STOPNJE STVARJENJA - MISTIČNO BOŽJE MESTO - drugo poglavje

STOPNJE STVARJENJA

 

MISTIČNO BOŽJE MESTO – drugo poglavje

 Odlomek iz odlične knjige Marije Agredske:  

MISTIČNO BOŽJE MESTO (Mystical City of God)

Prevod tega teksta iz angleščine v slovenščino je precej zahteven in bi bila dobrodošla tudi kakšna izboljšana verzija tega teksta, če bi se kdo lotil tega.

_____________

Viri (v angleščini): http://www.stjames-church.com/book1c2.html

http://www.catholicbible101.com/mysticalcityofgod.htm

http://www.themostholyrosary.com/mystical-city.htm

_________________________________________________________

Marija Agredska:

MISTIČNO BOŽJE MESTO 

DRUGO POGLAVJE

BOŽJE NEDOUMLJIVO BISTVO –

STOPNJE STVARJENJA

O Kralj, najbolj vzvišen in modri Gospod, kako nedoumljive so Tvoje sodbe in skrivnostne Tvoje poti!

(Rim. 11,24)

Nepremagljivi Bog, ki si od nekdaj, ki večno trajaš in čigar začetek je nepoznan! (Pridigar,18,1)

Kdo lahko razume Tvojo veličino in kdo je lahko vreden Tvojih najbolj veličastnih del, ali kdo Ti lahko pove, zakaj si jih bil ustvaril? (Rim. 9,20)

Zakaj Ti si vzvišen nad vsem in naš duhovni pogled Te ne more dojeti in naš razum Te ne more doumeti. Veličastni, bodi blagoslovljen, veličasten Kralj, ker si mi blagovolil pokazati, Tvoji služabnici in nevrednemu črvu zemlje, plemenite zakramente in najbolj vzvišene skrivnosti.

Videla sem Najvišjega in hkrati ob istem času razumela, kako je Njegovo Veličastvo v Njemu Samem. Prejela sem jasno razumevanje in resnično dojemanje tega, kaj je mišljeno z Bogom, kaj pomeni Bog - neskončen v svoji Biti in Lastnostih, večen, vzvišen nad vsem, tri bitja v Osebi (trojen v Osebi) in en resnični Bog. Trojen v Osebi zaradi treh dejavnosti in učinkov delovanja (trojnega delovanja) ZNANJA (VEDENJA, RAZUMNOSTI in MODROSTI), RAZUMEVANJA (DOUMEVANJA, VSEOBSEGANJA in VSEVEDNOSTI) ter LJUBEZNI drug do drugega, Eden, da tako zagotovijo VEZ večne,  neskončne in nespremenljive EDINOSTI. To je Trojica Očeta, Sina in Svetega Duha. OČE ni bil narejen, niti ustvarjen, niti začet, niti ne more biti rojen ali imeti začetka. Dojela sem, da je SIN dobil svoje POREKLO, svoj IZVOR od Očeta samega skozi večni ZAROD, skozi večni rod in potomstvo in da so ENAKI v njihovem trajanju skozi vso večnost. In da je On Prvorojenec po rodovitnosti Očetove INTELIGENCE (razumnosti, znanja, razumevanja in poznavanja). SVETI DUH izhaja iz Očeta in Sina skozi LJUBEZEN. V njihovi NELOČLJIVI TROJICI ni ničesar, kar bi lahko imenovali prvi ali poslednji, večji ali manjši, VSE TRI OSEBE so ENAKO VEČNE in VEČNO ENAKE. Obstaja ENOTNOST BISTVA v TROJICI OSEB. Niti se osebe ne prekrivajo, torej se ne spojijo, pomešajo ali združijo –  da bi oblikovale enega Boga, niti se BOŽJA BIT,  BOŽANSKA VSEBINA ali SUBSTANCA  NE LOČI ali NE RAZDELI, da bi oblikovala TRI OSEBE,  ki se razlikujejo kot Oče, Sin in Sveti Duh. Oni so vseeno eno in isto Božanstvo, en in isti Bog, enaka v Vsakem od Njih je slava, veličastvo, moč, večnost, neskončnost, modrost in svetost in vse lastnosti. In čeprav so tri osebe, v katerih te neskončne popolnosti obstajajo, On je en in resnični Bog - Sveti, Pravični, Močni, Večni in Neizmeren.

Prejela sem tudi razumevanje načina v katerem ta Trojica doumeva, obsega in vključuje Sama sebe skozi preprosto videnje, da tako nobeno novo ali posebno znanje in poznavanje ni nujno potrebno:

Oče ve in pozna to, kar je znano Sinu in Sin in Sveti Duh vesta in poznata to, kar je v INTELIGENCI - razumnosti, poznavanju, znanju in razumevanju Očeta. Razumela sem kako ljubijo Drug Drugega z eno in isto brezmejno, silno in večno ljubeznijo. Kakor tu obstaja ena sama, nedeljiva in enakovredna edinost, istovetnost in soglasje znanja, ljubezni in delovanja, tako tu obstaja ena preprosta, čista in jasna, nesnovna in  breztelesna oz. duhovna in nedeljiva narava, božansko bistvo resničnega in pravega Boga, v katerem so spojene in združene vse popolnosti v njihovih najvišjih in v neskončni in brezštevilni stopnji.

Naučila sem se tudi razumeti lastno svojstvo in kakovost teh popolnosti najvišjega Gospoda: – da je on LEP brez pomanjkljivosti, VELIK brez števila ali velikosti, DOBER brez mere, VEČEN brez trajanja časa, MOČAN brez vsake slabosti in šibkosti, ŽIVEČ brez dotika razkroja, RESNIČEN,  pravi in pristen, brez prevare ali iluzije, PRISOTEN v vseh krajih, na vseh mestih, izpopolnjujoč jih, brez da bi jih zasedel oz. zavzel, BIVAJOČ in NAHAJAJOČ SE v vseh stvareh, brez da bi zavzel kakršenkoli prostor. Ni nobenega nasprotja in protislovja v njegovi dobroti, niti kakršnekoli pomanjkljivosti ali napake v njegovi modrosti. V svoji modrosti je On skrivnosten in nedoumen, v svojih sklepih, odredbah in Volji je strašen, v svojih sodbah pravičen, v svojih mislih najbolj skrit, v svojih besedah najbolj resničen, v svojih delih svet in v svojih bogastvih obilen in bogat. Zanj noben prostor, prostranstvo ali vsemirje ni preširok ali preobsežen, nobena ozkost ali omejenost Ga ne omejuje, njegova Volja se ne spreminja in ne menja. Žalost mu ne povzroča bolečine, preteklost Zanj ni minila in prešla, niti se prihodnost še ne dogaja v oziru Nanj – je ne upošteva in je ne smatra. O večna neskončnost, brezmejnost in ogromnost, kako brezmejno razprostiranje,  raztezanje, širjenje in prostranost sem videla in gledam v Tebi? Kakšno veličino in neizmernost, brezmejnost  vidim v tvojem neskončnem, neizmernem Bitju? Videnje se ne neha, nima konca, se ne zaključi in ne omeji, niti se nikoli ne izčrpa,  potroši ali izprazni v Tvojem breznu bivanja in obstoja, v breznu Tvojega Bitja. To je nespremenljivo, stalno Bistvo, Jedro, Bitje nad vsemi drugimi bitji, najbolj popolne svetosti, najbolj trajne, stanovitne in zveste resnice, to je neskončnost, neskončna prostranost, dolžina, širina, višina in globina, to je veličastnost in sijaj, blaženost in slava in njen vzrok, njeno načelo in povod, počitek brez utrujenosti, neizmerna  in neizmerljiva dobrota.

Razumela sem, da je bil Najvišji v stanju mirovanja svojega lastnega bitja, ko so tri Osebe (v skladu z našim načinom razumevanja stvari) sklenile  sporočiti in izkazati svoje popolnosti kot zastonjsko darilo. Zaradi večje jasnosti, moram pripomniti, da Bog  obsega in vključuje ter doume v Sebi vse stvari z enim samim, nedeljivim, najbolj preprostim in takojšnjim,   istočasnim dejanjem oz. delovanjem.  Ne gre od razumevanja ene stvari k razumevanju druge stvari, kot to delamo mi, ko razločujemo in razumemo  najprej eno stvar in nato napredujemo k znanju drugih stvari, ki so povezane s temi, ki jih že poznamo, Bog jih pozna in spoznava povezano,  združeno, vse naenkrat, brez prej ali kasneje, ker so vse skupaj in naenkrat hkrati vsebovane in obsegane v Božjem in (še) neustvarjenem večnem znanju, poznavanju, vednosti in spoznanju. Ravno takšne, kot so doumljive, vključene in obsegane v njegovem neskončnem, brezmejnem Bitju, točno takšne so v svojih prvih začetkih, izvorih in izhodiščih. Čeprav je to božje znanje ena celota, najbolj preprosto in nedeljivo, je vseeno potrebno, ker so stvari, ki sem jih videla številne, ker jih je mnogo in ker obstaja določen red, od katerega so nekatere prve in nekatere pridejo kasneje, je nujno razdeliti in razmejiti znanje, vednost, spoznanje in izkustvo Božje inteligence, razumnosti, znanja, poznavanja in spoznanja Njegove volje na številne trenutke ali v veliko različnih dejanj  in prizorov, v kolikor se skladajo in  ujemajo z raznolikim, mnogovrstnim razporedom, ureditvijo in redom oz. urejenostjo ustvarjenih stvari. Kajti kot nekatera od bitij in stvari bivajo in obstajajo zaradi drugih, tako obstaja tudi odvisnost ene na temelju  druge oz. zanašanju ene na drugo. Lahko bi rekli, da je Bog določil in namenil to pred tem, eno na račun druge in da, če ne bi želel ali vključil v dalekovidnem poznavanju in razumevanju vidika enega, ne bi želel drugega. Toda pri takšnem načinu govorjenja ne smemo poskušati prenesti sporočila in izraziti pomena, da je Bog namestil in vpeljal številna dejanja razumnosti ali volje. Raje bi morali namero samo nakazati, da so ustvarjena bitja odvisna eno od drugega in da sledijo eden drugega. Da bi bilo mogoče doumeti načine stvarjenja in jih lažje razumeti, uporabljamo red stvari, kot  jih vidimo objektivno – za dejanja Božje inteligence in volje v njihovem ustvarjanju.

Razumela sem, da ta red in zaporedje vsebuje sledeče trenutke.

