v veselju tvojega Kraljestva vsi eno v Tebi.

Na male jagode:

Po svoji milosrčnosti nam odpusti naše grehe, zaceli naše rane razdeljenosti in obnovi nam srca, da bomo vsi eno v Tebi.

Na koncu tega rožnega venca molimo:

Poslušaj, Izrael! Gospod, naš Bog je edini Bog!

O Jezus, Kralj vseh narodov, naj sprejme tvoje kraljestvo vsa zemlja!

Marija, Mati in Posrednica vseh milosti, prosi za svoje otroke in jih zagovarjaj!

Sveti Mihael, veliki knez in varuh človeških otrok, pridi s svojimi angeli in svetniki in nas varuj!

(Nihil obstat: škof Enrique Hernandez, River D.D.1993

Jezus King of all nations, Inc.

26 Lake St.. St. Albans, Vermont 05478, USA

Copyright “Marija Boronaj” Acro 9B, Zagreb)

VICE, NEBESA, PEKEL - več vidcev

Vir: http://www.kurescek.net/ http://www.kurescek.net/vice.html http://www.kurescek.net/nebesa.html http://www.kurescek.net/pekel.html Vice - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje

Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. Vice. 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje.

20  Kmalu zatem sem zbolela.  Draga mati prednica me je z dvema drugima sestrama  poslala na počitnice v Skolimów, nedaleč od Varšave. V tem času sem vprašala Gospoda Jezusa, za koga moram moliti. Odgovoril mi je, da mi bo naslednjo noč razodel, za koga naj molim. Vice. Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zameglenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Vice. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Vice Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana. 58  + Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Vice. Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala, zagledala v tako strašnem stanju. Vice. Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ne. Te molitve so pomagale drugim dušam. Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.«  Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Vice. Ni bila več v plamenih kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res nenavadne. Vice. 412  Okrog poldneva sem za trenutek stopila v kapelo in spet je v mojem srcu utripala moč milosti. Medtem ko sem bila potopljena v zbranost, je satan zgrabil cvetlični lonček in ga besno, z vso močjo vrgel na tla. Videla sem vso njegovo zagrizenost in ljubosumje. Vice. V kapeli ni bilo nikogar, zato sem vstala od molitve, pobrala črepinje, presadila rožo ter jo hotela hitro postaviti na svoje mesto, preden kdo pride v kapelo. To mi ni uspelo, ker so takoj vstopile mati prednica,  sestra zakristanka  in še druge sestre. Mati prednica se je čudila, kako sem nekaj premikala po oltarju, da je padel cvetlični lonček. Sestra zakristanka ni skrivala svojega nezadovoljstva, jaz pa ji nisem poskušala ničesar pojasnjevati ali se opravičevati. Vice. Zvečer pa sem bila zelo izčrpana in nisem mogla opravljati molitvene ure. Poprosila sem mater prednico [za dovoljenje], da bi smela prej iti k počitku. Takoj sem zaspala. Vendar se je satan okrog enajste ure zaletel v mojo posteljo. Takoj sem se zbudila in sem začela mirno moliti k svojemu angelu varuhu. Tedaj sem zagledala duše, ki trpijo v vicah. Njihove podobe so bile kot sence, a med njimi sem videla veliko satanov. Eden izmed njih si je prizadeval, da bi me napadel. V podobi mačke je skočil na moje ležišče in mi legel na noge. Bil je težak kakor več pudov [1 pud = 16,38 kg]. Vice. Ves ta čas sem molila rožni venec. Proti jutru so podobe izginile in lahko sem zaspala. Ko sem zjutraj prišla v kapelo, sem zaslišala glas v svoji duši:  Z menoj si združena, ne boj se ničesar. Vedi pa, moj otrok, da te satan sovraži. Čeprav sovraži vsakega človeka, posebej gori v sovraštvu do tebe, ker si njegovi oblasti iztrgala veliko duš. Vice. 1185  9. 7. 1937.  Zvečer je prišla k meni ena od pokojnih sester in me prosila za en dan posta in da bi zanjo darovala vse vaje tega dneva. Odgovorila sem, da prav. 1186  Drugi dan, takoj zjutraj, sem vse naredila po namenu za to sestro. Pri sveti maši sem za trenutek doživljala njene muke, v duši sem občutila tako veliko lakoto po Bogu, da se mi je dozdevalo, da umiram od hrepenenja po združitvi z njim. To ni trajalo dolgo, toda spoznala sem, kakšno je hrepenenje duš v vicah. 