VICE, NEBESA, PEKEL - več vidcev

Vir: http://www.kurescek.net/ http://www.kurescek.net/vice.html http://www.kurescek.net/nebesa.html http://www.kurescek.net/pekel.html Vice - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje

Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. Vice. 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje.

20  Kmalu zatem sem zbolela.  Draga mati prednica me je z dvema drugima sestrama  poslala na počitnice v Skolimów, nedaleč od Varšave. V tem času sem vprašala Gospoda Jezusa, za koga moram moliti. Odgovoril mi je, da mi bo naslednjo noč razodel, za koga naj molim. Vice. Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zameglenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Vice. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Vice Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana. 58  + Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Vice. Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala, zagledala v tako strašnem stanju. Vice. Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?«  Odgovorila mi je, da ne. Te molitve so pomagale drugim dušam. Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.«  Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Vice. Ni bila več v plamenih kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res nenavadne. Vice. 412  Okrog poldneva sem za trenutek stopila v kapelo in spet je v mojem srcu utripala moč milosti. Medtem ko sem bila potopljena v zbranost, je satan zgrabil cvetlični lonček in ga besno, z vso močjo vrgel na tla. Videla sem vso njegovo zagrizenost in ljubosumje. Vice. V kapeli ni bilo nikogar, zato sem vstala od molitve, pobrala črepinje, presadila rožo ter jo hotela hitro postaviti na svoje mesto, preden kdo pride v kapelo. To mi ni uspelo, ker so takoj vstopile mati prednica,  sestra zakristanka  in še druge sestre. Mati prednica se je čudila, kako sem nekaj premikala po oltarju, da je padel cvetlični lonček. Sestra zakristanka ni skrivala svojega nezadovoljstva, jaz pa ji nisem poskušala ničesar pojasnjevati ali se opravičevati. Vice. Zvečer pa sem bila zelo izčrpana in nisem mogla opravljati molitvene ure. Poprosila sem mater prednico [za dovoljenje], da bi smela prej iti k počitku. Takoj sem zaspala. Vendar se je satan okrog enajste ure zaletel v mojo posteljo. Takoj sem se zbudila in sem začela mirno moliti k svojemu angelu varuhu. Tedaj sem zagledala duše, ki trpijo v vicah. Njihove podobe so bile kot sence, a med njimi sem videla veliko satanov. Eden izmed njih si je prizadeval, da bi me napadel. V podobi mačke je skočil na moje ležišče in mi legel na noge. Bil je težak kakor več pudov [1 pud = 16,38 kg]. Vice. Ves ta čas sem molila rožni venec. Proti jutru so podobe izginile in lahko sem zaspala. Ko sem zjutraj prišla v kapelo, sem zaslišala glas v svoji duši:  Z menoj si združena, ne boj se ničesar. Vedi pa, moj otrok, da te satan sovraži. Čeprav sovraži vsakega človeka, posebej gori v sovraštvu do tebe, ker si njegovi oblasti iztrgala veliko duš. Vice. 1185  9. 7. 1937.  Zvečer je prišla k meni ena od pokojnih sester in me prosila za en dan posta in da bi zanjo darovala vse vaje tega dneva. Odgovorila sem, da prav. 1186  Drugi dan, takoj zjutraj, sem vse naredila po namenu za to sestro. Pri sveti maši sem za trenutek doživljala njene muke, v duši sem občutila tako veliko lakoto po Bogu, da se mi je dozdevalo, da umiram od hrepenenja po združitvi z njim. To ni trajalo dolgo, toda spoznala sem, kakšno je hrepenenje duš v vicah. 1226  Osmi dan(devetdnevnice Božjega usmiljenja) Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada (64) moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti. Vice. 1556  Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s seboj. To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da ga bolj ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi ga nekatere osebe še bolj ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne. Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami muk. Vice. Oseba, ki jo je Bog posebej zaznamoval, (134) za vedno ostane zaznamovana, tako v nebesih kot v vicah ali v peklu. V nebesih se bo od drugih oseb odlikovala po večji slavi, jasnosti in globljem spoznanju Boga; v vicah - z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem; v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, koga je izgubila. Ta pečat izključne božje ljubezni se na njej ne more zabrisati. 1723  (88) Ponoči je prišla k meni duša neke gospodične in mi dala čutiti svojo navzočnost ter spoznati, da potrebuje mojo molitev. Nekoliko sem pomolila, vendar se njen duh ni ločil od mene. Tedaj sem v mislih rekla: če si dobrega duha, me pusti pri miru, jutrišnji odpustki pa bodo zate. V istem trenutku je duša zapustila mojo sobo; spoznala sem, da je v vicah. Videnje vic - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra. Duše je videla kot prosojne postave, in to v treh razdelkih. Ti ste, ki so bile v prvem oddelku vic, so bile najbližje nebes. Bile so bele in so se že malo svetile. Roke so imele dvignjene, slišala je, kako so molile. Njihovi globoki in mili vzdihljaji so razodevali njihovo trpljenje. A njihovo trpljenje je bilo manjše od trpljenja duš v drugem oddelku. Duše drugega oddelka so bile le po eni strani bele. Klečale so, bile so žalostne in so veliko bolj trpele. Duše tretjega, najnižjega oddelka so trpele najbolj od vseh. Bile so popolnoma rjave, niti moliti jim ni bilo dano. Magdalena jih je videla, kako so klečale in bridko jokale. Teh duš je bilo največ. Tudi Magdalena je v vicah občutila njihovo trpljenje. Trpela je strašno žejo. Povedala je če, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla Dominiku Janežu »Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.« Vice. Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem. Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o vicah Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic. Nebesa - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanja medjugorske vidkinje Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 114  (54) + Kako ljubeznive so hvalnice, ki prihajajo iz trpeče duše. Vsa nebesa občudujejo takšno dušo – posebno, ko se je dotakne Bog. Njemu so namenjene njene hrepeneče žalostinke. Njena lepota je velika, ker izvira od Boga. Skozi goščavo življenja stopa, obsijana z božjo ljubeznijo. Zemlje se dotika le z eno nogo. . 281  Razločno čutim, da se moje poslanstvo s smrtjo ne konča, ampak šele začenja. O ve duše, ki dvomite, odgrnila vam bom zastor nebes, da bi vas prepričala o božji dobroti, da ne bi več z nezaupanjem ranile predobrega Jezusovega Srca. Bog je ljubezen in usmiljenje. 592  V Jezusovem Srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. O moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. (56) Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. O presveta Trojica, daj se duši spoznati. . 594  Nekega večera je prišla k meni ena od umrlih sester, ki je bila že prej večkrat pri meni. Prvič sem jo videla v zelo trpečem stanju, potem se je trpljenje postopoma zmanjševalo, ta večer pa je žarela od sreče in mi povedala, da je že v nebesih. Povedala mi je, da je Bog (58) tej hiši poslal trpljenje zato, ker se je mati vrhovna prednica predala dvomom in nekako ni hotela prav verjeti, kar sem povedala o tej osebi. V znamenje, da je ona šele zdaj v nebesih, bo Gospod Bog blagoslovil to hišo. Potem se mi je približala, me prisrčno objela in rekla: »Že moram oditi.«  Spoznala sem, kako tesno so drugo z drugim povezana tri obdobja v življenju duš: zemlja, vice, nebesa. . 748  2. novembra [1936]. Zvečer po večernicah sem odšla na pokopališče.  Nekaj časa sem molila; tedaj sem zagledala eno od naših sester, ki mi je rekla: »V kapeli smo.«  Razumela sem, da moram oditi v kapelo in tam moliti za prejem odpustkov. Naslednji dan sem med sveto mašo videla, kako so se z oltarja k nebu dvignili trije beli golobi; razumela sem, da niso v nebesa šle samo te tri duše, ki sem jih videla, ampak mnoge druge, ki sploh niso umrle v naši ustanovi. O kako dober in usmiljen je Gospod. . 