Prvi trenutek je: Bog, prepoznava svoje neskončne lastnosti in popolnosti, skupaj z ljubeznijo in neizrekljivim nagibom (težnjo), da sporoči in izrazi, izkaže Sam Sebe navzven. To spoznanje Boga kot zaupnega, izkazujočega in  komunikativnega bitja v trenutku pride najprej. Božje Veličanstvo, zagledajoč, zapazujoč naravo svojih neskončnih, neizmernih in  brezštevilnih popolnosti, njihovih kreposti in obilnosti, izdatnosti delovanja s krasoto, sijajem in veličastjem, je videlo, da je samo in najbolj primerno in pravično, in kot da je to dolžnost in nujnost, sporočiti in izkazati Samega Sebe in slediti temu nagibu podeljevanja in izvrševanja svoje darežljivosti in usmiljenja z razdeljevanjem zunaj Sebe s popolnim in obilnim veličastjem neizmernih, neskončnih, brezštevilnih Božjih zakladov in dragocenosti shranjenih v Božanskem.  Ker je neskončen in  neomejen v vseh stvareh, je veliko bolj naravno, da On izkazuje, sporoča in podeljuje svoje darove in milosti, kot da se ogenj vzpenja navzgor ali kot da se kamen usmerja k svojemu težišču ali kot da more sonce raztresati in razpršiti svojo svetlobo. Ta neizmerljiva, neskončna in nedoumljiva globina popolnosti, ki nima svojega dna, to silovito pritekanje neskončnih bogastev, darov in obilja,  je postavljeno v gibanje s svojo lastno nagnjenostjo, da izkaže in sporoči samo sebe. Istočasno je Bog Sam v Sebi zavedajoč se, da razdeljevanje darov in milosti ne zmanjšuje njegovih bogastev, temveč ga povečuje in množi na edini možen način, tako da daje izhod, izvir k neizčrpnemu vodnjaku njegovih bogastev in obilja.

V tem razsvetljenju in spoznanju, ki sem ga imela, sta dve stvari moje mlačno srce držali v začudenju in ga vžgali do uničenja.  Prva je nagnjenost  ter vztrajna in goreča želja (hrepenenje), ki sem jo videla v Bogu, ter močna volja sporočiti, izkazati in  objaviti svojo Božanskost in zaklade njegovih milosti. Druga je neizrekljiva, nepopisna in nedoumljiva, brezmejna razsežnost, neskončnost dobrih darov, (za) katere sem videla, da jih On želi razdeliti, skladno s tisto  stopnjo, kot jih je določil za ta namen in kljub temu ti darovi še vedno ostajajo neskončni  in brezmejni, kot da še ni ničesar daroval. V tej goreči  želji in nagibu, ki napolnjuje Njegovo Veličanstvo, Ga vidim pripravljenega posvetiti, opravičiti, preplaviti z darovi in popolnostmi vse stvari, vsa bitja skupaj in vsako posamezno posebej. Pripravljen je dati vsakemu bitju posebej več kot je dal vsem angelom in serafinom skupaj, če bi bile celo vse kaplje v oceanih in zrna peska na njihovih obalah, vse zvezde, planeti in elementi in vsa bitja sposobna razsodnosti in razumnega razmišljanja, razumevanja njegovih darov, bi jih sprejeli brez omejitev in mere, pripravljeni, da bi uredili sami sebe in ne bi postavljali ovir temu, da bi te darove lahko sprejemali. O strašna zloba in  strahotna zahrbtnost ter zlonamernost greha, ki je edini sposoben preprečiti in naglo prekiniti tok in obilico tako velikih in večnih darov.

Drugi trenutek je v hipu potrdil in določil objekt oz. predmet in namen tega  izkazovanja in sporočilnosti Boga – to bi namreč moralo prispevati k Njegovi večji slavi in k zvišanju, povišanju njegovega Veličanstva ter k  prikazovanju in proglasitvi njegove veličine in velikodušnosti. To svojo lastno povišanost je Bog videl kot konec, zaradi katerega je sporočil in izkazal Sam Sebe, naredil Sebe spoznanega po svoji darežljivosti in velikodušnosti v razdeljevanju svojih lastnosti in postavil v gibanje, v tek svojo Vsemogočnost, da bi lahko bil spoznan, čaščen, poveličevan, hvaljen in slavljen.

Tretji trenutek se je strnil v izboru in določanju reda, razvrstitve in  ureditve, ali načina in oblike tega izkazovanja in sporočilnosti Boga, da se tako uresničijo v primernem, ustreznem načinu in obliki najbolj vzvišeni cilji. Red, urejenost in razpored, ki je primeren in neoporečen,  bi namreč moral biti vzdrževan, ohranjan in podprt glede na  sporočilnost in izkazovanje Boga ter njegovih božjih lastnosti: da bi tako te aktivnosti Gospoda lahko imele svoje primerne razloge, utemeljitve in namene in da bi se tako lahko nadaljevalo,  napredovalo in uspevalo najlepše in čudovito zaporedje, nepretrgan niz  harmonije, ubranosti, složnosti ter poslušnosti in podrejanja. V tem trenutku je bilo najprej odrejeno, da mora Božja Beseda prevzeti meso (človeško naravo) in mora postati vidna. Popolnost in značaj ter sestava  najbolj svete človečnosti Kristusa, našega Gospoda, je bila določena,  odrejena in oblikovana v Božjem razumu, inteligenci. Podrejeno temu, so bile oblikovane tudi zamisli in predstave ostalih ljudi kot posnetek, kopiranje oz. imitacija Prvega. Božji razum je preddoločil harmonijo, skladnost in okrasitev človeške narave, ki je sestavljena iz organskega telesa in (p)oživljajoče duše, da je obdarovana s sposobnostjo in zmožnostjo, da spozna in uživa svojega Stvarnika, da razlikuje med dobrim in zlim ter s svobodno voljo ljubi tega istega Gospoda.

Četrti trenutek je bil v določanju darov in milosti, ki so bili podeljeni in preneseni na človečnost Kristusa, našega Gospoda, v zedinjenju z Bogom.  Tu je Najvišji odprl darežljive roke svoje Vsemogočnosti in Svojih drugih lastnosti, da okrasi in obogati najbolj sveto človečnost in dušo Kristusovo z najvišjo mogočo mero polnosti in izobilja svojih darov in milosti. Nato je bilo izpolnjeno, kar je kasneje David rekel: »Tok reke namaka mesto Božjega veselja« (Psalm 45,5).

Ko je potok, tok Njegovih darov tekel k človečnosti Besede sporočajoč in izkazajoč Ji vso navdihnjeno spoznanje, razumevanje, milost, dobroto in odličnost,  katere je bila Njegova blagoslovljena duša sposobna obdaritve, usmiljenja in slave, da bi tako iz tega silovitega toka lahko bili udeleženi in podeljeni v obliki in na način, v katerem se je kasneje resnično zgodil. 

Ravno tako je temu trenutku - in kot da mu je pripadal po naravnem redu,  v naravnem, nepretrganem nizu - pripadal odlok in preddoločitev (vnaprejšnja določitev) Matere učlovečene Božje Besede; kajti tu, kot  razumem, je bilo določeno in odrejeno to čisto Bitje pred čimerkoli drugim. Torej, kot sledi, pred vsemi drugimi bitji, je bila Ona zamišljena  v božjem razumu, v takšnem načinu in v takšnem stanju, kot je bilo spodobno in primerno, vredno dostojanstva, vzvišenosti in darov človečnosti njenega najbolj svetega Sina. K Njej in čez Njo, se je naenkrat in v trenutku, neposredno izlila reka Božanstva in Njegovih lastnosti z vso njihovo silovitostjo in močjo do mere, kot jo je omejeno bitje sposobno prenesti in kot je primerno in pripada dostojanstvu Matere Boga.

V vedenju in spoznavanju teh vzvišenih skrivnosti in odlokov, priznam, da sem bila prevzeta v občudovanju in prenesena daleč preko mojega pravega  jaza. Razumevajoč in dojemajoč oblikovanje tega najbolj svetega in čistega Bitja in razumevajoč predstave Božjih misli od začetka in pred vsemi dobami, pred vsem časom, sem veselo in zmagoslavno slavila in  poveličevala Vsemogočnega za čudovite in skrivnostne odloke, s katerimi je oblikoval za nas tako čisto in sijajno, vzvišeno, veličastno, tako skrivnostno in Bogu podobno Bitje, ki je bolj vredno in je bolj primerno, da je občudovano in slavljeno od vseh bitij, kakor da ga kdo opisuje in orisuje.  V mojem občudovanju lahko rečem s svetim Dionizom Aeropagitskem: »Če me vera ne bi poučevala, in če me razumevanje tega, kar vidim, ne bi učilo, da je to Bog, ki si jo je zamislil v svojem razumu in ki edini lahko in zmore v svoji Vsemogočnosti oblikovati takšno podobo svoje Božanskosti, če vse to ne bi bilo predstavljeno mojemu razumu, bi morda začel dvomiti, če morda Devica Marija ne vsebuje v sebi lastne Božanskosti.«

O kakšne solze so padale z mojih oči in kakšno obžalovanje in obžalujoča  osuplost je prevzela mojo dušo, ko sem videla to božje čudo nepriznano in da se to čudo Najvišjega ne razglasi vsem smrtnikom. Veliko je znanega o tem, toda veliko več je neznanega, ker ta knjiga pečatov ni bila odprta. Prevzeta sem v zaznavanju, dojemanju in gledanju tega Božjega tabernaklja in dojela sem, da je Avtor le-tega bolj občudovan v njeni ustvaritvi, kot pri ustvaritvi vsega preostalega sveta in stvarstva, čeprav raznolikost  in različnost bitij dokazuje čudovito in sijajno moč njihovega Stvarnika. Samo v tej Kraljici je vsebovano in zbrano več zakladov kot v vseh ostalih stvareh združenih skupaj, in raznoterost, mnogovrstnost in neprecenljivost njenih bogastev in darov časti Gospoda bolj kot mnoštvo drugih stvari.

Glede na naš način razumevanja je bila tukaj (v tem prizoru) dana obljuba oz. kot da je bil sporazum oz. dogovor sklenjen z Besedo, o stopnji čistosti in svetosti, in popolnosti in darov in milosti, ki naj bi jih posedovala Marija, njegova Mati. Prav tako o zaščiti, podpori in obrambi, ki naj bi bila predvidena, zagotovljena in pripravljena za to resnično Božje Mesto, v katerem je Njegovo Veličanstvo motrilo in opazovalo milosti in zasluge, ki jih je Ona zaslužila Sama Zase, kot tudi sadove, ki bodo zbrani za njegove ljudi z ljubečimi odpovedmi in zasluženji, ki jih je bila Ona naredila Njegovemu Veličastvu. V istem trenutku, in kot da je bilo na tretjem in zadnjem mestu, je Bog določil ustvariti kraj in prebivališče, kamor bi se učlovečena Beseda in Njegova Mati morala prenesti in preoblikovati ter bivati. Za Njiju je v prvi vrsti ustvaril nebo in zemljo z njegovimi zvezdami in elementi in vse, kar je v njem. Drugi namen in odlok pa je vključeval ustvaritev članov, udov, katerim naj bi bil Jezus Glava in katerih naj bi bil Kralj; da bi tako s kraljevsko skrbjo in previdnostjo, vse nujno potrebne in primerne ter ustrezne priprave in ureditve lahko bile narejene vnaprej.