1226  Osmi dan(devetdnevnice Božjega usmiljenja) Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada (64) moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti. Vice. 1556  Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s seboj. To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da ga bolj ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi ga nekatere osebe še bolj ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne. Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami muk. Vice. Oseba, ki jo je Bog posebej zaznamoval, (134) za vedno ostane zaznamovana, tako v nebesih kot v vicah ali v peklu. V nebesih se bo od drugih oseb odlikovala po večji slavi, jasnosti in globljem spoznanju Boga; v vicah - z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem; v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, koga je izgubila. Ta pečat izključne božje ljubezni se na njej ne more zabrisati. 1723  (88) Ponoči je prišla k meni duša neke gospodične in mi dala čutiti svojo navzočnost ter spoznati, da potrebuje mojo molitev. Nekoliko sem pomolila, vendar se njen duh ni ločil od mene. Tedaj sem v mislih rekla: če si dobrega duha, me pusti pri miru, jutrišnji odpustki pa bodo zate. V istem trenutku je duša zapustila mojo sobo; spoznala sem, da je v vicah. Videnje vic - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra. Duše je videla kot prosojne postave, in to v treh razdelkih. Ti ste, ki so bile v prvem oddelku vic, so bile najbližje nebes. Bile so bele in so se že malo svetile. Roke so imele dvignjene, slišala je, kako so molile. Njihovi globoki in mili vzdihljaji so razodevali njihovo trpljenje. A njihovo trpljenje je bilo manjše od trpljenja duš v drugem oddelku. Duše drugega oddelka so bile le po eni strani bele. Klečale so, bile so žalostne in so veliko bolj trpele. Duše tretjega, najnižjega oddelka so trpele najbolj od vseh. Bile so popolnoma rjave, niti moliti jim ni bilo dano. Magdalena jih je videla, kako so klečale in bridko jokale. Teh duš je bilo največ. Tudi Magdalena je v vicah občutila njihovo trpljenje. Trpela je strašno žejo. Povedala je če, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla Dominiku Janežu »Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.« Vice. Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem. Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o vicah Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic. Nebesa - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. . 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje. 592  V Jezusovem Srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. O moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. (56) Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. O presveta Trojica, daj se duši spoznati. . 594  Nekega večera je prišla k meni ena od umrlih sester, ki je bila že prej večkrat pri meni. Prvič sem jo videla v zelo trpečem stanju, potem se je trpljenje postopoma zmanjševalo, ta večer pa je žarela od sreče in mi povedala, da je že v nebesih. Povedala mi je, da je Bog (58) tej hiši poslal trpljenje zato, ker se je mati vrhovna prednica predala dvomom in nekako ni hotela prav verjeti, kar sem povedala o tej osebi. V znamenje, da je ona šele zdaj v nebesih, bo Gospod Bog blagoslovil to hišo. Potem se mi je približala, me prisrčno objela in rekla: »Že moram oditi.«  Spoznala sem, kako tesno so drugo z drugim povezana tri obdobja v življenju duš: zemlja, vice, nebesa. . 748  2. novembra [1936]. Zvečer po večernicah sem odšla na pokopališče.  Nekaj časa sem molila; tedaj sem zagledala eno od naših sester, ki mi je rekla: »V kapeli smo.«  Razumela sem, da moram oditi v kapelo in tam moliti za prejem odpustkov. Naslednji dan sem med sveto mašo videla, kako so se z oltarja k nebu dvignili trije beli golobi; razumela sem, da niso v nebesa šle samo te tri duše, ki sem jih videla, ampak mnoge druge, ki sploh niso umrle v naši ustanovi. O kako dober in usmiljen je Gospod. . 