990  Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji. Največja veličina je – ljubiti Boga, resnična veličina je v božji ljubezni, prava modrost je - ljubiti Boga. Vse, kar je velikega in lepega, je v Bogu; zunaj Boga ni lepote in ne veličine. O modrijani in veliki misleci tega sveta – spoznajte, da je resnica in veličina v ljubezni do Boga. O kako zelo se čudim nekaterim ljudem, ki govorijo, da ni večnosti, in tako sami sebe varajo.  . 1184  Iz preteklosti. Zvečer sem zagledala križanega Gospoda Jezusa. Iz rok, iz nog in iz strani je tekla najsvetejša kri. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Vse to je za zveličanje duš. Premisli, moja hči, kaj delaš za njihovo odrešenje. Odgovorila sem: »Jezus, ko gledam na tvoje trpljenje, jaz pravzaprav nič ne delam za rešitev duš.« - In Gospod mi je povedal: Vedi, moja hči, da tvoje vsakdanje tiho mučeništvo v popolni predanosti moji volji veliko duš vodi v nebesa. Ko se ti zdi, da trpljenje presega tvoje moči, poglej v moje rane (51) in dvignila se boš nad zaničevanje in sodbe ljudi. Premišljevanje mojega trpljenja ti bo pomagalo, da se dvigneš nad vse. Spoznala sem veliko reči, ki jih prej nisem mogla razumeti. 1592  (2) 10. 2. 1938.  Med meditacijo mi je Gospod dal spoznati veselje nebes in svetnikov, ki se veselijo našega prihoda. Boga ljubijo kot edini predmet svoje ljubezni, a tudi nas nežno in prisrčno ljubijo. Na vse se zliva to veselje z božjega obličja, ker gledamo Boga iz obličja v obličje. To obličje je tako milo, da duša pada v nov zanos. 1604  Ko sem med češčenjem večkrat zmolila Sveti Bog, me je objela živa božja navzočnost in v duhu sem bila pritegnjena pred božje veličastvo. Videla sem, kako angeli in svetniki častijo Gospoda. Božja slava je tako velika, da je ne upam opisati, ker tega ne zmorem, poleg tega pa bi ljudje mislili, da je to, kar bi zapisala, vse. (8) Sveti Pavel, zdaj te razumem, zakaj nisi hotel opisati nebes;   rekel si samo to, da oko ni videlo in uho ni slišalo niti človeško srce doumelo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.  Tako se vse, kar je izšlo od Boga, tudi k njemu vrača in mu daje popolno hvalo. Toda zdaj, ko sem se ozrla na svoje poveličevanje Boga - o kako je ubogo! Je le borna kapljica v primeri s to popolno nebeško slavo. O kako si dober, Bog, da sprejemaš tudi moje poveličevanje in ljubeznivo k meni obračaš svoje obličje ter mi daješ razumeti, da ti je naša molitev prijetna.  Nebesa .1677  Ko se mi je nekoč vzbudil dvom, malo pred svetim obhajilom, (56) se je hipoma spet pojavil seraf z Gospodom Jezusom. Vprašala sem Gospoda Jezusa, a ker od njega nisem dobila odgovora, sem vprašala še serafa: »Ali me ne bi spovedal?«  - Odgovoril mi je: »Noben duh v nebesih nima te oblasti.«  V tem trenutku je sveta hostija že bila na mojih ustnicah. 1684  + Pogosto se družim z dušami umirajočih, za katere moledujem božjega usmiljenja. O kako velika je božja dobrota, večja kot mi lahko spoznamo. So trenutki in skrivnosti božjega usmiljenja, nad katerimi strmijo nebesa. Naše sodbe o dušah naj umolknejo, ker je z njimi prečudovito božje usmiljenje. 1722  Zaslišala sem besede: Ko bi ne zadrževala mojih rok, bi na zemljo poslal veliko kazni; moja hči, tvoj pogled razorožuje mojo jezo. Čeprav tvoja usta molčijo, me tako močno kličeš, da se zganejo vsa nebesa. Ne morem se umakniti pred tvojo prošnjo, ker me ne iščeš zunaj sebe, marveč v svojem srcu. 1745  + Neskončna božja dobrota nam pošlje svojega edinorojenega Sina. O, Bog, ti človeka po padcu nisi uničil, ampak si mu v svojem usmiljenju odpustil, po božje odpustil, to pomeni, da mu nisi le odpustil krivde, ampak si ga obdaroval z vsakršnimi milostmi. Usmiljenje te je nagnilo, da si sam blagovolil priti k nam in si nas dvignil iz naše bede. Bog se spusti na zemljo, Gospod nad gospodi, Nesmrtni se poniža. A kam se spustiš, Gospod, ali v Salomonovo svetišče? Ali naročaš zgraditi sebi nov hram, kamor nameravaš priti? O Gospod, kakšen hram ti bomo pripravili, (105) kajti vsa zemlja je tvoje podnožje. Sam si  pripraviš hram - sveto Devico. Njena brezmadežna notranjost je tvoje bivališče in zgodi se nepojmljivi čudež tvojega usmiljenja, o Gospod. Beseda je postala človek – Bog prebiva med nami, božja Beseda – učlovečeno usmiljenje. Po svojem ponižanju si nas povzdignil do svojega božanstva; to je obilnost tvoje ljubezni, to so globine tvojega usmiljenja. Nebesa se čudijo temu obilju tvoje ljubezni. Zdaj se nihče ne boji tebi se približati. Ti si Bog usmiljenja, bedi izkazuješ usmiljenje. Naš Bog si, mi tvoje ljudstvo. Naš Oče si, mi pa tvoji otroci po milosti; naj bo slavljeno tvoje usmiljenje, ker si blagovolil priti k nam. 1787  Ko sem se srečala z Gospodom, sem mu rekla: (135) »Varaš me, Jezus, kažeš mi odprta vrata nebes in me spet puščaš na zemlji.