Prešla sem k petemu trenutku, čeprav v realnosti, katere sem se zavedala, da jo izkušam. V tem petem odloku, je bila določena in utemeljena stvaritev angelske narave, ki je bolj čudovita, odlična in bolj podobna duhovnemu bivanju Boga. Hkrati je bila določena in odločena, odrejena delitev in  urejenost ter razvrstitev angelskih množic na devet korov in v tri hierarhije. Ker so bili ustvarjeni najprej in predvsem za Slavo Boga, da služijo pred Njegovim Veličastvom in da Ga poznajo in ljubijo, jim je bilo kot drugovrstno in podrejeno temu, odrejeno, da podpirajo, slavijo in častijo, izkazujejo spoštovanje, se poklonijo in služijo pobožanstveni človečnosti večne Besede, prepoznavajoč Ga kot Glavo in čaščeč Njega tudi v Njegovi Materi, najbolj sveti Mariji, Kraljici teh istih angelov. Naloga in poslanstvo je bilo dano tem angelom, da »jih nosijo na svojih rokah« na vseh njihovih poteh (Ps 90,12). V tem trenutku je Kristus, naš Gospod, prislužil zanje s svojimi neskončnimi zaslugami, sedanjimi in prihodnjimi, navzočimi in  vnaprej predvidenimi, vso milost, ki so jo bili prejeli. Bil je določen in postavljen kot njihova Glava, Vzor, Zgled in kot najvišji Kralj, kateremu morajo biti podaniki (podložniki). Četudi bi bilo število angelov neskončno in neomejeno, bi zasluge Kristusa, našega najvišjega Dobrega, obilno zadostovale, da jih vse oskrbuje z milostjo.

Temu trenutku pripada tudi vnaprejšnja določitev dobrih in zavrnitev,  obsodba slabih angelov. Bog je videl v njem, s pomočjo Njegove neskončne (vse)vednosti, znanja, poznavanja in razumevanja, vsa dela od prvega do zadnjega in primernost ter pravilnost vnaprejšnje preddoločitve in izbire - po njegovi svobodni volji in po njegovi milosti polni radodarnosti - tistih, ki bodo ubogali in dajali čast ter zavrnitev z njegovo pravičnostjo za tiste, ki se bodo dvignili zoper Njegovo Veličastvo v ponosu, v neposlušnosti, uporu in neubogljivosti zaradi njihove neurejene, napačne in sebične ljubezni. V istem trenutku je bilo tudi odrejeno stvarjenje vzvišenih nebes, za razglasitev in prikaz njegove slave in plačila za dobro: tudi zemlje in nebesnih teles za ostala bitja, poleg tega pa v središču in v globini zemlje tudi pekel, za kaznovanje slabih angelov.

V šestem trenutku je bilo odrejeno stvarjenje ljudi in občestvo ljudi za Kristusa, ki je bil že oblikovan in zamišljen v Božanskem umu in volji in v skladu z Njegovo sliko, sličnostjo in podobo je bil narejen človek, zato da bi učlovečena Beseda lahko našla brate v duhovnem pomenu, sobrate, sovernike, torej podobne, toda podrejene, nižje od Sebe in ljudi z njegovo lastno naravo, katerim bi lahko bil Glava. V tem trenutku je bilo odločeno in določeno stvarjenje celotne človeške rase, celotnega človeštva, ki se je začelo iz enega moža in žene in razmnoževalo samo sebe, dokler Devica in njen Sin morata biti rojena v vnaprej določenem času. Na račun zaslug Kristusa, našega Rešenika, so bile milosti in darovi vnaprej odrejeni, preddoločeni in tudi izvorna pravica, če jo bodo le ohranili, obranili in obvarovali. Padec Adama je bil vnaprej predviden in v njem padec vseh ostalih, razen Kraljice, ki ni vstopila v ta odlok. Kot zdravilo temu, za   pomoč, popravek in izboljšanje tega, je bilo objavljeno in predpisano, da mora najbolj sveta človečnost biti sposobna trpeti. Vnaprej določeni so bili izbrani po prostovoljni milosti in usmiljenju in vnaprej predvidevani, vnaprej sluteni so bili zavrnjeni in obsojeni z natančno  pravičnostjo. Vse to je bilo umestno in primerno ter nujno, potrebno in neizogibno za ohranitev in zaščito, za obvarovanje človeške rase ter za doseganje zaključka Odrešenja in Odkupa. In ta vnaprejšnja Preddoločitev in odreditev je bila vnaprej določena brez poseganja in vmešavanja v svobodno voljo človeka - ker takšna odredba in odlok je bila bolj združljiva, skladna in ustrezna Božji naravi in Božji  pravičnosti ter nepristranosti. Tu ni bilo storjene nobene krivice zanje, saj če z njihovo svobodno voljo lahko grešijo, se tako lahko tudi vzdržijo od greha  s pomočjo milosti in s svetlobo, jasnostjo razuma in razumnostjo. Bog ne tepta in ne krši pravic nikogar, ker se ni nikomur odrekel in ni nikogar zavrnil, niti ne zavrača ali odteguje nikomur to, kar je nujno potrebno in neizogibno. Ker je Njegov zakon zapisan v srca ljudi, nihče ni opravičen in oproščen za nepoznavanje, neljubljenje Njega kot najvišjega Dobrega vsega stvarstva.

V zaznavanju in dojemanju teh skrivnosti sem videla z veliko jasnostjo in močjo, najvišje in najbolj vzvišene motive, ki so povzročili, da je Bog proglasil in izkazal ter proslavil in poveličal Sam Sebe in ki bi morali prepričati, nagovoriti ljudi, da slavijo in obožujejo veličino Stvarnika in Rešitelja vseh. Videla sem tudi, kako počasni in oklevajoči so ljudje, tako v priznavanju in potrjevanju teh obvez in dolžnosti, kot tudi v povračilu za dane dobrote, koristi in  prednosti. In omogočeno mi je bilo, da sem se zavedala pritožb in užaljenosti, prizadetosti in jeze Najvišjega zaradi te pozabljivosti in površnosti ljudi. Njegovo veličanstvo mi je zapovedalo in me opominjalo, naj ne bom kriva takšne nehvaležnosti, naj Mu raje ponudim žrtev in daritev slavljenja, hvaljenja in poveličevanja ter novo pesem, in da ga lahko slavim v imenu vseh bitij.

O najbolj vzvišen in nedoumljiv Gospod! Da bi bila imela ljubezen in popolnosti vseh angelov ter pravičnost in neoporečnost, da bi lahko izpovedala in poveličevala ter slavila vredno Tvojo veličastnost in veličino. Priznavam in potrjujem, velik in mogočen Gospod, da tako slabo in ničvredno bitje kot sem jaz, ne morem imeti zaslug za te nepozabne koristi in prednosti sprejemanja tega jasnega in vzvišenega znanja, spoznanja in svetlobe, ki se tiče Tvojega vzvišenega Veličastva. Ob pogledu in prizoru Tvoje veličine zaznavam in dojemam svojo majhnost, ki mi je bila pred to srečno uro neznana. Bila sem nevedna in nepoučena, ne zavedajoč se veličine in izvrstnosti, odličnosti kreposti ponižnosti, ki je bila  spoznana in izkušena v tem spoznanju in razumevanju. Ne želim reči, da sedaj imam to krepost, toda tudi ne morem zanikati, da mi je bila pokazana določena pot, ki vodi do nje. Tvoja Svetloba, o najvišji Gospod, me razsvetljuje in Tvoja Luč mi kaže pot (Ps 118, 105), da lahko vidim, kaj sem bila, kaj sem in se bojim, kaj lahko postanem. Razsvetlil si, najvišji kralj, moje razumevanje in vnel mojo voljo z njenim najbolj vzvišenim namenom.

_________________________________________________________

"City of God"