990  Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji. Največja veličina je – ljubiti Boga, resnična veličina je v božji ljubezni, prava modrost je - ljubiti Boga. Vse, kar je velikega in lepega, je v Bogu; zunaj Boga ni lepote in ne veličine. O modrijani in veliki misleci tega sveta – spoznajte, da je resnica in veličina v ljubezni do Boga. O kako zelo se čudim nekaterim ljudem, ki govorijo, da ni večnosti, in tako sami sebe varajo.  . 1184  Iz preteklosti. Zvečer sem zagledala križanega Gospoda Jezusa. Iz rok, iz nog in iz strani je tekla najsvetejša kri. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Vse to je za zveličanje duš. Premisli, moja hči, kaj delaš za njihovo odrešenje. Odgovorila sem: »Jezus, ko gledam na tvoje trpljenje, jaz pravzaprav nič ne delam za rešitev duš.« - In Gospod mi je povedal: Vedi, moja hči, da tvoje vsakdanje tiho mučeništvo v popolni predanosti moji volji veliko duš vodi v nebesa. Ko se ti zdi, da trpljenje presega tvoje moči, poglej v moje rane (51) in dvignila se boš nad zaničevanje in sodbe ljudi. Premišljevanje mojega trpljenja ti bo pomagalo, da se dvigneš nad vse. Spoznala sem veliko reči, ki jih prej nisem mogla razumeti. 1592  (2) 10. 2. 1938.  Med meditacijo mi je Gospod dal spoznati veselje nebes in svetnikov, ki se veselijo našega prihoda. Boga ljubijo kot edini predmet svoje ljubezni, a tudi nas nežno in prisrčno ljubijo. Na vse se zliva to veselje z božjega obličja, ker gledamo Boga iz obličja v obličje. To obličje je tako milo, da duša pada v nov zanos. 1604  Ko sem med češčenjem večkrat zmolila Sveti Bog, me je objela živa božja navzočnost in v duhu sem bila pritegnjena pred božje veličastvo. Videla sem, kako angeli in svetniki častijo Gospoda. Božja slava je tako velika, da je ne upam opisati, ker tega ne zmorem, poleg tega pa bi ljudje mislili, da je to, kar bi zapisala, vse. (8) Sveti Pavel, zdaj te razumem, zakaj nisi hotel opisati nebes;   rekel si samo to, da oko ni videlo in uho ni slišalo niti človeško srce doumelo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.  Tako se vse, kar je izšlo od Boga, tudi k njemu vrača in mu daje popolno hvalo. Toda zdaj, ko sem se ozrla na svoje poveličevanje Boga - o kako je ubogo! Je le borna kapljica v primeri s to popolno nebeško slavo. O kako si dober, Bog, da sprejemaš tudi moje poveličevanje in ljubeznivo k meni obračaš svoje obličje ter mi daješ razumeti, da ti je naša molitev prijetna.  Nebesa .1677  Ko se mi je nekoč vzbudil dvom, malo pred svetim obhajilom, (56) se je hipoma spet pojavil seraf z Gospodom Jezusom. Vprašala sem Gospoda Jezusa, a ker od njega nisem dobila odgovora, sem vprašala še serafa: »Ali me ne bi spovedal?«  - Odgovoril mi je: »Noben duh v nebesih nima te oblasti.«  V tem trenutku je sveta hostija že bila na mojih ustnicah. 1684  + Pogosto se družim z dušami umirajočih, za katere moledujem božjega usmiljenja. O kako velika je božja dobrota, večja kot mi lahko spoznamo. So trenutki in skrivnosti božjega usmiljenja, nad katerimi strmijo nebesa. Naše sodbe o dušah naj umolknejo, ker je z njimi prečudovito božje usmiljenje. 1722  Zaslišala sem besede: Ko bi ne zadrževala mojih rok, bi na zemljo poslal veliko kazni; moja hči, tvoj pogled razorožuje mojo jezo. Čeprav tvoja usta molčijo, me tako močno kličeš, da se zganejo vsa nebesa. Ne morem se umakniti pred tvojo prošnjo, ker me ne iščeš zunaj sebe, marveč v svojem srcu. 1745  + Neskončna božja dobrota nam pošlje svojega edinorojenega Sina. O, Bog, ti človeka po padcu nisi uničil, ampak si mu v svojem usmiljenju odpustil, po božje odpustil, to pomeni, da mu nisi le odpustil krivde, ampak si ga obdaroval z vsakršnimi milostmi. Usmiljenje te je nagnilo, da si sam blagovolil priti k nam in si nas dvignil iz naše bede. Bog se spusti na zemljo, Gospod nad gospodi, Nesmrtni se poniža. A kam se spustiš, Gospod, ali v Salomonovo svetišče? Ali naročaš zgraditi sebi nov hram, kamor nameravaš priti? O Gospod, kakšen hram ti bomo pripravili, (105) kajti vsa zemlja je tvoje podnožje. Sam si  pripraviš hram - sveto Devico. Njena brezmadežna notranjost je tvoje bivališče in zgodi se nepojmljivi čudež