« - Gospod pa mi je rekel: Ko boš v nebesih zagledala svoje sedanje dneve, se boš razveselila in hotela bi jih videti kar največ. Ne čudim se ti, moja hči, da zdaj tega ne moreš razumeti, kajti tvoje srce je prepolno bolečine in hrepenenja po meni. Ugaja mi tvoja budnost, naj ti zadošča moja beseda – ne več dolgo. Nebesa. Videnje nebes - Magdalena Gornik,  Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Magdaleni je bilo pogosto dano videti nebesa. Kot smo omenili že v življenjepisu, jo je nebeška Mati kmalu po začetku zamaknjenj peljala v nebesa in ji tam pokazala mesto, ki je bilo pripravljeno zanjo. S tem ji je bila razodeta življenjska pot, polna trpljenja in odgovornosti za poslanstvo, ki ji ga je namenil Gospod. Ko se je Magdalena zamaknila, ni kar takoj videla nebes. Najprej je bila postavljena na razpotje, kjer se je morala odločiti, ali sprejme trpljenje ali ne. Ko je sprejela kriz in ga tudi nesla po trnjevi poti, je po včasih zelo hudem duhovnem in telesnem trpljenju prispela do ozkih nebeških vrat. Iz ponižnosti je padla na kolena in se stela za nevredno, da je lahko bila tam. Sele na Božje povabilo se je dvignila in vstopila. Magdalena imenuje nebesa kraj, poln veselja in nebeške sreče, zaradi Boga, ki tam kraljuje. Večkrat je vzdihovala: »O, neizrečena lepota! O, kaka svetloba! O, kak veselja poln kraj! Moj Bog! Kako dober si vendar, da me pustiš v svoje veličastvo. O, ljubezen!« Gospod in njegova Mati sta bila obdana z angeli in neštetimi svetimi dušami. Nekatere duše so bile bližje Gospodu, druge so bile malo bolj oddaljene od njega. Toda iz prsi vsake od njih je sel svetel plamen v Jezusove prsi in iz Jezusovih prsi v njihove. Velikost in lepota teh plamenov sta bili po meri zasluzenja vsake od njih. Veselile so se v Gospodu. Velika je bila njihova lepota. Njihovi pogledi so bili vedno obrnjeni v Gospoda. Jezus je bil do njih nadvse prijazen in ljubezniv. Duše so bile nekako prosojne, oblečene v bela oblačila, z vencem na glavah, z rožami v rokah.  Nebesa. Slavile so Boga. Magdalena se je v nebesih vedno veselila. Mera veselja, ki ga je uživala v nebesih, se je ravnala po meri trpljenja, ki ga je vsakokrat pred vstopom v nebesa prestala za Gospoda. Trpljenja tu ni bilo. Čas ji je zelo hitro mineval. V nebesih je premišljevala o veličini Božje ljubezni. Vsem tistim, ki menijo, da se za nebesa ne splača truditi in da jim bo tam dolgčas, veljajo Magdalenine besede: »Nobeden ni v stanju spoznati Gospodove mogočnosti. Jezusa in Marije se ne boste nikoli nasitili.« Nebesa. Pogosto ji je Gospod v nebesih podelil mistično obhajilo. Ko ji je bilo naročeno, da se mora vrniti na zemljo, so ljudje poslušali njeno slovo: »Srečno. Daj nam svojo milost   Nerada grem od vas, vendar grem, ker je, Gospod, takšna tvoja volja. O, da bi bili mi vsi tvoji, o Jezus! Odpusti nam, ker ne vemo, kaj delamo. Pošlji nam, grešnikom, svojega Svetega Duha. Svetniki božji! Prosite za nas, da bomo tudi mi enkrat sem prišli in uživali to nebeško svetlobo, ki jo vi že uživate. Imejte nas vse za svoje brate in sestre in bodite naši priprošnjiki pri Jezusu Kristusu, čigar mogočnost je  brezmejna. Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu, ki ima do vas še gorečo ljubezen, zdihujte tudi k Materi Božji, ki vas ravno tako goreče ljubi. Ja, prav je, da vzdihujete in prosite, zakaj pričel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.« Nekoč: je Dominiku Janežu rekla: »Ko bi vi videli, kako lepe so čiste duše, bi vedno o tem pridigali. Tam pojejo tisto pesem, ki je drugi res ne morejo peti.« Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o nebesih Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla. Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke. Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.    Pekel - Iz dnevnika svete Favstine Kowalske, knjige Magdalena Gornik in pričevanj iz Fatime in Medjugorja  Del predgovorja dr. Antona Nadraha v knjižici Duhovnik pred vrati pekla. Trem fatimskim pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti, ga je nebeška Gospa pokazala v videnju 13. julija 1917. Poljski redovnici sv. Favstini Kowalski je obstoj pekla Jezus sam večkrat razodel. Verska resnica o obstoju pekla je utemeljena v Jezusovem nauku in v nauku Cerkve. Na kratko je ta nauk povzet v Katekizmu katoliške Cerkve, ki je izšel leta 1993. Dodan je na koncu naše knjižice. Nauk o peklu nima namena, da bi nas strašil. Cerkev za nikogar ni razglasila, da je pogubljen, razglasila pa je mnogo blaženih in svetnikov; največ pokojni papež Janez Pavel II. Naloga Cerkve je, da odvrača ljudi od zla in jih s pomočjo spreobrnjenja vodi k svetosti ter tako k večni sreči v nebesih. Pri tem lahko učinkovito pomaga tudi spoznanje o obstoju pekla in večnega pogubljenja v njem. Kdor verjame v njegov obstoj, vzame življenje resno in odgovorno. Samo enkrat živimo! Zato življenja ne smemo zapraviti! Za vsako ceno moramo priti v nebesa! Dejstvo je, da mnogi živijo, kakor da ni Boga in ne posmrtnega življenja. Zato se ravnajo po geslu: »Uživaj življenje!« Zelo koristno bi bilo, ko bi se vprašali: »Kaj pa, če Bog biva, če obstaja posmrtno življenje, če obstajajo nebesa in če je pekel? Kaj je zame bolj varno in preudarno: računati z možnostjo večnega življenja ali živeti, kakor da ga ni in s tem tvegati, da bom obsojen na večno trpljenje?« V tem življenju, ki je zelo kratko, lahko zapravimo srečno večno življenje, v katerem je milijarda let kakor nič! Res je, da je Bog neskončno dober in usmiljen. Prav zato nas opozarja, naj tako živimo, da bomo z njim v prijateljstvu in bomo po smrti prišli k njemu v nebesa. Če koga ne odvrne od zla Božja ljubezen, naj ga odvrne vsaj strah pred peklom! Iz Dnevnika svete Favstine Kowalske 43  Nekoč sem videla dve sestri na poti v pekel. Neizmerna bolečina je stiskala mojo dušo in prosila sem Boga zanju, a Jezus mi je rekel: Pojdi k materi prednici in ji povej, da sta ti dve sestri v priložnosti smrtnega greha. Naslednje jutro sem to povedala prednici. Ena sestra je že zelo goreča, druga je še [v] velikem boju. 118  Jezik je majhen organ, a povzroča velike stvari. Sestra, ki ne zna molčati, nikoli ne bo dosegla svetosti, kar pomeni, da ne bo sveta. Naj se ne slepi. Kadar božji Duh govori po njej, takrat seveda ne sme molčati. Da bi slišali božji glas, je treba imeti mir v duši in biti molčeč, vendar ne turobno, ampak s tihoto v duši, kar pomeni zbranost v Bogu. Mogoče je veliko govoriti, ne da bi se prekinil molk, in obratno – lahko malo govorimo in vedno prekinjamo molk. Kako nepopravljivo škodo prinaša nespoštovanje (56) molka. Veliko krivic prinaša bližnjim, največ pa - lastni duši. 119  Po mojem pojmovanju in izkušnji bi moralo biti pravilo o molčanju na prvem mestu. Bog se ne razodeva klepetavi osebi, ki veliko brenči kakor trot v panju, zato pa ne proizvaja medu. Oseba, ki je klepetulja, je v svoji notranjosti prazna. Nima niti temeljnih kreposti niti zaupnosti z Bogom. Ni govora o globljem duhovnem življenju niti o ljubem miru in tihoti, v kateri prebiva Bog. Oseba, ki ni sama okusila sladkosti notranjega miru, je nemirnega duha in kali mir drugim. V globinah pekla sem videla veliko duš, ki so tja prišle, ker niso spoštovale molka. Same so mi to povedale, ko sem jih vprašala, kaj je bil vzrok njihove pogube. To so bile redovne osebe. O moj Bog, kakšna bolečina, saj bi bile lahko ne le v nebesih, ampak celo svete. O usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Z jezikom pogosto tudi ubijamo. Včasih zagrešimo pravi umor – in imamo to še za majhno stvar? Resnično, takšne vesti ne razumem. Poznala sem neko osebo, ki