CHAPTER II GOD’S INSCRUTABLE ESSENCE; THE DECREE OF CREATION O King, most high and wise Lord; How incomprehensible are thy judgments, and inscrutable thy ways (Rom. 11, 24)! Invincible God, enduring forever and whose beginning is unknown (Eccli. 18, 1)! Who can understand thy greatness and who can be worthy of thy most magnificent works, or who can tell Thee why Thou hast created them (Rom. 9, 20)? For Thou art exalted above all of them and our vision cannot reach Thee and our understanding cannot comprehend Thee. Mayest Thou be blest, magnificent King, because Thou hast deigned to show me, thy slave and a vile worm of the earth, great sacraments and most sublime mysteries. I saw the Most High, at the same time understanding how his Majesty is in Himself; I received a clear intelligence and a true perception of what is meant by a God, infinite in his substance and attributes, eternal, exalted above all, being three in Person, and one true God. Three in Person, because of the three activities of knowing, comprehending and loving each other; one, so as to secure the boon of eternal unity. It is the trinity of the Father, the Son and the Holy Ghost. The Father is not made, nor created, nor begotten, nor can He be generated or have a beginning. I perceived, that the Son derives His origin from the Father alone by eternal generation; and that they are equal in their duration from eternity; and that He is begotten by the fecundity of the intelligence of the Father. The Holy Ghost proceeds from the Father and the Son through love. In their indivisible Trinity there is nothing which can be called first or last, greater or smaller; all three Persons are equally eternal and eternally equal; there is unity of essence in a trinity of persons. Nor are the persons mingled in order to form one God, nor the divine substance separated or divided in order to form three Persons, being distinct as the Father, as the Son and as the Holy Ghost. They are nevertheless one and the same Divinity, equal in Each is the glory and majesty, the power, the eternity, the immensity, the wisdom and sanctity, and all the attributes. And though there are three Persons, in whom these infinite perfections subsist, He is the one and true God, the Holy, the Just, the Powerful, the Eternal and the Measureless. I also obtained an understanding of the manner in which this Trinity comprehends Itself by simple vision, so that no new or distinct cognition is necessary: the father knows that, which is known to the Son, and the Son and the Holy Ghost know that which is in the intelligence of the Father. I understood how they love One another with one and the same immense and eternal love; how there is a single, indivisible and equal oneness of intelligence, love and action, how there is one simple, incorporeal and indivisible nature, a divine essence of the true God, in which are joined and united all the perfections in their highest and in an infinite degree. I learnt also to understand the quality of these perfections of the highest Lord: that He is beautiful without a blemish, great without quantity, good without need of qualification, eternal without the duration of time, strong without any weakness, living without touch of decay, true without deceit, present in all places, filling them without occupying them, existing in all things without occupying any space. There is no contradiction in his kindness, nor any defect in his wisdom. In his wisdom He is inscrutable, in his decrees He is terrible, in his judgments just, in his thoughts most hidden, in his words most true, in his works holy, in his riches affluent. To Him no space is too wide, no narrowness causes restraint, his will does not vary, the sorrowful does not cause Him pain, the past has not passed for Him, nor does the future happen in regard to Him. O eternal Immensity, what illimitable expansion have I seen in Thee? What vastness do I see in thy infinite Being? Vision does not terminate, nor ever exhaust itself in thy abyss of being. This is the unchangeable Essence, the Being above all other beings, the most perfect sanctity, the most constant truth; this is the infinite, the length, the breadth, the height and the depth, the glory and its cause, rest without fatigue, goodness immeasurable. I understood, that the Most High was in the quiescent state of his own being, when the three Persons (according to our way of understanding things), decreed to communicate his perfections as a free gift. For greater clearness, I must remark, that God comprehends in Himself all things by one indivisible, most simple and instantaneous act. He does not go on from the understanding of one thing to the understanding of another like we do, distinguishing and perceiving first one thing by an act of the understanding, and after that proceeding to the knowledge of others by their connection with those already known. God knows them conjointly all at once, without before or after, since all are together and at once contained in the divine and uncreated knowledge and science, just as they are comprehended and enclosed in his infinite Being, as in their first beginning. Although, this divine knowledge is one, most simple and indivisible, nevertheless since the things which I see are many, and since there is a certain order, by which some are first and some come after, it is necessary to divide the knowledge of God’s intelligence and the knowledge of his will into many instants, or into many different acts, according as they correspond to the diverse orders of created things. For as some of the creatures hold their existence because of others, there is a dependence of one upon the other. Accordingly we say that God intended and decreed this before that, the one on account of the other; and that if He had not desired or included in the science of vision the one, He would not have desired the other. But by this way of speaking, we must not try to convey the meaning that God placed many acts of intelligence, or of the will; rather we must intend merely to indicate, that the creatures are dependent on each other and that they succeed one another. In order to be able to comprehend the manner of creation more easily, we apply the order of things as we see them objectively, to the acts of the divine intelligence and will in creating them. I understood, that this order comprises the following instants. The first instant is: God recognizing his infinite attributes and perfections together with the propensity and the ineffable inclination to communicate Himself outwardly. This knowledge of God as being communicative ad extra comes first. The majesty of God, beholding the nature of his infinite perfections, their virtue and efficacy operating with magnificence, saw, that it was just and most proper, and, as it were, a duty and a necessity, to communicate Himself and to follow that inclination of imparting and exercising his liberality and mercy, by distributing outside of Himself with magnificence the plenitude of the infinite treasures, contained in the Divinity. For, being infinite in all things, it is much more natural that He communicate gifts and graces than that fire should ascend, or the stone should gravitate towards its center, or that the sun should diffuse its light. This unfathomable depth of perfections, this affluence of treasures, this impetuous infinity of riches, is set in motion by its own inclinations to communicate itself. At the same time God is in Himself conscious that to distribute gifts and graces, is not to diminish his riches, but to increase them in the only possible way, by giving an outlet to the inexhaustible fountain of his riches. In this enlightenment and knowledge which I possess, two things hold my lukewarm heart in wonder and inflame it unto annihilation. The first is the inclination and urgent desire, which I see in God, and the strong will, to communicate his Divinity and the treasures of his grace. The second is the unspeakable and incomprehensible immensity of the good gifts, which I see He wishes to distribute according to this degree, assigning them for this purpose and yet remaining infinite, as if He had not yet given nothing. In this desire and inclination, which fills his Majesty I see Him prepared to sanctify, justify, overwhelm with gifts and perfections all creatures together and each one in particular for itself. He would be ready to give to each of the creatures more than what is held by all the angels and seraphim together; even if all the drops in the ocean and the grains of sand on their shores, all the stars, the planets and the elements, and all creatures were capable of reason and of his gifts, they would receive them without measure, provided they would dispose themselves and place no obstacle toward receiving them. O fearful malice of sin, which alone is capable of holding up the impetuous stream of such great and eternal gifts! The second instant was to confirm and determine the object and intention of this communication of the Divinity ad extra, namely, that it should redound to his greater glory and to the exaltation of his Majesty and the manifestation of his greatness. This his own exaltation God saw as the end, for which he would communicate Himself, make Himself known by his liberality in the distribution of his attributes, and set in motion his Omnipotence in order that He might be known, praised and glorified. The third instant consisted in selecting and determining the order and arrangement, or the mode of this communication, so as to realize in an adequate manner the most exalted ends. The order namely, which it is proper should be maintained in regard to the communications of the Godhead and its divine attributes; so that this activity of the Lord may have its proper reasons and objects, and so that it might proceed with the most beautiful and admirable sequence, harmony and subordination. In this instant was decreed first of all, that the Divine Word should assume flesh and should become visible. The perfection and the composition of the most holy humanity of Christ our Lord was decreed and modeled in divine intelligence. Secondarily, also were formed the ideals of the rest of men in imitation of the First. The divine mind prearranged the harmony and adornment of the human nature composed of an organic body and a vivifying soul, endowed with faculties to know and enjoy its Creator, to discern between good and evil, and with a free will to love that same Lord. The fourth instant was to determine the gifts and graces, which were to be conferred upon the humanity of Christ, our Lord, in union with the Divinity. Here the Most High opened the liberal hands of his Omnipotence and his other attributes, in order to enrich the most sacred humanity and the soul of Christ with the highest possible plenitude of his gifts and graces. Then was fulfilled what afterward David said: "The stream of the river maketh the city of God joyful" (Ps. 45, 5). When the stream of his gifts flowed toward the humanity of the Word, communicating to it all the infused science, the grace and goodness of which his blessed soul was capable of grace and glory, in order that from this impetuous stream they might partake in the manner in which it afterwards really happened. To this instant also, and, as it were, in natural sequence, pertain the decree and predestination of the Mother of the Divine Word incarnate; for here, I understand, was ordained that pure Creature before aught else whatever. Thus, before all other creatures, was She conceived in the divine mind, in such manner and such state as befitted and became the dignity, excellence and gifts of the humanity of her most holy Son. To her flowed over, at once and immediately, the river of the Divinity and its attributes with all its impetuousity, in as far as a mere creature is capable and as is due to the dignity of the Mother of God. In the knowledge of these exalted mysteries and decrees, I confess myself ravished in admiration and transported beyond my proper self. Perceiving this most holy and pure Creature formed and conceived in the divine mind from the beginning and before all the ages, I joyously and exultingly magnify the Omnipotent for the admirable and mysterious decree, by which He formed for us such a pure and grand, such a mysterious and godlike Creature, worthy rather to be admired and praised by all beings, than to be described by any one. In my admiration I can say with St. Dionysius the Areopagite: "If faith would not instruct me, and if the understanding of what I see would not teach me, that it is God, who has conceived her in his mind, and who alone could and can in his Omnipotence form such an image of his Divinity, if this all were not present to my mind, I might begin to doubt, whether the Virgin Mother contain not in Herself Divinity." O what tears flowed from my eyes, and what sorrowful astonishment possessed my soul, to see that divine prodigy not acknowledged and that wonder of the Most High not manifest to all the mortals. Much is known of it, but much more is unknown, as this sealed book has not been opened. I am ravished in the perception of this tabernacle of God, and I perceive that the Author of it is more admirable in her creation, than in that of all the rest of the world, although the diversity of the creatures manifests the wonderful power of their Creator. In this Queen alone are comprehended and contained more treasures than in all the rest of things joined together, and the variety and preciousness of her riches honor the Lord above all the multitudes of the other creatures. Here (according to our way of understanding) the promise and, as it were, the contract was made with the Word as to the degree of sanctity, and perfection and the gifts and graces, which were to be possessed by Mary his Mother. Also as to the protection, support and defense, which was to be provided for this true City of God, in which his Majesty contemplated the graces and merits, which She earned for Herself, as well as the fruits to be gathered for his people by the loving returns, which She was to make to his Majesty. In the same instant, and as it were in the third and last place, God determined to create a locality and an abode, where the incarnate Word and his Mother should converse and dwell. For them primarily did He create the heaven and earth with its stars and elements and all that is contained in them. Secondarily the intention and decree included the creation of the members, of which Jesus was to be the Head, and of whom He would be the King; in order that with kingly providence, all the necessary and befitting arrangements might be made beforehand. I pass over to the fifth instant, although in reality I have found that, which I sought. In this fifth decree the creation of the angelic nature which is more excellent and more like unto the spiritual being of the Divinity, was determined upon, and at the same time the division or arrangement of the angelic hosts into nine choirs and three hierarchies, was provided and decreed. As they are created first of all for the glory of God, to assist before his divine Majesty and to know and love Him, so secondarily they are ordained to assist, glorify and honor, reverence and serve the deified humanity of the eternal Word, recognizing Him as Head, and honoring Him also in his Mother, the most holy Mary, Queen of these same angels. Commission was given to these angels, "to bear them up in their hands" in all their ways (Ps. 90, 12). In this instant Christ our Lord earned for them by his infinite merits, present and foreseen, all the grace, which they were to receive. He was constituted as their Head, Exemplar and supreme King, of whom they should be subjects. Even of the number of angels had been infinite, the merits of Christ our highest Good, would be abundantly sufficient to supply them all with grace. To this instant belongs also the predestination of the good, and the reprobation of the bad angels. God saw in it, by means of his infinite science, all the works of the former and of the latter and the propriety of predestinating, by his free will and by his merciful liberality, those that would obey and give honor, and of reprobating by his justice those who would rise up against his Majesty in pride and disobedience on account of their disordered selflove. In the same instant also was decreed the creation of the empyrean heaven, for the manifestation of his glory and the reward of the good; also the earth and the heavenly bodies for the other creatures; moreover also in the center or depth of the earth, hell, for the punishment of the bad angels. In the sixth instant was decreed the creation of a people and the congregation of men for Christ, who was already formed in the divine mind and will, and according to his image and likeness man was to be made, in order, that the incarnate Word might find brethren, similar but inferior to Himself and a people of his own nature, of whom He might be the Head. In this instant was determined the order of creation of the whole human race, which was to begin from one man and woman and propagate itself, until the Virgin and her Son should be born in the predestined order. On account of the merits of Christ our Savior, the graces and gifts were prearranged, and also original justice, if they would only preserve it. The fall of Adam was foreseen and in him that of all others, except of the Queen, who did not enter into this decree. As a remedy, it was ordained that the most holy humanity should be capable of suffering. The predestined were chosen by free grace, and the foreknown were reprobated with exact justice. All that was convenient and necessary for the conservation of the human race and for obtaining the end of the Redemption and the Predestination, was preordained, without interfering with the free will of men; for such ordainment was more conformable to God’s nature and to divine equity. There was no injustice done to them, for if with their free will they could sin, so also could they abstain from sin by means of grace and the light of reason. God violated the right of no one, since He forsook no one nor denied to any one that which is necessary. Since his law is written in the hearts of men, nobody is excused for not knowing and loving Him as the highest Good of all creation. In the perception of these mysteries I saw with great clearness and force the high motives which caused God to manifest and magnify Himself and which should induce men to praise and adore the greatness of the Creator and Redeemer of all. I also saw how tardy they are in the acknowledgment of these obligations and in making return for these benefits; and I was made aware of the complaints and the indignation of the Most High on account of this forgetfulness. His majesty commanded and exhorted me not to be guilty of such ingratitude, but to offer Him a sacrifice of praise, and a new song, and that I magnify Him in the name of all creatures. O most high and incomprehensible Lord! Would that I had the love and perfections of all the angels and the just in order to confess and praise worthily thy greatness! I acknowledge, great and mighty Lord, that such a vile creature as I cannot merit the memorable benefit of receiving this clear and exalted knowledge and light concerning thy exalted Majesty. At the sight of thy greatness I perceive my littleness, which before that happy hour was unknown to me; and I was ignorant of the greatness and excellence of the virtue of humility, which is learnt in this science. I do not wish to say that I now possess that virtue, but neither can I deny that I have been shown the certain path which leads to it. Thy light, O most high Lord, illumines me and thy lamp shows me the paths (Ps. 118, 105), so that I see what I have been and what I am, and fear what I may become to be. Thou hast lighted up, most high King, my understanding and inflamed my will with its most exalted object.