tvojega usmiljenja, o Gospod. Beseda je postala človek – Bog prebiva med nami, božja Beseda – učlovečeno usmiljenje. Po svojem ponižanju si nas povzdignil do svojega božanstva; to je obilnost tvoje ljubezni, to so globine tvojega usmiljenja. Nebesa se čudijo temu obilju tvoje ljubezni. Zdaj se nihče ne boji tebi se približati. Ti si Bog usmiljenja, bedi izkazuješ usmiljenje. Naš Bog si, mi tvoje ljudstvo. Naš Oče si, mi pa tvoji otroci po milosti; naj bo slavljeno tvoje usmiljenje, ker si blagovolil priti k nam. 1787  Ko sem se srečala z Gospodom, sem mu rekla: (135) »Varaš me, Jezus, kažeš mi odprta vrata nebes in me spet puščaš na zemlji.« - Gospod pa mi je rekel: Ko boš v nebesih zagledala svoje sedanje dneve, se boš razveselila in hotela bi jih videti kar največ. Ne čudim se ti, moja hči, da zdaj tega ne moreš razumeti, kajti tvoje srce je prepolno bolečine in hrepenenja po meni. Ugaja mi tvoja budnost, naj ti zadošča moja beseda – ne več dolgo. Nebesa. Videnje nebes - Magdalena Gornik,  Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni je bilo pogosto dano videti nebesa. Kot smo omenili že v življenjepisu, jo je nebeška Mati kmalu po začetku zamaknjenj peljala v nebesa in ji tam pokazala mesto, ki je bilo pripravljeno zanjo. S tem ji je bila razodeta življenjska pot, polna trpljenja in odgovornosti za poslanstvo, ki ji ga je namenil Gospod. Ko se je Magdalena zamaknila, ni kar takoj videla nebes. Najprej je bila postavljena na razpotje, kjer se je morala odločiti, ali sprejme trpljenje ali ne. Ko je sprejela kriz in ga tudi nesla po trnjevi poti, je po včasih zelo hudem duhovnem in telesnem trpljenju prispela do ozkih nebeških vrat. Iz ponižnosti je padla na kolena in se stela za nevredno, da je lahko bila tam. Sele na Božje povabilo se je dvignila in vstopila. Magdalena imenuje nebesa kraj, poln veselja in nebeške sreče, zaradi Boga, ki tam kraljuje. Večkrat je vzdihovala: »O, neizrečena lepota! O, kaka svetloba! O, kak veselja poln kraj! Moj Bog! Kako dober si vendar, da me pustiš v svoje veličastvo. O, ljubezen!« Gospod in njegova Mati sta bila obdana z angeli in neštetimi svetimi dušami. Nekatere duše so bile bližje Gospodu, druge so bile malo bolj oddaljene od njega. Toda iz prsi vsake od njih je sel svetel plamen v Jezusove prsi in iz Jezusovih prsi v njihove. Velikost in lepota teh plamenov sta bili po meri zasluzenja vsake od njih. Veselile so se v Gospodu. Velika je bila njihova lepota. Njihovi pogledi so bili vedno obrnjeni v Gospoda. Jezus je bil do njih nadvse prijazen in ljubezniv. Duše so bile nekako prosojne, oblečene v bela oblačila, z vencem na glavah, z rožami v rokah.  Nebesa. Slavile so Boga. Magdalena se je v nebesih vedno veselila. Mera veselja, ki ga je uživala v nebesih, se je ravnala po meri trpljenja, ki ga je vsakokrat pred vstopom v nebesa prestala za Gospoda. Trpljenja tu ni bilo. Čas ji je zelo hitro mineval. V nebesih je premišljevala o veličini Božje ljubezni. Vsem tistim, ki menijo, da se za nebesa ne splača truditi in da jim bo tam dolgčas, veljajo Magdalenine besede: »Nobeden ni v stanju spoznati Gospodove mogočnosti. Jezusa in Marije se ne boste nikoli nasitili.« Nebesa. Pogosto ji je Gospod v nebesih podelil mistično obhajilo. Ko ji je bilo naročeno, da se mora vrniti na zemljo, so ljudje poslušali njeno slovo: »Srečno. Daj nam svojo milost   Nerada grem od vas, vendar grem, ker je, Gospod, takšna tvoja volja. O, da bi bili mi vsi tvoji, o Jezus! Odpusti nam, ker ne vemo, kaj delamo. Pošlji nam, grešnikom, svojega Svetega Duha. Svetniki božji! Prosite za nas, da bomo tudi mi enkrat sem prišli in uživali to nebeško svetlobo, ki jo vi že uživate. Imejte nas vse za svoje brate in sestre in bodite naši priprošnjiki pri Jezusu Kristusu, čigar mogočnost je  brezmejna. Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu, ki ima do vas še gorečo ljubezen, zdihujte tudi k Materi Božji, ki vas ravno tako goreče ljubi. Ja, prav je, da vzdihujete in prosite, zakaj pričel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.