je od druge zvedela, kaj so o njej govorili… Hudo je zbolela. Prišlo je do velike izgube krvi in veliko solz je prelila. Nastopile so hude posledice. Tega ni povzročil meč, ampak jezik. O moj molčeči Jezus, usmili se nas. 741  Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga - neprestani očitki vesti; tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila; (160) četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka - neprestana satanova družba; sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan (161) vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po božjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem božje usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila. 1742 (101) Eden od najlepših duhov ni hotel priznati tvojega usmiljenja; v svojem zaslepljenem napuhu je še druge potegnil za seboj. Iz lepega angela je postal satan in v trenutku je bil iz nebes pahnjen v pekel. Iz knjige Prošnje Fatimske Gospe, Ludvik Ceglar Lucija piše v tretjem Spominu: O videnju pekla piše Lucija: “Zdelo se je, da je odsev (svetlobe rok) prodrl v zemljo in videli smo kakor ognjeno morje. Potopljeni v ta ogenj so se hudiči in duše kakor prozorni in črni ali bronasto rjavi ogorki v požaru premetavali v plamenih, ki so obenem z oblaki dima švigali iz njih samih, in padali na vse strani, podobno kakor padajo iskre v velikih požarih, brez teže in ravnovesja, med kriki in vzdihi zaradi bolečin in obupa, kar nas je navdalo z grozo in trepetom. (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudiči so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah strašnih in nepoznanih živali, prozornih kot črno oglje v žerjavici!” V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu: “Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem. Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli. Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile. Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela. Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91). “Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja... Hijacinta je pogosto sedla na tla na kakšen kamen in zamišljena začela govoriti: ‘Oh, pekel! Oh, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel. Žívi ljudje gorijo kakor drva na ognju!’ ‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.’ ‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca(pet prvih sobot). Če bodo storili to, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in bo mir. Videnje pekla - Magdalena Gornik, Iz knjige Magdalena Gornik, avtorice Martine Kraljič Gospod je dopustil, da je Magdalena nekajkrat v življenju občutila tudi muke pekla. V zapisih beremo, da je Magdalena že samo ob besedi pekel vsa trepetala. Ko ji je nekoč Gospod v zamaknjenju rekel, da gre v pekel, mu je odgovorila, naj se zgodi njegova volja. Nenadoma je padla v prepad. Črni peklenski plameni so jo zagrnili kot valovi. Prostor je bil tako tesen, da ni mogla premakniti nobenega uda. Njeno telo so mučile bolečine, ki so lahko le v peklu. V ustih je čutila, kot da bi imela žerjavico, bila je strašno lačna in žejna. Najhuje pa ji je bilo, da je čutila neizmerno pomanjkanje vsake tolažbe. Slišala je človeške in živalske glasove, ki so preklinjali drug drugega in kleli tudi Boga. Čas ji ni nikamor mineval. Čeprav je bila v peklu le nekaj minut, je mislila, da je bila notri več let in da ne bo našla na svetu nikogar več, ki bi ga poznala. Magdalena pravi peklu kraj večnega trpljenja, kraj večne smrti. Duše se v njem nahajajo v stanju obupa in strahu. Mučita jih večna lakota in žeja. Nikoli več ne bodo uživale Božje svetlobe. Gospod ji je povedal, da so tu duše, ki v svojem življenju niso izkazovale ljubezni Iz Pričevanja međugorske vidkinje Vicke Ivanković o peklu Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem. Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje. In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu. Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele. A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo. Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.