MOLITEV ZA DUHOVNIKE

Je kdo opazil, da Nebeška Mati Marija neprestano prosi, da molimo za duhovnike?

Spodaj (po obeh molitvah) je samo nekaj delov sporočil Kraljice Miru iz Medžugorja in Kraljice Ljubezni iz Malega Lošinja, v katerih Marija prosi za molitev za duhovnike

MOLITEV ZA DUHOVNIKE

(Sveti Janez Marija Vianney – arški župnik)

Vsemogočni in večni Bog,

poglej na Obličje Tvojega božanskega Sina

in iz ljubezni do Njega,

se usmili svojih duhovnikov!

Spomni se, da so oni samo šibke in krhke stvari,

prižigaj trajno v njih ogenj ljubezni

in jih varuj od sovražnikovih zased in pasti,

da niti v enem samem trenutku,

ne bi izneverili, izdali svoj sveti poklic,

svoje sveto poslanstvo.

Prosim Te za Tvoje duhovnike, verne in goreče,

za tiste, ki delujejo v bližini

ali v oddaljenih krajih in nalogah,

za tiste, ki trpijo preizkušnje

in za tiste, ki so Te zapustili.

O Jezus, prosim Te za vse Tvoje duhovnike,

za mlade in stare,

za tiste, ki so bolni ali na pragu smrti

in za duše v vicah.

O Jezus, prosim Te za duhovnika, ki me je krstil,

za duhovnika, ki me odvezuje greha,

za tiste, pri čigar mašah sem sodeloval in sodelujem,

za tiste, ki me poučujejo in mi svetujejo,

za vse tiste, ki sem jim dolžan zahvalo.

O Jezus, varuj jih vse v Svojem Srcu,

podeli jim obilje Svojih blagoslovov

že sedaj in v večnosti.

Amen.

MOLITEV ZA VSE TISTE, KI SO V NEVARNOSTI, DA SE POGUBIJO

O sveti Oče, rotim Te,

s svojo močjo in s svojim Usmiljenjem,

zberi vse svoje ovce!

Odpusti jim in jim dopusti,

da se vrnejo v Tvoj dom.

Glej nanje kot na svoje otroke

in jih s svojo roko blagoslovi.

Amen.

16.1.2011 – Mali Lošinj

Molite tudi za duhovnike, ker so v nevarnosti. Moji otroci, tudi oni trpijo. Dobivajo klofute in udarce, ne le od nevernih, temveč tudi od vernikov.

2.2.2011- Medžugorje

Gospa je blagoslovila vse navzoče, se zahvalila in nas poklicala k molitvi za duhovnike.

16.2.2011 – Mali Lošinj

Otroci, molite za duhovne poklice. Mnogi kraji nimajo duhovnikov. V nekaterih mestih se trudijo pregnati duhovnike. Molite devetdnevnico za duhovnike. Vi otroci, ki trpite, darujte svoje trpljenje za duhovnike.

2. 4.2011 - Medžugorje

Gospa je ponovno povabila k molitvi za naše pastirje in je rekla: “Oni imajo v mojem srcu posebno mesto, oni predstavljajo mojega Sina."

2. 5. 2011 - Medžugorje

Posebno molim za pastirje, da jim Bog pomaga biti z vami s polnim srcem.

2. 7. 2011 - Medžugorje
Ko je Gospa odhajala, je pokazala na levi strani temo, a na desni križ v zlati svetlobi.

16.7.2011 – Mali Lošinj

Otroci, vi ne veste, kar Jaz vem. Vi ne slišite, kar jaz slišim – koliko opravjanja. Ne pravim, da se opravlja samo moje sinove, temveč tudi služabnike Cerkve. Pravim vam, da molčite in nikogar ne opravljajte, da ne boste odšli v ogenj z grehi.

2. 8. 2011 - Medžugorje
Vabim vas, da z vsem srcem molite za svoje pastirje, ker jih je izbral moj Sin. Hvala vam.  

2. 9. 2011 - Medžugorje
Posebno molim za pastirje, da bodo vredni predstavniki mojega Sina in da vas z ljubeznijo povedejo po poti resnice.

2. 10. 2011 - Medžugorje
Na poseben način vas prosim, da ne sodite svojih pastirjev. Otroci moji, ali pozabljate, da jih je Bog Oče poklical. Molite! Hvala vam.

16.10.2011 – Mali Lošinj

Hvala tudi za molitve, ki jih molite za duhovnike. Obstajajo tudi takšni, ki darujejo svoja trpljenja za duhovnike.

Moji otroci, niso vsi duhovniki tu samo vaši. Oni so duhovniki vsega sveta. Zato, ko molite za duhovnike, prosite za duhovnike vsega sveta.

2. 11. 2011 - MedžugorjeSpet vas kličem: molite za svoje pastirje! Hvala vam!

16.11.2011 – Mali Lošinj

Otroci, jaz sem s svojimi sinovi, jaz sem z vsemi svojimi otroki. Oh, ni to samo sedaj, tudi prej so sramotili Cerkev in verni svet. Otroci, vzdržite na tej poti.

2. 1. 2012 - Medžugorje
Prosim vas, molite za tiste, ki jih je izbral moj Sin. Ne sodite, ker boste vsi sojeni.  

2. 2. 2012 - Medžugorje
Ponovno vas prosim, molite za tiste, ki jih je izbral moj Sin; to so vaši pastirji!

16.2.2012 – Mali Lošinj

Otroci moji, moji verniki, večkrat sem vam rekla, da se duhovnikov ne opravlja. Otroci, imate svoje otroke, niso vsi enaki. Nekateri so dobri, drugi ne, čeprav ste jih enako ljubili in vzgajali. Tako tudi duhovniki niso vsi isti. Zato jih ne opravljajte in ne sodite, ker vi niste sodniki. Kadar ste na tem, da bi jih opravljali, raje molite zanje in videli boste, da se bodo izboljšali.

2. 3. 2012 - Medžugorje
Molite za tiste, ki jih je izbral moj Sin, da bodo mogli vedno živeti po Njem in v Njem - Vrhovnemu Duhovniku!

18. 3. 2012 – Medžugorje

Molite za svoje pastirje, da bodo mogli združeni v mojem Sinu vedno radostno oznanjati Božjo besedo.

2. 4. 2012 - Medžugorje
Ne pozabite na svoje pastirje! Molite, da bodo vedno v mislih z mojim Sinom, ki jih je poklical, da pričujejo Zanj.

16.4.2012 – Mali Lošinj

Ah, moji otroci, kolikokrat sem vam rekla, da ne opravljajte in ne obsojajte duhovnikov. Moji otroci, postali ste sodniki. Malo se zamislite: eden je SODNIK.

2. 5. 2012 - MedžugorjeNe bodite trdih src. Zaupajte mi in častite mojega Sina.

Otroci moji, ne morete brez pastirjev! Naj bodo vsak dan v vaših molitvah!

2.6.2012 - Medžugorje

Vsak dan molim za pastirje in od vas pričakujem enako. Ker, otroci moji, ne morete brez njihovega vodenja in krepčanja po blagoslovu. Hvala vam!

16.5.2012 – Mali Lošinj

 Moji otroci, vi ki žalite moje sinove, vedite, da ne žalite njih, temveč Mene. Jaz prevzemam nase vse, ker ne bom dopustila, da se blati moja Krona. (V prejšnjih sporočilih je Marija rekla: “Duhovniki so moja Krona in vi bi se morali klanjati kroni”.)

BOŽJA NAVZOČNOST PRI SVETI MAŠI

JEZUS JE PRI SVETI MAŠNI DARITVI  RESNIČNO NAVZOČ

Odlomki iz knjige SVETA MAŠNA DARITEV – pričevanje Cataline, laične misijonarke Evharističnega Jezusovega Srca – v kateri Catalina pričuje o svojih videnjih med sveto mašo

DAROVANJE

Trenutek kasneje se je pričela priprava darov. Blažena Devica pravi:

»Prosi takole: (ponavljala sem za njo)

»Gospod, vse ti darujem, kar sem, kar morem, vse to polagam v tvoje roke. Oblikuj ti, o Gospod, to majhnost in uboštvo, kar sem. Po zasluženju tvojega Sina me spremeni, o najvzvišenejši Bog. Prosim te za svojo družino, za svoje dobrotnike, za vsakega posameznika našega apostolata, za vse osebe, ki nas napadajo, za vse tiste, ki so se priporočili moji ubogi molitvi … Pouči me, kako položiti svoje srce na njihove poti, da njihova življenjska pot ne bo tako trda in naj občutijo pod svojimi nogami nežnost Ljubezni … 

Tako so molili sveti in jaz želim, da tako molite tudi vi.«

Tako nas prosi tudi Jezus, da razprostremo svoje srce na tla, da ne občutijo grobosti poti, ampak,da jim olajšamo in prevzamemo bolečino vsakega koraka.

…

Iznenada je začela vstajati v cerkvenih klopeh množica bitij, ki jih prej sploh nisem videla. Izgledalo je, kot da neposredno iz strani vsakega posameznika, ki je bil v katedrali, bočno izhajajo druge osebe, ki se spreminjajo v mlada in lepa bitja. Oblečeni so bili v svetlečo belo obleko (tuniko), izstopili so iz klopi v srednji predel cerkve in svečano odšli k oltarju.

Naša Mati pravi:

»Dobro glej, to so angeli varuhi vsakega posameznega človeka, ki je tukaj navzoč. Sedaj je trenutek, ko angeli varuhi vsakega vernika prinašajo darove in molitve na oltar Gospodu.«

V tistem trenutku sem bila popolnoma presenečena in premagana, ker so ta bitja imela tako lepe obraze, ki so sijali tako prečudovito in skrivnostno, kar se enostavno ne more opisati, ne predstavljati. Črte obrazov so tako lepo in čudovito sijale.  Bile so mehko-ženske, a njihova telesna zgradba, njihove roke in njihova telesa, so bila moška. Bose noge se niso dotikale tal, premikale so se, kot da drsijo, kot da lebdijo nad zemljo. Ta procesija nebeških bitij je bila zelo lepa in ganljiva. Nekateri med njimi so imeli v svojih rokah nekaj podobnega zlato-sijočim posodam, iz katerih je izhajala belo-zlata luč.

Nato pravi Mati Božja:

»To so angeli varuhi oseb, ki darujejo to sveto mašo z mnogimi nameni. To so angeli varuhi, ki se zares zavedajo, kaj pomeni to slavje. To so angeli tistih, ki imajo kaj ponuditi in darovati Gospodu…«

»Darujte v tem trenutku vse, darujte Gospodu vaše skrbi, vaše bolečine, vaše sanje in vznesenosti, navdušenje, vaše žalosti, vaše veselje in vaše prošnje. Spomnite se, da ima sveta maša neskončno  vrednost – prav zaradi tega bodite velikodušni v žrtvovanju in darovanju vaših prošenj in namenov.«

Za prvimi angeli so šli drugi, ki niso ničesar držali v svojih rokah. Stali so praznih rok.