« Nekoč: je Dominiku Janežu rekla: »Ko bi vi videli, kako lepe so čiste duše, bi vedno o tem pridigali. Tam pojejo tisto pesem, ki je drugi res ne morejo peti.« Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o nebesih Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla. Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke. Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.    Pekel - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanj iz Fatime in Medjugorja  Del predgovorja dr. Antona Nadraha v knjižici Duhovnik pred vrati pekla. Trem fatimskim pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti, ga je nebeška Gospa pokazala v videnju 13. julija 1917. Poljski redovnici sv. Favstini Kowalski je obstoj pekla Jezus sam večkrat razodel. Verska resnica o obstoju pekla je utemeljena v Jezusovem nauku in v nauku Cerkve. Na kratko je ta nauk povzet v Katekizmu katoliške Cerkve, ki je izšel leta 1993. Dodan je na koncu naše knjižice. Nauk o peklu nima namena, da bi nas strašil. Cerkev za nikogar ni razglasila, da je pogubljen, razglasila pa je mnogo blaženih in svetnikov; največ pokojni papež Janez Pavel II. Naloga Cerkve je, da odvrača ljudi od zla in jih s pomočjo spreobrnjenja vodi k svetosti ter tako k večni sreči v nebesih. Pri tem lahko učinkovito pomaga tudi spoznanje o obstoju pekla in večnega pogubljenja v njem. Kdor verjame v njegov obstoj, vzame življenje resno in odgovorno. Samo enkrat živimo! Zato življenja ne smemo zapraviti! Za vsako ceno moramo priti v nebesa! Dejstvo je, da mnogi živijo, kakor da ni Boga in ne posmrtnega življenja. Zato se ravnajo po geslu: »Uživaj življenje!« Zelo koristno bi bilo, ko bi se vprašali: »Kaj pa, če Bog biva, če obstaja posmrtno življenje, če obstajajo nebesa in če je pekel? Kaj je zame bolj varno in preudarno: računati z možnostjo večnega življenja ali živeti, kakor da ga ni in s tem tvegati, da bom obsojen na večno trpljenje?« V tem življenju, ki je zelo kratko, lahko zapravimo srečno večno življenje, v katerem je milijarda let kakor nič! Res je, da je Bog neskončno dober in usmiljen. Prav zato nas opozarja, naj tako živimo, da bomo z njim v prijateljstvu in bomo po smrti prišli k njemu v nebesa. Če koga ne odvrne od zla Božja ljubezen, naj ga odvrne vsaj strah pred peklom! Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 43  Nekoč sem videla dve sestri na poti v pekel. Neizmerna bolečina je stiskala mojo dušo in prosila sem Boga zanju, a Jezus mi je rekel: Pojdi k materi prednici in ji povej, da sta ti dve sestri v priložnosti smrtnega greha. Naslednje jutro sem to povedala prednici. Ena sestra je že zelo goreča, druga je še [v] velikem boju. 118  Jezik je majhen organ, a povzroča velike stvari. Sestra, ki ne zna molčati, nikoli ne bo dosegla svetosti, kar pomeni, da ne bo sveta. Naj se ne slepi. Kadar božji Duh govori po njej, takrat seveda ne sme molčati. Da bi slišali božji glas, je treba imeti mir v duši in biti molčeč, vendar ne turobno, ampak s tihoto v duši, kar pomeni zbranost v Bogu. Mogoče je veliko govoriti, ne da bi se prekinil molk, in obratno – lahko malo govorimo in vedno prekinjamo molk. Kako nepopravljivo škodo prinaša nespoštovanje (56) molka. Veliko krivic prinaša bližnjim, največ pa - lastni duši. 119  Po mojem pojmovanju in izkušnji bi moralo biti pravilo o molčanju na prvem mestu. Bog se ne razodeva klepetavi osebi, ki veliko brenči kakor trot v panju, zato pa ne proizvaja medu. Oseba, ki je klepetulja, je v svoji notranjosti prazna. Nima niti temeljnih kreposti niti zaupnosti z Bogom. Ni govora o globljem duhovnem življenju niti o ljubem miru in tihoti, v kateri prebiva Bog. Oseba, ki ni sama okusila sladkosti notranjega miru, je nemirnega duha in kali mir drugim. V globinah pekla sem videla veliko duš, ki so tja prišle, ker niso spoštovale molka. Same so mi to povedale, ko sem jih vprašala, kaj je bil vzrok njihove pogube. To so bile redovne osebe. O moj Bog, kakšna bolečina, saj bi bile lahko ne le v nebesih, ampak celo svete. O usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Z jezikom pogosto tudi ubijamo. Včasih zagrešimo pravi umor – in imamo to še za majhno stvar? Resnično, takšne vesti ne