Blažena Devica pravi:

»To so angeli varuhi ljudi, ki so resda tukaj, a nikoli ničesar ne darujejo, pravzaprav si ne prizadevajo, da bi spremljali vsak liturgični trenutek svete mašne daritve in ničesar ne darujejo na Gospodov oltar.«

Povsem na koncu so šli še drugi angeli, ki so dajali zelo

žalosten vtis. Šli so proti oltarju s sklonjenimi rokami v molitvi in s pogledom uprtim v tla.«

»To so angeli varuhi ljudi, ki so tukaj, pa kljub temu niso navzoči. To pomeni: to so tisti, ki niso prišli prostovoljno, ali pa so prišli zaradi bednega sporazuma ali družbene obveznosti, ne da bi želeli prisostvovati pri daritvi svete maše. Ti angeli varuhi so žalostni, ker nimajo ničesar, kar bi prinesli na oltar, razen svojih molitev.«

»Ne žalostite tako svojega angela varuha … Mnogo molite. Molite za spreobrnenje grešnikov, za mir v svetu, za člane vaših družin, za vaše sosede, za tiste, ki so se vam priporočili v molitev. Mnogo molite, kličite, vpijte, pa ne samo zase, temveč tudi za druge – predvsem za sovražnike.

»Spomnite se, da je Gospodu najbolj všeč, če sami sebe ponudite kot spravno žrtev, da Jezus, ko prihaja v daritvi svete maše iz nebes na zemljo, spreminja in spremeni vas same s svojimi lastnimi zasluženji. Kako naj ponudimo in darujemo Očetu samega sebe? Ničevost, uboštvo in grešnost samega sebe? Ko vse to darujemo združeno z Jezusovim zasluženjem, je to prijetno nebeškemu Očetu.«

Tista drama, tista procesija je bila prečudovita in nezemeljsko lepa, da bi jo lahko primerjali s čim drugim. Vsa ta  nebeška bitja so pokleknila pred oltarjem. Nekateri so spustili svoje darove na tla, drugi so pokleknili tako globoko, da se je njihovo čelo dotaknilo tal.

Ko so vsi prišli k oltarju, so bili mojim očem nevidni,  izpuhteli so iz mojega vida.

…

SVET, SVET, SVET SI TI, GOSPOD…

Ko je zbrano božje ljudstvo vzkliknilo:

»Svet, svet, svet,«

je nenadoma izginilo vse, kar je bilo za duhovniki, ki so darovali sveto mašo.

Z leve strani nadškofa se je zadaj v višini glave pojavilo na tisoče angelov, majhnih in velikih, z ogromnimi krili in povsem majhnimi krilci, kot tudi brez njih, oblečenih v belo obleko, ki je bila podobna belim albam duhovnikov in ministrantov.

Vsi so klečali z rokami sklenjenimi k molitvi v svetem spoštovanju in s pripognjenimi glavami. Slišala se je prečudovita glasba, kot bi številni kori peli z najrazličnejšimi glasovi in skupno z božjim ljudstvom peli in vzkliknili:

»Svet, svet, svet …«

SPREMENJENJE

Prišel je trenutek spremenjenja, čas najčudovitejših čudežev nad čudeži …

Z desne strani nadškofa, proti ozadju, se je pojavila množica oseb. Bili so oblečeni v enakih oblekah (tunikah) pastelnih barv: roza, rdečih, zelenih, nebeško modrih, vijoličnih in rumenih, v zelo različnih mehkih in svetlih barvnih odtenkih. Njihovi obrazi so prav tako sijali od veselja. Vsi so izgledali enako stari. Lahko se je videlo (ne morem reči zakaj), da so bili to ljudje različne starosti, enakih obrazov, brez gub, z nekim blaženim izrazom. Prav tako so vsi klečali pri odzvanjanju

»Svet, svet, svet, Gospod …«

Tedaj pravi naša draga Gospa:

»To so vsi svetniki in blaženi iz nebes; med njimi so tudi duše vaših družinskih članov, ki se že sedaj veselijo Božje navzočnosti.«

Naenkrat zagledam Njo, presveto Devico Marijo, neposredno z desne strani nadškofa … korak dalje, za glavo glavnega mašnika, kjer se je nahajalo nekaj vzdignjenega nad tlemi, kako kleči na zelo finih in dragocenih tkaninah, ki so kakor prozorne, a istočasno svetleče, kakor kristalno bistra voda.

Tu je klečala presveta Devica Marija sklenjenih rok, gledala pazljivo in z globokim spoštovanjem proti mašniku. Od tam mi je govorila, čisto tiho, neposredno v moje srce, ne da bi gledala vame:

»Kajne, preseneča te, ker me vidiš za nadškofom? In prav je tako … Kljub veliki ljubezni, po kateri mi je dodeljen moj Sin, mi ni podelil dostojanstva in moči, ki jo je dal duhovniku: namreč Njega vsak dan prinašati s svojimi rokami v ta svet, kot to delajo duhovnikove roke iz dneva v dan. Zato tako zelo spoštujem in cenim duhovnika in pred čudežem, ki ga Bog dela po njem, sem na tem mestu enostavno prisiljena pasti na kolena.«

Moj Bog, koliko dostojanstva, koliko milosti izliva Gospod na duhovnikovo dušo. A o tem ne razglabljamo, morda se niti sami duhovniki tega ne zavedajo!

Pred oltarjem se začne pojavljati nekaj senc sive barve, z rokami vzdignjenimi navzgor.

O teh pravi presveta Devica:

»To so uboge duše iz vic, ki čakajo na vaše molitve, da bi se spojile in si olajšale svoje trpljenje. Neutrudno molite zanje. Te uboge duše bodo potem molile za vas, ampak zase ne morejo ničesar več storiti. Vi ste tisti, ki lahko pomagate tem ubogim dušam, da se osvobodijo ognja vic, da dospejo do večnega gledanja Boga, da se v Njem veselijo na veke.«

»Torej vidiš, da sem ves čas navzoča tukaj, …« je nadaljevala Mati Božja.

»Ljudje romajo in obiskujejo kraje mojih prikazovanj in to je največkrat v redu in dobro, zaradi mnogih milosti, ki jih prejemajo na teh krajih. A zagotavljam ti, da na nobenem kraju mojih prikazovanj, v nobenem delu sveta nisem tako navzoča, kot pri sveti maši. Pri podnožju oltarja, na katerem se slavi sveta maša, me lahko vedno srečate. Prebivam tudi pri podnožju tabernaklja in ostajam skupaj z angeli, ker sem preprosto vedno pri Njem in z Njim.«

Gledati prelepi obraz Božje Matere – kot tudi vse druge svetleče obraze – v tem trenutku, ko se poje »SVET«, gledati jih, kako klečijo s sklenjenimi rokami in v pričakovanju tistega velikega čudeža, ki se obnavlja po vsem svetu in vedno znova ponavlja, je bilo več, kot biti v samih nebesih.

Ne morem misliti na to, da so med vami ljudje, ki v tem trenutku niso posebej zbrani, temveč raztreseni in govorijo …

Z veliko bolečino v srcu povem to: mnogo več moških kot žensk stoji pri tem dogodku prekrižanih rok, kot da želijo Gospodu izkazati čast stoje, z ravnodušnim izrazom.

Blažena Devica pravi:

»Povej človeštvu, da človek ni nikoli bolj človeški, kot kadar kleči pred Bogom.«

Mašnik – škof – izgovarja besede SPREMENJENJA.

Bil je normalno velik, a naenkrat je začel rasti in je bil obsijan z neko žarko svetlobo, nadzemeljsko svetlobo, belo-zlato, ki ga je obdala, da je tako močno žarel v obraz, da njegove obrazne črte niso bile več prepoznavne.

Ko je vzdignil Hostijo, sem videla njegove roke in na koncu prstov znamenje, iz katerega je izhajala velika intenzivna luč. To je bil Jezus. To je bil On, ki je s svojim telesom obdal telo mašnika, kot da je On nežno in s polno ljubezni obdal in objel nadškofove roke.

V tem edinem trenutku je začela hostija rasti, postajala je vse večja; v njej se je pojavil prečudoviti Jezusov obraz, kako gleda svoje ljudstvo.

Instinktivno sem hotela povesiti svojo glavo, a naša draga Gospa mi je rekla:

»Ne povešaj glave, temveč povzdigni svoj pogled, glej Njega, glej ga naravnost, ne izmikaj se Njegovemu pogledu in ponavljaj molitev iz Fatime:

»Gospod, verujem Vate, častim Te, zaupam Vate in Te ljubim! Prosim Te, dopusti tistim, ki ne verujejo, Te ne častijo, ne zaupajo Vate in Te ne ljubijo. Odpuščanje in usmiljenje …«

Sedaj mu reci, da ga zelo ljubiš, izkaži svoje spoštovanje Kralju kraljev.«

Tako sem govorila. Zdelo se mi je, da Jezus gleda iz ogromne Hostije samo mene. V notranjosti sem čutila, da Jezus gleda z veliko ljubeznijo vsakega navzočega …

Nato sem sklonila glavo tako, da sem se s čelom dotaknila tal, kot so to predhodno naredili vsi angeli in blaženi iz nebes. Morda sem v delčku sekunde razmišljala o tem, kako je mogoče, da se je Jezus pojavil v telesu duhovnika, ki je maševal in bil istočasno prav tako viden v veliki Hostiji, ki je pri spuščanju duhovnikovih rok spet postala majhna kot prej. Po mojem licu so polzele velike solze. Moj obraz je bil ves solzen in nisem se mogla nehati čuditi.

Nato je nadškof spregovoril besede spremenjena nad vinom in istočasno je začelo sijati in se svetiti na nebu in v ozadju. Naenkrat ni bilo več zidov, ne strehe na cerkvi. Vse je bilo mračno, svetila je samo tista sijajna luč na oltarju.

Naenkrat sem zagledala zgoraj Jezusa – razpetega, in Njegova glava mu je padla na prsi. Prečna kraka križa sta držala velike in močne roke. Iz sredine te žarke luči je zletela lučka, kot neka kresnica ali zelo majhen sijajen golobček. Letel je po celi cerkveni ladji in se naposled spustil na levo ramo gospoda nadškofa, ki je še vedno predstavljal Jezusa, ker sem mogla jasno videti  in razlikovati njegove dolge lase in njegove svetleče rane, njegovo veliko telo, a njegovega obraza nisem videla.

Zgoraj, razpeti Jezus; Njegov obraz se je nagnil k desnemu ramenu in vse, kar je bilo razpoznavno od njegovega obraza in njegovih rok, je bilo iznakaženo, prebito in polno ran. Na desni strani se je odprla rana na njegovih prsih, a kri je v valovih brizgala na levo stran, a na desno stran je tekla – slutim - voda; bila je prozorna in čista, zdelo se je, da je to reka neke nadnaravne svetlobe, ki teče na desno in na levo na navzoče vernike. Začudilo me je, koliko je bilo krvi, ki je tekla preko keliha in zbala sem se, da se bo kelih prenapolnil in bo kri tekla preko samega oltarja, kjer bo ostal ogromen krvav madež, a niti ena kaplja ni kanila!

V tem trenutku pravi Sveta Devica:

»To je čudež nad čudeži. Že večkrat sem ti rekla, da za Gospoda ni časa, ne prostora v tem trenutku spremenjenja, vsa skupnost vernikov in somaševalcev se prestavi v podnožje Kalvarije, točno v trenutku križanja Jezusa Kristusa.«

Si lahko kdo to predstavlja? Naše oči ne morejo ničesar videti niti opaziti, čeprav smo vsi tam v trenutku, ko ga razpenjajo na križ. On prosi Očeta odpuščanja, ne samo za tiste, ki ga ubijajo in mučijo, ampak prosi za odpuščanje za vsak naš posamezni greh:

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Od tega dne prosim vse ljudi in vseeno mi je, če me imajo za noro, da naj POKLEKNEJO - PADEJO NA KOLENA, da naj z vsem svojim srcem in vsemi svojimi občutki, doživijo ta privilegij, ki nam ga Gospod podarja v svoji dobroti.

OČE NAŠ

Ko smo začeli moliti Očenaš, mi je sam Gospod, prvič v času te mašne daritve, rekel:

»Dobro poslušaj! Jaz hočem, da moliš z največjo iskrenostjo in sodelovanjem, ki si ga sposobna, da se prav v tem trenutku spomniš oseb ali ljudi, ki so ti v življenju prizadejali največ bolečin, trpljenja in hudega, da jih v tem trenutku objameš in pritisneš na svoje srce in moliš globoko v srcu s sledečimi besedami:

»V Jezusovem Imenu ti odpuščam in ti želim mir.

V Jezusovem Imenu te prosim za odpuščanje in želim si tvoj mir.«

Če ta oseba zasluži mir, ga bo tudi prejela in bo na ta način tudi blagrovana. Če se pa ta oseba ni sposobna odpreti za mir in ga spustiti v svoje srce, se bo ta mir vrnil v tvoje srce. Ampak ne želim, da zadobiš mir in ga daš drugim osebam, v kolikor nisi najprej pripravljena odpustiti in ta mir najprej občutiti in imeti v svojem srcu.«

»Pazite na to, kaj delate«, je nadaljeval Gospod.

»Vedno znova govorite v Očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če ste pripravljeni samo odpustiti, ne pa tudi pozabiti, kar mnogi vedno naglašajo, potem tudi Bogu postavljate pogoje za odpuščanje. Vi pravite: Odpusti mi, prosim, samo toliko, kolikor sem sam pripravljen odpustiti, ne več, ne manj.«

Ne morem prav pojasniti svoje bolečine in kesanja, ki me je obšlo, ko sem naenkrat spoznala, kako zelo lahko ranimo Gospoda in kako sami sebi škodujemo in sebe prizadenemo z užaljenostjo, z ljubosumnostjo, s sovraštvom in z drugimi groznimi načini vedenja, ki največkrat nastanejo zaradi kompleksa manjvrednosti in preobčutljivosti. Jaz sem odpustila, iz vsega srca sem odpustila. Prosila sem odpuščanja za vse, ki so me kdajkoli žalili, da bi pridobila Gospodov mir in ga občutila v globini svoje notranjosti.

Mašnik reče:

»… Podari nam mir in edinost … in potem: Gospodov mir naj bo z vami vsemi …«

Nenadoma sem videla, da je med nekaterimi ljudmi, ki so se objeli (ne pri vseh), zasijala zelo močna luč. Takoj sem vedela: to je bil Jezus. In že se je naslonil na osebo ob meni, da bi jo objela. Tako sem prav zares občutila v tej nadnaravni luči objem samega Gospoda. On sam je bil, ki me je objel, da bi mi podaril svoj mir, kajti v tem trenutku sem bila naenkrat sposobna odpustiti in odstraniti iz svojega srca vso bolečino in zadržanost do drugih ljudi. Tako močno si Jezus želi skupaj z nami podariti ta trenutek veselja, nas objeti, nam zaželeti in zapustiti svoj mir.

Nato je prišel trenutek obhajanja vseh somaševalcev. Zapazila sem navzočnost vseh duhovnikov na nadškofovem mestu. Ko je on prejel sveto obhajilo, je presveta Devica rekla:

»To je pravi trenutek za glavnega mašnika in duhovnike, ki ga spremljajo. Torej ponavljaj za menoj:

»Gospod, blagoslovi jih, posveti jih, pomagaj jim, naj ostanejo čisti, ljubi jih, zašiti jih, ohrani jih v svoji ljubezni…«

Pri tem mislite na duhovnike celega sveta, molite za vse Bogu posvečene osebe in redovnike…«

Ljubljeni bratje, to je pravi trenutek, ko moramo moliti za vas, ker ste vi Cerkev, kot smo Cerkev prav tako tudi mi, laiki. Mnogokrat mi laiki veliko zahtevamo od duhovnikov, nismo pa sposobni zanje moliti, jih razumeti, da so tudi oni samo ljudje.

Razumeti in ceniti njihovo osamljenost, njihov biti sam – zapuščen, s čimer se duhovnik tolikokrat srečuje. Moramo pač razumeti, da so duhovniki ljudje kot mi, ki predvsem potrebujejo polno razumevanja, pa tudi pravih odnosov in spoštljivosti, posebno ker posvetijo vse svoje življenje za nas, za vsakega posameznika, kot Jezus. Oni so se mu zares popolnoma darovali.

Gospod želi, da ljudstvo – čreda, ki jo je Bog zaupal določenemu duhovniku, prosi za svojega pastirja in tako prispeva k njegovemu posvečenju. Nekega dne, ko bomo prišli na drugi svet, bomo razumeli čudež, ki ga je naredil Gospod, ko nam je podaril duhovnike, ki nam pomagajo rešiti naše duše.

  

SVETO OBHAJILO

Ljudje gredo sedaj iz klopi k svetemu obhajilu.

Prišel je veličastni trenutek srečanja, čas obhajila.

Gospod mi reče:

»Počakaj trenutek, želim da nekaj opazuješ…«

Notranje vzpodbujena sem usmerila pogled k osebi, ki je pravkar prejela sveto obhajilo na jezik iz rok duhovnika.

Ob tem moram pojasniti, da je bila to oseba iz naše molitvene skupine, ki se prejšnjega večera ni mogla več spovedati, pa se je zato spovedala zjutraj, pred sveto mašo.

Ko je sedaj duhovnik položil Gospodovo telo na njen jezik, je vzplamtel žarek svetlobe; tej ženi je bela-močno zlata svetloba prežela najprej hrbtenico, potem pa ramena in glavo.

Tedaj mi je Gospod rekel:

»Kako uživam, ko objamem neko dušo, ki me prejema s popolnoma čistim srcem!«

Jezusov glas je zvenel zelo zadovoljno in srečno.  Bila sem povsem razburjena, vseskozi sem gledala to prijateljico, kako se vrača na svoje mesto, obkrožena z bleščečo svetlobo, vsa Gospodova. Pomislila sem na to, kolikokrat zanemarimo ta čudež, ko pristopamo h Gospodovi mizi z našimi malimi in velikimi grehi, da bi prejeli Jezusa, ko bi to moralo biti veliko slavje. Večkrat rečemo, da nimamo toliko duhovnikov, da bi se vsak trenutek lahko spovedovali svojih grehov. Problem pravzaprav ni spovedati se znova in vsak trenutek, temveč je večji problem, da tako lahko in vedno znova padamo v greh in ne premagamo skušnjave. Povedati moram tudi to, da se tolikokrat trudimo najti lepotilni salon in dobrega frizerja, če moramo kam iti ali smo povabljeni na slavje. Torej se od nas ne terja preveč, da bi si našli spovednika, ko je to potrebno, da bi nas osvobodil tega blaga grehov in umazanije duše. Ne smemo biti predrzni in prejeti Jezusa kadarkoli, posebno ne takrat, ko je naše srce polno grozljive trdote.

Ko sem krenila, da bi prejela sveto obhajilo, mi je Jezus ponovno rekel:

»Zadnja večerja je bila trenutek največje pristnosti z mojimi. V tem času ljubezni sem vzpostavil sam Zakrament, ki je bil v očeh ljudi največja norost in neumnost. Postal sem namreč jetnik Ljubezni. Vzpostavil sem zakrament Svete Evharistije. Želel sem ostati pri vas in med vami do konca časov, ker moja ljubezen ni mogla prenesti, da vi, ki sem vas ljubil bolj kot svoje lastno življenje, ostanete sirote…«

Tedaj sem prejela hostijo – Gospodovo Telo - in imela je povsem drug okus. To je bila mešanica krvi in kadila, ki me je vso izpolnila. Občutila sem tako brezmejno ljubezen, da nisem mogla zadržati solz … Ko sem se vrnila na svoje mesto in pokleknila, mi je Gospod rekel:

»Dobro poslušaj…«

Naenkrat sem mogla v notranjosti razbrati in slišati molitve žene, ki je sedela pred menoj in se je pravkar obhajala. To, kar je ona govorila, ne da bi odpirala usta, se je glasilo približno takole:

»Gospod, spomni se, da je že spet konec meseca, jaz pa nimam denarja, da bi plačala stanarino, obrok za avto in otrokom šolnino, ti naredi nekaj in mi pomagaj… Prosim te, pomagaj mi, da moj mož preneha končno toliko piti. Ne morem več prenašati njegove stalne pijanosti. Prosim te tudi za svojega sina. Še eno leto bo izgubil, če mu ne pomagaš pri izpitih, ki se mu bližajo v tem tednu… In ne pozabi moje sosede, ki se mora brezpogojno odseliti, ker je enostavno ne morem več prenašati … itd. itd.«

Naenkrat reče nadškof »Molimo!« in zbrana skupnost vstane k zaključni molitvi. Jezus mi reče z žalostnim glasom:
»Ali si videla in opazila? Niti enkrat samkrat mi ni ta žena rekla, da me ljubi, niti enkrat se mi ni zahvalila, da sem se s svojim božanstvom spustil iz nebes kot dar ljudem, ubogemu človeštvu, prav tako njej, da bi ljudi pritegnil k sebi. Niti enkrat samkrat ni rekla.«Hvala, Gospod! To so bile samo dolge litanije prošenj… In tako se največkrat obnašajo vsi, ki prihajajo sem, da bi me prejeli.«

»Jaz sem umrl iz ljubezni do vas, jaz sem vstal prav tako iz ljubezni in od tedaj iz ljubezni čakam vsakega posameznika… ampak vi sploh ne opažate, kako hrepenim in sem žejen vaše ljubezni. Spomni se, jaz sem »Berač Ljubezni«, v tem vzvišenem, tako pomembnem času za dušo.«

Ali sploh razumete, da On, ki je sama Ljubezen, hrepeni po naši ljubezni, moli in prosi, a mi mu je ne želimo dati? Pravzaprav je to še hujše, da si prizadevamo izogniti se srečanju z najvišjo Ljubeznijo, z edino Ljubeznijo, ki se daruje v trajni daritvi.