razumem. Poznala sem neko osebo, ki je od druge zvedela, kaj so o njej govorili… Hudo je zbolela. Prišlo je do velike izgube krvi in veliko solz je prelila. Nastopile so hude posledice. Tega ni povzročil meč, ampak jezik. O moj molčeči Jezus, usmili se nas. 741  Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga - neprestani očitki vesti; tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila; (160) četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka - neprestana satanova družba; sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan (161) vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po božjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem božje usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila. 1742 (101) Eden od najlepših duhov ni hotel priznati tvojega usmiljenja; v svojem zaslepljenem napuhu je še druge potegnil za seboj. Iz lepega angela je postal satan in v trenutku je bil iz nebes pahnjen v pekel. Iz knjige Prošnje Fatimske Gospe, Ludvik Ceglar Lucija piše v tretjem Spominu: O videnju pekla piše Lucija: “Zdelo se je, da je odsev (svetlobe rok) prodrl v zemljo in videli smo kakor ognjeno morje. Potopljeni v ta ogenj so se hudiči in duše kakor prozorni in črni ali bronasto rjavi ogorki v požaru premetavali v plamenih, ki so obenem z oblaki dima švigali iz njih samih, in padali na vse strani, podobno kakor padajo iskre v velikih požarih, brez teže in ravnovesja, med kriki in vzdihi zaradi bolečin in obupa, kar nas je navdalo z grozo in trepetom. (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudiči so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah strašnih in nepoznanih živali, prozornih kot črno oglje v žerjavici!” V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu: “Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem. Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli. Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile. Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela. Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91). “Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja... Hijacinta je pogosto sedla na tla na kakšen kamen in zamišljena začela govoriti: ‘Oh, pekel! Oh, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel. Žívi ljudje gorijo kakor drva na ognju!’ ‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.’ ‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca(pet prvih sobot). Če bodo storili to, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir. Videnje pekla - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Gospod je dopustil, da je Magdalena nekajkrat v življenju občutila tudi muke pekla. V zapisih beremo, da je Magdalena že samo ob besedi pekel vsa trepetala. Ko ji je nekoč Gospod v zamaknjenju rekel, da gre v pekel, mu je odgovorila, naj se zgodi njegova volja. Nenadoma je padla v prepad. Črni peklenski plameni so jo zagrnili kot valovi. Prostor je bil tako tesen, da ni mogla premakniti nobenega uda. Njeno telo so mučile bolečine, ki so lahko le v peklu. V ustih je čutila, kot da bi imela žerjavico, bila je strašno lačna in žejna. Najhuje pa ji je bilo, da je čutila neizmerno pomanjkanje vsake tolažbe. Slišala je človeške in živalske glasove, ki so preklinjali drug drugega in kleli tudi Boga. Čas ji ni nikamor mineval. Čeprav je bila v peklu le nekaj minut, je mislila, da je bila notri več let in da ne bo našla na svetu nikogar več, ki bi ga poznala. Magdalena pravi peklu kraj večnega trpljenja, kraj večne smrti. Duše se v njem nahajajo v stanju obupa in strahu. Mučita jih večna lakota in žeja. Nikoli več ne bodo uživale Božje svetlobe. Gospod ji je povedal, da so tu duše, ki v svojem življenju niso izkazovale ljubezni Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o peklu Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem. Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje. In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu. Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele. A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo. Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.