BLAGOSLOV

Ko je nadškof podelil zaključni blagoslov, mi je presveta Devica ponovno rekla:

»Opazuj, pazi in glej, kaj delaš… Vi enostavno mahate  roko, namesto, da bi se prekrižali. Vedno misli na to, da bi ta blagoslov, ki ga prejemaš po posvečenih duhovnikovih rokah, bil lahko zadnji. Ne veš, ali boš umrla ali ne, ko prideš ven iz te cerkve. Prav tako ne veš, ali boš imela še enkrat priložnost, da ti kakšen drug duhovnik podeli svoj blagoslov. Te posvečene roke ti dajejo blagoslov v imenu presvete Trojice – zaradi tega je več kot prav, da to znamenje križa narediš s spoštovanjem in pobožnostjo, kot da je to poslednjič v tvojem življenju.«

NEDOUMLJIVO BOGASTVO SVETE MAŠE

Koliko dobrin izgubljamo s tem, da vsega tega preprosto ne želimo razumeti, niti sodelovati vsak dan pri sveti maši! Zakaj se malo ne potrudimo, da bi dan začeli pol ure prej, vstali pol ure prej, bili vsak dan prisotni pri sveti mašni žrtvi in s tem prejeli ves blagoslov in vse milosti, ki jih Gospod želi izliti na nas?

Zavedam se, da vsi ne morejo biti vsak dan pri sveti maši, zaradi svojih običajnih obveznosti, a morda bi se je bilo mogoče udeležiti vsaj dvakrat, trikrat tedensko, ali ne? Še bolj zaradi tega, ker je veliko ljudi, ki se izognejo nedeljski maši z nekakšnimi izrabljenimi izgovori, da imajo doma majhnega otroka, ali dva, ali deset otrok, in da zaradi tega ne morejo priti k sveti maši. Kako pa se odločajo, ko gre za neko drugo važno obveznost – povabilo na kosilo, obiskati neko predstavo v kinu - in druge tako »važne stvari«? Tedaj preprosto vzamejo otroke s seboj, ali pa se izmenjavajo, mož gre k sveti maši, žena gre pa kasneje. Prosim vas, izpolnite svojo obveznost do svojega Gospoda Boga in Stvarnika!

Imamo čas za učenje, študij in delo. Imamo čas za igro, počitek, šport, gledanje televizije, sprehajanje s psom, branje časopisov in revij, nimamo pa časa iti k sveti maši – niti enkrat tedensko.

Jezus me je zaprosil na koncu svete maše, da še nekaj minut ostanem z njim. Rekel mi je:

»Ne hitite in ne tecite takoj iz cerkve po končani sveti maši. Ostanite še trenutek – nekaj minut v moji družbi, uživajte mojo navzočnost, omogočite mi veselje, da ste z menoj…«

V svoji mladosti sem od nekoga slišala, da po svetem obhajilu Gospod ostane v nas pet ali deset minut. Tako sem Gospoda v tem trenutku vprašala:

»Gospod, ali je to resnično tako? Kako dolgo pa ostaneš Ti v nas po svetem obhajilu?«

Mislim da se je Gospod moral smejati zaradi moje neumnosti in tega neumnega vprašanja, ker mi je rekel sledeče:

»Ostanem toliko časa, kolikor me želiš imeti. Tudi čez dan, ko mi nakloniš samo nekoliko besed, v času tvojih vsakdanjih opravil, te vedno poslušam. Jaz sem vedno z vami. Vi ste tisti, ki me zapuščate in puščate samega…. Maša se je zaključila, odhajate iz cerkve in to je že konec vaše krščanske drže do življenja in odločitev, to je konec povezave  Jezusom. Izpolnili ste nedeljsko obveznost in s tem je narejeno vse; sploh ne mislite na to, da bi me razveselili, da bi z vami podelil družinsko življenje, vsaj ta dan – GOSPODOV DAN.«

»Hočem rešiti svoje človeštvo, ker je bil čas, v katerem sem vam odprl vrata nebes, prepoln neizmerne, nedoumljive bolečine… Misli na to, da nobena mati do danes ni hranila svojega otroka s svojim lastnim telesom, a jaz sem šel do tako ekstremne ljubezni, da bi vam omogočil sodelovati po mojih zasluženjih.«

»Sveta mašna daritev, to sem jaz sam. V njej sem podaljšal svoje življenje in daritev križa med vami. Kaj sploh še imate poleg zaslug mojega življenja in moje krvi, s čimer bi stopili pred mojega Očeta? Ničesar, le bedo in greh…«

»Vi bi morali pravzaprav v krepostih preseči angele in nadangele, kajti oni niso tako blaženi kot vi, da bi me mogli prejemati in uživati kot hrano. Oni pijejo samo kapljico iz izvora Žive vode, vi pa ste dobili milost: prejemati Mene samega. Vi imate cel ocean Žive vode, da bi pili iz njega…«

Druga stvar, ki mi jo je Gospod rekel, je bila sledeča:

»Govoril mi je o osebah, katerim je prejemanje Njega in srečanje z njim preprosto postala navada in vsakdanjost. Govoril je o tistih, ki so izgubili vsak občutek doživljanja in občudovanja tega srečanja z Njim. Ta »navajenost« – to vsakodnevno izkustvo, mnoge ljudi naredi tako mlačne in tako ravnodušne, da jim preprosto ne pride na misel nič novega, kar bi rekli Jezusu, ko ga prejmejo v svetem obhajilu. Govoril mi je, o ravno nemajhnem številu posvečenih duš, ki so izgubile navdušenje, darovati se Gospodu v Ljubezni, ki so iz svojega duhovnega poklica naredile samo neko službo in poklic - kot vsako drugo dejavnost, - ki se ji predajo samo toliko, kolikor je to nujno! Pravzaprav izpolnjujejo svojo dolžnost poklicanosti brez občutkov za to nadnaravno dogajanje.

Potem mi je Gospod govoril o sadovih, ki nam bi jih moralo prinesti vsako obhajilo. Obstajajo namreč ljudje, ki vsak dan prejemajo Gospoda, pa se kljub temu v njihovem življenju nič ne spremeni. So ljudje, ki mnogo ur prebijejo v molitvi in delajo dobra dela itd., a se v njihovem življenju nič ne spremeni. Tako življenje, ki se ne spreminja, v katerem ni nobenih sprememb, ne prinaša nikakršnih sadov za Gospoda. Milosti, ki smo jih prejeli v Evharistiji, nas morajo spreobrniti, a v odnosu do naših krščanskih bratov in sester v Gospodu, prinesti sad krščanske ljubezni in usmiljenja do bližnjega.

Mi laiki igramo važno vlogo znotraj naše Cerkve. Nimamo pravice odkloniti poslanstva, ki nam ga je dal Gospod kot krščenim, namreč oznanjati in širiti »Veselo sporočilo«. Nimamo pravice, sprejeti vsa ta spoznanja, ne da bi jih posredovali svetu. Nimamo pravice pustiti naše brate umirati od lakote, glede na to, da imamo dovolj kruha v naših rokah. Ne smemo opazovati, kako se ruši naša Cerkev, a mi udobno sedimo v naših župnijah, v naših hišah, ker mi smo tako veliko prejeli od našega Gospoda in vedno znova prejemamo: Njegovo Besedo, nagovore, duhovnikov, romanja, Božje Usmiljenje v zakramentu sprave- spovedi, čudežno združitev v sredstvu Življenja in hrane svete Hostije, predavanja od tega ali onega duhovnika in oznanjevalca. Z drugimi besedami: Sprejemamo tako veliko, a nismo tako pogumni, da bi izstopili iz svoje lagodnosti, šli obiskat zapornike ali tiste v poboljševalnih domovih, se pogovarjali z najbolj ubogimi med ubogimi, da bi jim rekli, naj se ne vdajo, da so kot katoliki prišli na svet, da jih naša oziroma njihova Cerkev potrebuje takšne, kot so zdaj v svojem trpljenju in nevšečnostih. Da to njihovo trpljenje in nevšečnosti odkupuje druge, kajti ob tej žrtvi, tem težkem času bodo zaslužili »Večno življenje«.

Nismo sposobni iti k umirajočim bolnikom v bolnice in ob njih moliti rožni venec Božjega usmiljenja, in pomagati s svojo molitvijo v tem težkem trenutku borbe med Dobrim in Zlim, jih osvoboditi zvijačnosti in skušnjav demonov. Vsak umirajoči se boji; a če ga držimo za roko, mu govorimo o neizmerni Božji ljubezni, o krasoti, ki ga čaka v nebesih z Jezusom in Marijo, o skupnosti z njegovimi rajnimi, umirajočega to tolaži in mu daje moč.

Čas, v katerem sedaj živimo, ne dopušča več, da s polovičarstvom zapravimo in izgubimo misli in moči. Bog ne prenese mlačnosti. Biti moramo podaljšane roke naših duhovnikov, iti tja, kamor oni ne morejo priti, da bi mi opravili naloge, ki jih oni ne morejo več uresničiti, da bi se mogli popolnoma osredotočiti na svoja pooblastila podeljevanja zakramentov. Da bi to mogli delati in uresničiti, je potrebno prejemati Jezusa, ga sprejeti, z Njim živeti in se z njim hraniti.

Bojmo se biti sproščeni z Njim ali se preveč obvezati, a ko Gospod pravi: »Najprej išči Božje kraljestvo, vse ostalo ti bo navrženo« (Mt ,33; Lk 12,32) to pomeni popolnoma se prepustiti in se predati temu. To pomeni:

»Božje kraljestvo se mora iskati z vsemi sredstvi in … potem odpreti roke, da bi vse drugo poleg tega dobili kot dar. On je gospodar, on je poglavar, ki najbolje plačuje, edini, ki točno ve tudi za tvoje najmanjše potrebe in zanje skrbi!«

Dragi bratje, sestre v Gospodu! Zahvaljujem se vam, ker ste dopustili, da sem mogla izpolniti poslanstvo, ki mi je zaupano.

Ko boš naslednjič prisostvoval pri sveti maši, jo doživljaj in živi z njo. Vem, da bo Gospod tudi pri tebi izpolnil svojo obljubo, kakor je rekel: Nikoli več ne bo navzočnost pri mašni daritvi taka, kot je bila prej... In ko ga prejmeš, ga ljubi…! Doživi nežnost in blagost, ki se občuti, ko se spočiješ v rani njegovega Srca, ki je odprto tudi zate in od koder tudi za tebe tečejo reke »Žive vode«…, da ne bi zanemarili dar njegove Cerkve, njegove matere, ki jo je tudi nam dal za Mater; da bi tudi tebi odprl vrata hiše njegovega Očeta, in … da bi te usposobil izkusiti njegovo usmiljeno ljubezen in po tem pričevanju o daritvi svete maše, da se tudi ti vedno znova poskušaš vračati in odgovarjati Njemu s svojo majhno ljubeznijo.

Bog naj te blagoslovi na ta praznik Gospodovega vstajenja.

Tvoja sestra v našem živem Gospodu Jezusu Kristusu

Catalina

Laična misijonarka

Evharističnega Jezusovega Srca

Knjga:

http://klicbozjeljubezni.blogspot.com/p/knjige-sveta-masna-daritev-catalina.html